Kulti in klasike: Year of the Dragon (1985)

6.09.2012 ob 13:32

YEAR OF THE DRAGON

Michael Cimino, ta megaloman, egoist, narcis, egotripaš, genij, provokator in enfant terrible ameriškega filma, ki jih danes šteje že čez sedemdeset, si je po Lovcu na jelene, ki ga je dvignil med najbojše režiserje vseh časov, kariero zapečatil z bolečim finančnim polomom filma Heaven’s Gate, antivesternom, ki je ubil studio United Artists in končal ero režiserjev, ki jim studio ne glede na nore ideje dovoli kreativno svobodo in tisti zloglasni final cut. Če rečem, da je Cimino ubil sedemdeseta, ne zgrešim kaj dosti. Če rečem, da je na nek način ubil tudi film, pa prav tako nisem daleč. Jebat ga, Cimino, ki je pred Lovcem na jelene posnel tudi zelo dobri Thunderbolt and Lightfoot, ni bil ustvarjen za Hollywood, ali še bolje, Hollywood je bil mašina, ki mu ni ustrezala, ga ni štekala, mu ni dala tistega, kar bi si želel in zaslužil. Je pa zanimivo, da je leta 1996, ko je posnel The Sunchaserja, naposled vendarle obupal nad snemanjem filmov in postal le še tarča čudnih tračev, kjer se je govorilo, da se spreminja v žensko in da razmišlja tudi o operaciji genitalij. Sicer pa, ko enkrat posnameš tako mojstrovino kot je Lovec na jelene, se lahko mirne duše umakneš, saj si kot filmar dosegel vse, kar se je dalo in kar je v Hollywoodu sploh mogoče.

Pa gremo na Year of the Dragon, to skulirano kriminalko z Mickeyjem Rourkeom, ki jo je Cimino posnel po petletni pavzi debakla Heaven’s Gate, kjer so mu očitno spet zaupali vsaj toliko, da so mu obljubili final cut in več kot dve uri dolg film, ki pa je potem žal spet flopnil in bil v tekmi celo za maline, kar je seveda totalna idiotija, ki se lahko zgodi samo v Hollywoodu. Year of the Dragon, za katerega je scenarij napisal Oliver Stone, je dober film, je prepričljiva mešanica kriminalke, trilerja, rasnih provokacij, mafijskih peripetij, tematike drogeraških kartelov in neke take očarljive nostalgije za časi, ko sta bila glavna Humphrey Bogart in Robert Mitchum, se pravi film noir kot ga pač vidi Michael Cimino. In tu je Stanley White (Mickey Rourke, ki je zadaj pustil Jeffa Bridgesa in Nicka Nolteja), odločni, pogumni, trmasti, narcisoidni in izjemno sposobni policist s stajlingom Philipa Marlowea in Sama Spadea, ki v Chinatownu napove vojno kitajskim kartelom, še posebej mlademu botru Joeyju Taiu (John Lone), ki prekine tradicionalne prijeme kitajske mafije in začne furati svojo špuro. White, ki seveda nima prave podpore pri svojem šefu (Raymond J. Barry), ki bi raje mir in ne razume, zakaj White tako zelo dreza v mafijo, gre v lov na Taia tudi zaradi lastnega zadovoljstva. Tudi zato, ker ga prezira in ker mu gre na živce. White je tudi malo Harry Callahan, če prav pomislim, je pa zanimivo, da Kitajce sovraži in si kljub temu najde kitajsko ljubico, sicer povzpetno novinarko Tracy Tzu (Ariane), ki mu pride prav tudi zavoljo strehe nad glavo, ko ga žena Connie (Caroline Kava) nažene od doma. Year of the Dragon mi je bil kul že kot mulcu in mi ostaja kul tudi kot staremu prdcu. To je film s karizmo, ki mu čas ne more do živega. Chinatown osemdesetih, če malo pretiravam in pavšaliziram. Vseskozi dinamična, suverena, samozavestna, realistična, direktna in brez patetike posneta trda kriminalka, ki ji gledalci ne bi smeli tako grdo obrniti hrbta.

Ocena: 7/10

 

4 komentarjev na “Kulti in klasike: Year of the Dragon (1985)”

  1. Andrej pravi:

    Ker sem redem bralec Stephena Kinga, sem pred nekaj časa zasledil njegov članek o tem režiserju. Kot se spomnim je med drugim zapisal: “He is the worst.” Temu je verjetno krivo predvsem nesoglasje na snemanju filma The Dead Zone, ko je King poskrbel, da so Cimina odpustili s snemanja. Sicer pa zanimiv članek, kjer je močno kritiziral tudi Lovca na jelene. Sicer se niti malo ne strinjam, a mi je vseeno všeč, da je brez dlake na jeziku. Tako kot je naprimer kritiziral Twilight, pisatelja James Pattersona in recimo The Shining. Da sploh ne omenjam kolikokrat je tožil studie.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Cimina so napadali mnogi, ker je pač egotripaš in posebnež. Je pa zanimivo, da je imel v planu ogromno projektov, ki jih potem žal ni izpeljal, očitno tudi zaradi takih nesoglasij kot je to s Kingom.

  3. Andrej pravi:

    Sicer pa nisem videl še enega režiserja, ki bi mu en film dejansko uničil celotno kariero. Je pač imel smolo.

    Se mi pa Heaven’s Gate ne zdi slab, dejansko mi je zelo dober film, pa vem, da se mnogi ne bi strinjali s tem

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    No, saj če smo čisto iskreni, mu je ni uničil, saj je po njem posnel še štiri filme, a so vsi po vrsti finančno grozljivo propadli.

    Brez skrbi, mnogim je Heaven’s Gate mojstrovina in se čudijo, da je tako zelo propadel oz. saj dejansko ni šlo za film, ki bi se ga držal imidž grozno slabega filma, ampak za film, ki je pridelal grozno finančno izgubo. Ma panika je bila v tem, da je Cimino vanj zmetal za tiste čase neverjetnih 50 milijonov dolarjev in potem obrnil manj kot 2, če se ne motim. Če bi film stal normalno, sploh ne bi bila taka panika, saj mnogi super filmi niso bili finančno uspešni. Po drugi strani pa je itak večina mojstrov in sedemdesetih potem samo še klošarila in le tu in tam ujela kak soliden hitič, nikoli več pa take mojstrovine kot v sedemdesetih. Izjema je seveda le Scorsese, če pozabim Spielberga, ki je itak zgodba zase, medtem ko so Coppola, Friedkin, Milius, Boorman in še kdo padli daleč nazaj in postali le še bled spomin na svoje zlate čase.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !