IZTOK faking GARTNER

« | | »

Recenzija: To Rome With Love

28.09.2012

TO ROME WITH LOVE

Vem, da ste spuščali dušo ob filmih Vicky Cristina Barcelona in Midnight in Paris, toda meni osebno je To Rome With Love dosti boljši, bolj izviren in zabavnejši film. Tisti pravi Woody Allen, ki ga vse od filma Annie Hall dalje z redkimi izjemami močno pogrešam. Pa kul je, da Allen po šestih letih spet igra in ne samo režira, saj se mu vedno znova od srca nasmejim, ko začne pokati svoje značilne šale. Jp, To Rome With Love je poleg filmov Hollywood Ending, Scoop in Cassandra’s Dream, moj najboljši Woody Allen novega tisočletja. Tista prava odštekana komedija, kjer se gledalec res zabava in od Allena res dobi le Allena, ne pa nekih nepotrebnih dodatkov, ki jih znajo dobro narediti tudi drugi režiserji. Drži, Midnight in Paris je bil poklon Parizu, To Rome With Love pa je seveda poklon Rimu, kar pomeni, da Allen še vedno ostaja v Evropi in očitno res pozablja svoj priljubljeni New York. In ko smo že pri vrnitvi pred kamere, poleg Allena je v prvi vrsti še Roberto Benigni, svetovni prvak filma Življenje je lepo, ki je po La tigre e la neve za celih sedem let izginil iz filmskega posla. Da prav on igra možakarja, ki rata slaven samo zaradi slave, kar je vrhunska alegorija na vse mogoče kvazi zvezdnike in wannabeje, je seveda vrhunska finta, saj se je, kot sem že povedal, umaknil iz biznisa in res postal le še nobody, če malo pretiravam in ujamem Allenov kontekst. Film je v bistvu omnibus, zbirka večih zgodbic, ali še bolje, razglednic iz Rima, kjer sem najbolj užival v tisti, kjer je glavni Allen, ki skupaj z ženo Judy Davis pride v Rim spoznat starše hčerkinega (Allison Pill) zaročenca (Flavio Parenti). In Allen, gledališki režiser v pokoju, dobi idejo, da bi iz hčerkinega bodočega tasta (Fabio Armiliato) naredil opernega zvezdnika, saj ga sliši peti pod tušem. Super zgodbica, z vrhuncem na odru, kjer tast ravno tako nastopi pod tušem, saj ima drugače preveliko tremo. Simpatična je tudi vinjeta mladega para (Alessandra Mastronardi, Alessandro Tiberi) ki se boji seksa in zaradi zanimivega spleta okoliščin pristane v objemu drugih. Njo očara zvezdniški igralec (Antonio Albanese), njega pa prostitutka (Penelope Cruz), ki po nesreči potrka na njegova hotelska vrata. In tu nas Allen spomni na eno izmed zgodbic svoje legendarne komedije Everything You Always Wanted To Know About Sex But Were Afraid To Ask, ravno tako posnete v italijanščini, kjer je glavni junak iskal razloge, zakaj ga žena ne vzburja dovolj. Okej filmček, ena taka gledljiva, očarljiva in tekoča mešanica odklopa, romantike, komedije zmešnjav in komedije nravi, ki jo krona še zgodbica mladega arhitekta (Jesse Eisenberg), ki mu glavo zmeša prihod nadebudne igralke (Ellen Page), sicer najboljše prijateljice njegovega dekleta (Greta Gerwig). Jp, Alec Baldwin je mladeničeva slaba vest, kar je še ena fina Allenova ideja, v hitri vlogici igralske dive pa boste ujeli danes precej pozabljeno Ornello Muti, ki bi jo lahko Allen postavil kar v vlogo same sebe in bi ujel še boljši moment.

Ocena: 7/10

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 28.09.2012 ob 22:54 pod recenzije. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

2 odgovorov na “Recenzija: To Rome With Love”
  1. spookymulder - 28.09.2012 ob 23:48
    spookymulder

    Če začnem kar na koncu, se z oceno 7/10 kar strinjam, vendar to v mojih vatlih pomeni, da me je Woody tokrat nekoliko razočaral v primerjavi z njegovima prejšnjima evropskima avanturama. Predvsem so se mi zdele zgodbe med seboj premalo povezane, ne samo glede dejanskega prepleta karakterjev, temveč tudi vsebinsko, so se mi zdeli motivi zgodb nekoliko preveč različni, da ne rečem raztreseni, tako da mi film preprosto ni deloval kot neka zaključena celota, temveč kot malce na silo združen omnibus naključnih rimskih anekdot.

    Malce me je motilo tudi konceptualno pretiravanje, s katerim se je skušalo čim hitreje prikazati zagate in dileme posameznih likov in njihove interakcije z okolico in stresnimi situacijami, saj je vse skupaj delovalo nekoliko neživljenjsko in preveč burkaško.

    Je pa vsekakor vsaka zgodba zase odprla zelo zanimive dileme in vprašanja o sodobni družbi in naših medsebojnih (ne)razumevanjih in tudi osebnih strahovih in dilemah … pač tipične težave Woodyjevega urbanega Homo-nevrotisa. ;-)

    Glede vloge Alena Baldwina pa se mi postavlja vprašanje, ali je bil dejansko on slaba vest Jesseja Eisenberga, ali pa je bil Jesse Eisenberg podoživljanje spominov iz mladosti Alena Baldwina? ;-)

  2. IZTOK GARTNER - 29.09.2012 ob 00:21
    IZTOK GARTNER

    Alen Baldwin? Lušten lapsus :)
    Hm, a veš, da bi lahko tudi to kar praviš bilo res in je Eisenberg le mladi Baldwin, saj ga dejansko ves čas ni in je kot duh v bistvu, se pravi, kot nekdo, ki gleda svojo zaletavo mladost.

    Zgodbe dejansko niso čisto nič povezane, saj se liki med sabo sploh ne srečajo niti za sekudno, če se ne motim. Skupno jim je le to, da so v Rimu. To mene ni motilo, sem pač vzel na tak način.

    Meni je bila prav ta burka močno všeč, prav to sem pogrešal pri Allenu.

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !