Recenzija: The Last Stand

24.01.2013 ob 23:52

THE LAST STAND

Prav imate, The Last Stand, sicer prva prva glavna vloga Arnolda Schwarzeneggerja po več kot desetih letih, je zelo dober double bill  s Tarantinovim Django Unchained in z Rodriguezovim Desperadom, tista prava obešenjaška akcijska komedija, ali še bolje, visokoproračunski grindhouse poklon vesternom, dejansko pa reciklaža filma The Good The Bad and The Weird, ki ga je leta 2008 prav tako posnel Jee-woon Kim, tudi režiser mojstrovin I Saw the Devil in A Tale of Two Sisters. Ne bom rekel, da film nima napak in da mu mešanje komedije in akcijske kriminalke večkrat ne povzroča velikih težav, toda Jee-woo Kim kljub temu servira nekaj zares izjemnih in dovolj izvirnih akcijskih sekvenc ter idej (divjanje po koruznem polju je bomba), ki jih večina podobnih filmov nima. Drži, The Last Stand ni tipični hollywoodski akcioner, je drugačen, bolj divji in precej nekonvencionalen izdelek, v katerih Schwarzeneggerja dejansko nismo navajeni. Okej, še vedno gre za mogočnega glavnega junaka, ki razčefuka nasprotnike, toda tega tokrat ne počne tako kot ponavadi, ampak v maniri prej omenjene špure, ki je seveda nisem pričakoval in sem nad njo dejansko zelo navdušen. Bi pa rekel, da se Schwarzenegger v vlogi šerifa Rayja Owensa ne znajde vedno najbolj prepričljivo, saj očitno nima pojma, da ne nastopa v svojem klišejskem liku in safe zone filmu, kar pomeni, da bi zgodba s kakim drugim igralcem morda funkcionirala še bolje. The Last Stand tako zame v prvi vrsti ni film Arnolda Schwarzeneggerja, ampak zelo soliden žanrski raztur, kar mu, kot sem že povedal, štejem v plus. Spremljevalna igralska ekipa, ki jo med drugim sestavljajo tudi Forest Whitaker, Johnny Knoxville, Peter Stormare, Luis Guzman, Rodrigo Santoro in skoraj devetdesetletni Harry Dean Stanton, me prav tako ni posebej navdušila, saj jo režiser Jee-woon Kim v dogajanje vpelje in ohranja dokaj površno in preveč na prvo žogo, da o poteku zgodbe, ki je prav tako hud kliše, niti ne začnem izgubljati besed. Aham, film ima minuse, dosti njih, toda celota na koncu ujame in navduši gledalca, ki mora Schwarzeneggerju vendarle čestitati, da je za svoj comeback izbral ravno takšen film.

Ocena: 7/10

 

4 komentarjev na “Recenzija: The Last Stand”

  1. Jovo pravi:

    Grindhouse Arnold :)

  2. Iztok Gartner » Recenzija: A Good Day to Die Hard pravi:

    [...] medtem ko se Sylvester Stallone in Arnold Schwarzenegger s filmoma The Last Stand in Bullet to the Head borita za drobiž, je Bruce Willis, njun kolega iz filma The Expendables, s [...]

  3. IZTOK faking GARTNER » Recenzija: Bullet To the Head pravi:

    [...] to the Head, ki sem ga čakal vsaj tako zagreto kot Schwarzeneggerjev The Last Stand, je dober poklon B filmu. Tista praba old school akcija, ki jiih dane dela samo še Sylvester [...]

  4. IZTOK faking GARTNER » Recenzije: Sabotage, Road To Paloma, In The Name Of The King, Cesar Chavez pravi:

    [...] The Last Stand in Escape Plan sta mi bila kul, [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !