IZTOK faking GARTNER

Vloga Za Emo v kina prihaja 23. oktobra

« | | »

Ekskluzivni intervju: Nataša Mušič (Nataša Košir)

6.12.2012

Predsednik Tito me je  previdno posadil na koleno

To je ona, Nataša Mušič, nekoč Nataša Košir, edina Slovenka, ki so je pred davnimi leti v bivši Jugoslaviji oklicali za najlepšo. Tako je, Nataša Mušič je že leta 1968 osvojila naziv najlepše Jugoslovanke in se leto kasneje v Miamiju udeležila svetovnega izbora za Miss Universe, kjer je letela zelo daleč in uspela med obiskom Bele hiše spoznati celo takratnega predsednika Richarda Nixona. Njena zgodba se bere kot film, kot kaka romantična komedija z Audrey Hepburn, kot pravljica, ki se zgodi le redkim. Od misice do mamice, od mamice do zvezde, od zvezde do sodelavke Milana Kučana, vse to je Nataša Košir, ta izjemno prijetna, simpatična in neverjetna sogovornica, ki ji leta ne morejo do živega, saj se stara bolje od Sophie Loren.

In tule je najin intervju, ki je zaradi spleta okoliščin nastajal precej časa. Sem pa zato nanj toliko bolj ponosen in vesel, da je končno ratalo. In pokramljala sva o vsem, kar nama je prišlo na pamet. O vsem, kar je zanimalo mene in kar je želela povedati ona. Prepričan sem, da boste ob branju uživali tudi vi, saj gre resnično za žensko, ki se ji je zgodilo toliko zanimivih reči, da navaden smrtnik komaj verjame, da si jih ni večino enostavno izmislila.

Dajva na začetku razčistiti očitno netočne podatke, ki o vaši lepotni karieri krožijo po svetovnem spletu, kjer je na neki strani zapisano, da ste titulo Miss Jugoslavije osvojili leta 1976. To menda ne drži?

Ne, ne drži. Osvojila sem titulo »Lepotica Jugoslavije« leta l968, v Beogradu, ki jo je podeljevala časopisna hiša Borba in Filmske novosti, pogoj za sodelovanje pa je bil izbor v Sloveniji, ki je potekal pod okriljem revije Stop in je bila vezana na zaključni svetovni izbor Miss Universe Pageant, v ZDA.

Hm, ampak mar to pomeni, da niste bili Miss Jugoslavije, marveč Miss Universe? Sta bila to dva različna izbora, ali je šlo za isto stvar, saj sta leta 1968 in 1969, če se ne motim, slavili Ivona Puhlera in Radmila Živković?

Nisem bila nič od tega, zato tega ne morem komentirati. Vam pa verjetno že ime moje titule pove, da izbora za miss v tistih letih še ni bilo. To je bilo 44  let nazaj.

Okej, greva na zame zelo zanimivo zadevo in sicer na moj blog, preko katerega ste prišli do svojega imena in se mi oglasili med komentarji. To si štejem v veliko čast in včasih res ne morem verjeti, kako daleč sežejo naši zapisi. Kako pri milem bogu ste me našli (smeh)?

Na spletu sem poskusila najti kakšen filmski posnetek mojega zaključnega nastopa v Miami Beachu, leta 1969 in sem našla tudi vas, če močno skrajšam zgodbo.

Pa skočiva v preteklost, v dneve, ko ste bili med najlepšimi dekleti v bivši Jugoslaviji. Ste bili v tistih časih edina Slovenka, ki je osvojila ta laskav naslov ali jih je bilo še več, pa o njih pač ni podatkov?

Ja, takrat sem bila edina Slovenka, ki je bila na svetovnem nivoju tako visoko uvrščena.

Zakaj so bili po vaše lepotni izbori nekoč bolj prestižna zadevščina kot danes, ko jih nihče več ne jemlje dovolj resno, saj po novem Miss Slovenije izbirajo na tajnih kastingih?

Ste se sami tudi vprašali? Saj veste odgovor.

Je krivo tudi dejstvo, da se na tekmovanje ne prijavijo dovolj atraktivna dekleta oz. da so kriteriji, katera lahko zmaga, znatno nižji kot nekoč?

Bila sem študentka medicine in nikoli se ne bi sama spomnila prijaviti na tako tekmovanje. Kar trajalo je, da sem popustila. Malo pa me je zapeljala tudi zlata ura, ki je bila obljubljena vsaki tekmovalki in zagotovilo, da starši ne bodo niti izvedeli, če se samo sprehodim po pisti.

Konec šestdesetih ste se torej znašli v Ameriki in okusili blišč ter razkošje tamkajšnjih vip dogodkov. Kakšen je bil občutek, ko dekle iz neke socialistične dežele pride v zvezdniški kapitalizem?

Zvezdniški kapitalizem me ni posebej presenetil. Doma sem ga bila tudi že deležna. Zaključka podelitve na Tašmajdanu v Beogradu ne bom pozabila nikoli. Veste koliko ljudi sprejme ta štadion? Kot predstavnica socialistične države sem bila v ZDA deležna vsekakor kar nekaj več pozornosti kot ostala dekleta. Lahko rečem, da sem jih posebej zanimala. Tudi provokativnih vprašanj  ni manjkalo. V bistvu pa so vsa izvirala iz nepoznavanja razmer.

Kaj je šlo narobe, da na koncu niste zmagali, saj ste se v kopalkah uvrstili med najboljših deset?

Pred izborom petih finalistk me je povabil na razgovor takratni direktor tekmovanja. S predsednikom žirije sta me povprašala, če sem pripravljena podaljšati bivanje v ZDA in sodelovati v  še leto dni trajajočem showu in o tem  podpisati  pogodbo o sodelovanju. Torej obetalo mi je še eno tako leto, kot je bilo zadnje, ko sem bila ves čas nekje in sem prihajala domov samo na kratek predah. Zame je vse že kar predolgo trajalo in odkrito rečeno malo me je bilo tudi strah. Pogrešala sem starše, sestrico, prijatelje in Ljubljano, pa še študij sem prekinila. Še eno leto se mi je zdelo cela večnost. Ponudbi sem se odpovedala.

Na nek način ste bili kot predsednik Tito, saj veste, uradno komunist, v resnici pa pozer, uživač in zvezdnik (smeh). Imam prav?

Res je, da so novinarji, prenekateri hotelski gosti (v New Yorku sem prebivala v Hiltonu, v Washingtonu sem bila gost Bele hiše, v Miamiju pa hotela Argentina), predstavnik Bele hiše in tudi moja hostesa, ki sem jo dobila po uradnem protokolu, vedeli le za Tita in Dubrovnik ter  menili, da so pri nas svoboda, moda, ličenje, tisk in hrana nekaj redkega. Vendar so imeli o  Titu  kar spoštljivo mnenje. Amerika je velika dežela  in še danes je tako, da je pomembno že to, da vedo zate. Niso me imeli za pozerko, tudi sama se nisem počutila tako. Prepričana sem, da sem pustila dober vtis, da bi me kar obdržali, če bi hotela. To je bil zame resen posel in poslanstvo, biti gost v ZDA pa velika čast.

Ko sva že pri Titu, vas je kot velik ljubitelj žensk prišel spodbujat pred tekmovanjem, vam morda dal kak nasvet pred potjo v ZDA?

Na Brijonih sem bila ob neki drugi priložnosti. S Titom sem se srečala večkrat. Ko sem bila še majhna (ne vem, če sem že hodila v šolo), sem mu podarila svojo lončnico, saj takrat pri nas ni bilo rezanega cvetja in me je, kot velik ljubitelj žensk, previdno posadil na svoje koleno.

Ko sva že pri predsednikih, ste res osebno spoznali Richarda Nixona, ki naj bi vas povabil v Belo hišo, ali gre le za napihnjen trač?

Ne morem reči, da sem predsednika ZDA,  gospoda Richarda Nixona, osebno poznala. Sem ga pa imela čast spoznati in se z njim rokovati. Za rokovanje s predsednikom ZDA se morajo slovenski predsedniki kar potruditi. Ni šlo le za sprejem in fototermin. Sledilo je svečano  kosilo, ki ga je samo evropskim lepoticam  priredila Bela hiša. Pogovarjala sem se tudi s takratnim podpredsednikom, ki je sedel poleg mene.

In kakšen je bil Tricky Dicky od blizu, vam je rekel kaj posebnega, ko je izvedel, da prihajate iz Jugoslavije?

Majhen (smeh). Ne vem od kje mu vsa tista energija in karizma, pa šarm. Za nami je namreč sprejel Haileja Selassieja, takratnega etiopskega predsednika, ki je bil še malo manjši od njega. Vendar tako mislim danes. Takrat sem bila od njegove veličine čisto iz sebe. Naši politiki pa se niso znali tako po ameriško,  prijetno smejati.

Kaj pa kak filmski zvezdnik ali pevec, so se kaj motali okoli lepotic?

V ZDA se okoli lepotic vrtijo le mladi in bogati dediči, podjetniki in povzpetniki, ki si žele izboljšati vsebino svojih omar in avtov pa tudi ugleda. Zato organizator pripravi kar nekaj srečanj, mislim pa da pridejo na tak sprejem predvsem tisti, ki plačajo, da si lahko lepotice pobliže ogledajo. Srečanje se gotovo tudi trži. Zakaj bi si filmski zvezdniki ali pevci želeli takih srečanj. Mislim, da se  jih sami komaj otresajo.

Pa nespodobno povabilo, jih je padlo kaj na mizo?

Ne. Nekaj telegramskih ponudb z navedbo honorarja za slikanje in poskusno snemanje pa sem res prejela. Hranim jih še danes, za vsak slučaj, če bi mi šlo slabo (smeh).

Torej nakit v vrednosti celega stanovanja, ki ste ga baje dobili za darilo, ni bil del nespodobnega povabila (smeh)?

Res se je marsikaj zapisalo v vseh teh letih v našem časopisju. Bili so stari pa novi dinarji in razlika je bila v odpisu treh ničel. Tako, da, ena ničla gor ali dol (smeh).

Ko sva že pri nakitu, je bila vaša lepotna krona res vredna toliko denarja, da ste si lahko z njo kupili celo hišo?

Ja, hiša lahko stane 50 tisoč ali pa več milijonov evrov. Verjetno sem takrat v našem časopisju govorila o objavljeni vrednosti. Novinar pa je preračunal v vrednost svoje hiše. Danes, ko bi si prekrasen diadem včasih  lahko tudi nadela, bi ga raje kar imela. Pa tudi svojim otrokom in vnuku bi ga  rada pokazala. Bil je res lep in dragocen. Spomin, ki je zares neprecenljiv, nanj in na tista leta pa je le ostal.

Po izboru ste postali tudi izjemno uspešna manekenka. Se vam zdi, da vas ljudje pri nas dovolj poznajo, ali imam samo jaz občutek, da niste ravno tako zelo znani kot recimo Nina Gazibara ali Bernarda Marovt, ki je bila Miss Jugoslavije leta 1983?

Veliko sem delala predvsem kot fotomodel že tudi pred izborom. Nikoli nisem delala kariere manekenke, fotomodela ali filmske zvezde. Omenjeni Slovenki sta bili verjetno tudi edini, ki sta jo in zelo sem vesela, da jima je uspelo. Kot v športu je z amaterizmom na vseh področjih, ki zahtevajo perfekcijo, konec.

Glede na to, da ste bili v tistih časih tudi študentka stomatologije, kar pomeni, da ste porušili kliše, da so lepe ženske neumne ženske, vas ni motilo, da dejansko razstavljate svoje telo in ste na odru le številka, ki jo na promenado pokliče napovedovalec?

Kako je mogoče, da vedno znova naletim na človeka, ki si upa povezovati neumnost z lepoto? Kaj pa je z navdihom? Mnenja sem, da gre lepota samo skupaj s pametjo in nikoli ni ločena od nje in  ne verjamem, da je grda oseba, gotovo pametna.

Vam je laskalo, da ste osvojili naziv Miss Inteligence ali ste bili razočarani, da niste raje zmagali za Miss sveta?

O tej tituli pa naj samo povem, da sem jo zaslužila. Z ozirom na svojo mladost sem kar nekaj vedela in znala, igrala sem klavir, lepo sem pela, bila sem študentka, znala sem se vesti… Prav posebej pa sem bila dobrodošla organizatorju tudi kot prevajalka turški lepotici, ki ni znala nobenega tujega jezika. Tako so mi pripeli še znanje turškega jezika. O tem, da se je turška lepotica rodila v Sarajevu in tam živela do desetega leta, sva bili pa tiho (smeh).

Kaj pa vaš mož, s katerim sta kasneje ustanovila prvi barvni fotografski studio v Jugoslaviji, ni bil nič ljubosumen, ko so vas obletavali razni švalerji in plejboji?

Ja, ampak zdelo  se mi je normalno, da so me prijazno gledali. Morda tudi možu. Prav kmalu pa sem imela tudi prvega otroka, pa študij, pa drugega otroka, pa službo, rada sem imela urejen dom in stalno sem bila angažirana pri  možu, ki je bil ustvarjalec porajajočih se reklamnih filmov, pa dober fotograf, reklamni in tudi modni. Tudi z drugimi sem veliko delala in se pojavljala, kadar sem imela čas. Ko je bil starejši sin Mark star komaj leto dni, sem za RTV Slovenijo z režiserjem Jožetom Pogačnikom snemala celovečerni film in nekaj nadaljevank. Vendar mi  je bila družina  prva prioriteta.

Vaše življenje se bere kot film, kot pravljica, o kateri lahko večina navadnih smrtnic le sanja. Se sploh zavedate kaj vse ste dosegli in koga vse ste spoznali?

O, ja, vedno bolj. Spomini. Najbolj pa uživam, ko vidim moja sinova in njun uspeh. Kakšna človeka sta postala.

In če že omenjava film, svojo kariero ste dejansko začeli prav pri filmu, natančneje v mojstrovini Na papirnatih avionih, ki jo je režiral Matjaž Klopčič. Zakaj niste postali igralka? In seveda, kakšne spomine imate na nedavno preminulega igralca Poldeta Bibiča?

Mislim, da sem na to vprašanje že odgovorila. Igralca in človeka Poldeta Bibiča pa sem spoznala pozno, leta 2002 v Zagrebu, ko sem se imela z njim priliko tudi pogovarjati, pravzaprav je pripovedoval sam, o svojem občutju in počutju, ves skromen in enostaven, tak kot je lahko le velik umetnik.

Pretiravam, če rečem, da ste bili naš prvi pravi supermodel, torej renome, s katerim se čez lužo nenehno kiti zloglasna Janice Dickinson?

Tega se niti nisem hotela zavedati. Dogajalo se je tako mimogrede. Z doseženim položajem sem bila kar zadovoljna. Ni mi bilo treba več. Janice Dickinson pa tako ne poznam.

Ko sva že pri Dickinsonovi, ki je močno pretiravala z lepotnimi operacijami. Je bilo tega tudi nekoč tako veliko med misicami in manekenkami, ali je kirurgija šele zadnja leta tako zelo napredovala, da lahko spremeni in popravi praktično vse, kar si ženska zaželi?

Ameriška novinarka, na katero so me še posebej opozorili, naj  se je pazim, je imela že takrat barvne leče in zato oči turkizne barve, da me je prav motilo, kadarkoli sem jo med pogovorom morala pogledati v oči. Tudi ustnice je imela nenaravno sploščene, ker jih še niso odebeljevali. Bila pa sem tudi prisotna, ko je organizator povedal švicarski lepotni kraljici, ki si je dala popraviti nos in lok nad očmi, da zato ne bo prišla v ožji izbor. Sicer je bila zelo lepa in močno so jo podpirali bogati starši.

Saj res, kaj pa vaša kariera nekakšne turistične vodičke, kjer ste Jugoslavijo zelo uspešno predstavljali v svetu, kakšne spomine imate na tiste čase, kako so drugod dojemali našo bivšo deželo?

Veliko sveta sem videla takrat. Jugoslavija se je odpirala turizmu. JAT je vzpostavljal linijske povezave s severno Afriko in sem skupaj z direktorji jugoslovanskih turističnih podjetij, ministrom za kulturo in turizem, novinarji, fotografi in snemalci potovala s posebnim letalom v Maroko, Alžirijo in Tunizijo, kjer so nas sprejemali na najvišji državni ravni, nam razkazovali svoje lepote in  dosežke, nam nudili prekrasno hrano in možnosti za sodelovanje. Tudi Rusijo sem videla na tak način, veličastno, vso bogato in romantično. Vodička pa nisem bila, vodili so me in seveda sem pripovedovala o naši Jugoslaviji, ponosno in zanosno, saj smo imeli ugled, bili smo neuvrščeni in zato občudovani in radi so nas prijazno poslušali.

Slišal sem da ste prijateljevali z mnogimi jugoslovanskimi glasbenimi zvezdniki takratnega časa. Lahko zaupate kakšno zanimivo ali poredno prigodo?

Takrat je bilo v navadi, da je estrada za popestritev programa predstavljala na  koncertih tudi lepotice. Tako sem se znašla na melodijah Jadrana, ki je med leti 1968 in 1970 potekala ves avgust po vseh večjih turističnih krajih Dalmacije. Tudi na turnejah znanih pevcev kot so Arsen Dedič, Četiri M, Tereza Kesovija in Beti Jurkovič (peti je pričel Braco Koren in to v angleščini) sem se pojavljala. To je bilo prijetno druženje, veliko zabave in družbe, zanimivi osebni stiki in prenekatero prijateljstvo je tudi ostalo. Popolnoma prijateljsko so se ročno prepisovali teksti uspešnejših popevk in Tereza je recimo dovolila Beti prirediti svojo uspešnico. Danes to ne bi bilo mogoče.

No, potem pa ste postali žena, poslovna ženska in mamica. Ste dobili občutek, da vas je to oviralo pri karieri manekenke in da bi morda morali z družinskim življenjem še malo počakati?

Preveč sem morala hiteti, zaželela sem si umirjenosti. Če imaš vsak dan potico se je tudi prenaješ. Še danes je ne maram preveč. Vsake stvari mora biti ravno prav in meni je bilo pomembno in dovolj, da sem vedela, da bi lahko, če bi hotela.

Kot sem dejal že prej, vaša življenjska zgodba je kot ustvarjena za film, saj ste kasneje postali celo diplomirana pravnica in desna roka nekdanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, nato pa celo sodelavka nekdanjega predsednika Milana Kučana. Kako za vraga vam je vse to uspelo? In če sem malce nesramen (smeh), kako je mogoče, da bivša miss naredi tako enkratno kariero po koncu lepotne poti?

Danes to ni več nekaj prav posebnega. Dekleta zmorejo veliko. Tudi v moji družini je nekaj takih. Ne nazadnje sta taki tudi moji »ta mladi« Valerija in Daria.

Če se danes ozrete na vašo preteklost, bi kaj spremenili, morda naredili drugače, vam je česa žal?

Količina dogodkov, pa tudi kvaliteta sta odvisni od sredine v kateri živiš in tvoje življenske moči. To pa so danosti. Nič ne bi moglo biti bistveno drugače.

Sedaj ste v pokoju, je to za takšno aktivno žensko sploh možno?

Še vedno se nimam časa dolgočasiti.

Boste napisali avtobiografijo, morda svoje življenje prodali za kako hollywoodsko uspešnico? Če bi, kdo bi vas igral? Ali še bolje, koga bi igrali vi, če bi imeli možnost?

Preveč dobre literature sem prebrala, da bi si upala. Meni podobna igralka, oh, oziroma jaz njej, je pokojna in nič ne bo s tem (smeh).

Kaj bi svetovali mlademu dekletu, ki se podaja v svet mode?

Gotovo bi danes lahko svetovala ambiciozni mladi osebi, ki bi si želela tako kariero, marsikaj. Težko  pa bi bila pripravljena se enako odzvati, če bi šlo za mojo hči.

Kaj pa golota, je res potrebna, da dekle danes uspe?

Ni pravila.

In kilogrami, kaj se dogaja z modnim svetom, da so popularne čedalje bolj suhe in čisto nič ženstvene ženske?

Moj oče je imel vse življenje rad mojo mamo tudi zato, ker je bila bolj okrogla.

Pa fotošop, v čem je smisel naravno lepega dekleta, ki ga potem računalniško popolnoma popačijo za potrebe raznih prestižnih naslovnic?

Pritegniti pozornost za vsako ceno,  da se le proda, da je dopadljivo, posebno, da te začudi. To je današnji čas in tako ga je treba vzeti.

Ko danes gledate kaj se dogaja v Sloveniji, vam je žal, da niste ostali v Ameriki?

Najbolj me skrbi, da odhaja v tujino toliko mladih. Še dobro, da je svet postal tako majhen, da se bodo lahko tudi vračali. No, sicer pa je že moja stara mama šla v Ameriko zaslužit in se je z denarjem tudi vrnila. Osebno meni je bilo in mi je še vedno prelepo prav tukaj,  pri nas. V Ameriki sem bila nazadnje pred letom in mislim, da si jo bom morala prav zaželeti, da bom spet šla.

Politika vam je blizu, o tem ni dvoma, zakaj se ne odločite kandidirati za predsednico Slovenije, saj imate zdaj res veliko časa?

Motite se, nimam časa in  odločitev zaupam le sebi.

In seveda, zakaj za hudiča naša dekleta nikoli več ne dosežejo kakšnih vidnejših uvrstitev na lepotnih izborih. Gre res za politiko ali pa so preprosto premalo atraktivna in karizmatična?

Za uspeh res ni dovolj le lepota in skladnost tekmovalke, njena karizma in energija, temveč tudi znanje in poštenost teama, organizatorja, njegovi nameni pa stvarni in častni, oprti tudi na našo tekmovalno zgodovino, ki jo imamo. Vesela bi bila, če bi se odnos poročanja o takih dogodkih popravil.  Prav gotovo pa  je tudi politika posredi. Tudi v mojem času je bila.

YouTube slika preogleda
 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 6.12.2012 ob 02:04 pod intervjuji. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

8 odgovorov na “Ekskluzivni intervju: Nataša Mušič (Nataša Košir)”
  1. milan - 7.12.2012 ob 09:20

    A ti še nisi slišal za Bernardo Marovt

  2. IZTOK GARTNER - 7.12.2012 ob 12:44
    IZTOK GARTNER

    Poba, to, kar je Marovtova, ki jo, by the way, z Natašo omeniva tudi v intervjuju, ki ga očitno sploh nisi prebral, počela v osemdesetih, je Nataša že v šestdesetih.

  3. aaaaaaa - 7.12.2012 ob 22:58

    joooooooooooj prebral vse..kaj za vraga vznemirljivega se ji je pa zgodilo, da bi ji zavidali?….moja mat ima precej bolj razburljiv life-same slabe stvari….čist za v knjigo..tole je pa en dolgočasen blef…..bv no..pa ni kritika nate….ne me narobe razumet…sam vseen.. BV!….morš najdt bolj zanimive ljudi za intervjuje..:D

  4. IZTOK GARTNER - 8.12.2012 ob 15:26
    IZTOK GARTNER

    Prva slovenska miss v zgodovini, ki je spoznala Richarda Nixona, Titu sedela v naročju, ga žurala s Terezo Kesovijo in Beti Jurković, z možem imela v lasti prvi foto studio daleč na okoli in nato postala članica Kučanovega kabineta, ni dovolj zanimiv človek za intervju? I rest my case!

  5. aaaaaa - 8.12.2012 ob 21:02

    subjetvono dragi iztok, to je popolnoma subjektivno, kaj je zanimivo in kaj ne..:D

  6. IZTOK GARTNER - 8.12.2012 ob 21:34
    IZTOK GARTNER

    Nobene subjektivnosti, dejstvo je, da je Nataša Košir izjemno zanimiva oseba, ki kar kliče po intervjuju, še posebej v kontekstu zvezdništva in tega, kaj se je komu zgodilo v lajfu v svetu blišča in zabave. Okej, z vidika dosežkov v formuli ena, res ni zanimiva, v kontekstu tega, kar je počela in doživela, pa je ena izmed najbolj fascinantnih ljudi, ali če hočeš, misic, daleč na okoli.

    Zdaj pa dovolj smetenja, oglasi se s kakim dobrim komentarjem ali pa zadevo pusti pri miru.

  7. Zelda - 12.12.2012 ob 14:33

    Sem pa spomnila še ene naše lepotice, to je Slovenka Saše Zajc, ki je bila leta 1969 miss Evrope. Za Sašo Zajc pa mi ni znano, kako se je odvijala njena nadaljnja kariera. V glavnem lahko zaključimo, da smo imeli Slovenci res lepa dekleta. Za današnje missice pa marsikdo komentira, da se res lepe punce ne javljajo na izbor za miss Slovenije in da se javljajo bolj poprečna dekleta. Bi si upala skoraj trditi podobno. Po Nataši Košir in Saši Zajc mi je bila res lepa samo Bernarda Marovt.

  8. IZTOK GARTNER - 12.12.2012 ob 14:42
    IZTOK GARTNER

    Tule je nekaj o njenem obisku v Velenju, kjer so jo tretirali kot pravo zvezdo:
    http://shrani.si/f/14/ub/3drfyfvB/sasa-zajc.jpg
    Nekaj let nazaj je bil z njo intervju v Nedeljskem in se spomnim, da je rekla, da se teh reči že zdavnaj ne udeležje več, da pa še vedno spremlja kaj se dogaja. Nimam pa pojma s čim se je ukvarjala po tej zmagi. In pazi to, izbor za Miss Evrope je potekal v Maroku :)

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !