Vrhunski komad, ki bi moral pred leti ujeti dosti več slave in plejtajma. Sicer pa soundtrack filma Coach Carter in tudi ena izmed pesmi albuma The First Lady Faith Evans. Hip hop z globino in enkratno sodelovanje med Evansovo in Twisto.
SOMETHING FROM NOTHING: THE ART OF RAP
Da je prav Ice T režiral in skupaj spravil tale dokumentarec, je zelo dobro in v kontekstu časa, kjer v hip hopu vlada narobe svet. Jp, ko Ice T, ta original gangster in oče gangsta rapa, Soulja Boyju očita, da s svojimi posranimi komadi uničuje hip hop, Soulja Boy odgovori z napadom in norčevanjem, namesto da bi šel na kolena, se opravičil in poštekal, kaj mu Ice T sploh razlaga. Hip hip je danes le še biznis, le še druščina prodanih rapsov, ki jih ne zanima kvaliteta, ampak čim boljša prodaja njihovega novega izdelka, ki v umetniškem smislu ni vreden ničesar. Prav zato je bilo nujno, da prav Ice T, eden redkih mcjev, ki se ni kar se muske tiče nikoli prodal, posname tale testament pravega rapa in pred kamero dobi večino najboljših raperjev vseh časov. Ne bom rekel, da dokumentarcu ne manjka marsikaj, da bi bil zares dober in zanimiv tudi tistim, ki jih hop hop ne zanima preveč, rekel pa bom, da cenim Tijev trud in entuziazem. Da cenim koga vse je uspel dobiti pred kamero in koliko časa je moral za vse te pogovore porabiti, da jih je zbral skupaj. To ni zajebancija, to je trdo delo, ki se bo zapisalo v zgodovino hip hop kulture. Sicer mi ni jasno, kam so izginili recimo LL Cool J, Queen Latifah, Busta Rhymes, DMX, Da Brat, Lil’ Kim, Canibus, Luther Campbell, Jay Z, Scarface, Ludacris, Wyclef Jean, Kid Frost, Tim Dog, K-Solo, 3rd Bass, E40, Fat Joe, Mac 10, Game, Crooked I in še kdo, a vseeno rišpekt za vse tiste, ki so stopili pred kamero in vsi po vrsti tudi zarepali. Je pa interesantno, da Ice T ni težil in se šel neke zajebanosti, ampak je vse skupaj naslikal izjemno sproščeno, zabavno in uživaško, tudi takrat, ko je ujel sicer vedno jezne in odločne rapse. Verjamem, da je bilo materiala še več in da bomo na kaki DVD izdaji videli še precej dodatkov, toda T je moral pač izbrati najboljše inserte in se tudi med številnimi mcjij sprehoditi precej hitro. Z izjemo Eminema, ki mu je dejansko namenil največ časa in ga tudi najbolj hvalil. Okej, Em je legenda in nedvomno eden najbolj kvalitetnih mcjev ever, toda vseeno ne gre pretiravati, še posebej, če imaš v kadru tudi WCja, Icea Cubea in Trecha. Kul dokumentarec, nujen za vse ljubitelje pravega rapa, ki jim je seveda jasno, zakaj je Ice T izpustil Lil Waynea, Drakea in še koga od ta novih dripcev, ki že lep čas uničujejo hip hop. Itak, saj niso mcji, ampal le navadni rapsi, ki jih namesto kvalitete zanima denar.
Ocena: 8/10
Temu se reče soočenje, jebemti, ne pa tistemu zaspanemu sranju na nacionalki. POP TV zna, Edi Pucer tudi, le tvitanje v spodnjem delu ekrana je bilo odveč, saj toliko debilizma nisem videl že dolgo časa. Slovenci smo res kljukci. Najprej se pizdimo, da nam politiki zafurajo državo, potem pa se med zelo važnimi soočenji obnašamo kot totalni froci in retardiranci. Dejansko imamo točno tako državo kot si jo zaslužimo, vsaj po tvitih med današnjim sicer vrhunskim soočenjem sodeč.
Jp, Pahor je bil tokrat še posebej enkraten. Tak Pahor si zasluži biti predsednik. Tak Pahor mi je izjemno všeč. Tak Pahor je pravi Pahor. Še posebej v dvoboju z Zverom, katerega je povozil ko pičko. Jasno mi je, da Zver mora napadati, toda žal napada tako, da nazaj faše tak udarec, da bi bilo bolje, če bi šel od sramu jokat v kot. Zver Pahorju ni dorasel, Pahor Zvera sesuje z levo jajco, kadarkoli in kjerkoli. Isto velja za Türka, tudi njemu Zver ne seže do kolen. Pa četudi s seboj pripelje mladega očalarskega škrata Jerneja Vrtovca, ki se meče ven in nima pojma, da Zveru škodi sto na uro. Taki mladi škratje, ki se kurčijo v tri krasne, mi gredo v politiki vedno na živce. Okej, bodi glasen, toda najprej pokaži rezultate. Dokler jih nimaš, bodi tiho in dvigni roko, če hočeš spregovoriti s predsednikom države.
Napadanje ni nikoli pametna taktika. Kdor napada skriva svojo nesposobnost. Razen, če napada tako kot Spomenka Hribar, Türkova podpornica, ki je Pahorja vendarle malo vrgla s tira s teto iz ozadja. Hribarjeva je prebrisana in zajebana, ko si to zaželi, prav zato je bila Pahorju dosti bolj nevarna od Türka in Zvera. Je pa zanimivo, da se Pahor ne zna več šaliti ali vsaj malo šaljivo zbosti, ko bi bilo treba. Türk se zna in to ga je danes naredilo za izjemno simpatičnega in prikupnega kandidata. To Pahorju še vedno manjka. Okej, iskreno se zna nasmejati šalam drugih, sam pa je tako zelo resen, da deluje že malce jezno. Upam, da v naslednjih soočenjih vključi še ta humorni dodatek, kjer je prav tako odličen, ko pride do prave situacije. To mu zdaj manjka, to ga vsaj pri meni še ni dvignilo povsem nad oblake. Pahor je pop zvezda in ne bi bilo slabo, da se tu in tam tudi tako obnaša.
Zver resda ni neumen, toda prevečkrat deluje zoprno, kar je škoda, saj drugače ni tako zelo napačen možakar. Türk je še vedno odličen in se ne pusti zmesti, pa kul je, da ni tako prekleto resen in da se zna tudi pošaliti, ko zazna priliko. Pahor pa je ratal tako zelo odločen, samozavesten in suveren, da mu komaj sledim in da mu res želim, da na koncu zmaga, saj bi bil enkraten predsednik. Le malce sprostil bi se lahko in pozabil, da ni več šef vlade in da se mu ne bo potrebno nenehno braniti, ampak da lahko o svojih ciljih za naprej govori povsem brez skrbi. Nimaš kaj, Pahor med soočenji pade v svoj film, v JFK stajl, v držo zmagovalca, ki se ne pusti jebati in ki mu je jasno, da ga čaka trdo delo, če bo želel zmagati. Bi pa vseeno rekel, da je bilo malce odveč, da je Türka tako zelo resno zabil glede njegovih šal s sloganom, saj bi se lahko znašel drugače in mu vrnil na šaljiv način, ki ga prav tako obvlada v nulo, a ga zaenkrat še ni uporabil. Ko ga bo, bo še boljši in tak, da se ostalih dveh kandidatov ne bo niti videlo, kaj šele, da bi ga imela možnost vsaj za sekundo zasenčiti.
In hej, kdo je dal glupo idejo, da ob Pahorju stoji Igor Lukšič? Ne ga srat no, mar res ni bilo boljšega podpornika.
(c) 24ur.com
Mariborčan je nazaj, jezen kot že dolgo ne. Le kako ne bi bil, ko pa mu je župan Franc Kangler celo mesto prekril z radarji. Poslušajte, kaj mu ima za povedati. Brez cenzure, seveda.
Tokrat sem ujel Večerovo soočenje, ki ga je danes prenašal Info Tv. Dobra zadeva, stokrat boljša od dolgčasa na nacionalki. Dinamična, mestoma tudi zabavna, na trenutke fino polemična, pa gledljiva in zanimiva, torej taka, da do konca nisem umaknil pogleda. Milan Zver postaja čedalje bolj pogumen in samozavesten, kar je kul, če seveda hoče prepričati volivce, toda kaj, ko ob tem še vedno deluje premalo prepričljivo in kot nekdo, ki mu človek ne zaupa povsem, ali še bolje, kot nekdo, ki vse to čveka samo zaradi tega, ker mu tako narekuje Janez Janša. Jebat ga, konec leta 2012 ni dobro biti Janšev kandidat, če hočeš dobiti volitve za predsednika države. Četudi morda razmišljaš s svojo glavo, imajo ljudje v glavi, da namesto tebe še vedno razmišlja Janša.
Danilo Türk je bil spet tak kot se za predsednika in državnika spodobi, pa kul mi je bil moment, ko je publiko v dvorani, ki se je blesavo režala, ko je povedal, da je dal za kampanjo 3000 evrov iz svojega žepa, strogo in zelo resno opozoril, naj se neha režati, saj misli resno in ne govori nič neumnega. Tak Türk mi je všeč, tak Türk lahko na koncu res zmaga že v prvem krogu. To ni le poštirkani in vedno umirjeni predsednik, to je tudi samozavestni, energični in skulirani možakar, ki se ne pusti zajebavati.
In še Borut Pahor, ta zvezda retorike, ta ultimativni besedni frajer, ki mu nihče ne more do živega. Tako zelo odločen in enkraten je bil, da bi zanj volil tudi Türk, jebemti. Resno, ne zezam. Ko je govoril o prihodnosti Slovenije, se je celo Türk obrnil proti njemu in ga poslušal z odprtimi očmi. Po moje mu je hotel tudi čestitati, pa mu seveda ni smel, saj je njegov protikandidat. Pa pametno je bilo, da se je Pahor izognil debati o fotki z Drnovškom, s katero je Zver težil Türku, ki se je seveda dobro znašel. Take cenene bedarije Zveru škodijo, Türka pa dvigajo še višje. Bi bilo pa fino, da bi se Pahor tu in tam tudi malo sprostil in pohecal, saj je prav to eno njegovih glavnih orožij, ki jih zaenkrat še ni uporabil, saj je večinoma zelo resen in skorajda jezen.
Da je šalabajzerska žirija oddaje Slovenija ima talent pred leti naredila veliko napako, da Nike Zorjan ni spustila v finale, sem že pisal, kar pomeni, da sem že takrat vedel, da bo punca letela zelo daleč. Nisem se zmotil, Nika Zorjan je trenutno edina slovenska mlada pevka, ki ji je uspel veliki met. To, o čemer sanjajo Demetra Malalan, Swagice, Lina Kuduzovič, Sanja Grohar, Martina Šraj, Taya, Eva Boto, Alma Merklin, Maja Keuc, Ana Soklič in še katera naša pevka, je Niki Zorjan uspelo že s prvo pesmijo Čas za nas, ki je bila zares pravi hit, še večji kot pesmi pevke April, ki ji gre prav tako dobro, če sem iskren. Nika Zorjan ima ekipo, ki točno ve kaj dela, kar je za naše razmere pravi čudež. Četudi mi njena muska ni preveč všeč, saj mi ne sede dance scena, lahko rečem, da se je Čas za nas prijel tudi mene, kar pomeni, da sem si ga tu in tam celo požvižgaval. Isto zdaj velja tudi za Problemom sredinc, ki prav tako postaja pravi hit in je brez dvoma eden boljših domačih dance komadov zadnjega časa, ki ti že po prvem poslušanju enostavno mora postati všeč. Kul komad, kapo dol avtorjem in Niki, ki ga skine tako kot bi ga Jessie J.
To je ona, leta 1997 rojena Chloë Grace Moretz, ena izmed najbolj nadarjenih mladih igralk v Hollywoodu, ki prav v filmu Hick, kjer igra nekoliko zmedeno najstnico Luli McMullen, pokaže svoje neverjetne igralske sposobnosti in se v svoj lik vživi tako zelo prepričljivo in doživeto, da ji lahko zavida tudi Dakota Fanning, če ostanemo pri podobnem letniku. Prav zato je škoda, da Hick ni dovolj dober film. Da ni material, ki bi si ga igralka kot je Moretzova zaslužila. Če ne bi bilo Moretzove, se Hicka ne bi splačalo gledati. Moretzova ga rešuje in s svojo karakterno bravuro krpa pomanjkljivosti, ki jih kar mrgoli. In tu je mlada Luli McMullen, ki pobegne od doma, kar njeni mami (Juliette Lewis) kot kaže ne pomeni prav velikega problema. Luli je pač osamljena najstnica, ki se nekega dne odloči, da jo mahne v Las Vegas. Tipična kvazi upornica, ki ima v glavi, da bo pobegnila od svojega zmedenega vsakdana in ujela drugačno življenje. Da potem med potjo, med klišejskim road moviejem, srečuje razne zadetke, je seveda v kontekstu špure, da moraš spremembe najprej napraviti pri sebi in da ti prav nič ne pomaga, če jo mahneš v drugo okolje. Drži, Blake Lively, Eddie Redmayne in Alec Baldwin, ki jih naša Luli, sicer fanica filmske umetnosti, ki se v prostem času zabava s citiranjem raznih kultnih enovrstičnic, sreča med potjo v Vegas, so še bolj zmedeni od njene mame in pijanskega očeta (Anson Mount), kar pomeni, da jo čaka precej neprijetnih situacij in da bi bilo bolje, da bi ostala doma. Jebat ga, življenje ni film, Luli pa misli, da bo s filmskim obnašanjem uspela v življenju. Hick je, kot sem že povedal, kliše, stokrat videna zgodbica, narejena skozi stereotipne zorne kote, toda Chloë Grace Moretz je tako zelo perfektna, da uspe med vsemi minusi ujeti presežek in film dvigniti na neko solidno, gledljivo in zanimivo raven.
Ocena: 6/10
Na nek nečin zanimiva, intrigantna in dovolj misteriozna mešanica drame, grozljivke in znanstvene fantastike, ki pa kot celota vendarle ne uspe ujeti nekega trajnega učinka na gledalca, ki zmore tudi med gledanjem skozi prste najti preveč napak, ki preprečujejo zares dober film. Tempo je prepočasen, dramaturgija je na stopnji nedeljskega tv filma, atmosfera pa ne zna zagrabiti ponujene možnosti pri taki skrivnostni zgodbi, ampak se raje po nepotrebnem spusti v neko sanjavo dolgočasnost. In tu je skupina prijateljic na dekliški šoli, kjer vsakdanji mir zmoti prihod nenavadne mladenke Ernesse (ravno prav čudaška Lily Cole), za katero je glavna junakinja Rebecca (Sarah Bolger) prepričana, da je reinkarnacija znamenite vampirke Carmille. Še posebej takrat, ko pod svoje okrilje dobi njeno najboljšo prijateljico Lucie (Sarah Gadon), kateri začne pešati zdravje. Lahko bi rekel, da je to alegorija na tipične najstniške fore o tekmovanju za popularnost in naklonjenost, toda finta je, da je Ernessa res precej čudaška in neobičajna punca, za katero ni dvakrat reči, da je res vampirka, ali še bolje, kraljica vešč, ki letajo okoli nje.
Ocena: 5/10
Da se je letos zapletlo pri najbolj ključni oddaji, sem že pisal, nisem pa vedel, da bodo tudi na spletu napačni podatki o tem, katere štiri skupine so dejansko šle v veliki finale, ki se začne prvega novembra. Najprej je pisalo, da so šli poleg Emblema3 in Lyrics 145 dalje še Lylas in Playback, včeraj pa se je izkazalo, da so šle dalje Sister C in da je Cowell domov poslal Playback. Sister C si finale zaslužijo, je pa škoda, da ni Cowell namesto Playbacka domov raje poslal Emblem3, ki me, kot sem že povedal, niso ne vem kako prepričali. So se mi pa fantje iz Playbacka še posebej zasmilili, saj so jih izbrali iz izločenih solo pevcev in jim dejansko ves čas povzročali cunami emocij, zdaj pa so jih še enkrat nagnali domov. Škoda, bili so okej pobje, pa tudi peti so znali dobro. Le malce več vaje bi potrebovali, da se sestavijo v dobro ekipo in bi brez dvoma razturali.
Lylas
Sister C
Danes so na nacionalki pripravili prvo predvolilno soočenje vseh treh predsedniških kandidatov, zato je prav, da tudi sam pristavim svoj pisker in povem svoje iskreno mnenje. Najprej bi dejal, da je bilo soočenje zastavljeno precej nezanimivo in da je kandidatom onemogočalo dobro medsebojno debato in replike. Jebeš soočenje, kjer voditeljica kandidatom ne dovoli, da se pobijejo med sabo. Ali še bolje, kjer voditeljica bremza vsako željo po dobri debati in zbadanju. To ni soočenje, to je zbor upokojencev vukojebine, kjer kandidati dejansko ne morejo povedati nič pametnega, saj jih ves čas drkajo s časovno omejitvijo. Mar nacionalka res nima časa za pošteno in skulirano debato, ki bi trajala več kot petdeset minut? Mar ob vsem sranju, ki se predvaja na nacionalki, res ni prostora za konkretnejše in daljše soočenje, kjer bi lahko vsak kandidat povedal več kot pet stavkov in se po mili volji kregal s protikandidati? Ne vem no, ampak tole je bila srednja žalost, kjer je nacionalka dokazala, da se ni od Američanov, ki take zadeve obvladajo v nulo, naučila čisto nič.
Dovolj nakladanja, gremo na Türka, Pahorja in Zvera, ki so se dejansko držali zelo dobro in vsak zase ujeli nekaj trenutkov pozornosti. Türk je dovolj pameten, da se ne zapleta v spore in ne naseda provokacijam, ampak povsem umirjeno, samozavestno, elegantno in suvereno razlaga svoje poglede na različne stvari in niti nima neke posebne želje po repliciranju. Za razliko od Zvera, ki upa, da bo s kakšnim napadom izpadel junaško in na tak način ujel kakega novega volivca. Ne bom rekel, da je Zver slab govorec, toda manjka mu karizma, ki jo imata Pahor in Türk. Manjka mu tisti filing, ki ga mora imeti politik, če hoče zmagati na volitvah. Zver se resda trudi, toda še vedno deluje kot mulo, ki se ne more kosati z odraslimi kolegi. Pa skrajni čas bi bil, da si uredi svoje pregoste obrvi, saj z njimi deluje precej smešno. Četudi je bil Türk danes odličen, lahko rečem, da je bil Pahor enako dober, morda na trenutke preveč resen in celo jezen, vsekakor pa v svoji špuri vrhunskega govorništva in nastopa, s katerim ni šale, saj je odločen, da zmaga. Je pa škoda, da se ga drži ta slaba karma šefa vlade, ki je dobila nezaupnico. Če se ga ne bi, bi s Türkom pometel kot za šalo, ker se ga, bo Türka izjemno težko premagal. Res sem jezen, da sta Pahor in Türk protikandidata, saj sta mi oba zelo blizu kot pojavi in kot možakarja, s katerima bi z veseljem počvekal tudi v živo in jima stisnil roko po koncu debate. Türk mi je kul, ker je tako zelo umirjen, preudaren in eleganten, Pahor pa zato, ker je frajer in ker s svojo karizmo vedno znova odleti nad oblake in si ne pusti soliti pameti. Pa izjemno razgledan in inteligenten je, pa tudi čedalje bolj pogumen in odločen, kar je tokrat sila nujno.
Če potegem črto, lahko rečem, da mi je bil najmanj všeč Zver, Pahorja in Türka pa bi zaenkrat postavil skupaj na prvo mesto. Je pa Türk zelo zvit, da se ne spušča v neposredne dvoboje s Pahorjem, saj se zaveda, da mu ne bi bil kos in da ga lahko premaga le tako, da pove svoje mnenje, na njegove replike pa pač ne odgovarja. To je pametna taktika, ki seveda škodi Pahorju, ki mu potem ne more povedati tistega, kar bi mu rad. Zver je tukaj začetnik, saj napada po mili volji in potem ne zmore zasenčiti replike, ki ga razoroži v pičli sekundi. Zver misli, da tekmuje za šefa vlade, ne pa za predsednika republike, Pahor pa je žal obremenjen s tem, da je bil še malo nazaj šef vlade, ki je padla. Türk ima seveda srečo, da je glede tega nad obema, saj je aktualni predsednik, ki se zaveda, da ga mnogo ljudi zelo ceni in da mu zmaga na koncu dejansko ne more uiti.
Jp, Obama je bil včeraj spet boljši od Romneyja. Obama je bil tak kot smo ga navajeni. Samozavesten, karizmatičen, odločen, tudi agresiven, ko je bilo potrebno. Za razliko od Romneyja, ki je bil večkrat prozoren, premiren in brez pravega etitjuda, toda še vedno odličen nasprotnik, ki se ga bo Obama kot kaže bal do zadnje minute. Res mi ni jasno, kako je mogoče, da je Romney Obamo zmlel v prvem soočenju in da je Obama šele v drugem soočenju poštekal, da je ameriški predsednik ne pa nek nov kandidat. Kot kaže je bila škoda narejena, kar pomeni, da se Obamini procenti kljub drugem in tretjem soočenju niso kaj dosti popravili. Je bilo pa kul gledati kako tolče po Romneyju, kako iz sebe dela Kennedyja, iz Romneyja pa Nixona, ki je proti Kennedyju izgubil ravno zaradi slabe predstave na odločilnem soočenju. Pa fora z bajoneti in konji je bila vrhunska, taka, da bi lahko Obama z njo dobil volitve. Pa vsi tisti stavki, kjer mu je prepričljivo očital, da svoje mnenje spreminja iz dneva v dan. Romney tokrat ni znal dobro napadati, pa niti enkrat ni sesul Obame, kar pomeni, da se je raje pustil sesuvati in zaigral na karto umirjenega politika, kar je po eni strani dobra finta, po drugi pa dokaz, da Obami res ni dorasel in da je imel v prvem soočenju srečo, da Obama ni bil v pravi formi. Jp, Romney Obame v prvem soočenju ni sesul zato, ker bi bil tako zelo dober, ampak zato, ker je bil Obama tako zelo slab. Sta pa oba mačka, to jima je treba priznati. Oba obvladata retoriko in koketiranje, oba točno vesta kaj morata čvekati, da pridobivata volivce, oba bi lahko kot za šalo vodila državo kot je Amerika. Če sem iskren, mi je Romney čedalje bolj kul kandidat, je pa res, da mi je Obama še boljši, zato ostajam neomajan pri svojemu favoritu. Obama je mojster lajkabilitija, Obamo moraš imeti rad. Če ga nimaš, pa si itak tarča posmeha in zmerjanja, kar sicer za njegov imidž ni ravno najbolj, je pa po svoje razumljivo, saj imajo Američani še vedno v glavi, da je prinesel nov veter in vse tisto, kar je odnesel Bush. Nad njim so resda tudi razočarani, saj se jim zdi, da ni izpolnil dovolj obljub, toda po moje se mu ne more zgoditi, da bi ga Romney premagal. Obama je ipak Obama in tu po moje ne bi smelo biti dileme.
To je on, Fazlija, ultimativni balkanski plejer, ki pravi: “Malo viski, malo Coca Cola, dobre žene oko moga stola, svi gledaju i svi mi se dive, šta im mogu neznaju da žive.” Hell yeah, če ni to bizarka leta, potem ne vem kaj je, jebemti. Fazlija je car, Fazlija je ciganski Banderas, Fazlija je viagra na dveh nogah. Muzičar, o katerem lahko pri nas le sanjamo.
Jp, First Blood, po domače, prvi Rambo, ki ga je leta 1982 posnel Ted Kotcheff, te dni praznuje trideset let, zato je prav, da poklon začnemo z izjemno trivio, ob kateri mi od presenečenja še vedno zastane dih. Ne boste verjeli, toda Ramba bi morali sprva igrati Dustin Hoffman, Al Pacino, Clint Eastwood, Nick Nolte, Kriss Kristofferson, Michael Douglas, James Garner, Robert De Niro, John Travolta, Steve McQueen in Jeff Bridges. Nop, nisem se zmotil, Pacino je recimo vlogo zavrnil zavoljo tega, ker mu niso dovolili, da bi Ramba odigral kot norca, Hoffman pa je bil prepričan, da vloga ni zanj, saj je preveč nasilna, pa četudi se je za režiserja ponudil Mike Nichols, režiser Diplomiranca. Garnerju ni bilo všeč, da se vietnamski veteran spravi na policijo, Kristofferson pa je upal, da bo Ramba režiral Sam Peckinpah. In pazi to, Gene Hackman se je zanimal za vlogo šerifa Teaslea, Trautmana pa sta hotela Lee Marvin in Kirk Douglas. Nora trivia, jebemti.
Drži, First Blood, ki ga je Sylvester Stallone posnel le nekaj mesecev po velikem uspehu tretjeta Rockyja, je bil zanj izjemno prelomen film, še ena huronska uspešnica, s katero je dokazal, da se lahko proda tudi kot ultimativni akcijski junak. Stallone je bil do Ramba le boksarski junak, po Rambu pa je postal največja zvezda osemdesetih. Esenca mačo junaka, esenca akcijskega žanra, novi Charles Bronson, če hočete. In Rambo mu je bil pisan na kožo, Rambo je bil še en njegov Rocky, Rambo je bil eden izmed najbolj legendarnih in kultnih filmskih likov vseh časov, ikona in del pop kulture, za katero smo podivjali tudi v Sloveniji, kjer se je tako imenovani Rambo nož prodajal za med.
Tako je, Sylvester Stallone je John Rambo, vietnamski veteran in zelena baretka, ki ga ne pustijo na miru. Ki ga gnjavijo, tuširajo z ledeno mrzlo vodo, zasmehujejo in tepejo po ledvicah. Samo zato, ker ima dolge lase, ker pride obiskat svojega prijatelja in ker gre na živce šerifu Willu Teasleu (Brian Dennehy). Nič čudnega, da se mu zrola. Da pobegne s policijske postaje, se skrije v gozdovih Oregona, se spomni svojih vietnamskih dni in zasledovalcem pokaže koristno uporabo svojega znamenitega noža. Da Samuel Trautman, ki ga je uspešno upodobil Richard Creeena, policajem pojasni, da ni prišel, da bi varoval Ramba, ampak, da bi varoval njih, je seveda v kontekstu podivjanega veterana, ki hoče mir in ne razume, da ga drkajo iz vseh strani. In pozor, Rambo se na koncu zjoče. Kot otrok, ki so mu vzeli igračo. In to je klasika. Prizor, ki mu v celotni filmski zgodovini ne najdem para. Moment, ki tale film dvigne nad oblake in preseže tudi izviren konec, kjer Rambo napravi samomor. Prav imate, First Blood je v svoji osnovi tipična akcijska pustolovščina, ki pa ujame dovolj kvalitete in smisla, da navduši tudi nekoliko zahtevnejše gledalce. First Blood je poanta osemdesetih, je eden izmed najbolj znanih filmov dekade, ki je dobil tudi tri nadaljevanja, zadnje, zares odlično, celo štiri leta nazaj. Rambo v First Bloodu ni le ubijalska mašina in razčefukar, je tudi karakter in prepričljivo odigran junak, ali še bolje, antijunak, ki mu ni jasno, zakaj ni junak.
Pa končajmo z originalnim koncem, za katerega se je zavzemal tudi Kirk Douglas, ki je potem izpadel iz igre. V tem koncu Rambo ne preživi, v tem koncu Rambo umre, kar je totalni šok, ki ga je na veliko veselje Sylvestra Stallonea, ki je verjetno že vohal franšizo, zavrnila tudi testna publika. Je pa zanimivo, da je Trautman v romanu Davida Morrella, če se ne motim, poleg Ramba ustrelil še šerifa Teaslea, kar pomeni, da tudi originalni konec ne bi bil pravi konec v romanu. In spodaj ga pripenjam, prizor, kjer Rambo umre in Trautmanu reče: “You trained me. You made me. You kill me. You owe me that.” Zajebana scena, ki je nikoli nisem prenesel prav dobro, saj bi kot mulca, ki je kot nor navijal za Ramba, sesula tudi mene.
Prav imate, to je tisti film, s katerim sta se hotela Jennifer Lopez in njen tedanji možek Marc Anthony zavhteti na vrh sveta, kar pomeni, da jima ni bilo jasno, zakaj gledalci in kritiki niso padli v nezavest. Ne bom rekel, da gre za slab film, rekel pa bom, da manjkajo veliko boljša dramaturgija, bolj dodelane igralske kreacije, veliko več gušta in veliko več tistega, kar mora imeti zares dobra glasbena biografija. Itak, Marc Anthony je Hector Lavoe, kralj salse, ki je v devetdesetih umrl za aidsom, Jennifer Lopez pa je njegova žena Puchi, ki nam pripoveduje zgodbo in našteva vse vzpone in padce njunega zakona in moževe fatalne odvisnosti od kokaina, s katero je zdravil svoje notranje demone. Anthony, novi Hector Lavoe, svojo vlogo resda čuti in se zaveda v čigave čevlje je stopil, toda manjka mu raztur, manjkata mu presežek in spontanost, kar pomeni, da ga gledalec ne podoživi dovolj prepričljivo in z zadostnim zanimanjem. Isto velja za Lopezovo, ki sicer ima nekaj okej momentov, toda kot celota ni tam kjer bi za tako vlogo morala biti. Lopezova ni slaba glumica, toda ko je treba ujeti zahteven dramski moment, ni dovolj močna in izrazna. El Cantante bo brez dvoma všeč ljubiteljem salse, ki jo seveda pokajo na vsakem koraku, morda tudi fanom Hectorja Lavoe in Marca Anthonyja, ki je prav tako mojster te muske, toda ljubitelji filmskih biografij bodo nekoliko razočarani, saj gre za večkrat površen in premalo prepričljiv film, še posebej, ko se dogajanje ne odvija na odru, kjer se Anthony seveda počuti kot doma.
Ocena: 5/10
Joj, kako zelo zabavno, sproščeno, simpatično in gledljivo še vedno deluje tale športna komedija, tale zgodbica o ne preveč obetavnem bejzbolskem moštvu, ki začne nenadoma zmagovati in s tem jeziti zoprno lastnico Rachel Phelps (Margaret Whitton), ki upa, da bodo njeni fantje popolnoma pogoreli, saj ima s klubom umazane načrte. Neko tako neuničljivo karizmo ima tale filmčič, neko tako pozitivno energijo, ki jo danes v filmskem svetu močno pogrešam. Tudi zavoljo nepozabne igralske zasedbe, kjer v prvi vrsti stojijo Tom Berenger (Jake Taylor), Charlie Sheen (Ricky “Wild Thing” Vaughn), Corbin Bernsen (Roger Dorn), Dennis Haysbert (Pedro Cerrano), Wesley Snipes (Willie Mays Hayes) in seveda James Gammon kot trener Lou Brown. Zares pestra in učinkovita ekipa, ki jo lahko zavida vsak podoben film. Četudi so štosi narejeni na prvo žogo, zadeva štima in gledalcu ponudi zares sproščen in veseljaški občutek, ki se po žilah pretaka še dolgo po ogledu.
Ocena: 7/10
Četudi je nadaljevanje razočaralo tako kritike kot gledalce, lahko rečem, da gre znova za povsem simpatičen, kratkočasen in gledljiv filmček, kjer so se vrnili skoraj vsi glavni igralci, z izjemo Wesleyja Snipesa, ki ga je solidno zamenjal Omar Epps. Zelo okej so finte, s katerimi film prikaže, kako zvezdništvo uniči dobrega športnika, recimo Willie Maysa Hayesa, ki med obema sezonama posname celo film, pa Rickyja Vaughna, ki gostuje pri Jayju Lenu in pozabi, da je Wild Thing. Gledalec si ne more kaj, da mu ne bi Sheen, Berenger, Bernsen, Gammon in Haysbert, ki se jim pridružita še Takaaki Ishibashi in David Keith, kar seveda spomni na junake Policijske akademije, kjer se je stalni ekipi v nadaljevanjih ravno tako priključil kak nov obraz, zlezli pod kožo, kar pomeni, da bi jih gledal še v parih filmih in se sproščal ter zabaval ob njihovih pizdarijah, kjer tokrat zdraho spet dela Rachel Phelps in kjer se za minutko pojavi tudi Rene Russo, ki je imela v prvem delu kot punca Toma Berengerja seveda večjo minutažo. Major League in Major League 2 sta bez dvoma esenca žanra dobre športne komedije, sta filma, ki ju lahko gledamo vsako leto znova in poleg zabave dobimo še zvrhan koš motivacije in tistega feel good občutka ob zmagah in velikih vrnitvah junakov, ki jim sprva ne gre vse po načrtih. Plus Randy Quaid v vlogi odštekanega navijača.
Ocena: 6/10
Veste kaj, vsi tisti navijači, ki so pred kratkim razjebali Ljudski vrt, so lahko veseli, da jih policija ni prefukala ko pičke in v arest vtaknila za deset let. Navijači so res kreteni, tudi zato, ker mislijo kake face so, ko počnejo take pizdarije. To ni nobeno navijanje, to je jebeno huliganstvo, ki ga je treba kaznovati z ustreznimi sankcijami. In grobost policije je očitno edini pravi način, da se ustavi take idiote, ki delajo sramoto nogometu.
