Arhiv za December, 2012

Srečno 2013

31.12.2012 ob 05:43

Denarja itak ne bo, zato vam želim le to, da se imate radi in da skušate v teh zajebanih časih držati skupaj in se ne glede na karkoli imeti lepo. Pa hvala vsem, ki me redno berete že šesto leto. Ste bili pa letos še posebej pridni, saj se vas je nabralo kar 430 tisoč, kar je največji obisk mojega bloga doslej in skoraj 100 tisoč bralcev več kot lani in predlani. Srečno, družba, se beremo še naprej.

YouTube slika preogleda

Recenzija: The Hobbit: An Unexpected Journey

30.12.2012 ob 23:39

THE HOBBIT: AN UNEXPECTED JOURNEY

Ko sem bral novice o pripravah za snemanje Hobbita, prequela Gospodarja prstanov, mi res ni bilo jasno, zakaj se mora Peter Jackson boriti za režijo in čakati, filozofirati, se prepirati, obupavati in se zezati z velikimi ribami. Enkrat je Hobbita že imel, potem so mu ga vzeli, pa spet dali, spet vzeli in na koncu vendarle poštekali, da je samo on zmožen znova posneti tako velik film, tako veliko trilogijo kot je bil Gospodar prstanov. Jp, Jackson je res đekson, Jackson je še enkrat posnel Gospodarja prstanov, tako zelo mogočen film, da ga je moral znova razdreti na tri različne filme, ki jih bo v kina pošiljal enkrat na leto. Aham, prvi Hobbit je enako dober kot prvi Gospodar prstanov. Enako velik, enako zanimiv, enako zabaven, enako očarljiv, enako dinamičen, enako kompleksen in enako razvlečen, če hočete še malce kritike. Hobbit je Gospodar prstanov enajst let kasneje, dih vzemajoča pravljična epopeja, kjer se na hitro oglasi tudi nekaj običajnih osumljencev iz Gospodarja (recimo Cate Blanchett, Hugo Weaving, Christoper Lee), kar v gledalcu seveda sproži naval emocij in nepozabnih spominov. Hobbit je prvo poglavje še enega največjega filma v zgodovini, uvod v trilogijo, ki se bo kot za šalo kosala z Gospodarjem prstanov. Hobbit je vse tisto, kar mora biti prequel Gospodarja prstanov, vse tisto, kar se pričakuje od ekranizacije Tolkiena, in vse tisto, kar mora  imeti novi film Petra Jacksona, tega čarovnika, ki snema filme, o katerih lahko drugi režiserji le sanjajo. In tu je hobit Bilbo Bisagin (na začetku filma znova Ian Holm, potem pa Martin Freeman), zdaj to, kar je bil pred leti Frodo, ki ga kamera v podobi Elijaha Wooda na hitro ujame v uvodnih sekvencah, ko mu Bilbo začne pripovedovati svojo zgodbo. Jp, Bilbo je kot Frodo, le da se poda na malce drugačno, a zato nič manj nevarno avanturo, kjer sreča  gobline, orke in goluma ter se pridruži pestri druščini škratov, kjer je tudi legendarni Gandalf, katerega spet igra Ian McKellen. Če je Bilbo Frodo, je pogumni Thorin (Richard Armitage), vodja škratov, ki mu je kraljestvo zasedel zlobni zmaj, seveda Aragorn. Še en ultra pravljični mačo, ki s svojo karizmo krade vse prizore, v katerih se pojavi. Zelo dober film, zares fantastična filmska izkušnja in nepozabno doživetje, ki ga lahko pričara samo veliko platno, ki gledalca posrka v dogajanje in ga ne spusti do konca življenja.

Ocena: 8/10

Recenzija: Argo

30.12.2012 ob 04:03

ARGO

Če boste iskali najboljši film letošnjega leta, bo Argo več kot pravi naslov. Argo ni le film, Argo je mojstrovina, dovršena, dramaturško popolna, igralsko vrhunska, scenaristično prebrisana in režijsko perfektna dramatizacija resnične zgodbe iz začetka osemdesetih, ko sta ZDA in Kanada z genialno hollywoodsko prevaro iz Iraka rešila šest ameriških diplomatov (Tate Donovan, Clea DuVall, Scoit McNairy, Rory Cochrane, Christopher Denham, Kerry Bishe), ki so se znašli v navzkrižnem ognju takratne iraške revolucije. Drži, misija je bila čisti Hollywood, lažni film, kjer so diplomati pozirali kot člani filmske ekipe. Kot del filma, ki sta ga v Hollywoodu lažno spromovirala znani producent Lester Siegel (Alan Arkin) in mojster za masko John Chambers (John Goodman), seveda pod vodstvom CIE, z idejo operativca Tonyja Mendeza (Ben Affleck), ki je osebno odpotoval v Irak in za misijo nemogoče prepričal svoje šefe, ki so dali zeleno luč in se kljub temu seveda držali za glavo. Tole je  Wag the Dog za novo tisočletje, zares enkraten, zanimiv, mestoma precej zabaven, napet in dodelan film, ki Bena Afflecka, tokrat spet režiserja, po prav tako odličnem The Townu postavlja med najbolj nadarjene filmarje novejše generacije. Argo je dokaz, da zna Hollywood še vedno delati dobre filme. Argo je esenca zares dobrega filma, kjer čisto vse štima od začetka do konca. Res pravi užitek za filmofile in za gledalce, ki jim še vedno največ pomeni kvaliteta ne pa jebeni popcorn bullshit, s katerim Hollywood zadnja leta ubija filmsko umetnost.

Ocena: 9/10

Zadnje evre za cigarete

29.12.2012 ob 04:21

Ker nisem nikoli kadil, nisem nikoli štekal kadilcev, da so od tega dreka lahko tako zelo odvisni in histerični, če gre kaj narobe. Kadilec bi za čike dal zadnje evre. Raje ostane brez hrane kot brez cigaret, pa četudi so čedlje bolj dragi. Kadilec bi prodal avto, da bi lahko dobil škatlo čikov. Kadilcu ni problem, da na mesec zdeva 100 evrov za svojo razvado, pa četudi potem tarna, da mu zmanjka denarja za osnovne potrebe. Važno, da je za čike, vse ostalo bomo že nekako. In prav gledam jih, kako se v razcapanih cotah primajejo do trafike in si kupijo zelo drage cigarete, pa čeprav bi veliko bolj nujno potrebovali kilogram kruha ali kaj podobnega. Ampak ne, najprej čiki, potem vse ostalo. Kadilcev ne ustavi nič. Niti pred leti sprejeti zakon, da ne smejo več kaditi v lokalih, niti dejstvo, da se cigareti dražijo še bolj divje kot bencin in vse ostalo. Nimaš kaj, kajenje je huda odvisnost, zdaj tudi finančna, kot igre na srečo v kakem kazinoju, kjer mnogi zakockajo vse kar imajo.

Dragi Dedek Mraz,

28.12.2012 ob 17:08

letos bi imel pod jelko tegale Chevroleta Camara.

Ena na Ena: Alya

28.12.2012 ob 03:54

Še ena zvezdnica, ki jo izjemno cenim že nekaj let, kar pomeni, da mi je kul tudi kot oseba in prijateljica. Fajni čvek, plus del z Mariborčanom, ki jo je hotel za svojo snaho.

Ponovitev oddaje je v petek ob 11. uri, v soboto ob 15.15 uri in v nedeljo ob 20.uri na Arena TV.

America’s Got Talent 2012: Wild Card Show

28.12.2012 ob 03:45

Jp, preden gremo na polfinalne oddaje, moramo obdelati še tako imenovani wild card šov, kjer je vsak izmed sodnikov med izpadlimi tekmovalci nazaj poklical štiri svoje favorite in jim dal še eno možnost, da se skušajo uvrstiti v naslednji krog.

  • Spencer Horsman, tako imenovani escape artist je bil zdaj dosti boljši kot v oddaji, ko je izpadel, a še vedno me ni prepričal tako zelo kot na avdicijah. Je bila pa točka z malto precej nevarna, saj se mi je na koncu zdelo, da je resnično zdelan in da ni manjkalo dosti, da bi ga pobralo.
  • All That, boljše kot prej, a še vedno daleč od točke, ki bi si zaslužila polfinale. Jebat ga, samo clogging ni več dovolj, da odpremo usta.
  • Jarrett & Raja, meni sta bila ta dva čarovnika kul tudi v oddaji, kjer so jo šinfali, sta bila pa zdaj prav tako dobra, kar pomeni, da bi ju z veseljem videl še enkrat.
  • Jake Wesley Rogers, spet je izbral hudo napačno pesem, kar je škoda, saj je drugače za svoja leta zelo dober pevec in performer.
  • Cristin Sandu, resda mu je šlo bolje kot v prejšnji oddaji, toda na koncu je znova telebnil in zajebal svoj nastop, kar ga je seveda močno razjezilo.
  • Todd Oliver, joj, kako zelo sem bil vesel, daso ga poklicali nazaj. Njegova točka z govorečim psom je izjemna, zato si zasluži polfinale.
  • Bandbaz Brothers, akrobatska brata, ki so ju pobrali iz predtekmovanja. Povsem upravičeno, saj s svojimi točkami jemljeta dih. Je bila pa njuna pizdarija vseeno nekoliko prekratka, če sem iskren.
  • Sebastien El Charro De Oro, izpad tega neverjetnega dečka je bil čisti škandal, ki se ne bi smel zgoditi, zato je več kot pravilno, da so mu dali še eno možnost. Tokrat je pel New York New York, v marijači izvedi seveda.
  • Horse, še vedno psiho, ki si hoče na vsak način razbiti jajca. Na nek način si morda celo zasluži polfinale.
  • Lindsey Norton, ta punčka se mi zdi enkratna gimnastičarka in baletnica, ki prav tako ne bi smela izpasti, kljub konkurenci, ki je izjemno huda.
  • Andrew De Leon, tudi njega so potegnili iz predtekmovanja, kjer je zajebal svoj nastop in ostal zunaj. Njegov glas je zelo visok in zelo specifičen, njegov stajling je nekaj zelo posebnega, cel paket dejansko štima, toda zdelo se mi je, da njegov vokal tokrat ni bil dovolj prepričljiv.
  • Ben Blaque, še en model za katerega sem navijal v četrtfinalu in se jezil, da je izpadel. Frajer, o tem ni dvoma, toda njegova tokratna točka se mi je zdela predolga v pripravah in premalo spektakularna, ko jo je naposled le izvedel.

Wild Card šov je bil brez dvoma ena izmed najbolj zanimivih in najboljših oddaj v sezoni, kjer sem resnično nestrpno čakal kateri štrije tekmovalci se bodo uspeli uvrstiti v polfinale. Če bi jih izbral sam, bi stavil na Sebastiena, Lindsey Norton, Todda Oliverja in Bandbaz Brothers, pogojno pa še na Bena Blaquea in Jarretta & Rajo. Prvi je v polfinale odpičil mali Sebastien, kar pomeni, da je pravici zdaj zadoščeno. Drugi je bil na vrsti Andrew  De Leon, ki mu polfinale dejansko privoščim. Uspelo je tudi Toddu Oliverju, kar je zelo zelo kul. Zadnji pa je v polfinale skočili še All That, ki so premagali Lindsey Norton, za katero sem stiskal pesti, a sta jo zajebala Howard in Sharon. All That niso slabi, toda Lindsay je večji talent in bi si polfinale resnično zaslužila.

Recenzija: Lincoln

27.12.2012 ob 04:19

LINCOLN

Evo ga, eden izmed najbolj opevanih letošnjih filmov, najnovejši Spielbergov epos o Abrahamu Lincolnu, ki ga Daniel Day-Lewis poosebi tako zelo perfektno, da boste komaj verjeli. Daniel Day-Lewis Lincolna ne igra, Daniel Day-Lewis se v Lincolna spremeni. Tako zelo prepričljivo, da gledalec za trenutek pomisli, da mu Spielberg rola resnične dokumentarne posnetke iz tistega časa. Iz leta 1865, ko se je Lincoln, ta najbolj prepoznavni in legendarni ameriški predsednik, znašel v najbolj zajebani situaciji svojega življenja. Na eni strani se je boril za ukinitev suženjstva, na drugi pa je hotel končati vojno med severom in jugom. Aham, Spielberg se osredotoči le na to usodno leto, kar je sicer škoda in slabo za film, ki se gre biografijo tako zelo znane osebe, toda prizori se nizajo zelo prepričljivo, zanimivo, karizmatično, dinamično, dovršeno in tako, da v zgodbo padejo tudi tisti, ki jih takratna politična situacija sploh ne zanima. To ni film o Lincolnu, to je film o njegovem najbolj prelomnem letu, ki je bilo kot veste tudi njegovo zadnje, saj je sredi aprila padel pod streli atentatorja, o čemer je govoril tudi Redfordov lanski po krivici prezrti The Conspirator. Velik film, eden boljših, kar jih je zadnja leta posnel Spielberg, ta poslednji Peter Pan, ki tu in tam odraste in posname takle pomemben film. Dve uri in pol mine kot bi trenil, Spielberg pa več kot odlično vodi tudi izvrstno in sila pestro zvezdniško ekipo, kjer poleg Day-Lewisa razturavajo še Sally Field, David Strathairn, Joseph Gordon-Levitt, Hal Halbrook, Jackie Earle Haley, Bruce McGill, Jared Harris in seveda Tommy Lee Jones, ki je edini, ki uspe Day-Lewisu za nekaj trenutkov ukrasti šov in ujeti enega izmed najboljših prizorov filma, ko se po razpustitvi suženjstva uleže v posteljo k svoji temnopolti partnerki. To je tako dobra sekvenca, da bi si zaslužila svoj film. Tako dobra ideja, da bi si Spielberg že zanjo zaslužil oskarja za režijo. Lincoln je film, ki gledalca nagradi kot celota. Ki Lincolna po gluparijah kot je Vampire Hunter spet postavi tja, kamor si zasluži. Ki iz njega spet naredi legendo in enega najbolj pomembnih Američanov vseh časov. In tu je glasba maestra Johna Williamsa, ki znova boža dušo, pa fotografija Janusza Kamińskija, ki ekspertno ujame takratni čas, pa režija Stevena Spielberga, ki je spet eden izmed najboljših režiserjev daleč na okoli, pa velika vrnitev Sally Field, ki kot Mary Todd Lincoln spet dokaže zakaj je ena izmed najboljših igralk svoje generacije. In Daniel Day-Lewis, ta mojster karakterja, ki mu uspe Lincolna odigrati zelo introvertirano in tako, da niti enkrat ne pretirava in se le s pogledi, hojo ter držo kosa z ostalo ekipo, ki ji Spielberg dovoli več energije. In prav to je Day-Lewisova prednost, prav to mu zna drugo leto prinesti še enega oskarja. Jp, dolgoletno čakanje na ta film se je več kot splačalo. Leta, kjer bi moral glavno vlogo igrati Liam Neeson, niso šla v nič, ampak so prinesla zelo veliko zgodovinsko epopejo, ki jo lahko brez sramu vrtijo tudi pri urah zgodovine.

Ocena: 8/10

Recenzije: Dredd, Biutiful

26.12.2012 ob 23:38

DREDD

Rimejk Dredda, ki ga je sredi devetdesetih posnel Sylvester Stallone, je dokaz, kako zelo nepotrebni so rimejki starih akcionerjev. To smo letos videl pri filmu Total Recall, to zdaj vidimo tudi pri Dreddu, kjer je Karl Urban prepričan, da lahko Stallonea igra kot Clint Eastwood. Drži, Urban pozira kot Stallone, čveka pa kot Dirty Harry, kar je tako zelo butasto, da ne morem verjeti. Jp, z Batmanom Christiana Balea bi bila enkratni double bill, igralca, ki imata v glavi, da se tough guyja naredi tako, da debilno znižaš svoj glas in se obnašaš kot Barry White na kreku. Ne bom rekel, da je bil prvi Dredd mojstrovina, toda bil je film, ob katerem sem se solidno zabaval. Za razliko od rimejka, ki je tako zelo dolgočasen in prazen, da sem mu komaj sledil. Okej, nekaj slow motion sekvenc, ki v 3Dju verjetno delujejo še bolje, je resda zelo dobrih in takih, da gledalec za nekaj časa prenaha dihati, toda to je premalo za dober film in za vsaj pogojno soliden končni učinek. Prav imate, Karl Urban je totalno zanič, nič kaj boljša pa ni Lena Headey, ki misli, da je za prepričljivo glavno negativko dovolj le brazgotina na obrazu. Da je novi Dredd pogorel v kinu, je seveda jasno, nimam pa pojma na čem so bili razni kritiki in uporabniki portala IMDB, da so mu peli hvalnice in ga proglasili za enega izmed najbolj spregledanih filmov leta.

Ocena: 3/10

BIUTIFUL

Biutiful, sicer delo Alejandra Gonzáleza Iñárrituja, ki nam je dal Babel in Pasjo ljubezen, je lep dokaz kako bi morali izgledati slovenski filmi. Aham, problem slovenskih filmov ni v tem, da so zateženi, depresivni in morasti, ampak v tem, da so slabi, neprepričljivi in preveč teatralni. In Biutiful, sicer film, za katerega je Javier Bardem povsem upravičeno pobral nominacijo za oskarja, je film, ki je pisan na kožo slovenskim režiserjem, ki pa bi iz njega seveda naredili totalno sranje. Za razliko od Inarrituja, ki je naredil dober, učinkovit, močan, suveren in kljub težki temi gledljiv in zanimiv film, ki gledalca prepriča tudi z atmosfero in fotografijo. To je zgodba o očetu Uxbalu, ki umira za rakom na prostati in mora pred smrtjo urediti svoje življenje. Njegova dva otroka o tem seveda nimata pojma, žena Marambra (Marciel Alvarez) pa je itak živčna razvalina, ki jo matra bipolarna motnja, kar pomeni, da ni sama sposobna skrbeti za familijo. Zajebana situacija, kamor se vmešajo še kitajski emigranti, ki jim Uxbalu ureja službe in služi na črno, pa paranormalni pojavi, kjer Uxbalu odkrije, da se lahko pogovarja z dušami umrlih, kar ni ravno najbolj posrečena ideja, če me že vprašate za mnenje. Bardem kot za šalo ustvari izjemno dodelan portret umirjaočega moškega, Inarritu pa znova z lakoto udejanji zapletene medčloveške odnose in tragične usode navadnih ljudi. Babel in Pasja ljubezen sta bila za spoznanje še močnejša in še bolj prepričljiva, je pa Biutiful zato bolj tenkočuten in emotiven, tak, da ujame gledalca, ki zadiha skupaj z glavnim junakom, ali še bolje, antijunakom, ki se pred smrtjo trudi postati junak.

Ocena: 7/10

Sovražim pirotehniko

26.12.2012 ob 22:17

Aham, sovražim vso pirotehniko, ki je na razpolago. Sovražim petarde, bombice, rakete in vse ostale pičke materne, s katerimi se pederišejo otroci in tudi odrasli.Vse to mi je tako zelo odveč in nepotrebno. Pa na živce mi gre, ker poka in smrdi. Da folk to pizdarijo drka že teden pred pred zakonsko dovoljenim rokom, seveda ni nič novega. Da jo drka skoraj ves dan in vso noč, pa je nekaj tako zelo debilnega, da ne morem verjeti. Okej, fukni petardo in raketo za novoletni večer, če te pač draži v riti, a zakaj za kurac moraš to početi že dva tedna prej in zganjati mini artiljerijo okoli blokov, ko ljudje sprehajamo svoje kužke in bi tudi sami radi malo miru za praznike. Pa še nevarno je, jebemti no. A staršev to ne briga, staršem je očitno kul, da svojim kurčevim pamžem nabavijo tisoč različnih kosov pirotehnike, jih naženejo do doma, da imajo mir pred njimi, in upajo, da bodo pokali na živo in mrtvo ter se domov vrnili čim kasneje. Vsakemu mulcu, ki pokne petardo zraven mojega ušesa, bi prifukal eno konkretno okoli ušes, vsakega starša, ki temu mulcu kupi to mini orožje, pa bi poslal na rehabilitacijo in mu vzel opravilno sposobnost.

Jp, pirotehnika je za tiste, ki nimajo kurca. In za tiste, ki so ostali na stopnji retardiranega hilbilija iz filma Odrešitev.

Korejski talent

26.12.2012 ob 17:54

Če ni tole najbolj čustvenih osem minut televizije ever, potem ne vem kaj je.

YouTube slika preogleda

Darilo vseh daril

26.12.2012 ob 17:21

Imel sem ga na sumu, pa nisem upal niti pomisliti. Bilo bi preveč noro, če bi bilo res in če bi pod jelko resnično našel avtobiografijo R.Kellyja. Jp, moj brat zna, jebemti. Točno je vedel, s čim me bo sesul na kolena in navdušil tako zelo, da sem dobil cmok v grlu. Je pa finta, da je imel knjigo kupljeno že pol leta, saj jo je naročil direktno iz Amerike in mi že v naprej povedal, da me letos čaka najboljše darilo vseh časov. Več mi ni hotel povedati, ves čas pa sem potiho upal, da je nabavil prav to knjigo, a bil hkrati skorajda prepričan, da pričakujem preveč in da kaj takega ne bo mogoče.

No, zdaj jo imam, avtobiografijo R.Kellyja, knjigo, za katero bi ubijal in mi res pomeni ogromno. Moj brat je res legenda, tole darilo pa je bilo eno najlepših presenečenj mojega življenja, s katerim se lahko primerja le še letošnji rojstni dan, ko me je Tina totalno presenetila s Titovo biografijo, ki je resnično nisem pričakoval.

Ena na Ena: Gostja bo Alya

26.12.2012 ob 13:10

Jp, jutri bo v moji oddaji na TV Arena ob osmih zvečer gostja pevka Alya.

Komaj čakam: The Incredible Burt Wonderstone

26.12.2012 ob 02:08
YouTube slika preogleda

RIP: Charles Durning (1923-2012)

25.12.2012 ob 12:31

Charles Durning je bil brez dvoma eden najboljših karakternih igralcev svoje generacije. Nepogrešljivi stranskovlogaš številnih znanih filmov, ki bi bili brez njegove karizme znatno slabši. Sedemdeseta brez njega ne bi bila sedemdeseta, kar je več kot uspešno dokazal s filmi Sisters, The Sting, The Front Page, Dog Day Afternoon, Breakheart Pass, The Fury, The Choirboys, North Dallas Forty, Starting Over in When a Stranger Calls. Telesno izjemno močan možakar s širokim obrazom in prijaznim pogledom, najprej znan po nekoliko surovih in neprijetnih vlogah, kasneje pa tudi po komedijah in simpatičnih dramicah. Igralec, ki je lahko zelo prepričljivo odigral karkoli, če povem čisto preprosto. V osemdesetih je ujel filme True  Confessions, Sharky’s Machine, Scarface, Tootsie, The Best Little Whorehouse in Texas, To Be or  Not to Be, Where the River Runs Black, Far North in recimo Cat Chaser, devetdeseta pa so mu prinesla filme Dick Tracy, The Hudsucker Proxy, I.Q., V.I. Warshawski, The Last Supper, Home for the Holidays, Spy Hard in One Fine Day. Charles Durning, ki je bil med drugim tudi boksar, delavec v tovarni gumbov, redar, učitelj plesa, natakar in taksist, je filme snemal vse do smrti, snel dve nominaciji za oskarja (The Best Little Whorehouse in Texas, To Be or Not to Be) in en zlati globus za miniserijo The Kennedys of Massachusetts ter se za vedno zapisal med najbolj markantne igralce ameriškega filma.