Recenzija: Desperate Hours

18.09.2012 ob 03:40

DESPERATE HOURS

Ko človek gleda Desperate Hours, sicer rimjek istoimenskega filma s Humphreyjem Bogartom in Fredricom Marchem, ki ga je leta 1955 posnel veliki William Wyler, ne more verjeti, da je na režijskem stolčku sedel Michael Cimino, avtor filma Lovec na jelene, o katerem sem se malo nazaj razpisal pri filmu Year of the Dragon, kjer je kot veste ravno tako igral Mickey Rourke. Desperate Hours je namreč tako zelo slab, površen, slabo odigran, patetičen, neumen in za lase privlečen film, da to ni res. Da se gledalec ves čas sprašuje, kaj so razmišljali Mickey Rourke, Anthony Hopkins, Mimi Rogers, Kelly Lynch, David Morse, Elias Koteas in Lindsay Crouse, ko so morali čvekati vse te stupidne stavke in igrati vse te nerealne in nelogične situacije. Cimino je bil očitno zadet z egom in je pozabil režirati, Rourke in Hopkins pa se verjetno nista zavedala, da nastopata v totalnem sranju in sta padla v kvazi psihološko prepucavanje kriminalca in žrtve, ki brani svojo familijo. Že kot najstniku se mi je zdel tale film precej poceni, zdaj, ko sem ga znova ujel kot stari prdec, pa jo je odnesel  še slabše. Če je kdaj kak film bolj fatalno zapravil dobro igralsko zasedbo in bolj pretenciozno podajal svoj grozno slab in luknjast scenarij, lahko Humphrey Bogart vstane iz groba in mi primaže zaušnico. Magari zato, da sem bil tako zelo neumen, da sem zapravil dve uri svojega časa za tale rimejk, ki se mi ga je zaluštalo po ogledu Rourkeovega izjemno dobrega, iskrenega in frajerskega gostovanja v oddaji Inside the Actors Studio, kjer sta mu na kanalu MGM sledila Year of the Dragon in Desperate Hours.

Ocena: 3/10

 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !