Nostalgija: American Music Awards 1984

25.08.2012 ob 08:00

To so tiste nagrade, kjer je Michael Jackson pobral vse živo in na oder hodil vsakih pet minut. Tiste nagrade, kjer sta zraven njega sedela Brooke Shields in Emmanuel Lewis. Tiste nagrade, kjer je daleč zadaj pustil tudi Princea, Ricka Jamesa, Billyja Joela, Davida Bowiea, The Police, Irene Cara, Bonnie Tyler, Donno Summer in Lionela Richieja, ki pa mu je s svojo uspešnico All Night Long vendarle uspel pobral nagrado za najboljšo soul pesem. Tiste nagrade, kjer so mu dali tudi tako imenovani Award of Merit, kjer so na odru poleg njega stali še Diana Ross, Quincy Jones, Barry Manilow, Kenny Rogers in Lionel Richie, v tributeu pa so se mu poklonili tudi Paul McCartney, Jane Fonda, Liza Minnelli in celo Yul Brynner. Tiste nagrade, kjer je bil po huronskem uspehu albuma Thriller na vrhu sveta in je zmagal kar sedemkrat. Tiste nagrade, kjer se poleg njega ni videlo nikogar drugega. In tiste nagrade, ki jih je danes z užitkom gledati kot nepozabno nostalgijo in spomin na zlate čase muske, ko je bil Michael Jackson kralj popa, soula in videospotov in bi, če bi imel na Thrillerju vsaj malo countryja, brez dvoma pobral še nagrade v vseh country kategorijah, kjer so tistega leta razturali Alabama, Willie Nelson, Kenny Rogers, Dolly Parton in Barbara Mandrell.

Michael Jackson je bil na teh nagradah res kralj. Pa vedno znova se je zahvaljeval, pokazal globoko spoštovanje do oboževalcev in do glasbenih kolegov, kjer je bil najbolj vesel Diane Ross, je pa res, da mu je Barry Manilow pripravil čudovit glasbeni poklon. Pa bil je ravno prav zvezdniški in pozerski, da je dvorano ob vsaki nagradi, ki jo je dobil, spravil na noge. Pa tudi malo je zamigal, za vzorec, le zato, da je obnorel fane, ki so kričali že ob napovedih njegovih nominacij. Osemdeseta so bila res Jacksonova. To, kar so bili v štiridesetih Sinatra, v petdesetih Elvis, v šestdesetih pa Beatli, je bil Jackson v osemdesetih, še posebej v prvi polovici dekade, ko je izdal album Thriller in res ni imel nobene konkurence.Je bila pa Brooke Shields, če se ne motim, po koncu šova precej užaljena, saj se ni kaj dosti zmenil zanjo in se je raje zabaval s pritlikavim tv zvezdnikom Emmanuelom Lewisom.

Četudi sem zapisal, da se zaradi Jacksona ni videlo nikogar drugega, pa moram vseeno priznati, da so prevej nostalgije prebudili tudi nekateri drugi glasbeniki. Recimo prej omenjeni Lionel Richie, ki je bil tudi voditelj večera in je poleg All Night Long zapel še Still. Pa Phil Collins, Gladys Knight, Rick James, Boy George, Irene Cara, Cyndi Lauper in povsem zeleni Bryan Adams, ki je bil po moje prvič na taki prestižni prireditvi.

Posebno omembo si zaslužita tudi Adolfo Quinones in Michael Chambers, zvezdi filma Breakin’, ki sta plesala na Richiejev All Night Long, zelo dobra pa je bila finta z otroci iz različnih držav, ki so v roki držali album Thriller.

 

8 komentarjev na “Nostalgija: American Music Awards 1984”

  1. Thomas pravi:

    Ne boš verjel, ampak ravno dan dva nazaj sem si pogledal cel spektakel, zdaj pa ti pišeš o njem!

    Zelo veliko nostalgije je bilo, ja. Kar neverjetno je, da je dobil Merit Award pri 25-ih!

    Poklon Paula MacCartneya je najbrž bil pred Michaelovim nakupom avtorskih pravic Beatlov, kasneje je bil Paul dolga leta nejevoljen zaradi tega.

    Se pa ne strinjam, da so bila 80-a predvsem na začetku Michaelova. Mislim, da je Michaelmania ravno z albumom Bad okužila ves svet, oziroma natančneje s turnejo Bad, ki je bila v bistvu njegova prva solo turneja, pa tudi po številu uspešnic ne moremo zanikati norega uspeha, ki ga je doživljal.

    Se pa ob primerjavi s Sinatro in Elvisom in Beatli pojavi vprašanje, čigavo je bilo desetletje pred in po 80-ih? Jaz bi skoraj rekel, da so bila 90-a tudi Michaelova…

  2. Thomas pravi:

    Sploh, kar se svetovnega uspeha tiče, v Ameriki ne toliko.

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Gledal že kak mesec nazaj, spisal kake 14 dni nazaj, objavil pa danes :)
    Sedemdeset so bila od Vojne zvezd :)
    Devetdeseta pa od nobenega na tak način kot osemdeseta, šestdeseta in petdeseta.

  4. Thomas pravi:

    Ne, ne – 70-a so bila disco!

  5. Lazo pravi:

    Ja spektakel brez primere.

    Za MJ rojstni dan pripravljam filmček in zbiram prispevke.

  6. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Me zanima kaj boš spravil skupaj, saj vedno dobro narediš.

  7. Lazo pravi:

    ¸Mislim, da bo unikatno nekaj posebnega. Če želiš lahko prispevaš tudi ti, vprašaj brata.

  8. IZTOK faking GARTNER » Michael Jackson: Bad25 pravi:

    [...] Quincy Jones na police trgovin poslala avgusta leta 1987, z željo, da presežeta neverjeten uspeh Thrillerja, ki je Jacksona za vedno zacementiral med najboljše, najbolj znane in najbolj uspešne glasbenike [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !