IZTOK faking GARTNER

« | | »

Recenzije: Margot at the Wedding, Holy Motors

25.01.2013

MARGOT AT THE WEDDING

Super film, ki bi si leta 2007 zaslužil veliko več pozornosti. En tak mali biserček, ki jih zadnje čase ni prav veliko. Sicer pa delo Noaha Baumbacha, tudi režiserja filma The Squid and the Whale in scenarista animiranke Fantastic Mr. Fox. Zelo dobra mešanica nevrotične drame in komedije, ki jo odlikujejo izjemno prepričljive igralske  kreacije vseh treh glavnih protagonistov, ki bi si zaslužili tudi kako nominacijo za oskarja in zlati globus. Drugače pa zgodba o pisateljici Margot (Nicole Kidman), ki skupaj s sinom pride na poroko svoje sestre Pauline (Jennifer Jason Leigh) in ni preveč navdušena nad njenim zaročencem Malcolmom (Jack  Black). Simpatičen film, ravno prav klišejski, da potegne, ravno prav izviren, da mu ne moremo očitati stereotipnosti. Komična dramica o dveh sestrah, ki si nikoli ne nalijeta čistega vina, kar pomeni, da ju matrajo skrivnosti, tekmovalnost in ljubosumje. In skupek interesantnih prigodic, ki se odvijajo pred poroko, kamor se za nekaj minutk oglasi tudi John Turturro. Dober tempo, fina atmosfera, še en igralski raztur Nicole Kidman in spretna režija Noaha Baumbacha, ki tu in tam malček povoha tudi Woodyja Allena.

Ocena: 8/10

HOLY MOTORS

Če ni tole najbolj bizaren, najbolj nenavaden, najbolj odštekan, najbolj drugačen, najbolj poseben, najbolj čudaški in najbolj antiklišejski film daleč na okoli, potem ne vem kateri je. Če rečem, da gre za bizarko desetletja, ne zgrešim čisto nič. To je tako zelo bizarna komedija, da jo bodo do konca zdržali le redki. Tako zelo neobičajna drama, ali če hočete, znanstveno fantastična grozljivka, da ji boste komaj sledili. To ni le film, to je prav specifična egotripska odisejada glavnega junaka Oscarja (groteskno perfektni Denis Lavant), ultimativnega frika, ki se s pomočjo vrhunskega make upa, ki ga hrani v svoji limuzimi, skozi cel film spremeni v več kot deset različnih likov in doživi več kot deset različnih dogodivščin, ki so vse po vrsti tako zelo nore, da bi zaslužile vsaka svoj film. Oscar ni le make up artist,  Oscar se v posamezni lik spremeni tudi miselno in ga podoživi kot je De Niro podoživel Travisa Bicklea v Taksistu, ali še bolje, kot se je Woody Allen v različne junake spreminjal v enkratnem Zeligu. Lahko bi rekel, da je Holy Motors bizarna verzija Zeliga, tako zelo drugačna filmska izkušnja, da se še vedno sprašujem, kaj za vraga sem sploh gledal. In pazi to, Oscar je enkrat starec, drugič oče, tretjič škrat iz kanalizacije, četrtič psiho, petič pa poslovnež. Kaj je v resnici, nimam pojma, da se razcepi še na več osebnosti, pa dokazuje dejstvo, da večkrat sreča tudi samega sebe.  Še več, da samega sebe tudi zakolje in ustreli, ko se mu zahoče. Aham, original zabode kopijo, kopija pa potem z zadnjimi močmi zabode original. V prizoru, ki je tako zelo odfukan, da ga ne bom pozabil do konca lajfa. Holy Motors, na koncu celo nekakšen rimejk animiranke Cars, sicer pa delo Leosa Caraxa, tudi režiserja provokativne in dolgočasne Pole X, ki je v omnibusu Tokyo že leta 2008 prvič predstavil Oscarja, je vizualna bravura, je scifi groteska, ki gledalca popelje v zares nenavadno dogodivščino, ki seveda doseže vrhunec v prizorih z Evo Mendes, ki jo Oscar, takrat rdečelasi možic v zeleni obleki, ali še bolje, mutant iz kanalizacije, ki žre rože na pokopališčih, ugrabi med fotošutingom, odvleče pod zemljo, našemi v Šeherezado in se s trdim penisom povsem umirjeno uleže v njeno naročje. Kot Jezus, ki se stisne k svoji Mariji, jebemti ej. Divji film, tudi v sekvencah, kjer se pojavi pevka Kylie Minogue, pa seveda v sekvencah, ko si Oscar privošči baletno rajcanje in cyber. Holy Motors, tudi žal malce predolga in ne vedno enako zanimiva pizdarija, je vse to, kar ni bil Cosmopolis Davida Cronenberga, prav tako zgodba o bogatašu, ki se cel film prevaža s svojo limuzino. Vse to, kar si večina filmov niti ne predstavlja biti. Jasno, saj je Oscar dejansko filmofil, ki že na začetku filma vstopi v kino, ali še bolje, v film na platnu, kar pomeni, da je vse, kar se  mu dogaja, le del filma v njegovi glavi, če prav pomislim. Drži, to, kar je pri vseh ostalih norich shizofrenija, so pri Oscarju filmi. Sicer pa, mar poslovneži tudi v resnici ne igrajo vsaj desetih različnih osebnosti, ko hodijo na svoje jebene sestanke.

Ocena: 7/10

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 25.01.2013 ob 20:54 pod recenzije. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

Ni odziva na “Recenzije: Margot at the Wedding, Holy Motors”
Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !