Kulti in klasike: Master of the World (1961), X-15 (1961)

31.08.2012 ob 16:51

MASTER OF THE WORLD

Videti skupaj v istem filmu Vincenta Pricea in Charlesa Bronsona, ki se bojda nista preveč marala, je vsekakor poslastica za filmofile in ljubitelje trivialnih zadevščin. Je pa tale film nastal po istoimenskem romanu Julesa Vernea iz leta 1904, ki je bil nadaljevanje romana Robur the Conqueror iz leta 1886, kar pomeni, da film premeša obe zgodbi in gledalca popelje v znanstveno fantastično, a vendarle realistično pripoved o norem kapitanu Roburju (Vincet Prince), ki hoče preprečiti vse svetovne vojne in teror ter pri tem pozabi, da je na koncu prav on sam največji diktator in zagovornik ultimativnega totalitarizma. Zanimiv in strašljiv film, a narejen kot tipična Verneova pustolovščina, kjer Robur po zraku leta z Albatrosom, z nekakšno mešanico zepelina, letala in navadne ladje ter vse voditelje največjih svetovnih velesil opozarja, da zahteva mir in razorožitev, saj jih bo v nasprotnem primeru napadel s svojim tehnično naprednejšim orožjem. Jp, Robur hoče mir, doseči pa ga namerava z grožnjami in vojno, kar je nora ironija in alegorija na razne tirane, ki so sledili v dvajsetem stoletju, kar je Verne očitno predvidel že na začetku dekade. V vlogi pogumnega Johna Strocka, ki ga skupaj s še tremi posamezniki ugrabi Robur, boste seveda ujeli Charlesa Bronsona, vročega po vesternu Sedem veličastnih, ki je prav v tem filmu pokazal nekaj interesantnih igralskih for, katerih od njega potem nismo bili več navajeni. Želja, da bi hiperproduktivni režiser William Witney ujel slavo nekaj let prej posnetega Around the World in 80 Days je žal padla v vodo, filmu pa z današnjega gledišča škodijo tudi za tiste čase verjetno dobri posebni efekti, ki pa zdaj delujejo poceni, smešno in totalno amatersko.

Ocena: 6/10

X-15

Še en zgodnji Bronson, ki pa je bil vsaj zame bolj zanimiv zaradi tega, ker gre za režijski debi Richarda Donnerja, ki se je v najavno špico podpisal kot Richard D. Donner. Sicer pa izmišljena zgodba ameriškega raketnega programa, kjer so v vesolje poslali plovilo X-15, prvo raketo, ki jo je pilotiral astronavt,  če poenostavim. Da ne bo pomote, X-15 je obstajal tudi v resnici, le tale zgodba o poletih v vesolje, kjer med astronavti sedi tudi Charles Brosnon, je izmišljena in prilagojena za gledalce. Lahko bi rekel, da gre za Apollo 13 pred Apollom 13, saj nam tudi tokrat kažejo zakulisje priprav na polet, izbiro astronavtov, njihove takšne in drugačne težave ter napetost v družinah, kjer eno izmed žena igra celo debitanta Mary Tayler Moore, pa tudi tehnične probleme in ponesrečene poskuse, ki terjajo tudi smrtne žrtve. In pozor, NASA je bila več kot navdušena, saj so ravno v času ideje za film tudi v resnici preizkušali X-15, kar pomeni, da so ekipi odstopili svoje prostore in dovolili uporabo posnetkov resničnih raket, kar pomeni, da tagline: “Actually filmed in space,” očitno res ni le tagline. In če nora trivia drži, sta tale film producirala tudi Bob Hope in Frank Sinatra, očitno velika navdušenca vesoljskih reči, ki sta velikodušno odstopila tudi prostore svojih filmskih studiev, da je lahko ekipa uspešno dokončala delo. X-15 je nedvomno zelo zanimiv in za tiste čase neverjetno avtentičen izdelek, ki ga je Donner režiral z guštom in z željo, da zares navduši NASO, je pa res, da se je potem zelo hitro izgubil iz filmskega zemljevida in je danes skorajda povsem pozabljen. Morda tudi zaradi premalo dodelanega dogajanja izven vesoljskih reči, ki gledalca z izjemo prizora, ko Bronson svojemu sinu na dan odločilnega poleta zjutraj razlaga, da mora vedno spoštovati svojo mamo, pusti precej hladnega, kar pomeni, da so tudi karakterji posameznih astronavtov prikazani zelo površno in da se film pač pretežno osredotoča le na tehnikalije, če posplošim.

Ocena: 6/10

 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !