IZTOK faking GARTNER

ZERO DARK THIRTY

Evo ga, Zero Dark Thirty, najbolj zloglasen film lanskega leta in eden najbolj kontroverznih filmov vseh časov, sicer pa delo režiserke Kathryn Bigelow, ki nam je dala  mojstrovino The Hurt Locker. Jp, to, kar je bil The Hurt Locker za vojno v Iraku, je Zero Dark Thirty za lov na Osamo bin Ladna, ki so ga predlani kot veste pospravili ameriški specialci. Aham, tole je bila odlična predvolilna kampanja za Baracka  Obamo, ki so mu očitali, da je režiserko Kathryn Bigelow, tudi avtorico izvrstnega filma Strange Days, spustil preblizu in ji izdal največje skrivnosti lova na bin Ladna ter pokazal krute metode, ki jih je na njegovih sodelavcih izvajala CIA. In prav CIA je zaradi tega filma čisto ponorela, kar pomeni da je Kathryn Bigelow zdaj zanjo kot Osama bin Laden, če se malce pošalim. Drži, Zero Dark Thirty je public enemy number one, kot je bil Osama dokler ga niso pospravili. In Kathryn Bigelow gre res zelo daleč, skoraj predaleč, če smo iskreni, kar pa nikakor ne pomeni, da nam da zares dober film. Točno tako,  Zero Dark Thirty je čista rutina, je fatalno predolga dramatizacija lova na bin Ladna, ki je bil tudi v resnici precej dolgočasna zadeva. Lov na bin Ladna ni bil dovolj dober za rejtinge, kot tudi ni dovolj dober za skoraj tri urni film, saj se dogaja premalo, tisto kar se dogaja, pa bi lahko gledalcu servirali v dvajsetih minutah. Zero Dark Thirty je tematsko močan, izvedbeno pa precej razvlečen in dolgočasen film. Klišejska politična triler drama, ki žanrsko ne ponudi kaj dosti in se pač kiti z dejstvom, da glavna junakinja Maya, ki jo okej upodobi Jessica Chastain, lovi najbolj znanega terorista na svetu. Mi pa ne bo nikoli povsem jasno, kako so lahko ameriški specialci bin Ladna pokosili ko neko pičko, kot mulca, ki ne zna šteti do pet. In hej, kako je mogoče, da ni slišal nesreče helikopterja, streljanja v sosednjih bajtah in kričanja babnic, ki so jim vojaki pobijali može. In seveda, kako je mogoče, da je padel na foro klicanja svojega imena in se kot zarjavel starček nastavil pred puško. To mi je totalni bullshit, čista fikcija, ki je ne bom kupil do konca življenja. Pa četudi sta ji ploskala Obama in Clintonova, ki sta vse skupaj kot veste gledala live on tv. Kot to zdaj počnemo tudi mi gledalci, ki bi lahko zlahka pogrešali prvi dve uri filma in ujeli le finalni man hunt.

Ocena: 6/10

THE PAPERBOY

The Paperboy, kjer Nicole Kidman za Johna Cusacka v arestu bizarno rimejkira znamenito sceno Sharon Stone iz Basic Instincta, je vrhunski double bill s filmom Killer Joe, kjer je lani prav tako igral Matthew McConaughey, ki zadnje čase odlično ruši svoj imidž pocukranega romantčnega junaka in si nabira bonus točke za dobrega igralca. Če ste videli Killer Joea in če rečem, da je The Paperboy, za katerega Kidmanovo morda čaka zlati globus in še kaka oskarjevska nominacija, odličen double bill, potem brez dvoma veste kaj vas čaka. Še en seksualno provokativen, odfukan, bizaren, atmosfersko enkraten, igralsko divji, poseben, drugačen, nekonvencionalen, antiklišejski in frajerski film noir, kjer se celo Zac Efron spremeni v solidnega igralca in za vedno pokoplje posladkan imidž High School Musical franšize. In tu je soparna Florida, ravno pravšnja za pizdarije, ki se zgodijo glavnim junakom. S tipično južnjaško atmosfero in fotografijo starih filmov o Jamesu Bondu, če potegnem neko čudno primerjavo. Čas, če se ne motim, ni točno določen, rekel pa bi, da gre za šestdeseta. In tu je novinar Ward Jansen (Matthew McConaughey), ki se vrne domov, kjer ga pričaka mlajši brat Jack (Zac Efron), ki mu pomaga raziskati umor lokalnega šerifa, ki so ga naprtili hilbiliju Hillaryju Van Wetterju, ki ga John Cusack igra kot je Robert De Niro v Cape Fearu igral Maxa Cadyja. In tu je razuzdana Charlotte Bless (Nicole Kidman), ki jo Van Wetter pali sto na uro, kar pomeni, da bi zanj ubijala in se, če bi Ward Jansen, ki s seboj pripelje tudi temnopoltega kolega Yardleyja Achemana (David Oyelowo), dokazal njegovo nedolžnost, preselila celo v močvirsko vukojebino polno krokodilov. Zajeban film, ravno prav depresiven, destruktiven in kurčev, da nas potegne v dogajanje in da nas začne zanimati, kako se bo vse skupaj razpletlo. Plus izvrstna Macy Gray v vlogi služkinje Anite, ki zgodbo tudi pripoveduje, in kot vedno markatntni Scott Glenn kot medijski magnat W.W. Jansen, ki z veseljem objavi tudi bizarno novico o tem, kako je Charlotte Bless njegovemu sinu Jacku pomagala pri napadu meduz. Zelo dober film, sicer delo režiserja Leeja Danielsa, tudi avtorja filma Precious, predober za Cannes, za kritike in za gledalce, ki so mu po krivici obrnili hrbet. Tako kot filmu Shadowboxer, debiju Leeja Danielsa, ki je The Paperboyju dejansko precej podoben.

Ocena: 8/10

Objavljeno v 5.01.2013 ob 04:39 in zapisano pod recenzije .