IZTOK faking GARTNER

« | | »

Dolph Lundgren overdose

30.08.2012

Ko rečem Dolph Lundgren, moram seveda nujno reči tudi Ivan Drago in iz svojega ranega otroštva privleči četrtega Rockyja, kjer se je prav Lundgren boril proti Sylvestru Stalloneu in mu sredi Rusije zadal nekaj najbolj fatalnih udarcev v karieri. Da sem ga sovražil tudi zato, ker je pred tem v ringu ubil Carla Weathersa, seveda ni treba posebej poudarjati. Jp, Lundgren je bil top baraba moje rane mladosti, ultimativni mišičnjak, ki bi mu skupaj z Rockyjem skozi ekran razbil betico, če bi šlo. Četudi je po Rockyju igral He-Mana in The Punisherja, je bil zame še vedno kurčevi Ivan Drago, najbolj kul baraba vseh časov, ki je enovrstičnice: “If he dies, he dies,” in: “I must break you,” izgovarjal tako hladnokrvno, da je zabolelo še mene. Da mu barabe ležijo bolje od junakov, je odlično pokazal še v Univerzalnem vojaku in Obračunu v kitajski četrti, kjer se je pretepal z Vam Dammeom in Brandonom Leejem, pa tudi v Johnnyju Mnemonicu, ki je bil vse do Stalloneovih Plačancev, če se ne motim, njegov zadnji pravi kino film, kar pomeni, da je po sila obetavnem začetku padel daleč nazaj.

Je pa Lundgren, sicer dvakratni evropski prvak v karateju in diplomirani kemik ter inženir, ki je sicer debitiral v bondiadi Od tarče do smrti in jih danes šteje že 55, v osemdesetih dvigoval prah tudi zavoljo intimne zveze z Grace Jones, ki ga je sprva najela za svojega telesnega stražarja. Da ni bil nikoli kaj prida igralec, je jasno, da je bil lesen še bolj kot Keanu Reeves, prav tako, da je premogel igralski razpon Van Dammea in Seagala, pa vemo vsi, ki smo videli kak njegov akcioner, toda imel je karizmo in prezenco, s katero je več kot uspešno zvozil svoje vloge, kariero raztegnil vse do danes, ko spet razturava v drugem delu Plačancev in svoje filme tu in tam tudi režira, kar lahko recimo preverite v zelo solidnem The Mechaniku iz leta 2005. Je pa škoda, da ni bil malo bolj pazljiv pri izbiri filmov, saj bi lahko ujel status, ki sta ga nekoč uživala Van Damme in Seagal. Razen Univerzalnega vojaka namreč nikoli ni posnel pravega hita, kar pomeni, da je bil tudi v svojih najboljših časih le B liga. Resda celebrity, a nikoli dovolj bankabilna zvezda, da bi mu dali dovolj velik budžet in iz njega skušali narediti novega Stallonea in Schwarzeneggerja.

Pa gremo na overdose, na tri njegove filme, ki sem jih videl v istem dnevu. Na Red Scorpiona in Dark Angela, ki sta iz njega poleg The Punisherja naredila dežurnega akcijskega junaka, in na Silent Trigger, tipični B pofl, ki mu je počasi uničil kariero in ga pahnil na video tržišče.

RED SCORPION (1988)

Dolph Lundgren je tako kot v Rockyju 4, ki ga je posnel tri leta pred Rdečim škorpijonom, spet Rus, tokrat KGB specialec Nikolai Rachenko, ki ga najprej zajebejo Rusi, nato Afričani, potem celo Kubanci, da o ameriškem novinarju, ki ga igra M. Emmet Walsh, niti ne začenjam govoriti. Jp, Lundgren v tem filmu, v tej skulirani reciklaži Ramba 3, res nima sreče, pa še škorpijon ga ugrizne v vrat preden končno pride v roke prijaznemu bušmanu, ki ga spravi skupaj in poskrbi za nekaj najboljših in najbolj zabavnih sekvenc celega filma. Drži, Lundgren je bil v Rdečem škorpijonu, ki ga ja režiral Joseph Zito, tudi avtor filmov Missing in Action in Invasion USA s Chuckom Norrisom, še najbližje statusu pravega akcijskega junaka, zato je res škoda, da je imel film hude težave z distribucijo in produkcijo in ni uspel ujeti prave publike, ki bi iz Lundgrena naredila prvo ligo. Četudi je Rdeči skorpijon, kjer ne bom nikoli pozabil prizora z iglami, z današnjega vidika precej poceni akcioner, ima zame močno nostalgijo in ultimativno old scholl razfukancijo, ki so jo znali na tak prvinski način delati samo v osemdesetih. Pa tudi nekaj Red Heata z Arnijem je notri, ali še bolje, Lundgren se gre mešanico Ramba in Ivana Danka, kar sploh ni slabo, ampak dobra finta, ki ga igralsko vendarle dviga nad hladnokrvno mašino, ki jo je igral v Rockyju. Plus Brion James v vlogi ene izmed ruskih barab.

Ocena: 7/10

DARK ANGEL (1990)

Dolph Lundgren, ki je tako kot v The Punisherju, ki ga je posnel pred Dark Angelom, znanim tudi kot I Come In Peace, spet temnolasec, tokrat prvič v karieri igra dokaj normalen filmski lik. Detektiva Jacka Cainea, ki ni le razfukaški biceps, ampak tudi model, ki mora govoriti in navsezadnje pokazati nekaj solidnih igralskih sposobnosti, ki jih v prejšnjih filmih od njega niso potrebovali. Je pa zgodba o divjem nezemljanu (Matthias Hues), ki pravi, da prihaja v miru, v resnici pa ljudi pobija z overdoseom, ki ga svojim žrtvam v prsi vbrizga s posebno ubijalsko žico, dejansko bleda reciklaža prvega Terminatorja, ki ima tudi prijaznega nezemljana (Jay Bilas), ki Lundgrenu pred smrtjo zabiča, da mora za vsako ceno ustaviti zlobneža. Kul film, kljub temu, da mu manjka dosti kvalitete. Ena taka frajerska scifi akcijska zajebancija, ki jo je dobro videti tudi danes. In še ena moja Lundgren nostalgija, sicer pa delo Craiga R. Baxleyja, zelo znanega kaskaderja, dublerja in stunt coordinatorja, ki je režiral tudi filma Stone Cold in Action Jackson. In tu je tudi kultna enovrstičnica, ki jo na nezemljanov: “I come in peace,” rukne Lundgren, ki uživaško sikne: “But you go in pieces, asshole.” Drži, tudi Lundgren je imel v svojih zgodnjih filmih nekaj nepozabnih stavkov in for po vzoru Schwarzeneggeerja in Stallonea, kar ga je dvignilo nad Seagala in Van Dammea, ki si imidža na tak način nista znala izdelati. Prav zato je škoda, da ni trajal dlje in da ni po Univerzalnem vojaku, ki ga je res dvignil nad oblake, ujel boljših filmov, ki bi si jih nedvomno zaslužil. In jasno, Dark Angel je bil film, zaradi katerega sem se nekaj časa bal tudi cdjev. Le kdo se jih ne bi, jebemti.

Ocena: 6/10

SILENT TRIGGER (1996)

Eto, s takimi filmi si je Dolph Lundgren uničil kariero. Z neko fiksno idejo, da ni dovolj, če se samo pretepa in strelja. Četudi bi to moral vedeti že pri filmu Cover Up, ki ga je posnel pred Univerzalnim vojakom in je bil tako zelo dolgočasen, da so ob njem zaspali tudi njegovi največji fani, je še naprej fural to nepotrebno špuro in filme, kjer je hotel tudi igrati. Ali še bolje, filme, s katerimi se je močno oddaljih od akcijskega junaka iz začetka svoje kariere, kjer je bil seveda daleč najbolj kul. Ni panike, če mišičnjak tudi malo igra, panika je, če to počne v slabem, razvlečenem in dolgočasnem filmu, ki gledalca mori tudi s predolgimi in nezanimivimi sekvencami v istem prostoru oz. isti situaciji, ki ni dovolj napeta, da bi ohranila zanimanje. Kaj vem, morda taki filmi niti niso bili Lundgrenova želja in jih je pač pograbil, če je sploh še hotel delati, toda to se mi zdi vendarle malo verjetno, saj slava Univerzalnega vojaka ni bila tako daleč nazaj, v kinu pa je imel le nekaj mesecev prej še Johnnyja Mnemonica, kar pomeni, da še ni padel v čisto B ligo. Očitno res ni imel sreče pri izbiri filmov, pa še prepričan je bil, da mu bo Russell Mulcahy, režiser Highlanderja in Ricocheta, vendarle dal boljši izdelek, ne pa neke povprečne zgodbe o plačanem morilcu, ki ne izvrši zadnje naloge in se zameri svojim nadrejenim. In pazi to, skoraj ves film se odvije v nekem skladišču, kjer se Lundgren spet sreča s svojo partnerko Clegg (Gina Bellman, zvezda izjemno zabavne serije Coupling) in mora shendlati še dva tečna varnostnika, vmes pa nam v flashbackih kažejo še površno dogajanje za nazaj. Slab film, kjer pa ima Lundgren srečo, da ob njem igra Bellmanova, ki je tako zelo lesena, uvela in zanič, da on ob njej deluje kot Dustin Hoffman.

Ocena: 3/10

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 30.08.2012 ob 01:03 pod portreti, recenzije. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

En odgovor na “Dolph Lundgren overdose”
  1. Andrej - 31.08.2012 ob 09:51

    Evo, pa si mi dal super idejo za filmski maraton in mislim, da lahko na podoben način malce počastim Tony Scotta.

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !