Recenzija: The Last of the Mohicans

3.09.2012 ob 00:36

THE LAST OF THE MOHICANS

Jp, Daniel Day-Lewis, vroč po oskarju za My Left Foot, je s Poslednjim Mohikancem ujel tisti pravi superstardom in seks simbolizem, ki mu verjetno ni kaj dosti pasal, saj je v prvi vrsti artist in šele potem zvezdnik. Mu je bila pa vloga Nathaniela Poeja, za prijatelje, Hawkeyea, “belega indijanskega sina” in preudarnega junaka, ki se znajde med vojno vihro Indijancev, Angležev in Francozov, pisana na kožo, pa četudi je Michael Mann, takrat le režiser Manhunterja, iz njega vseskozi delal seks simbol in ga kazal v close upih, slow motionih in tako, da so se poleg Madeleine Stowe, hčerke angleškega polkovnika Edmunda Munroa (Maurice Roëves), ki bi ga rad na vsak način ubil divji Indijanec Magua (Wes Studi), zaljubile tudi vse gledalke. Mann je posnel tipični pop corn, ki pa se vseeno spretno izogiba najbolj poceni for čiste komerciale, ujame potrebno kvaliteto in gledalca očara tudi z odlično posnetimi akcijskimi sekvencami, ki jih nad oblake dvigne tudi fenomenalna glasbena podlaga Randyja Edelmana in Trevorja Jonesa. The Last of the Mohicans je še vedno zelo solidna mešanica ljubezenske zgodbe, pustolovskega spektakla, vojne drame in zgodovinskega epa, ki pa ga vendarle nisem nikoli štel za mojstrovino ali nek hud presežek. Ali kot več kot izvrstno zaključi Roger Ebert: “Not as authentic and uncompromised as it claims to be, more of a matinee fantasy than it wants to admit.”

Ocena: 7/10

 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !