Recenzija: Star Wars: Episode II – Attack of the Clones

30.08.2012 ob 22:36
YouTube slika preogleda

STAR WARS: EPISODE II – ATTACK OF THE CLONES

Yoda.

Ko človek gleda več kot briljantne posebne efekte drugega poglavja Vojne zvezd, se znova zave čarovnije Georgea Lucasa, Davida Coperfielda sedme umetnosti, ki je vedno izgledal kot mešanica Stanleyja Kubricka in Stevena Spielberga, katerega je ves čas zamimala le Vojna zvezd, ki jo je na platna prvič spravil že leta 1977 in za vedno spremenil svet. Jasno, ko v kinu ni bilo novega dela, je Lucas vrtel ponovitve, kar pomeni, da so leta 1997, na dvajseto obletnico, v dvoranah znova igrali prvi trije deli, natančneje, četrto, peto in šesto poglavje predvidene devetdelne serije. Dinastije v vesolju, ali še bolje, vestern pravljice, ki so jo poleg posebnih efektov, dinamike in akcije pokonci držale tudi številne spletke, ljubezenska zgodba in karizmatični igralci. Vojna zvezd številka štiri, se pravi številka ena, s podnaslovom, Grozeča prikazen, je kljub neverjetnemu finančnemu uspehu ostala nekje zadaj, saj so ji manjkali prijemi Jedijeve vrnitve in Imperija, peta, se pravi druga zgodba, pa nas znova popelje v najboljše čase zvezdnih vojn, ko smo resnično uživali v vesoljskih pravljicah. Zaplet se vrti okoli zlobnega Dookuja (Christopher Lee), ki se je obrnil proti Republiki in princesi Padmi Amidala (Natalie Portman) ter na skrivaj proizvedel vojsko ubogljivih klonov. Barve pozitivne sile seveda znova branita Obi Wan Kenobi (Ewan McGregor) in njegov učenec Anakin Skywalker (novinec Hyden Christensen), ki pa ga že matra temna stran, kar dokaže s brutalnim pobojem plemena nomadov, ki so mu ubili mamo (Pernilla August). Anakin je kot veste potem postal zlobni Darth Vader, poosebitev temne strani in glavni tekmec svojega tokrat še nerojenega sina Lukea, ki ga je v Imperiju skrivnosti jedijev poučeval legendarni Yoda (glas Franka Oza). In ravno Yoda, mešanica francoskega buldoga, pekineza, gremlina in papeža, ima v najnovejši Vojni zvezd nekaj odločilnih ter najboljših prizorov, saj se lastnoročno spopade z Dookujem in nam pokaže, zakaj ga senat Republike tako močno spoštuje. »Mislim, da te je prevzela temna stran sile, dragi moj Dooku,« pravi Yoda, filozof, modrec in učitelj vseh jedijev, preden iz žepa potegne svoj svetleči meč in začne skakati po zraku. Če k temu dodam še fenomenalno sekvenco v gladiatorski areni, kjer se namesto Russella Crowea s orjaškimi pošastmi borijo Obi Wan Kenobi, Anakin Skywalker in princesa Amidala, je takoj jasno, da je bil George Lucas spet v polni formi. Svojih pet minut dobita tudi robota R2D2 (Kenny Baker) in C3PO (Anthony Daniels), goreči oboževalci bodo spoznali zgodbo negativca Boba Feeta, Jar Jar Bings je moral zaradi protestov fanov na stranski tir, začeta ljubezen med princeso Amidalo in Anakinom Skywalkerjem pa je nekaj let kasneje rodila Lukea in Leio Skywalker, ki sta ju, le kdo ne bi vedel, igrala Mark Hamill in Carrie Fisher. Če so četrtemu, se pravi prvemu delu manjkali Harrison Ford, Mark Hamill, Carrie Fisher in Chewbacca, drugemu, se pravi petemu, če sem malo površen, ne manjka ničesar razen malce bolj živahne prve polovice in seveda boljši igralec za Anakina Skywalkerja, ki so ga hoteli tudi Ryan Phillippe, Paul Walker in Colin Hanks.

Ocena: 7/10

null

 

5 komentarjev na “Recenzija: Star Wars: Episode II – Attack of the Clones”

  1. IZTOK faking GARTNER » Recenzija: Star Wars: Episode III – Revenge of the Sith pravi:

    [...] znanci. Skrajno simpatični, modri in kot zemlja stari Yoda (Frank Oz), ki je leta 2002 posneti Star Wars: Episode II – Attack of the Clones dvignil iz povprečja. Za vedno pogumni, premišljeni in odločni Obi-Wan Kenobi (Ewan McGregor), [...]

  2. Filip pravi:

    Meni se je zdel slabo zrežiran, preveč osladen in z over-the-top cartoony CGIjem. Mi je bil pa malo boljši od prve epizode.

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Na nek način se strinjam, a vseeno sem užival, ko sem ga pred leti videl v kinu. Bi pa moje dal nižjo oceno, če ne bi bilo akcije z Yodo, ki me je res dvignila nad oblake. Da Lucas v bistvu ni kaj prida režiser, pa je seveda znano.

    Mi je pa škoda, da so naša kina špricala 3D izdaje, ki so jih letos vrteli v ZDA. Ponovnega rolanja starih delov se leta 1997 niso izognili, tokrat pa nimam pojma kaj je šlo narobe, saj sem prepričan, da bi prodali dovolj kart. Tudi pri Lion Kingu in Beauty and the Beast so ravnali isto, kar je še večja škoda.

  4. Pepi Pepi pravi:

    Meni se je zdel pa skoraj boljši od trojke. Kot si dejal Yoda, poleg njega pa še Lee v vlogi Dookuja, ga zame spasita iz povprečja. Dvojka lepo zastavi mnogo stvari iz originalne trilogije; od Zvezde Smrti, do jurišnikov in Bobba Fetta, medtem ko ima trojka eno samo poglavitno nalogo (prehod Anakina na temno stran), ki pa je po mojem mnenju ne izpelje najbolj prepričljivo. Zakaj? Jaz mislim, da zato, ker vmes manjka tisto, kar Lucas zdaj štuka z risankami, ki pa se v mnogo slučajih žal preveč oddaljujejo od začetka, ki je dvojka ter konca, ki je trojka.

  5. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Jp, Lee je poglavje zase. Teh risank nisem gledal, mi je bila pa čisto mimo tudi animiranka Star Wars: The Clone Wars.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !