Arhiv za Avgust, 2012

Kulti in klasike: Two Rode Together (1961)

28.08.2012 ob 22:49

TWO RODE TOGETHER

Two Rode Together, zame še ena mojstrovina Johna Forda, sicer pa nekakšen rimejk njegovega legendarnega filma The Searchers, kjer je bil kot veste glavni John Wayne, je ob izidu naletel na zelo mlačen sprejem, ki ga je Ford podkrepil še z izjavo, da se zaveda, da je posnel zanič film in da je pač delal le za denar. Čudno, glede na to, da gre za zelo zabavno, z izjemno prebrisanimi in dobrimi dialogi nafilano in ko je treba zelo resno ter družbeno kritično štorijo, kjer sta nad oblaki tudi James Stewart in Richard Widmark. Glavna junaka McCabe in Gary, ki skušata najti otroke, ki so jih pred mnogimi leti ugrabili Indijanci. Medtem, ko je Gary tipični ameriški vojak in patriot, ki mu resnično ni vseeno za usode otrok in žalost svojcev, ki bi jih radi na vsak način nazaj, je McCabe, sicer lokalni šerif, preračunljivec, malo tudi baraba, ki ga zanima le denar in svojcem pove več kot direktno resnico o usodi pogrešanih otrok. Njuna zbadanja, podjebavanja in besedni dvoboji, so brez dvoma vrhunec filma, ki ves čas voha zelo prepričljivo in načitano komedijo, ki pa se, kot sem že povedal, v zadnji tretjini spremeni v zelo ostro in vrhunsko zastavljeno kritiko dvolične in rasistične družbe, kar briljantno pokaže prihod Mehičanke Elene (izjemno prepričljiva in vživeta Linda Cristal), ki jo meščani gledajo kot izmeček, ker je nekaj let pač živela pri Indijancih. Upal bi reči, da je na tem mestu Two Rode Together močnejši in kvalitetnejši od bolj znanega in bolj hvaljenega The Searchers, ki se je vsaj meni tudi malce vlekel, je pa res, da je bil kot celota vseeno zelo dodelan in kvaliteten film. Kakorkoli že, Two Rode Together, kjer se zelo  dobro znajdeta tudi Shirley Jones in Andy Devine, je nedvomno še ena klasika Johna Forda in celovečerec, ki mu čas ne more do živega, tudi zavoljo Jamesa Stewarta in Richarda Widmarka, ki sta res enkratna.

Ocena: 8/10

Kulti in klasike: Lone Wolf McQuade (1983)

28.08.2012 ob 14:03

LONE WOLF MCQUADE

Chuck Norris, ki je v osemdesetih postal gonilna sila akcionerjev studia Cannon, je J. J. McQuade, stoični, pogumni, frajerski in odločni teksaški ranger, ki piva ne odloži niti med pretepanjem zlikovcev. Hudiča, niti takrat, ko ga skupaj z njegovih super džipom zakopljejo pod zemljo. Drži, McQuade je nor na pivo, McQuade živi za pivo, McQuade bi pivo kadarkoli zamenjal tudi za družbo Barbare Carrere, lokalne plantažnice Lole Richardson, ki se zagreje zanj in mu med pospravljanjem bajte, ali še bolje, svinjaka, v koš vrže tudi pločevinke piva, kar ga seveda spravi ob živce. Šalo  na stran, tole je namreč zelo dober film Chucka Norrisa, ki se mu pozna, da je scenarij pilil John Milius. Zelo skulirana, gledljiva, dinamična in dobro zastavljena pustolovska akcija, kjer se Norris na koncu razbije z Davidom Carradineom, kar je čista antologija. Jp, to, kar je bil dvoboj z Bruceom Leejem v filmu Way of the Dragon, je dvoboj s Carradineom v Lone Wolf McQuadeu. Je pa zanimivo, da je imel Norris idejo za tale film že v sedemdesetih in da bi vlogo Carradinea dobil Bruce Lee, če bi bil seveda še živ. In ko smo že pri Carradineu, ki Rawleyja Wilkesa igra ravno prav uživaško, barabinsko, samopašno, preserantsko in zlobno, med dvobojem z Norrisom je malce pretiraval in kljub opozorilom brcal preveč direktno, zato ga je Norris, ki je začutil bolečine, najprej prijazno opozoril, nato pa mu vrnil še bolj konkretno, da je končno odnehal. Je pa tale film čisti špageti vestern, če prav pomislim, tudi v glasbeni podlagi, ki na polno kopira Ennia Morriconeja. V stranski vlogi ostarelega rangerja Dakote je enkratno gledati kultnega L. Q. Jonesa, dobro pa se znajdeta tudi Robert Beltran kot McQuadeov mladi pomočnik Kayo, in Leon Isaac Kennedy kot policist Jackson, ki mu vendarle postane jasno, da brez pomoči McQuadea ne bo mogel premagati zlobnežev. Prav imate, Lone Wolf McQuade je služil za osnovo seriji Walker Texas Ranger, ponarodeli Chuck Norris facts pa bi lahko prav iz tega filma načrpali celo kopico novih idej.

Ocena: 7/10

Kulti in klasike: Rio Bravo (1959)

27.08.2012 ob 23:46
YouTube slika preogleda

RIO BRAVO

Legendarni Howard Hawks se je po debaklu filma Land of the Pharaohs za štiri leta umaknil iz režiserskega stolčka in se zmagoslavno vrnil z vesternom Rio Bravo. Z neuničljivo mojstrovino, ki ji čas ne more do živega. S prvim izmed svojih treh zadnjih vesternov, kjer je igral veliki John Wayne, ki ga je Hawks režiral že v vesternu Red River konec štiridesetih. Odličen film, sproščen, perfektno nastavljen, zabaven, enkratno odigran, dovolj napet, da zdrži več kot dve uri, in antologijski, ko pride do prizora, kjer skupaj zapojeta Dean Martin in Ricky Nelson. To je film, ki je danes ne delajo več. To so igralske karizme, ki jim lahko današnji kvazi zvezdniki spucajo čevlje. To je zgodba, ki z gledalcem ostane za vedno. Preprosta, gledljiva, razumljiva, tekoča in tako zelo učinkovita ter prepričljiva, da jo požiramo kot po tekočem traku in komaj čakamo, kaj vse se bo še zgodilo pred dvobojem, ki ga na koncu John Wayne, Dean Martin, Ricky Nelson in Walter Brennan izvedejo z zlikovci glavnega negativca Nathana Burdettea (John Russell), ki bi rad na vsak način iz zapora spravil svojega pokvarjenega brata Joeja (Claude Akins). Wayne je itak nad oblaki, ko igra take vloge. Martin mu izvrstno sledi kot njegov pomočnik Dude, ki se bori z alkoholizmom. Brennan bi si zaslužil oskarja. Nelson se zaveda, da je velika najstniška zvezda. Angie Dickinson, ki igra deklino po imenu Feathers, pa se solidno znajde pri zapeljevanju Waynea in se uspešno zlije z legendarno ekipo tega nepozabnega filma, kjer je v vlogi natakarja Carlosa enkraten tudi Pedro Gonzalez Gonzalez. Rio Bravo mi je bil kot mulcu eden najboljših vesternov vseh časov, kar je zanimivo, saj sem takrat padal tudi na Young Guns, ki je nekaj povsem drugačnega. Danes sem ga videl tretjič in znova dobil vrhunsko filmsko doživetje, ki ga morajo imeti na polici vsi ljubitelji filma, ki dajo kaj nase. Rio Bravo ni le film, Rio Bravo je esenca klasičnega vesterna z Johnom Wayneom, ki ga lahko Howardu Hawksu zavida tudi John Ford.

Ocena: 9/10

Recenzija: Star Wars: Episode III – Revenge of the Sith

27.08.2012 ob 13:59
YouTube slika preogleda

STAR WARS: EPISODE III- REVENGE OF THE SITH

Rojstvo Dartha Vaderja.

To, kar smo leta 1999 pogrešali v filmu Star Wars: Episode I – The Phantom Menace, imamo sedaj v prvem planu filma Star Wars: Episode III – Revenge of the Sith. Zadnjega, razkošnega, dovolj kvalitetnega in ravno prav zabavnega zaključka prve trilogije Vojne zvezd, ki ga je že leta 1977 nadaljevalo četrto poglavje. Zaključka, kjer naposled le izvemo kako je nesrečni Anakin Skywalker (Hayden Christensen) za vedno prestopil na temno stran in se spremenil v legendarnega, strašljivega in z glasom Jamesa Earla Jonesa opremljenega Dartha Vaderja. Zloglasnega vodjo zlobnih sitov, ki prevzamejo oblast v Republiki in porazijo nepripravljene jedije. Na platnu znova letajo stari znanci. Skrajno simpatični, modri in kot zemlja stari Yoda (Frank Oz), ki je leta 2002 posneti Star Wars: Episode II – Attack of the Clones dvignil iz povprečja. Za vedno pogumni, premišljeni in odločni Obi-Wan Kenobi (Ewan McGregor), ki ne more verjeti, da je izbranec prestopil na temno stran sile. Robota R2 in 3PO, ki sta zraven zato, ker pač morata biti. Noseča in bolehna princeska Padme (Natalie Portman), ki brezpogojno ljubi svojega Anakina. Zlovešči grof Dooku (Christopher Lee), ki se drzne istočasno spopasti s Kenobijem in Anakinom. Umirjeni in premišljeni jedi Mace Windu (Samuel L. Jackson), ki nikakor ne zaupa mlademu Anakinu. In seveda hinavski kancler Palapatine (Ian McDiarmid), ki s temno stranjo sile zjebe glavo zmedenega Anakina. Vsepovsod Anakin. Samo Anakin. Vedno le Anakin. Predvideni rešitelj Republike, ki bi nujno potreboval starega dobrega Freuda. Poba se namreč razcepi. Na dve strani. Na dobro in na slabo. Med boga in hudiča. Med svetlo in temno stran sile. Jasno, saj ga venomer puščajo doma. Kot Pepelko, ki ni smela na ples. In ker je doma, ima čas za tuhtanje. Za nove možnosti. Za čim hitrejšo slavo. In ko se mu ponudi, jo zgrabi. Pa četudi na napačnem koncu. In ko pade noter, ne more ven. Niti takrat, ko ga prosi njegova Padme. Še manj takrat, ko ga opozori njegov najboljši prijatelj in učitelj Obi-Wan Kenobi. Fant ne more ven. Padel je pod slab vpliv. Pod vpliv kanclerja Palapatina, ki rabi novega učenca. Kot Lestat, ki je ujel Brada Pitta. Kot Hitler, ki je prepričal Goebblesa. Kot Batman, ki ima Robina. In ko fant okusi slavo, je preklet. Kot Faust, ki je dušo prodal hudiču. Pač pravljica z argumenti. Nebeško kraljestvo, kjer so konje zamenjala vesoljska plovila. In Harry Potter, ki se loti tudi črne magije. Vestern med zvezdami. Politični triler med oblaki. In tako zelo velik film, da ga niso mogli posneti niti v šestih delih.

Ocena: 8/10

null

Kulti in klasike: Fuzz (1972)

27.08.2012 ob 11:20

FUZZ

Fuzz, kjer v prvi vrsti stojijo Burt Reynolds, Raquel Welch, Yul Brynner, Tom Skerritt, Jack Weston in Charles Martin Smith, se resda ne zna odločiti, ali naj bo komedija ali kriminalka, kar pomeni, da na trenutke deluje precej zmedeno, toda gledalec kljub temu pade v štalo na policijski postaji, kjer se vsak dan dogaja kaj zanimivega. Reynolds in njegov partner Weston se vedno znova maskirata v razne like, da bi ujela lokalne kriminalce, Welcheva mora igrati prostitutko, da bi ujela posiljevalca, Skerritt bi rad ujel njo, Brynner pa uživa v vlogi glavnega negativca, ki nastavlja bombe, strelja svoje žrtve in izsiljuje policijo. Kot kak Bondov psihopat, če prav pomislim, kar ni ravno najbolj v kontekstu, je pa po svoje zanimivo, saj karizmo kot je bil Brynner z veseljem gledam vedno in povsod. Režijo je zavrnil Brian DePalma, Welcheva med snemanjem ni prenesla Reynoldsa, film pa bi lahko dobil tudi kako okej tv serijo, kjer bi se junaki po moje znašli dosti bolje kot na velikem platnu. Velja pa posebej omeniti zelo dobro posnete prizore, ko dva mulca z bencinom polivata brezdomce in jih potem zakurita, saj nastrada tudi Reynolds, ko ju skuša ujeti. In prav ti prizori so dvignili ogromno prahu, saj so jih začeli oponašati in v živo izvajati razni prismojeni najstniki, ki so prav tako zakurili nekaj brezdomcev in celo neko deklino.

Ocena: 6/10

Filmska primerjava: The Punisher (1989) vs. The Punisher (2004)

27.08.2012 ob 11:00

THE PUNISHER (1989)

Dolph Lundgren, vroč po Rockyju 4, ki je imel za pasom tudi filma Masters of the Universe in Red Scorpion, je bil vsaj zame idealna izbira za skrivnostnega, brutalnega in neizprosnega maščevalskega vigilanteja Franka Castlea, antijunaka Marvel Comicsa, sicer eksperta za borilne veščine in gverilo, ki premore na desetine različnega orožja, ko brezkompromisno in hladnokrvno pobija razne kriminalce. Je imel pa tale film hude težave z distribucijo, saj je šel New World Pictures ravno takrat v stečaj, zaradi zelo brutalnih prizorov pa so se pizdili tudi cenzorji, ki so recimo preprečili prikazovanje v Lundgrenovi rodni Švedski. Zanimiv je tudi režiser Mark Goldblatt, drugače mojstrski montažer nekaterih najbolj legendarnih akcijskih filmov v zgodovini, kot scenarist pa se je prvič preizkusil Boaz Yakin, je pa res, da je Lungren kar precej dialogov bojda spisal sam. Film nikakor ni slab, je ravno prav kičasta in poceni ekranizacija kultnega stripa, je pa res, da kak dodaten dolar k budžetu ne bi škodil. Lundgren je resda lesen, toda njegova karizma je dovolj močna, da zvozi in film uspešno odpilotira do konca. V vlogi polcista, ki mu hoče pomagati, je zelo okej Louis Gossett Jr., v vlogi glavnega negativca Giannija Franca solidno pozira Jeroen Krabbe, Kim Miyori pa več kot uživa v vlogi pokvarjene in divje yakuza mafijke Lady Tanake. Ali kot na vprašanje, kaj za vraga počne, da je v zadnjih petih letih zaradi maščevanja pobil kar 125 ljudi, odvrne Frank Castle: “Work in progress.”

Ocena: 6/10

THE PUNISHER (2004)

Novi The Punisher, izjemno nasilna, krvava, brutalna, frajerska in vseskozi zabavna reciklaža filmov Point Blank, Payback, Hard to Kill, Death Wish, Mad Max, RoboCop in Get Carter, se pravi filmov, kjer se jezni posameznik maščuje za smrt svojih najbližjih, pokaže vse tisto, kar si ostali podobni filmi ne upajo, saj se bojijo cenzure. Lahko bi rekel, da je bil leta 2004 enako pogumen le še Gibsonov Kristusov pasijon, drugače pa se je dalo take nazorne prizore nasilne akcije seveda videti le v osemdesetih. In The Punisher, rimejk istoimenskega filma iz leta 1989, kjer je Dolph Lundgren pobil kar 91 ljudi, ima jaca. Polna, nabita, nabrekla in kosmata. Taka, da si upa vse. Da si upa mesariti, rezati in krvaveti. Da upa v glavno vlogo postaviti policista Franka Castlea (Thomas Jane), ki se po zverinskem poboju svoje družinice, za katerega je odgovoren zloglasni gangster Howard Saint (John Travolta), spremeni v brezkompromisnega, neizprosnega, divjega, nasilnega in maščevalnega angela smrti, še enega Pobesnelega Maxa, ki z morilci žene, sina, matere in očeta obračuna počasi, perverzno, uživaško ter orgazmično. Tako kot Charles Bronson v filmu Death Wish, Lee Marvin v filmu Point Blank, ali še boljše, Steven Seagal v filmu Hard to Kill. Toda Howard Saint, gangster vseh gangsterjev, ki ga okoli prsta obrača le žena Livia (Laura Harring), se zaveda, da nastopa v filmu narejenem po stripu koncerna Marvel, kar pomeni, da si lahko privošči sila pisane zaveznike. Nadnaravno močne mašine, med katerimi našemu Franku največ bušk povzroči nepremagljivi Rus, kot gora visoki plačani morilec, ki ga igra rokoborec Kevin »Big Sexy« Nash. In kri šprica na vse strani. Tudi na tiste, kamor ponavadi ne šprica. Nič čudnega, saj po besedah našega junaka ne gre za maščevanje, marveč za kazen. Za plačilo grehov. Za Howard Saintov pasijon. In ko ga Rebecca Romijn Stamos, njegova naključna soseda, na koncu vpraša, kje ga bo lahko našla, ji odvrne, da v časopisu, natančneje, v rubriki, kjer so osmrtnice. Tako je, novi The Punisher je film, ki je legaliziral črno kroniko. In vse tisto, za kar ostali filmi niso imeli jajc.

Ocena: 8/10

The Punisher iz leta 2004 je brez dvoma dosti boljši film, tudi bolje odigran, bolj dodelan in bolje zrežiran. Resda ne tako prvinski kot original, toda vseeno kvalitetnejši. Bi pa kljub temu rekel, da mi je bil Dolph Lundgren vseeno bolj kul kot Thomas Jane, zato je škoda, da ni dobil boljšega filma oz. da ni imel nihče dovolj poguma, da ga tudi leta 2004 vtakne v glavno vlogo. Je pa zanimivo, da Lundgrenova verzija ignorira smrtno glavo pri stajlingu glavnega junaka in da se Stan Lee, idejni vodja stripa, če se ne motim, ne pojavi v nobeni verziji. In da ne pozabim, leta 2008 so posneli tudi film Punisher: War Zone, kjer je Castlea igral Ray Stevenson.

Recenzija: The Bourne Legacy

26.08.2012 ob 22:17

THE BOURNE LEGACY

Prav imate, problem filmov o Jasonu Bourneu je bil vedno Jason Bourne, ki je hotel iz Matta Damona narediti novega akcijskega junaka, kar se mi je zdelo totalno blesavo in nemogoče. Damon ni za akcije, Damon je za akcije to, kar je Jim Carrey za trilerje. Prav zato sem zelo vesel, da je zdaj glavni Jeremy Renner, zvezdnik Misije nemogoče 4 in The Hurt Lockerja, ki se počasi in skulirano spreminja v dežurnega junaka inteligentnih akcijskih trilerjev. Renner ima vse, kar je treba za take vrste film. Renner je dobra mešanica možganov in mišic, torej razmišljanja in dejanj, ki mu za razliko od Damona verjamemo, da je sposoben kot za šalo prebutati svoje nasprotnike. Je pa zgodba tele prenove Bourneove franšize ravno prav zapletena, da ne dolgočasi, ali še bolje, akcije in dinamike je v spletkah, zapletih in preobratih dovolj, da gledalec ni razočaran in da vendarle dobi tudi nekaj pravega razčefuka. Rennerju ne ravno preveč dobro asistira Rachel Weisz, v stranskih vlogicah pa boste poleg Edwarda Nortona ujeli celo plejado znanih fac kot so Stacy Keach, Scott Glenn, Željko Ivanek, David Strathairn, Albert Finney in Joan Allen, ki filmu seveda dvigujejo kvaliteto. Tony Gilroy, tudi scenarist vseh Bourneov z Mattom Damonom in režiser odličnih filmov Duplicity in Michael Clayton, je spet v polni formi, ko pride do akcijskih sekvenc, finta virusa, s katerim so tajne agente spremenili v superjunake, če malo pretiravam (nikar nepozabimo, da je Renner igral tudi v The Avengersih), pa sploh ni napačna in je v aktualnem kontekstu genetskega inženiringa današnjega časa. Kul film, dosti boljši od Bourneov. In tak, da bi Rennerja z veseljem gledal še v nadaljevanju.

Ocena: 7/10

Kulti in klasike: Dirty Harry (1971)

26.08.2012 ob 20:00

DIRTY HARRY

“I know what you’re thinking. Did he fire six shots or only five? Well, to tell you the truth, in all this excitement I kind of lost track myself. But being as this is a .44 Magnum, the most powerful handgun in the world, and would blow your head clean off, you’ve got to ask yourself one question: Do I feel lucky? Well, do ya, punk?”

Jp, tole je film, ki je dokončno naredil Clinta Eastwooda. Surova, direktna, prepričljiva, brutalna, frajerska, karizmatična in na trenutke celo nekoliko psihadelična kultna klasika, ki se ponaša z verjetno najboj prepoznavnim, legendarnim in ikonskim glavnim junakom v zgodovini filma, ki ga je za vedno ustoličil še zgoraj citirani ponarodeli monolog. Drži, Eastwoodov policijski inšpektor Harry Callahan, neizprosni, odločni, pogumni in stoični lovec na kriminalce, ki zavestno prekrši vse možne amandmaje o človekovih pravicah in bi odlično pasal tudi v man with no name špuro špageti vesternov Sergia Leoneja, kjer je kot veste blestel prav Eastwood, je tako zelo nepozaben, mističen, poseben in zanimiv lik, da gledalec komaj verjame. In ko smo že pri Leoneju, to, kar je bil The Good, The Bad and The Ugly za žanr vesterna, je Dirty Harry za žanr policijskega filma. Če rečem, da Harry sesuje žanr, ne zgrešim kaj dosti. Harry je nad žanrom, Harry je verjetno najboljši film Dona Siegela, ki je Eastwooda iz vesternov in vojnih filmov prvič potegnil že leta 1968 v filmu Coogan’s Bluff in ga potem režiral še v filmih Two Mules For Sister Sara, Escape From Alcatraz in The Beguiled, ki je bil poleg Harryja in Play Misty For Me tretji film, ki ga je Eastwood posnel leta 1971. Prav imate, leto 1971 je bilo za Eastwoodovo kariero odločilno leto. In leto, ki ga je za vedno pribilo med glavne hollywoodske plejerje, saj se je prav s Play Misty For Me prvič preizkusil še kot režiser. Pa gremo nazaj k Harryju, temu res dobremu in neuničljivemu filmu, kjer inšpektor Callahan lovi psihopatskega morilca Scorpia, ki ga debitant Andrew Robinson poosebi tako zelo doživeto, da je moral po premieri zamenjati telefonsko številko, saj so mu s smrtjo grozili razni gledalci. Lahko bi rekel, da je prav Scorpio eden izmed najbolj zoprnih in ostudnih filmskih psihotov vseh časov, kar je seveda razumljivo, saj ga lovi Harry Callahan, eden izmed najbolj nekonvencionalnih policajev vseh časov, kar me spomni na tagline filma Demolition Man, kjer so dejali: “Send a maniac to catch a maniac.” Točno tako, Callahan in Scorpio si dejansko nista tako zelo različna, le da je prvi ne glede na svoje metode še vedno good guy. In pazi to, Callahana so vohali tudi Frank Sinatra, Marlon Brando, Robert Mitchum, Paul Newman, John Wayne, Steve McQueen in Burt Lancaster, pri scenariju pa sta pomagala John Milius in Terrence Malick, katerega ideje je Eastwood potem uporabil v nadaljevanju Magnum Force, saj Siegelu niso bile preveč všeč. Trivia tega filma je enako velika kot sam film, vpliv in ikonskost junaka, ki zakon vzame v svoje roke (isto velja za pištolo Magnum 44), pa sta itak del legende, ki je močno navdušila tudi Arnolda Schwarzeneggerja, ki je v svoje akcijske junake vedno znova dodal tudi nekaj Callahana. Dirty Harry je tako zelo dober film tudi zaradi atmosfere, ki nas spomni na Scorsesejevega Taksista, pa zaradi izjemno kvalitetnega prikaza marginale San Francisca, kjer glavni junak med lovom na Scorpia sreča vse mogoče low life pizdune. In prav ta marginala, ali še bolje, od Vietnama in uboja obeh Kennedyjev sesuta Amerika, lahko rodi tako groznega psihopata kot je Scorpio. Samo policaj kot je Harry Callahan, ki ženi svojega ranjenega partnerja (Reni Santoni) pove, da v bistvu nima pojma, zakaj še vedno opravlja ta posel, pa ga je seveda sposoben ujeti in odjebati tudi birokracijo, ko je to potrebno.

Ocena: 8/10

Fear Factor

26.08.2012 ob 03:00

Ta hudič je vedno na sporedu ravno v času kosila, kar je vse prej kot okej, saj morajo tekmovalci vedno znova žreti razne črve in se valjati med ščurki in pajki. Oddaja je super, ampak ni ga denarja, ki bi me prepričal za naloge, ki jih morajo izvajati razni pogumneži, ko se borijo za končno zmago.

Neil Armstrong (1930-2012)

26.08.2012 ob 00:15
YouTube slika preogleda

Nekoč in danes

26.08.2012 ob 00:11

Leta 1937 se je zrušil znameniti Hindenburg.

null

Leta 2012 pa eden največjih slovenskih balonov.

Ne vem zakaj sem imel v glavi, da s tem hudičem nihče več ne leta po zraku.

Tony Scott (1944-2012)

25.08.2012 ob 23:56

Jebemti, no, tole pa je bila šokantna novica, ko sem po prihodu z dopusta prvič počekiral internet. Tony Scott, Tony faking Scott je umrl. In to tako, da se je vrgel z mosta in napravil samomor. Baje brez razmisleka, pa v avtu je pustil poslovilno pismo. Naslednji dan so mediji poročali, da naj bi imel tumor na možganih, toda njegova družina je to odločno zanikala, kar razlog za samomor seveda zavija v še večjo skrivnost, še posebej zato, ker je imel v planu ogromno novih projektov, tudi drugi del Top Guna, kjer naj bi spet igral Tom Cruise.

null

Tony Scott, sicer brat enako slavnega Ridleyja Scotta, je bil hitmejker, avtor kopice legendarnih uspešnic, ki jih kritiki večkrat resda niso kovali v nebo, so jih pa gledalci kot po tekočem traku spreminjali v izjemno popularne filme. Brat Ridley je bil brez dvoma bolj spoštovan v filmskih krogih, saj je režiral Aliena, Thelmo & Louise in Blade Runnerja, je imel pa Tony brez dvoma boljši nos za delanje denarja. Lahko bi rekel, da je bil Tony komercialnejša inačica Ridleyja, režiser s smislom za dinamiko, akcijo, adrenalin in dogajanje. Povedano drugače, če si šel gledat film Tonyja Scotta, si bil sto posto, da ti ne bo dolgčas.

null

The Hunger je bil njegov arty vampirski debi, kjer sta pozirali Catherine Deneuve in Susan Sarandon. Butast, a vseeno zanimiv in drugačen film, kjer je kri pil tudi David Bowie. Top Gun je bil del zgodovine, ki je naredil Toma Cruisea. Beverly Hills Cop 2 je bil solidno nadaljevanje uspešnice Eddiea Murphyja. Revenge je bil mimostrel s Kevinom Costnerjem. Days of Thunder, Top Gun na dirkališču, je bilo drugo sodelovanje z Cruiseom. The Last Boy Scout pa je bil zelo dobra akcijska komedija, s katero pa kljub Bruceu Willisu nekako ni najbolj prepričal gledalcev. Nato je sledila mojstrovina True Romance, s katero je prav Scott odprl vrata Quentinu Tarantinu, potem pa je bil na vrsti še odlični Crimson Tide, prvo sodelovanje z Denzelom Washingtonom, ki je postal Scottov najljubši igralec.

null

The Fan je bil le solidna zadevščina z De Nirom in Wesleyjem Snipesom, prava forma pa je prišla nazaj s filmom Enemy of the State, kjer je bil glavni Will Smith. Ob Spy Game sem kljub Pittu in Redfordu zaspal, Man on Fire, sicer drugi Denzel, pa je bil spet zelo dober. Domino me je pustil hladnega, za Deja Vu nisem spustil duše, The Taking of Pelham 123, že četrti Denzel, pa mi je bil dejansko slab. Je bil pa zato Unstoppable, zdaj žal zadnji Scottov film, zato toliko boljši.

null

Dejansko ne morem verjeti, da sem v bistvu gledal čisto vse Scottove filme, kar pomeni, da je bil Scott eden mojih priljubljenih režiserjev, pa četudi me vedno ni povsem navdušil. Ko je ujel pravi film, je res raztural. Pa prepričan sem, da bi posnel še veliko dobrih akcij in trilerjev, saj mu ni zmanjkalo idej, pa cel kup novih projektov je imel pred vrati. Je pa ta svet, če prav pomislim, zapustil nadvse filmsko, s skokom z mosta, žal brez kaskaderja in CGIja.

Nostalgija: American Music Awards 1984

25.08.2012 ob 08:00

To so tiste nagrade, kjer je Michael Jackson pobral vse živo in na oder hodil vsakih pet minut. Tiste nagrade, kjer sta zraven njega sedela Brooke Shields in Emmanuel Lewis. Tiste nagrade, kjer je daleč zadaj pustil tudi Princea, Ricka Jamesa, Billyja Joela, Davida Bowiea, The Police, Irene Cara, Bonnie Tyler, Donno Summer in Lionela Richieja, ki pa mu je s svojo uspešnico All Night Long vendarle uspel pobral nagrado za najboljšo soul pesem. Tiste nagrade, kjer so mu dali tudi tako imenovani Award of Merit, kjer so na odru poleg njega stali še Diana Ross, Quincy Jones, Barry Manilow, Kenny Rogers in Lionel Richie, v tributeu pa so se mu poklonili tudi Paul McCartney, Jane Fonda, Liza Minnelli in celo Yul Brynner. Tiste nagrade, kjer je bil po huronskem uspehu albuma Thriller na vrhu sveta in je zmagal kar sedemkrat. Tiste nagrade, kjer se poleg njega ni videlo nikogar drugega. In tiste nagrade, ki jih je danes z užitkom gledati kot nepozabno nostalgijo in spomin na zlate čase muske, ko je bil Michael Jackson kralj popa, soula in videospotov in bi, če bi imel na Thrillerju vsaj malo countryja, brez dvoma pobral še nagrade v vseh country kategorijah, kjer so tistega leta razturali Alabama, Willie Nelson, Kenny Rogers, Dolly Parton in Barbara Mandrell.

Michael Jackson je bil na teh nagradah res kralj. Pa vedno znova se je zahvaljeval, pokazal globoko spoštovanje do oboževalcev in do glasbenih kolegov, kjer je bil najbolj vesel Diane Ross, je pa res, da mu je Barry Manilow pripravil čudovit glasbeni poklon. Pa bil je ravno prav zvezdniški in pozerski, da je dvorano ob vsaki nagradi, ki jo je dobil, spravil na noge. Pa tudi malo je zamigal, za vzorec, le zato, da je obnorel fane, ki so kričali že ob napovedih njegovih nominacij. Osemdeseta so bila res Jacksonova. To, kar so bili v štiridesetih Sinatra, v petdesetih Elvis, v šestdesetih pa Beatli, je bil Jackson v osemdesetih, še posebej v prvi polovici dekade, ko je izdal album Thriller in res ni imel nobene konkurence.Je bila pa Brooke Shields, če se ne motim, po koncu šova precej užaljena, saj se ni kaj dosti zmenil zanjo in se je raje zabaval s pritlikavim tv zvezdnikom Emmanuelom Lewisom.

Četudi sem zapisal, da se zaradi Jacksona ni videlo nikogar drugega, pa moram vseeno priznati, da so prevej nostalgije prebudili tudi nekateri drugi glasbeniki. Recimo prej omenjeni Lionel Richie, ki je bil tudi voditelj večera in je poleg All Night Long zapel še Still. Pa Phil Collins, Gladys Knight, Rick James, Boy George, Irene Cara, Cyndi Lauper in povsem zeleni Bryan Adams, ki je bil po moje prvič na taki prestižni prireditvi.

Posebno omembo si zaslužita tudi Adolfo Quinones in Michael Chambers, zvezdi filma Breakin’, ki sta plesala na Richiejev All Night Long, zelo dobra pa je bila finta z otroci iz različnih držav, ki so v roki držali album Thriller.

Recenzije

21.08.2012 ob 08:00

HARD CANDY

Maščevanje.

Če ste videli filma I Spit on Your Grave in Ms. 45, potem veste kaj zmorejo ženske, ki se maščujejo moškim. Če ste videli film Alexandra’s Project, pa veste kako daleč nese njihova domišljija, ko se začnejo maščevati. In Hard Candy je film o ženski (Ellen Page), ki se maščuje in ima domišljijo. Veliko domišljije in še večjo željo po maščevanju. In pozor, stara je komaj 14 let, moški (Patrick Wilson), ki se mu maščuje, pa je na dobri poti, da postane pedofil. Prav imate, punca je Lolita, ujame pa ga na internetu, kjer mu čveka o tuširanju. In maščuje se za vse mladoletne žrtve, za vsa dekleta, ki so jih v parklje dobili starejši moški. Njen nick je Tangica, moški pa jo seveda zvabi domov s pretvezo, da jo bo pofotkal. Ko ga omami in zveže, je seveda na vrsti kastracija. Precizno, navihano, poniževalno in domiselno rezanje jajc, ki ga lahko ubožec gleda v živo na ekranu. Punca namreč prižge kamero in vpraša: »Začela bova. Hočeš, da najprej odrežem levo ali desno.« Res je, punca ima smisel za humor, za črni humor, ki ves čas odlikuje tole opasno, maščevalno in psihično naporno dramo. Ultimativni film maščevanja, kjer gre punca do konca. Pa četudi ni čisto prepričana, da je moški res kriv. Da je res zlorabil in ubil neko deklico ter da ga res vzburjajo samo 14 letne punčke. In pozor, film ničesar ne pokaže od blizu. Vse kaže od daleč ali pa kaže nekaj drugega in o mučenju samo govori. Ravno zato je še bolj hud, še bolj nevaren, še bolj direkten in tak, da moškega po končanem ogledu še mesec dni bolijo jajca. Tako je, Hard Candy je film, po katerem ne boste nikoli več surfali po spletnih klepetalnicah, pa četudi se kastracija morda sploh ni zgodila.

Ocena: 10/10

null

THE LOST CITY

Epska pripoved o moškem, ki ni hotel prodati svoje duše.

Andy Garcia, tisti igralec, ki bi moral že leta 1987, ko je zaigral eno izmed glavnih vlog v mojstrovini Nedotakljivi, postati huda zvezda, se tokrat v svojem izjemnem režijskem prvencu vrača domov. Na Kubo, v Havano, tja, kjer se je leta 1956 tudi rodil, tja, kjer se dogaja tale epska štorija. Globoka, močna in elegantna saga o družini Fellove, o treh bratih, ki jih loči revolucija. Tako je, v petdesetih letih na Kubi moških niso ločevale ženske, marveč revolucija, samozavestni Che Guevara (Jsu Garcia) in preračunljivi Fidel Castro, ki s prestola vržeta predsednika Batisto (Juan Fernandez). In v tem kotlu levih, desnih, vodoravnih in pravokotnih se znajdejo naši trije bratje. Šarmantni, elegantni, svetleči in odločni Fico (Andy Garcia), ki se požvižga na revolucijo in še naprej fura svoj zabaviščni klub. Zaletavi in prehitro jezni Ricardo (Enrique Murciano), ki se priključi revoluciji, pusti rasti brado in postane desna roka tovarišu Guevari. Ter poročeni in umirjeni Luis (Nestor Carbonell), ki sodeluje v revolucionarni akciji poskusa atentata na predsednika Batisto. Jasno, Fico je Rick iz Casablance, možakar, ki se noče prodati in se požvižga na alarmantno stanje v državi. Ki zavrne celo gangsterja Meyerja Lanskyja (Dustin Hoffman). Ki ve, da sta Batista in Castro eno in isto sranje, ena in ista nepoštena igra za bogate ljudi. Ki ga zanima le njegov biznis, in ki mu sedaj, ko je na oblasti Castro, solijo pamet pri njegovih glasbeno plesnih šovih. »V orkestru ne sme biti saksofona, saj to ni v skladu z revolucijo,« mu razloži Castrova vojakinja (Elizabeth Pena). Nič čudnega, da ima vsega vrh glave. Da se ne podredi sistemu in da tvega svojo nedotakljivost. Za razliko od bratov, ki furata revolucijo in parata živce očetu Federicu (Tomas Milian) in stricu Donosu (Richard Bradford). Zares veličastna, korektna, po svoje drzna, svetleča, kljub temu realna in prepričljivo odigrana pripoved o času, ki ga ni več. O času, ki je razburkal ves svet. O času, ki ga je kot otrok na lastni koži občutil tudi Andy Garcia. In o času, ko je Fico Fellove postal legenda. Moški, ki ni hotel prodati svoje duše.

Ocena: 9/10

null

PERFUME: THE STORY OF A MURDERER

Love Potion No. 9.

Zgodba o serijskem morilcu, ki zbira vonje svojih žrtev. Ki želi ustekleničiti njihovo lepoto, njihovo bistvo in njihovo esenco. Ki želi sestaviti parfum vseh parfumov, vonj, s katerim bi zavladal svetu. Vonj, s katerim bi nam dal seks, droge in rock and roll. Vonj, ki bi ga spremenil v mesijo, v izbranega, v enega in edinega. V Jezusa Kristusa, ki namesto vina podarja ljubezen in seks. Kot Johnny Knoxville v filmu A Dirty Shame, le da to počne veliko bolj uživaško, precizno, elegantno in s stilom. Kot Sandra Bullock v komediji Love Potion No. 9, le da ne bo pomagal sebi marveč vsem ostalim. Tako je, Jean Baptiste (Ben Whishaw), sicer sirota brez staršev, je na svet prijokal brez svojega vonja. Brez identitete, brez jaza in brez možnosti za ljubezen. Nič čudnega, da vonja bolje od psa, in da ga pod svoje okrilje vzame tudi Giuseppe Baldini (Dustin Hoffman), legendarni parfumer, ki v njem vidi možnost za zaslužek. Poba namreč kot za šalo prepozna prav vse sestavine njegovih parfumov, kar pomeni, da tuhta in išče povsem nove ter sila inovativne vonje. Tudi take, kjer mu pomaga mrtva mačka. In take, kjer mu začnejo pomagati ubite žesnke. Prav imate, Jean Baptiste je Jack Razparač, ki svoje žrtve obrije po glavi, jih namaže z mastjo in z njihovega telesa postrga vonj. Potrebne sestavine za najboljši parfum na svetu. Za božji vonj, za ustekleničen orgazem, za ekstazo v steklenički, ki jo napolni z vonji trinajstih deklet. Z vonji trinajstih trupel, med katerimi konča tudi lokalna zapeljivka Laura Richis (Rachel Hurd-Wood), hčerka uglednega meščana Antoinea Richisa (Alan Rickman), ki se poda na lov na morilcem. Za junakom kultnega romana Patricka Suskinda, ki so ga hoteli na velika platna ujeti tudi Miloš Forman, Martin Scorsese, Stanley Kubrick, Ridley Scott in Tim Burton. Prav ste slišali, Suskind je bil vroča roba. Tako zelo, da so se ga ustrašili tudi največji režiserji naše dobe. Tudi mojstri, ki se niso doslej ustrašili ničesar. Samo pomislite, Tim Burton je dejal, da se takšne zgodbe ne da spraviti na film, Stanley Kubrick pa je raje izbral prigode Toma Cruisea in Nicole Kidman. Vsi so torej usekali nekaj lažjega, nekaj bolj preprostega in navadnega. V primerjavi s Parfumom, ki je resnično izgledal kot zgodba, katere se ne da spraviti na film. Hudiča, kot zgodba, ki se je ne da spraviti niti na papir. Kot nemogoča, preveč divja in pretirano nora zgodba, ki bo pač za vedno ostala v glavi Patricka Suskinda. In potem se je našel Tom Tykwer, prvak Lole, Princeske in Bojevnika ter Raja, režiser z jajci, ki je Parfum obdelal z vseh strani. Tako vrhunsko, predano, globoko in precizno, da ga vonjamo. Da nam lastni vonj zamenja s svojim. Da nas našprica s parfumom, ki bo držal do konca. S parfumom, zaradi katerega bomo ob pamet spravili prav vse ženske in moške v mestu. In seveda s parfumom, ki nas na koncu pelje na Zabriskie Point, na orgijo, ki jo je leta 1970 odfural Michelangelo Antonioni.

Ocena: 9/10

null

JANGHWA, HONGRYEON

Elektrošok.

Janghwa, Hingryeon, po angleško, A Tale of Two Sisters, je kurčevi elektrošok. Tako zelo srhljiv in nepredvidljiv film, da komaj dihamo. Da ga komaj preživimo. Da nas trese in se nam sprehaja po hrbtenici. Carrie, The Omen, Stir of Echoes in novi The Amytiville Horror niso bili še nič. Tako kot nas strašita dve korejski sestri nas ni strašil še nihče. In pozor, strašita nas z dogodki, ki so se že zgodili. Ki se bodo zgodili. In ki se dogajajo. Strašita nas po dolgem in počez. Vsak trenutek, z vsakim gibom, z vsakim pogledom. Zgodba o dveh sestrah, o dveh duševno motenih puncah, ki se po zdravljenju vrneta k očetu, ki ima po smrti njune mame novo žensko. Njuno nič kaj prijazno mačeho, ki jima para živce. No ja, tako se vsaj zdi. In ko se zdi, se zdi narobe. Ko se zdi še enkrat, pa se zazdi, da se je zdelo prav. Tako je, pred vami je mojstrska in živce parajoča psihološka grozljivka, kjer ni prav nič tako kot se zdi. To ni Krog, to je nekaj povsem drugega. Nekaj zares vrhunskega, divjega in sunkovitega. Noben The Grudge, marveč še bolj srhljiva, še bolj šokantna in še bolj strašna zgodba o onostranstvu. O jeznih duhovih, ki imajo neporavnane račune. In o sestrah, ki bi lahko na novo napisali poglavje shizofrenije in dvojnih osebnostih. Vsak dvom je povsem odveč, Janghwa, Hongryeon, sicer film, zaradi katerega ne boste mogli nikdar več zaspati, je najstrašnejša grozljivka vseh časov. Grozljivka, ob kateri je deset zaporednih elektrošokov mala malica. Plus režiser Jee-woon Kim, tudi avtor filma I Saw the Devil.

Ocena: 10/10

null

DECK THE HALLS

Dve leti pred tem filmom so nam Božič uničili Kranksi, tokrat pa to počnejo Hallsi in Finchi.

Še en božični kliše, še en dolgočasen in premalo zabaven božični filmček brez duše, čarobnosti in vsega tistega, kar bi rabili. Dve družini, ki tekmujeta za svetlejšo hišo, za čimbolj okrašeno zunanjost. In ideja, da se morajo lučke videti tudi iz vesolja. Torej film, ki skuša nezemljanom povedati, da na Zemlji še vedno praznujemo božič. Jasno, če nas bodo spoznavali s pomočjo takšnih filmov, letošnjega božiča ne bomo dočakali.

Ocena: 3/10

null

WALLACE & GROMIT IN THE CURSE OF THE WERE-RABBIT

Pravici je zadoščeno, Wallace in Gromit sta končno dobila celovečerno risanko.

Izumitelj Wallace (Peter Sallis) in njegov zvesti pasji kolega Gromit v svoji prvi celovečerni pustolovščini lovita podivjanega, divjega, orjaškega, mutantskega in krvoločnega zajca, ki dela hude preglavice prav vsem prebivalcem mesta. Tudi elegantni Lady Campanuli Tottington (Helena Bonham Carter) in njenemu zoprnemu osvajalcu Victorju Quatermaineu (Ralph Fienness), ki hoče zajca ujeti s pomočjo nasilja. Za razliko od Wallacea in Gromita, ki to počneta premeteno, lepo in s stilom. Tako je, pred vami je plastelinasto animiran rimejk vseh legendarnih grozljivk našega časa. Še posebej Frankensteina, King Konga in Dr. Jekylla & Mr. Hydea, kjer Wallace in Gromit pač uživata veliko dlje kot v svojih treh izjemno popularnih polurnih risankah iz let 1989, 1993 in 1995.

Ocena: 8/10

null

COFFEe AND CIGARETTES

Čvek partija.

Jim Jarmusch je leta 1986 posnel Coffee and Cigarettes, šest minutni čvek Roberta Benignija in Stevena Wrighta. Leta 1989 so dve minutki več čvekali Joie Lee, Cinque Lee in Steve Buscemi. Leta 1993 pa je isto storil z Iggyjem Popom in Tomom Waitsom, ki sta čvekala še štiri minute več. Sedaj je čvekanja največ. Skoraj uro in pol. Jasno, več je tudi likov, ki jih jasno da igrajo številni zvezdniki. Tudi Bill Murray, Cate Blanchet in Alfred Molina, ki nas skuša prepričati, da je bratranec Stevea Coogana. Vsak sedi za svojo mizo, pred svojo kavo in v svojem cigaretu, ali če hočete, v svojem filmu, v svoji kratki vinjeti. V svojem čveku, debati o tem in onem. Debati, ki jo sprožita kava in cigareti. Pač film, ki ga lahko gledate samo ob kavi in cigaretah.

Ocena: 5/10

null

THE COVENANT

Možje X.

Zelo bedna, dolgočasna in s praznimi posebnimi efekti nafilana znanstveno fantastična grozljivka, kjer skupini štirih mladcev, štirih z nadnaravnimi sposobnostmi opremljenih potomcev pogodbe s hudičem, nagaja skrivnostna moč. Skrivni potomec, ki so ga prikrajšali za slavo. Za tiste čase neznani obrazi, blesava atmosfera, slab scenarij, efekti, ki ne rešijo ničesar in režiser Renny Harlin, ki je padel na najnižjo točko v svoji karieri.

Ocena: 2/10

null

THE SANTA CLAUSE 3: The Escape Clause

Kako je Jack Frost ukradel Božič.

Strašno slabo, klišejsko, prav nič božično in nepotrebno nadaljevanje uspešnice The Santa Clause iz leta 1994, ki je leta 2002 dobilo dokaj solidno nadaljevanje, v katerem si je moral gospod Santa (Tim Allen) najti ženo (Elizabeth Mitchell). Tokrat se mora ubadati z njenimi zahtevnimi starši (Alan Arkin, Ann-Margret), čakati na rojstvo otroka in prenašati tečnega Jacka Frosta (Martin Short), ki ga matra občutek manjvrednosti. Ki se počuti premalo pomembnega, premalo znanega in preveč v ozadju. Jap, Frost hoče več. Frost hoče ukrasti šov in imeti svoj božič. Kot Grinch in kot teroristi, ki skušajo zavladati svetu. Nič čudnega, da mu skoraj pride, ko mu Ann-Margret zapoje pesmico, kjer omenijo njegovo ime. Tako je, poba ima probleme z egom, zato Santi ukrade Božič in ga rukne nazaj na začetek. V leto 1994, ko je bil povsem navaden Scott Calvin. Malo pred tem filmom smo imeli dvoboje Jasona in Freddyja ter Aliena in Predatorja, sedaj pa imamo mano e mano Božička in Jacka Frosta. Tistega Jacka Frosta, ki ga je v istoimenski pravljici sredi devetdesetih igral Michael Keaton. Čudeža na 34 ulici ni več, zdaj božične filme delajo po scenariju Osame bin Ladna.

Ocena: 2/10

null

VOLVER

Vse o moji mrtvi materi.

Pedro Almodovar je leta 1999 posnel Todo Sobre Mi Madre, hudičevo precenjeno dramo, ki je dobila celo oskarja za najboljši tujejezični film. Sedem let kasneje je posnel Volver, še eno hudičevo precenjeno dramo, ki se od Todo Sobre Mi Madre loči le po dejstvu, da je mama (Carmen Maura) mrtva in da se hčeram prikazuje kot duh. No ja, tako se vsaj zdi. Tako se začne in zaplete. Tako misli tudi Sole (Lola Duenas), lastnica frizerskega salona, ki mamo svojim strankam predstavlja kot rusko emigrantko. In tu je tudi njena sestra Raimunda (Penelope Cruz), gostinka, ki jo useka družinska tragedija. Ki jo matra mračna preteklost. In ki mora skriti truplo svojega moža, katerega je sredi kuhinje zaklala njena najstniška hčerka. Okej, Pedro resda ženske režira kot ženska, toda kaj, ko jih režira premalo sočno in preveč navadno. Ravno zato je Volver korak nazaj. Veliko slabši od Hable Con Ella in Carne Tremula, kjer je ravno tako igrala Penelope Cruz.

Ocena: 5/10

null

ERAGON

Zelo dobra pravljica.

Okej, Eragon, prvi del trilogije Inheritance, ki je zaradi slabega otvoritvenega vikenda padla pod vprašaj, seveda ni Gospodar prstanov, kar pa ga ne moti, da nebi fural svojega šova. Sceno filmov Zmajevo srce in Neskončna zgodba. Sceno, ki je zelo dobro funkcionirala tudi v Narniji. In sceno, ki zelo dobro teče tudi tokrat. V prekrasni, dinamični, akcijski in glasni pravljici o mladeniču Eragonu (Edward Speleers), ki zaradi spleta okoliščin dobi jajce, kjer se skriva mali zmajček. Pravzaprav zmajevka Saphira (glas Rachel Weisz), novo upanje uporniškega ljudstva, ki ga je podjarmil zlobni kralj Galbatroix (John Malokovich). Nekdanji dragon rider, ki je prestopil na temno stran in v nebo pognal svoj ego. Tudi s pomočjo zloveščega čarovnika Durza (Robert Carlyle), ki bo povzročal največ preglavic našemu Eragonu in njegovemu učitelju Bromu (Jeremy Irons). Jasno, Eragon in Saphira sta kot Elliott in E.T., zmajček deluje bolje od dinozavrov iz Jurskega parka, sam pa sem ves čas v šali razmišljal, kako bi izgledal zmenek med zmajem Dracom iz Zmajevega srca in našo zmajevko Saphiro.

Ocena: 7/10

null

Happy Birthday: Robert Redford (76)

18.08.2012 ob 21:45

"As a director, I wouldn't like me as an actor. As an actor, I wouldn't like me as a director."