Recenzija: Big Fish

24.01.2013 ob 02:08

BIG FISH

Kot da bi Edgar Allan Poe napisal pravljice bratov Grimm in Hansa Christiana Andersena.

Tim Burton, vizionar, ki so ga zaradi pretirano mračnih želja nekoč nagnali iz risarskega resorja studia Disney, je bil leta 2003 nazaj na poti, ki so jo začrtale nepozabne in edinstvene mojstrovine Edward Scissorhands, Beetlejuice in Batman. Na poti, kjer ni bilo prostora za skrpucala Mars Attack, Sleepy Hollow in Planet of the Apes. Na poti domišljije, fantazije in pravljičnega sveta. Na poti, ki ji nista kos niti brata Grimm, kaj šele ostali ameriški režiserji. In Burton je šel tokrat zares daleč. V slikovit pravljični svet, v domišljijo glavnega junaka Eda Blooma (v mladih letih Ewan McGregor, v zrelih pa Albert Finney), modernega barona Munchausena in možaka, ki bi v kozji rog ugnal celo Alico iz čudežne dežele in Dorothy iz Oza. Tip je namreč mojster za pripovedovanje izmišljenih zgodb. Večni Peter Pan, ki vsaki še tako običajni stvari doda svojo domišljijo, poanto, basen in pravljico. In to počne tako zagnano, prepričljivo ter realno, da na koncu verjame celo samemu sebi. Pa četudi nam zaupa, da je srečal štiri metrskega velikana, cirkusanta (Danny DeVito), ki se ponoči spreminja v volkodlaka, čarovnico s steklenim očesom (Helena Bonham Carter), čudežno mesto Specter, kjer ljudje živijo kot v Neverlandu, morsko deklico, živo drevo, sijamski dvojčici in gromozansko ribo, ki mu je pojedla poročni prstan. Gospod je pač pravljičar, mojster za Neverending Story, za izmišljotine, za vse tisto, kar manjka realnosti. Njegova realnost so pravljice. Izvirne prigode, ki jih pripoveduje 24 ur na dan. Pa čeprav gre zaradi tega močno na živce svojemu sinu (Billy Crudup), ki živi v času brez pravljic, v času realnosti, kjer ni prostora za matrico. Toda ljudje rabimo pravljice, saj je naša realnost postala preveč realna. To zelo dobro ve tudi Tim Burton, naspidirana inačica Edgarja Allana Poeja, ki nam je serviral prvo pravo pravljico za odrasle in vanjo zmetal vse pravljice tega sveta, vse svoje najboljše filme, vso svojo domišljijo in tudi vse tisto, kar smo pozabili v naši otroški sobi. V naši zabrisani preteklosti, ki jo je zjebalo življenje. Vrnite nam pravljice, vzemite nam realnost. Enkraten film, našemljen z vrhunsko scenografijo in fotografijo, čista avtorska vizija in perfekcija, o kateri se ne sanja niti Stevenu Spielbergu, poslednjemu hollywoodskemu Petru Panu. Brez dvoma eden najboljših filmov Tima Burtona in eden boljših filmov prejšnjega desetletja.

Ocena: 9/10

null

 

1 komentar na “Recenzija: Big Fish”

  1. alenka pravi:

    jup, super film!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !