Recenzija: Amour

15.01.2013 ob 02:51

AMOUR

Amour, sicer zlata palma Cannesa, zlati globus za tujejezični film in eden glavnih kontenderjev za oskarje, je brez dvoma najbolj prestižen in spoštovan film lanskega leta. Tudi zato, ker ga je režiral maestro Michael Haneke, pa seveda zato, ker je resnično dober in ker upraviči pričakovanja ter mogočen renome. Haneke, ta novi Krzysztof Kieślowski, ki s praktično vsakim filmom huronsko navduši izbrano publiko in je poleg Almodovarja in von Trierja nedvomno najbolj čislan evropski režiser, je torej še enkrat posnel super film. Tenkočutno, neverjetno spontano, zelo intimno, že kar strašljivo prepričljivo in tragično dramo ostarelega zakonskega para (Jean-Louis Trintignant, Emmanuelle Riva), kjer ženo useka možganska kap, mož pa mora prvič v življenju zanjo skrbeti kot za majhnega otroka. To je zgodba o šokantni življenjski preizkušnji in zgodba o predani ljubezni, ki bi se lahko zgodila tudi vašim sosedom. Pa zgodba o tem, kako kljub temu, da se ti vsakdan postavi na glavo, ohraniš svoj tipični življenjski stil in novo situacijo sprejmeš povsem mirno in razumevajoče. In Haneke, ta modernistični romantik, svoj najnovejši film odvodi zares čudovito. Povsem drugače od svojega prejšnjega, prav tako odličnega filma Das weisse Band. Lahko bi rekel, da je Haneke tokrat povsem običajen režiser, ki je posnel povsem običajen in preprost film, a posnel ga je tako dobro in s takim edinstvenim občutkom za dramaturgijo, da se mu lahko gledalec iskreno prikloni. Haneke obvlada atmosfero, fotografijo in filmski realizem ter še vedno ostaja dovolj filmarja, da ne teži, ampak nas popelje v svoj filmski svet. In tu sta prej omenjena Jean-Louis Trintignant, leta 1930 rojeni legendarni francoski superzvezdnik, ki nas je nekoč skupaj z Alainom Delonom in Jeanom-Paulom Belmondom navduševal v številnih enkratnih celovečercih, in leta 1927 rojena Emmanuelle Riva, zvezda klasike Hiroshima, mon amour, ki jo letos morda čaka celo oskar za glavno žensko vlogo. Enkratna sta, od prve pa do zadnje minute. Svoji vlogi ostarelih zakoncev, Georgesa in Anne, predstavita tako zelo življenjsko in očarljivo, da gledalec zadiha z njima in se počuti kot da sta njegova soseda. Očarljiv film, tudi romantičen na nek način, dejansko pa zajeban, tragičen in šokanten, pa izjemno realen, ko pride do prvih nesporazumov med zakoncema, kjer tudi ona doživlja pravi pekel ob zavedanju, da je postala invalidka. Plus Isabelle Huppert, zvezda Hanekejeve bizarne Pianistke, v vlogi njune hčerke Eve.

Ocena: 8/10

 

2 komentarjev na “Recenzija: Amour”

  1. DRAGAN pravi:

    …priklon recenziji…in filmski bravuri, ki je zastrašujoč prikaz minljivosti časa in zlovešča napoved konca življenjske poti…Iztok…dodajam pa pripombo in vprašanje…filmska zgodba je v epilogu nejasna…Georges…kaj se zgodi z njim…domnevam…plin v stanovanju…s trakom zatisnjene pore ob vratih in oknih…da zaspi in se pridruži Anni…ne vem sicer kje…v ljubezni zagotovo…hvala za odgovor…Tvoj komentar je dobrodošel…Dragan

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Hm, nisem čisto prepričan. Niti nimam pojma kam je skril Anno, pa ko je zalepil pore na vratih, se je ukvarjel še z golobom, pisanjem pisma in prižiganjem luči, kar pomeni, da bi stanovanje v primeru plina vrglu v luft. Ko Anno na koncu znova vidi v kuhinji, je morda že mrtev in sta pač združena v onostranstvu, kdo ve. Je pa uganka zakaj njuna hčerka na koncu nič ne opazi in je stanovanje popolnoma normalno. Kje sta torej trupli Anne in Georgesa? Je morda minilo že precej časa in je stvari uredila policija in je hčerka pač prišla čez nekaj mesecev?

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !