Recenzije

27.09.2012 ob 23:06

SKAGERRAK

»He’s black.«

Skagerrak, po naše, Sladke sanje, na sila simpatičen način premeša dramo in komedijo ter nas vrže na Škotsko, kamor pripotujeta dve Danki, dve žurerki, ki ne najdeta smisla življenja. Ki jima je vseeno, kaj se bo zgodilo jutri. Ki jima povleče le do naslednje seksa. Do naslednje enonočne avanture. Vse dokler ju ne useka prometna nesreča, kjer Sophie (Bronagh Gallagher) izgubi življenje, Marie (Iben Hjejle) pa se odloči, da bo postala nadomnestna mati nekemu bogatemu paru. Pravljice je konec, začne se Skagerrak, ime mehanične delavnice pokojnega tipa, fatalne ljubezni ravno tako pokojne Sophie, ki bo obrnil življenje tudi Mariji. Pepelki, ki bi se rada spremenila v princesko, čeprav ga žlampa tudi med nosečnostjo.

Ocena: 7/10


EL OTRO LADO DE  LA CAMA

Vrhunska, navihana in strašno zabavna farsa o skokih čez plot.

Ko človek gleda film El Otro Lado de la Cama, po naše, Z druge strani postelje, mešanico komedije, drame, erotike in mjuzikla, dobi občutek, da gleda mojstrovino. Čistokrvni oskarjevski material, ki seveda ne bo nikoli dobil oskarja. Izjemno preprosto, skrajno učinkovito, sila realistično in vseskozi dinamično, gledljivo ter poredno zgodbico, ki se je ne bi branil niti Billy Wilder. Ali še boljše, niti Ernst Lubitsch in Preston Sturges. Tako je, El Otro Lado de la Cama, sicer zgodba o dveh parih, ki drug z drugim skače čez plot, seže daleč nazaj. Daleč v zgodovino. V čas nepozabnih črnobelih hollywoodskih komedij nravi, ki jih danes ne snema nihče več. Ki so jih sredi devetdesetih nehali snemati celo Španci. In ravno zato je El Otro Lado de la Cama tako velik, pomemben in prelomen filmski izdelek. Tako dober, briljanten in nepozaben izlet v vrhunske filmske prijeme omenjenega žanra. Tako zelo dobrodošel mali filmček, ki se mu je leta 2001 približal le Lucia y el sexo. Še en španski prvak, kjer je glavno vlogo ravno tako igrala Paz Vega, punca Ernesta Alteria, ki jo vara z njeno najboljšo prijateljico Natalio Verbeke, deklino njegovega najboljšega prijatelja Guillerma Toleda, ki se potem zaplete ravno s Paz Vega, ki se v očeh Ernesta Alteria dobiva z lezbijko Nathalie Poza. Čistokrvna farsa, ki nas nauči, da smo vsi biseksualci, da se je Kennedy počil sam, da je Marilyn Monroe ljubimkala s španskim predsednikom Francom in da je Elvis še vedno živ. Tako kot Marilyn Monroe, ki se na koncu pojavi v svoji znameniti beli miniki. Klasika.

Ocena: 10/10


HOME ON THE RANGE

Čistokrvni vestern.

Home on the Range, sicer čisto simpatična, prikupna, razgibana, zabavna in gledljiva odiseja treh krav (Roseanne, Judi Dench, Jennifer Tilly), ki kanijo rešiti svojo farmo, premore več divjega zahoda kot vsi vesterni Kevina Costnerja in Clinta Eastwooda skupaj In risanka, ki izgleda tako, kot da bi jo režiral John Ford, nikakor ne more biti slaba, marveč dobra, torej takšna, da se lahko kot za šalo kosa z vsemi ostalimi risankami, ki so morda bolj spektakularne. Pa četudi jo nese preveč preprosta animacija. Pa čeprav nima malega Nema in velikega Shreka. In Home on the Range gre veliko dlje od Medvedjih bratov, morda celo dlje od Kokošk na begu, in se zaustavi nekje med Levjim kraljem in Ledeno dobo, če potegnem še eno vzporednico o risankah z živalmi, kjer sta v času te risanke razturavala tudi The Tigger Movie in Lilo & Stich.

Ocena: 8/10

null

FAHRENHEIT 9/11

Atentat na Georgea W. Busha, triinštiridesetega ameriškega predsednika in Forresta Gumpa, brez katerega bi bil svet  znatno bolj dolgočasen in nezanimiv.

Michael Moore, zloglasni filmar, ki je po zaslugi tega filma postal public enemy number one in v Cannesu kljub temu požel najdaljši aplavz vseh časov, se je tokrat spravil na nekdanjega predsednika Busha. Na večkrat nerodnega in če pozabim na politiko, vseeno simpatičnega možakarja, ki so ga začeli sovražiti celo njegovi največji oboževalci. Ki je izgubil podporo tudi v Beli hiši. Ki so mu žvižgali že ob svečani inavguraciji. Ki je svoje bušizme pokal dan in noč. Ki bi lahko igral glavno vlogo v nadaljevanju Forresta Gumpa. Ki naj bi imel poslovne relacije z družino Osame Bin Ladna. Ki je Irak napadel za hobi. Ki se je v lov za Osamo podal šele mesec dni po 11. septembru. Ki se je v času terorističnega napada na slovita dvojčka zabaval na neki osnovni šoli. Ki je glasove na Floridi štel s pomočjo svojih infiltriranih sorodnikov. Ki je zmagal s prevaro. Ki je Ameriko spremenil v najbolj nepriljubljeno državo na svetu. Ki je imel na svoji zadnji konvenciji preko 250 tisoč protestnikov. In seveda, ki je moral dobiti še drugi mandat, saj so ga po malem očitno potrebovali vsi. Michael Moore brez njega ne bi nikoli posnel finančno najbolj uspešnega dokumentarca v zgodovini. Marcel Štefančič ne bi vedel o čem naj piše. Časopisi, revije, spletni portali in tv oddaje bi ostale brez bušizmov. Amerika bi znova težila z Monico Lewinsky. Politični analitiki bi se ustrelili od dolgega časa. Osama Bin Laden bi že zdavnaj pred smrtjo odšel v pokoj in se nehal ukvarjati s terorizmom. Saddam Hussein bi pred smrtjo odpotoval na Havaje. Ameriški glasbeniki in filmski zvezdniki se ne bi mogli delati norca. Cena nafte bi padla na minimum. Nesrečna Lila Lipscomb, ki je v Iraku izgubila sina, pa ne bi nikdar postala slavna. George W. Bush, pridni sinko tistega drugega Busha, ki je okoli hodil z Betty White podobno ženo Barbaro, ki si jo je privoščil tudi raper Ice T, je bil torej nujno zlo. Čisti pop fenomen brez katerega nismo mogli živeti. Eni zato, ker so ga sovražili. Drugi zato, ker so rabili material za komedijo. In Bush ga je res lomil. Na celi črti. Od jutra do večera. Tako močno, da je pred leti dobil še svoj film. Svoj Fahrenheit, svoj toplomer, ki bi mu ga rad Michael Moore zaril v tazadnjo in čakal da eksplodira. Pa četudi nam je podatke serviral sila enostransko, večkrat razvlečeno, svojeglavo in pač s svojim lastnim prepričanjem, za katerega ni imel uradnih dokazov. Prav imate, Michael Moore se na vsak način trudi ujeti slavo novinarjev Carla Bernsteina in Boba Woodwarda ter pri tem pozablja, da sta možakarja v sedemdesetih s prestola vrgla predsednika Nixona. Njegov Bush pa je kljub filmu ostal na čelu države in brez težav dobil še drugi mandat. In ravno zato Mooreove trditve, Mooreove teorije zarote, obvisijo v zraku. Ali še boljše, v prahu, ki je nastal 11. septembra, ko se je porušil World Trade Center. Moorea namreč nihče na vzame dovolj zares, marveč le kot klovna, ki pač ne mara republikancev.

Ocena: 6/10

null

DODGEBALL: A TRUE UNDERDOG STORY

Pozabite na košarko, na  fuzbal in na rokomet. Na sceni je dodgeball, po naše, med dvema ognjema, šport, ki mora nemudoma postati nova olimpijska disciplina.

Gotovo se spomnite igre, ki smo ji rekli med dvema ognjema in smo jo igrali takrat, ko učitelj telovadbe ni imel pojma kaj naj počne z nami. To je bil pravi žur. Glasna zabava, ki smo jo znali vsi. Še posebej tisti, ki jim nista šla košarka in nogomet. Žogo je bilo treba zagnati v nasprotnika, se izmikati povračilnim udarcem, jo čimvečkrat ujeti v naročje, koketirati z nasprotnikovimi puncami in paziti, da žoga ni priletela v obraz, v trebuh ter v jajca. To je bolelo kot hudič. Še posebej, če je nasprotnik ciljal v jajca in če je bil njegov met močan kot vihar. In Dodgebal: A True Underdog Story je naša mladost. Naša osnovna šola. Naša igra vseh iger, ki se jo spomnimo bolj kot prvega cveka. Pri nas smo ji rekli med dvema ognjema, čez lužo pa ji pravijo dodgeball, kar je jasno, saj besedica dodge pomeni odskočiti, se izmakniti, izmotati in skočiti vstran. In igrajo jo odrasli. Igrajo jo zares. Na državnem prvenstvu v Las Vegasu. Medijsko in pompozno. Kot košarko in bejzbol. Kot rokoborbo in ameriški nogomet. Kot divjo, hitro, ostro, nevarno, energično, adrenalinsko, zagreto, strastno in sila zabavno tekmo. Dvoboj na vse ali nič. Dvoboj za 50 tisoč dolarjev, ki jih nujno potrebuje Peter La Fleur (Vince Vaughn), vodja cenenega fitnes studia, ki ga kani prevzeti moderni, vase zagledani in napumpani White Goodman (Ben Stiller), še en Zoolander, lastnik ultra popularnega športnega centra, ki ne prenese debeluhov, lenuhov in amaterjev. Ki se s svojo ekipo vrhunsko grajenih športnikov, med katerimi je tudi ruska možača Fran (Missi Pyle), prijavi na dodgeball tekmovanje. Samo zato, da bi premagal La Fleurjevo ekipo bedačkov in izpred nosa odnesel glavno nagrado. Še posebej zato, ker je v nasprotnem moštvu tudi njegova bivša pomočnica Kate Veatch (Christine Taylor), ki se je na njegovo veliko ljubosumje ogrela ravno za njegovega največjega tekmeca. Okej, Dodgeball: A True Underdog Story, resda ne odkriva tople vode, toda vse klišeje, ki jih zagrabi, obrne izredno spretno, zabavno in neobremenjeno. Točno tako, da nas napolni s pozitivno energijo. Da nas nasmeji na vse mogoče načine. Da nam postreže s celo kopico znanih obrazov, ki se pojavijo in izginejo. Da si ne pusti padca pod nivo. In da nam pokaže, da v bistvu gledamo film brez enega samega žanrskega kiksa.

Ocena: 9/10

null

HOLES

Domiselna, originalna in čisto posebna pravljica, ki je ne boste našli v nobeni pravljični deželi.

Holes, bolj Matilda kot Edgar Allan Poe, bolj Egar Allan Poe kot Walt Disney, nas popelje v kamp za mladoletne prestopnike, kjer otroci po navodilih upravnice (Sigourney Weaver) in njenih dveh pomočnikov (Jon Voight, Tim Blake Nelson) ves dan kopljejo luknje in iščejo starodavni zaklad. Nakradeno premoženje odpadnice Kissin’ Kate Barlow (Patricia Arquette), ki se je pred mnogimi leti potikala po Divjem zahodu, ubijala nasprotnike in ropala banke. Preživel je le Stanley Yelnats, prapradedek Stanleyja Yelnatsa četrtega (Shia LaBeouf), fanta, ki zaradi domnevne kraje športnih copat pristane v kampu in razmišlja o prekletstvu svoje družine. O starodavnem uroku čarovniško naravnane Madame Zeroni (Eartha Kitt), ki vpliva tudi na njegovega očeta Stanleyja Yelnatsa tretjega (Henry Winkler), izumitelja, ki celo življenje išče sprej proti smrdljivim stopalom. Harry Potter za intelektualce? Ne, temveč sveža, zanimiva, ravno prav skrivnostna, zares posebna in sila gledljiva pravljica, ki je ne bi mogla nikdar napisati brata Grimm. Jasno, saj jo je napisal Louis Sachar, mešanica Edgarja Allana Poea in Roalda Dahla, ki kljub temu ostaja Louis Sachar, avtor in scenarist ene izmed najbolj nenavadnih zgodbic vseh časov. In ja, kje je oskar za Jona Voighta?

Ocena: 8/10

null

SJAJ U OČIMA

I see dead people.

Beograd je mesto duhov. Takih pravih iz ameriških filmov. Takih pravih iz novejših srbskih filmov. To je kurčevi ghost city. Mesto brez prihodnosti, in mesto, v katerem živi na tisoče beguncev iz cele Evrope. Mesto, kjer so prebivalci izgubili sijaj v očeh, in mesto, ki ga skupaj drži Milena Dravić, lastnica vrhunske agencije za posredovanje stikov. Za iskanje sorodnih duš, za iskanje velikih ljubezni. Takšnih, kot je bila ljubezen mladeniča Laboda (Senad Alihodzić) in njegove Vide (Jelena Diklić), ki je morala med vojno pobegniti v Ameriko in pozabiti na ljubezen. Casablanca? Zakaj pa ne, le da Labod nima gostilne, Vida pa se ne žrtvuje za uporniškega moža. In ko si Labod najde novo punco, je vse narobe. Duhovi ponorijo. Punca je namreč muslimanka, Srbi in muslimani pa ne gredo skupaj. In pojavi se prav vsa žlahta. Tudi tista, ki je mrtva že dvesto let. Tudi tista iz Slovenije, ki se izdaja za erotične begunce in žaluje za časi, ko so mlade Srbkinje padale kot za stavo. V glavi našega Laboda se prične šov. Divja zmešnjava, pravi freak show, čistokrvni Šesti čut, kjer je mrtvecev več kot na pokopališču. Poanta je na dlani. Beograd je bil konec devetdesetih let mesto duhov, mesto spominov in mesto tavajočih duš, ki niso hotele v raj. Nič čudnega, saj bi lahko tam srečale kakega muslimana. Sprva dolgočasna, zoprna in tretjerazredna socialna komedija se začuda spremeni v čisto simpatično, zabavno in romantično zgodbico, kjer starčki plešejo step, režiser Srdjan Karanović pa se po svoji ravno prav pretresljivi Virdžini, ki jo je posnel davnega leta 1991, vrača domov. V Beograd, glavno mesto države, ki je ni več. Ki je ni nikoli zares bilo. Ki je bila vedno le mesto duhov.

Ocena: 7/10

THE STEPFORD WIVES

Pravljica.

Čar ženske je bil od nekdaj v tem, da ima napake. Več napak kot je imela, bolj je bila zanimiva, tudi takrat, ko je bila tečna in nejevoljna. Tudi takrat, ko se je pozabila našminkati in si naviti lase. Doterane ženske so čisti dolgčas. Kot ženske iz filmov Repli-Kate, Cherry 2000 in Wird Science. Ali še boljše, kot kopije mojstrovine Invasion of the Body Snatchers. Kot vse današnje turbo folk zvezde, ki izgledajo tako, kot da bi ji delali v Stepfordu. Mestu moških sanj. Mestu ultimativne moške fantazije. Zares prave pravljice, kjer so vse ženske brez napak. Kjer so vse ženske lutke brez možganov. Lepe, popolne, urejene, našminkane in orgazmične. In moški naj bi si želeli natanko takšnih žena. Še več, moški naj bi si želeli tudi natanko takšnih psičkov, pa čeprav gre za živali, ki so tudi sicer doma v Stepfordu. In ravno tu je glavna neumnost tegale premalo zabavnega ter preveč farsičnega filmčka, ki pozabi, da se da stepfordsko žensko danes najti tudi drugod po svetu. Seveda, če imaš dovolj denarja in če ti je vseeno za pravo ljubezen. Lepo vas prosim, le katera ženska med orgazmom tudi v resnici poje tako lepo kot Faith Hill. In le kateri moški ne bi stepfordski ženski že čez teden dni zabrusil: »Nehaj izgledati in čvekati tako hudičevo popolno.«

Ocena: 2/10

null

THE GOSPEL OF JOHN

Dolgčas.

Če je bil Gibsonov Pasijon film, ob katerem je bog zajokal, je Savilleov Pasijon film, ob katerem je bog zaspal. Cele tri ure dolga ekranizacija večkrat spornega in še večkrat spregledanega Janezovega evangelija, kjer božji sin (Henry Ian Cusick) z levo roko poči sedem čudežev in se svojim apostolom po križanju pokaže še trikrat, namreč sodi na odrske deske. V gledališče. V teater, pod pero najbolj dolgočasne, razvlečene in prepočasne drame Williama Shakespearja. Med najbolj zagrizene vernike, ki ne bi zaspali niti med osemurnim prikazom Jezusovega predavanja o mesu in krvi. O začetku vampirizma in kanibalizma. O začetku posebnih efektov, kjer bogov edinec hodi po morju, iz vode dela vino, iz petih kruhkov in dveh ribic nahrani 5 tisoč lačnih mož, zdravi slepe ter oživlja mrtve. Okej, toda kaj, ko to počne brez karizme. Brez gušta in energije. Na ravni osnovnošolske pridige o grehu in pokori. Na stopnji cenene tv serije, kjer celo kri izgleda kot rdeča barva. In če je šel Gibsonov Pasijon do konca, potem Savilleov Pasijon ne gre nikamor, kaj šele do zadnje večerje, kjer tokrat sodeluje tudi ženska. Pa naj še kdo reče, da apostoli niso znali žurati.

Ocena: 3/10

LJETO U ZLATNOJ DOLINI

O sinu, ki je reševal čast svojega umrlega očeta.

Dobrodošli v Sarajevo, v mesto brez  “sjaja u očima”, v mesto, ki ga stevardese turistom med poletom raje zamolčijo in pač razložijo, da se ga ne splača videti. V mesto, ki bi mu hrbet obrnil celo Valter. In seveda v mesto, kjer živi mladenič Fikret (Haris Sijarić), Edo Maajka wannabe, ki poha lepilo, lenari in se potepa s svojim najboljšim prijateljem Tikijem (Kemal Čebo). Ko mu umre oče, mu umre tudi čast, saj se na pogrebu znajde tudi nek možakar, ki pravi, da mu je bil tip dolžan nekaj manj kot 50 tisoč nemških mark. In ker hoče Fikret svojo čast nazaj, se zaplete s pokvarjenim policistom, sodeluje pri ugrabitvi bogatega dekleta, oropa lokalno trgovino, izgubi nedolžnost in ugotovi, da je Sarajevo mesto, kjer so umrle tudi najosnovnejše človeške vrednote. Fantje v filmu Gori vatra so imeli vsaj Billa Clintona, fantje v Ljetu u zlatnoj dolini pa nimajo niti Alije Izetbegovića. Nič čudnega, da so o njih posneli preveč povprečen, slabo odigran, dolgočasen, premalo zabaven in razvlečen celovečerec, ki bi ga rešilo samo dejstvo, da bi ga namesto Srdjana Vuletića, avtorja odmevnega kratkometražca Hop, Skip&Jump, režiral raper Edo Maajka.

Ocena: 5/10

null

THE BOURNE SUPREMACY

Nadaljevanje resda preseže original, kar pa glede na kvaliteto originala sploh ni dosežek.

Matt Damon je še vedno Jason Bourne. Amnezični plačani morilec, ki se sedaj znajde na črni listi CIE. Ki se ga hočejo znebiti, saj so prepričani, da jim lahko škodi. Pa četudi se ničesar ne spominja. Pa čeprav se je umaknil v pokoj. V objem svoje punce Franke Potente. Kaj hočemo, CIA je pač prepričana, da je poba nevaren. Da jim lahko škodi. Da ga morajo pomesti pod zemljo. Da mu morajo podtakniti neuspelo operacijo. Neumno, če pomislimo, da si ravno zaradi tega nakopljejo njegovo jezo in njegove amnezične preskoke. Če bi ga pustili na miru, z njim ne bi imeli težav, saj bi živel po svoje in se požvižgal na krvavo preteklost. In ker CIA zelo dobro ve, da Bourne ni le nek osladni rekrut, ki ne bi vedel kaj dela, marveč vrhunski ubijalec, je neumnost še večja. Še posebej takrat, ko mu sledijo s prisluškovalnimi napravami, ga vabijo na prijateljske sestanke in nadenj pošiljajo amaterske plačance. In če je imel prvi del iz leta 2002 težave z napetostjo, z dolžino, z atraktivnostjo in z dejstvom, da hoče Matt Damon na vsak način postati Ben Affleck, potem ima drugi del težave z logiko. Težave, ki si jih film o bivših agentih CIE nikakor ne bi smel privoščiti.

Ocena: 5/10

null

AROUND THE WORLD IN 80 DAYS

Film, ki bi ga moral režirati Steven Spielberg.

To, kar sta leta 1956 počela David Niven in Cantinflas, leta 1989 Pierce Brosnan in Eric Idle, leta 1873 pa Jules Verne, skušata sedaj početi še Jackie Chan in Steve Coogan. Izumitelj Phileas Fogg in njegov zvesti pomočnik Passepartout, junaka divje, energične, razgibane, pestre, barvite in dinamične odisejade okoli sveta. Osemdeset dni trajajočega potovanja, kjer gre za čast, za ponos in za dejstvo, da srečaš številne hollywoodske zvezdnike, med katerimi so tudi Arnold Schwarzenegger, Kathy Bates, Owen Wilson in Rob Schneider. In ko gledalec čaka, da se bo na hitro pojavil še Adam Sandler, zvezda komedij The Waterboy in The Wedding Singer, ki ju je seveda režiral Frank Coraci, avtor tegale rimejka, mu postane dolgčas, saj se hitro zave, da gleda premalo zabavno, otročjo in klišejev polno pustolovščino. Še en Shanghai Noon, ali če hočete, še en Shanghai Knights. Komedijo, kjer sta kot veste igrala Jackie Chan in Owen Wilson. In ja, nič ni slabšega od filma, kjer enega izmed glavnih igralcev zasenčijo sekundne vlogice znanih zvezdnikov. In od filma, ki hoče biti Indiana Jones, čeprav mu vseskozi nese le do Alana Quatermaina. Ali še boljše, do rimejka Časovnega stroja in do tretjega nadaljevanja komedije Rat Race.

Ocena: 5/10

null

KAD PORASTEM BIČU KENGUR

Bližnja srečanja tretje vrste: Vrnitev srbske kinematografije.

Srbska kinematografija se je po uspehu filmov Lepa sela lepo gore, Rane in Bure baruta, treh prelomnih in nepozabnih mojstrovin, znašla v krizi identitete. V krizi klišejev, obrabljenih tem in v času, ko je bilo vojne konec. V času, ko je zmanjkalo materiala za dobre filme. V času, ko so začeli Srbi snemati celo slovenske filme. V času, ko je Radivoje Andrić posnel celovečerec Munje, zgodbo o generaciji X, sicer orjaško uspešnico, ki pa je ostala na ravni slovenskega skrpucala V petek zvečer. Tokrat se je vrnil z briljantno komedijo Kad porastem biču Kengur. Vrhunsko mešanico črnega humorja, ljubezenske zgodbe, sociale, znanstvene fantastike in fuzbala. Zgodbico o skupini ljudi, ki v isti beograjski noči počnejo različne reči. Kot v filmu Bure baruta, le da ne potrebujejo velikih preobratov in šokantnih vrhuncev. Vse se namreč vrti okoli angleške nogometne lige, kjer brani njihov domačin Kengur. Okoli sanjskega zmenka, kjer brezposelni montažer Braca (Sergej Trifunović) peca manekenko Iris (Marija Karan), deklino, ki jo je pred časom osvajal celo Brad Pitt. Okoli trgovskega potnika, ki prodaja aparate za merjenje pritiska. Taksista (Nebojša Glogovac), ki so mu zaradi divje narave nadeli vzdevek Živec. Kengurjeve mame, ki čaka na veliki trenutek. Prijateljev, ki sta stavila na Kengurjev klub. Možakarja, ki ves čas išče svojo Sladžano. In okoli dveh mulcev, ki na strehi svojega bloka opazita leteči krožnik. Edino upanje za boljši jutri. Za rešitev slabih razmer v Beogradu. In jasno, Kengur svojih najboljših prijateljev po koncu tekme ne pozdravi. Kengur ni več Srb. Kengur je nezemljan, ali še bolje, Srb v Londonu.

Ocena: 9/10

VAN HELSING

Shrek: Van Helsing kot Mož X.

Če je bil Shrek risanka, ki so jo sestavili iz vseh mogočih risank, je Van Helsing grozljivka, ki so jo sestavili iz vseh mogočih grozljivk. Natančneje, iz filmov Dracula, Frankenstein, The Wolf Man in Dr. Jekyll and Mr. Hyde. Starih, dobrih črnobelih klasik, ki jim je režiser Stephen Sommers pač dodal okoli 160 milijonov dolarjev proračuna in jih spremenil v dih vzemajoče posebne efekte, masko ter adrenalin. Prav imate, Van Helsing, sicer film, ki je bil na začetku devetdesetih mišljen kot nadaljevanje Coppoline Dracule z Anthonyjem Hopkinson v naslovni vlogi, posebne efekte in make up odnese do plafona. Do ultimativnega freak showa, ob katerem izginejo celo Steven Spielberg, George Lucas in James Cameron. To so efekti za Nobelovo nagrado in za redni abonma na oskarjih. To so efekti, ki jih filmska platna do takrat še niso videla. Efekti, ob katerih tudi Dan po jutrišnjem, ki se je vrtel v tistem času, izgleda kot otroška maketa. In efekti, ki sploh ne bi rabili zgodbe, igralcev in scenarija. No, pa smo tam, kjer ni filma, marveč le posebni efekti. Kjer igralci igrajo slabo, brez karizme in dolgočasno. Kjer je lukenj v scenariju več kot v najbolj luknjastem siru. In tam, kjer sploh ni dramaturgije in vsega tistega, kar mojstrovino loči od plevela. Pa vendar, Van Helsing, zgodba o legendarnem lovcu na vampirje (igra ga Hugh Jackman), ki mora tokrat poleg grofa Dracule (Richard Roxburg) v kozji rog ugnati še volkodlaka, Frankensteinovo pošast in gospoda Hydea, ne konča kot bedasta Družba pravih gospodov, kjer se je smešil Sean Connery. Ali kot premalo prepričljivi Underworld, kjer je vampirje kot veste ravno tako lovila Kate Beckinsale, marveč kot učinkovita, divja, energična in karizmatična zabava, ki ima srečo, da ji zaradi posebnih efektov oprostimo vse ostalo. In da ne pozabim, gospod Hyde (Robbie Coltrane), ki v uvodni sekvenci tako zagnano preganja našega junaka in se medtem leno praska po riti, je Shrek, le da je še večji, še bolj kosmat in da je pač počil nekaj paketov ekstazi tabletk. Tako kot Stephen Sommers, režiser obeh Mumij, ki je bil očitno prepričan, da morajo moderni filmi gledalcem za ceno ene karte ponuditi vsaj pet različnih filmov.

Ocena: 7/10

null

TWO BROTHERS

Siegfried & Roy.

Sila simpatična, prisrčna, poučna, gledljiva, očarljiva, čustvena in vseskozi zanimiva živalska pravljica o dveh tigrih, dveh bratih, enemu pogumnemu, enemu strahopetnemu, ki jima ustrelijo mamico in atija ter ju potegnejo narazen. Vsakega na svoj konec. Enega v cirkus, drugega pa k neki družini. Nič robotov, pošasti in dinozavrov. Le preprosta živalska zgodbica, deloma Animal Planet, deloma igrani film, ki povrne upanje v lepšo prihodnost in v filme brez posebnih efektov ter računalniške animacije.

Ocena: 8/10

null

LES TRIPLETTES DE BELLVILLE

Tour de France.

Trojčice iz Bellvillea, sicer poklon Josephine Baker, Winsorju McCayju, Jacquesu Tatiju in vsem tistim vodvilskim zvezdam iz tridesetih, ki so nam dale tudi brate Marx, izgledajo tako, kot da bi jih režiral Tim Burton, ali še boljše, Marc Caro in Jean-Pierre Jeunet, avtorja bizarne pustolovščine La Cite des enfants perdus. Groteskno, perverzno, scuzano, znucano in posebno. Tako zelo posebno, da jih lahko mirne duše proglasimo za mojstrovino in jih vtaknemo med najbolj nenavadne risanke vseh časov. Med risanke, ki jih ne bi nikdar naredil studio Disney, in risanke, ki za skok čez rob ne potrebujejo računalniške animacije. Pred vami je zgodba o kolesarskem šampionu, sinu ostarele in zagnane trenerke ter lastniku zavaljenega in lačnega psa, ki 24 ur dnevno trenira za svoj veliki met, za svojo zmago na Tour de France. In potem ga ugrabi francoska mafija. Skupina kriminalcev z drznim načrtom virtualnih dirk, kjer morajo kolesarji za velike stave do smrti goniti pred divjim občinstvom. In starka gre za njim. Vse tja do Bellvillea, kjer ji na pomoč priskočijo Trojčice, naftalinske zvezdnice vodvilskih nastopov, pri katerih jim je nekoč asistirala celo v banane oblečena in ritasta Josephine Baker. Mafija ponori, po cestah Bellvillea pa se prične Francoska zveza, ali še bolje, kriminalke Jeana Gabina, kjer avtomobilskim nesrečam ne pomagajo posebni efekti. Čista klasika, ki brez dialogov in z glasbenimi točkami napravi več od večine Disneyjevih risank skupaj.

Ocena: 10/10

null

ANACONDAS: THE HUNT FOR THE BLOOD ORCHID

Lov za večno mladostjo.

Pa skočimo k filmu Catwoman, kjer je Sharon Stone furala kremo za večno mladost. Ob gledanju Anakonde, kjer glavni junaki pač furajo rožo za večno mladost, nam seveda na misel ne more priti prav noben boljši film, kar je zelo slabo. Butast film, kot pravljica o jari kači in steklenem polžu. S kačo, ki seveda sodi v Guinnessovo knjigo rekordov in seka enako krvoločno kot morski psi filma Deep Blue Sea. Žal zaman, saj gledalci med zgodbo o skupini pustolovcev, ki jim račune prekriža orjaška kača, zaspijo že na začetku in dobijo občtek, da gledajo oddajo o skupini otrok, ki se v peskovniku igra z mrtvim deževnikom.

Ocena: 2/10

null

VANITY FAIR

Dame in gospodje, Becky Sharp.

Reese Witherspoon je Becky Sharp, izjemno prefrigana in spogledljiva damica, ki si želi aristokracije. Ki si želi plave krvi, imidža, slave in denarja. Za to je pripravljena narediti vse. Tudi zanositi, plesati indijske plese, prijateljevati z zoprnim markizom (Gabriel Byrne) in se poročiti z zavaljenim lordom. Toda pozor, punca vse to počne s stilom, s šarmom, na povsem svoj način. In ravno zato ji ne zamerimo. Ravno zato ves čas držimo z njo. Pa čeprav je v resnici le barabica, ki si želi družbe snobov. Le mamica, ki otroka rodi samo za imidž. Dekle je pač Becky Sharp, malo Jane Eyre, malo Nevarna razmerja, malo pa Jane Austen. Junakinja legendarnega romanopisca Williama Makepeaceja Thackerayja, ki je svoj roman na velikih in malih ekranih videl že stokrat. Tokrat zelo simpatično, tekoče, sočno, sveže in gledljivo. Kljub malce pretirani dolžini in dejstvu, da filma ni režiral James Ivory.

Ocena: 7/10

null

THE MANCHURIAN CANDIDATE

Alamut: mojstrsko obračanje mojstrskega originala iz leta 1962.

Mandžurijski kandidat je že leta 1962 izgledal tako, kot da bi ga napisal Vladimir Bartol. Nič čudnega, da je leta 2004 izgledal še bolje. Še bolj sveže, klavstrofobično, srhljivo, preroško in grozljivo. Divje realistično in tako, da človeku zastane dih. Da ne more verjeti kaj vidi. Da se vrne na Alamut, kjer zloglasni Hasan Ibn Saba uri svoje poklicne morilce. Svoje zveste borce, ki so v zameno za raj pripravljeni umreti. Ki izpolnijo vse njegove ukaze. Tudi tistega, ki se glasi: »Ubijaj!« In če je veliki Saba uporabljal hašiš ter se skliceval na Alaha, je jasno, da bodo tisoč let kasneje, v času zalivske vojne v Iraku, uporabljali pranje možganov. Posebno metodo hipnoze, ki jo je na ameriških vojakih izvajal mefistovski doktor Atticus Noyle. Glavno orožje podjetja The Manchurian Global, ki premore več kapitala od evropske unije. In če je leta 1962 počil Frank Sinatra, sedaj poči Denzel Washington, pošteni major Ben Marco, ki ga tlačijo nočne more. Srhljivi spomini na resnico, ki so jo zabrisali z lažjo. Vse tja do njegovega soborca Raymonda Shawa (Liev Schrieber), ki kani po navodilih svoje incestoidne matere Eleanor (Meryl Streep) postati ameriški podpredsednik. In že smo pri mlademu Bushu, ki mi je bil vedno sumljiv. Ki se mi je vedno zdel kot speči agent Osame bin Ladna. Agent, ki čaka na šifro, se aktivira in izpolni ukaz. Ali pa se obnaša kot totalni butec.

Ocena: 8/10

null

BUDDY

Dolgočasna verzija ameriških Prijateljev.

Skupina prijateljev, ki jih gledamo v temle na Norveškem izjemno odmevnem filmčku (drobne vlogice so vzeli številni znani norveški zvezdniki, med njimi tudi smučar Lasse Kjus, film pa je v tamkajšnjih kinih igral kar pol leta), izgleda natanko tako kot skupina prijateljev, ki smo jih gledali v legendarni ameriški seriji, le da so humor zamenjali z nepotrebnimi dramskimi, psihološkimi in ljubezenskimi težavami. Rezultat je jasen. Rezultat je nič kaj posrečena mešanica ameriških klišejev, ki jih tokrat pač obračajo po norveško in nas skušajo prepričati, da se da tudi tam zasloveti kot Jackass. Kot zvezda tv serije, svojega reality showa, kamor vtakneš tudi tisto, kar ne bi smel. Tisto, s čimer prizadeneš svoje prijatelje. In tisto, kar dviga rejtinge. Pač film, ki je najbolj vžgal pri domačinih.

Ocena: 3/10

null

GARDEN STATE

Lost in Translation, kjer šepetanje zamenjajo poljubi.

Še ena počasna, hladna, sterilna in premalo očarljiva ljubezenska zgodbica, ki adute stavi na tisto kvazi navadnost in preprostost, s katero se je kitil tudi zame pošteno precenjeni Lost in Translation. Pač zgodba o mladeniču (Zach Braff), ki je hotel postati novi Robert De Niro in novi Al Pacino, pa je namesto tega postal le poba, ki se vrne domov. Na pogreb matere. V objem navihane Natalie Portman, ki mu namesto šepetanja podari poljube.

Ocena: 4/10

null

SKY CAPTAIN AND THE WORLD OF TOMORROW

Virtualno sranje.

Sky Captain and the World of Tomorrow, sicer film, ki so ga v celoti posneli z računalniško scenografijo in namesto fiktivnih likov pač uporabili žive igralce, izgleda kot Indiana Jones. Ali še boljše, kot Indiana Jones 10, se pravi kot Matrica 4 in kot Final Fantasy 2. Torej brez duše, brez gušta, brez dobrih dialogov, brez dramaturgije, brez zgodbe in brez scenarija. Pač kot računalniška igrica, kjer tudi Jude Law, pogumni, vztrajni in herojski pilot Joe »Sky Captain« Sullivan, Gwyneth Paltrow, zvedava novinarka Polly Perkins, in Angelina Jolie, enoooka in uporniška polkovnica Francesca »Franky« Cook, postanejo le efekt. Le del računalniške animacije, le del razkošne scenografije in modrega ekrana. Le del inventarja, del filmske zgodovine, ki so ga pozabili spremeniti v animacijo. Le igralci, ki nimajo pojma kaj naj počnejo. Le bedaki, ki bi si zaslužili boljši film. Ne pa trapast poskus, ki pogori že v uvodnem prizoru, kjer Zemljo znova napadejo krvoločni roboti. In samo pomislite, posebej za film so od mrtvih obudili celo legendarnega in že zdavnaj pokojnega Laurencea Olivierja, zloglasnega doktorja Totenkopfa, genialnega masterminda, ki serijsko pobija najpametnejše znanstvenike, iztreblja konkurenco in se fura na imidž Noeta ter njegove barke, kjer pač živijo vsa mogoča bitja našega planeta. Prav upal sem, da nam ne bodo postregli z nadaljevanjem, kjer bo glavno vlogo igrala Katherine Hepburn, ali še slabše, Cary Grant. Pač le film, ki izgleda kot črnobela klasika, katero so pofarbali otroci.

Ocena: 2/10

null

OLDBOY

Dober tek.

Adrenalinska, klavstrofobična, tarantinovska, zapletena, zahtevna, arogantna, zvita, perverzna, divja, krvava, brezkompromisna, cinična, eksplicitna in direktna reciklaža Trumanovega šova, Igre, Manchurijskega kandidata, Punisherja in Mementa, ki hoče daleč. Vse tja do roba. Do vstopa med kultne klasike. Do glavne nagrade žirije na festivalu v Cannesu. Do obračanja želodca, do puljenja zdravih zob, do ultimativnega maščevalnega pohoda in do žive hobotnice, ki jo glavni junak Dae Suj (Min Sik Choi) poje v živo. Brez posebnih efektov in računalniške animacije. Nič čudnega, glede na to, da je bil 15 let iz neznanih razlogov zaprt v neki sobi, da so ga pumpali s plinom in hipnozo in da so mu naprtili umor žene ter hčerke. Tipu se rola. 24 ur na dan. Tudi ponoči. Tudi med seksom. Tudi med zverinskim pobijanjem nasprotnikov. Vse dokler ne zašteka finte. Grozljivega preobrata, ki ga vrže na kolena. Ki ga strezni. Ki mu skuri tudi srce. Film, ki nam hoče reči, da je za pravo ljubezen potrebna kri in da se da čustva servirati tudi brez besed.

Ocena: 7/10

null

 

3 komentarjev na “Recenzije”

  1. surovomeso pravi:

    Saj bi prezrl vse skupaj,ampak oznaka reciklaža Oldeuboi-a s čemerkoli je naravnost neverjetna.Oldboy je eden tistih filmov,ki ga lahko gledaš pet krat pa najdeš nekaj novega.Ta film nadomešča 10 drugih filmov oziroma ko si ogledaš ta film te filmi ne zanimajo več.Mislim da si pogledal preveliko število filmov in te je malo zbegalo ker Oldboy si zasluži kaj več kot tako kratko obnovico na koncu recenzij nekih malo več ali manj povprečnih filmih.Sam vem da moram film prespati,da ga lahko občodujem ali sploh popolnoma razumem in pri prevelikem številu pogledanih filmov se zgodi točno to mojstrovina zbledi ali pač.Predlagam da si vzameš en dan,ko boš imel čas za samo 1 film in naj bo to Oldboy.Res pa je da je sedaj malo mimo ko si že videl vse preobrate.

  2. Klemen3000 pravi:

    Če samo smem pripomniti, bi tudi sam rekel, da si Oldboy zasluži malce višje od sedmice. Ne znam pisati takšnih kritik in argumentov, kot ti Iztok, ampak vseeno se mi zdi, da bi si film zaslužil višjo oceno.

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Reciklaža ni mišljena slabšalno, je le fraza, ki povzame dejstvo, da me je film spomnil tudi na zgoraj omenjene filme. Dejansko ga zelo hvalim, ocena je pač takšna kot je. Morda bi ga moral res videti še enkrat, saj ko takole skupaj naberem več filmov, jih potegnem iz arhiva, kar pomeni, da sem jih recenziral takrat, ko so igrali v kinu. To seveda pomeni, da bi bilo moje mišljenje ob vnovičnem ogledu morda povsem drugačno. In Oldboy je eden tistih filmov, kjer se mi zdi, da bi ga moral udariti še enkrat. Vem da mi je bil zanimiv, drugačen, odfukan, ampak ne bi pa umrl zanj, jebat ga.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !