IZTOK faking GARTNER

« | | »

Recenzije

21.08.2012

HARD CANDY

Maščevanje.

Če ste videli filma I Spit on Your Grave in Ms. 45, potem veste kaj zmorejo ženske, ki se maščujejo moškim. Če ste videli film Alexandra’s Project, pa veste kako daleč nese njihova domišljija, ko se začnejo maščevati. In Hard Candy je film o ženski (Ellen Page), ki se maščuje in ima domišljijo. Veliko domišljije in še večjo željo po maščevanju. In pozor, stara je komaj 14 let, moški (Patrick Wilson), ki se mu maščuje, pa je na dobri poti, da postane pedofil. Prav imate, punca je Lolita, ujame pa ga na internetu, kjer mu čveka o tuširanju. In maščuje se za vse mladoletne žrtve, za vsa dekleta, ki so jih v parklje dobili starejši moški. Njen nick je Tangica, moški pa jo seveda zvabi domov s pretvezo, da jo bo pofotkal. Ko ga omami in zveže, je seveda na vrsti kastracija. Precizno, navihano, poniževalno in domiselno rezanje jajc, ki ga lahko ubožec gleda v živo na ekranu. Punca namreč prižge kamero in vpraša: »Začela bova. Hočeš, da najprej odrežem levo ali desno.« Res je, punca ima smisel za humor, za črni humor, ki ves čas odlikuje tole opasno, maščevalno in psihično naporno dramo. Ultimativni film maščevanja, kjer gre punca do konca. Pa četudi ni čisto prepričana, da je moški res kriv. Da je res zlorabil in ubil neko deklico ter da ga res vzburjajo samo 14 letne punčke. In pozor, film ničesar ne pokaže od blizu. Vse kaže od daleč ali pa kaže nekaj drugega in o mučenju samo govori. Ravno zato je še bolj hud, še bolj nevaren, še bolj direkten in tak, da moškega po končanem ogledu še mesec dni bolijo jajca. Tako je, Hard Candy je film, po katerem ne boste nikoli več surfali po spletnih klepetalnicah, pa četudi se kastracija morda sploh ni zgodila.

Ocena: 10/10

null

THE LOST CITY

Epska pripoved o moškem, ki ni hotel prodati svoje duše.

Andy Garcia, tisti igralec, ki bi moral že leta 1987, ko je zaigral eno izmed glavnih vlog v mojstrovini Nedotakljivi, postati huda zvezda, se tokrat v svojem izjemnem režijskem prvencu vrača domov. Na Kubo, v Havano, tja, kjer se je leta 1956 tudi rodil, tja, kjer se dogaja tale epska štorija. Globoka, močna in elegantna saga o družini Fellove, o treh bratih, ki jih loči revolucija. Tako je, v petdesetih letih na Kubi moških niso ločevale ženske, marveč revolucija, samozavestni Che Guevara (Jsu Garcia) in preračunljivi Fidel Castro, ki s prestola vržeta predsednika Batisto (Juan Fernandez). In v tem kotlu levih, desnih, vodoravnih in pravokotnih se znajdejo naši trije bratje. Šarmantni, elegantni, svetleči in odločni Fico (Andy Garcia), ki se požvižga na revolucijo in še naprej fura svoj zabaviščni klub. Zaletavi in prehitro jezni Ricardo (Enrique Murciano), ki se priključi revoluciji, pusti rasti brado in postane desna roka tovarišu Guevari. Ter poročeni in umirjeni Luis (Nestor Carbonell), ki sodeluje v revolucionarni akciji poskusa atentata na predsednika Batisto. Jasno, Fico je Rick iz Casablance, možakar, ki se noče prodati in se požvižga na alarmantno stanje v državi. Ki zavrne celo gangsterja Meyerja Lanskyja (Dustin Hoffman). Ki ve, da sta Batista in Castro eno in isto sranje, ena in ista nepoštena igra za bogate ljudi. Ki ga zanima le njegov biznis, in ki mu sedaj, ko je na oblasti Castro, solijo pamet pri njegovih glasbeno plesnih šovih. »V orkestru ne sme biti saksofona, saj to ni v skladu z revolucijo,« mu razloži Castrova vojakinja (Elizabeth Pena). Nič čudnega, da ima vsega vrh glave. Da se ne podredi sistemu in da tvega svojo nedotakljivost. Za razliko od bratov, ki furata revolucijo in parata živce očetu Federicu (Tomas Milian) in stricu Donosu (Richard Bradford). Zares veličastna, korektna, po svoje drzna, svetleča, kljub temu realna in prepričljivo odigrana pripoved o času, ki ga ni več. O času, ki je razburkal ves svet. O času, ki ga je kot otrok na lastni koži občutil tudi Andy Garcia. In o času, ko je Fico Fellove postal legenda. Moški, ki ni hotel prodati svoje duše.

Ocena: 9/10

null

PERFUME: THE STORY OF A MURDERER

Love Potion No. 9.

Zgodba o serijskem morilcu, ki zbira vonje svojih žrtev. Ki želi ustekleničiti njihovo lepoto, njihovo bistvo in njihovo esenco. Ki želi sestaviti parfum vseh parfumov, vonj, s katerim bi zavladal svetu. Vonj, s katerim bi nam dal seks, droge in rock and roll. Vonj, ki bi ga spremenil v mesijo, v izbranega, v enega in edinega. V Jezusa Kristusa, ki namesto vina podarja ljubezen in seks. Kot Johnny Knoxville v filmu A Dirty Shame, le da to počne veliko bolj uživaško, precizno, elegantno in s stilom. Kot Sandra Bullock v komediji Love Potion No. 9, le da ne bo pomagal sebi marveč vsem ostalim. Tako je, Jean Baptiste (Ben Whishaw), sicer sirota brez staršev, je na svet prijokal brez svojega vonja. Brez identitete, brez jaza in brez možnosti za ljubezen. Nič čudnega, da vonja bolje od psa, in da ga pod svoje okrilje vzame tudi Giuseppe Baldini (Dustin Hoffman), legendarni parfumer, ki v njem vidi možnost za zaslužek. Poba namreč kot za šalo prepozna prav vse sestavine njegovih parfumov, kar pomeni, da tuhta in išče povsem nove ter sila inovativne vonje. Tudi take, kjer mu pomaga mrtva mačka. In take, kjer mu začnejo pomagati ubite žesnke. Prav imate, Jean Baptiste je Jack Razparač, ki svoje žrtve obrije po glavi, jih namaže z mastjo in z njihovega telesa postrga vonj. Potrebne sestavine za najboljši parfum na svetu. Za božji vonj, za ustekleničen orgazem, za ekstazo v steklenički, ki jo napolni z vonji trinajstih deklet. Z vonji trinajstih trupel, med katerimi konča tudi lokalna zapeljivka Laura Richis (Rachel Hurd-Wood), hčerka uglednega meščana Antoinea Richisa (Alan Rickman), ki se poda na lov na morilcem. Za junakom kultnega romana Patricka Suskinda, ki so ga hoteli na velika platna ujeti tudi Miloš Forman, Martin Scorsese, Stanley Kubrick, Ridley Scott in Tim Burton. Prav ste slišali, Suskind je bil vroča roba. Tako zelo, da so se ga ustrašili tudi največji režiserji naše dobe. Tudi mojstri, ki se niso doslej ustrašili ničesar. Samo pomislite, Tim Burton je dejal, da se takšne zgodbe ne da spraviti na film, Stanley Kubrick pa je raje izbral prigode Toma Cruisea in Nicole Kidman. Vsi so torej usekali nekaj lažjega, nekaj bolj preprostega in navadnega. V primerjavi s Parfumom, ki je resnično izgledal kot zgodba, katere se ne da spraviti na film. Hudiča, kot zgodba, ki se je ne da spraviti niti na papir. Kot nemogoča, preveč divja in pretirano nora zgodba, ki bo pač za vedno ostala v glavi Patricka Suskinda. In potem se je našel Tom Tykwer, prvak Lole, Princeske in Bojevnika ter Raja, režiser z jajci, ki je Parfum obdelal z vseh strani. Tako vrhunsko, predano, globoko in precizno, da ga vonjamo. Da nam lastni vonj zamenja s svojim. Da nas našprica s parfumom, ki bo držal do konca. S parfumom, zaradi katerega bomo ob pamet spravili prav vse ženske in moške v mestu. In seveda s parfumom, ki nas na koncu pelje na Zabriskie Point, na orgijo, ki jo je leta 1970 odfural Michelangelo Antonioni.

Ocena: 9/10

null

JANGHWA, HONGRYEON

Elektrošok.

Janghwa, Hingryeon, po angleško, A Tale of Two Sisters, je kurčevi elektrošok. Tako zelo srhljiv in nepredvidljiv film, da komaj dihamo. Da ga komaj preživimo. Da nas trese in se nam sprehaja po hrbtenici. Carrie, The Omen, Stir of Echoes in novi The Amytiville Horror niso bili še nič. Tako kot nas strašita dve korejski sestri nas ni strašil še nihče. In pozor, strašita nas z dogodki, ki so se že zgodili. Ki se bodo zgodili. In ki se dogajajo. Strašita nas po dolgem in počez. Vsak trenutek, z vsakim gibom, z vsakim pogledom. Zgodba o dveh sestrah, o dveh duševno motenih puncah, ki se po zdravljenju vrneta k očetu, ki ima po smrti njune mame novo žensko. Njuno nič kaj prijazno mačeho, ki jima para živce. No ja, tako se vsaj zdi. In ko se zdi, se zdi narobe. Ko se zdi še enkrat, pa se zazdi, da se je zdelo prav. Tako je, pred vami je mojstrska in živce parajoča psihološka grozljivka, kjer ni prav nič tako kot se zdi. To ni Krog, to je nekaj povsem drugega. Nekaj zares vrhunskega, divjega in sunkovitega. Noben The Grudge, marveč še bolj srhljiva, še bolj šokantna in še bolj strašna zgodba o onostranstvu. O jeznih duhovih, ki imajo neporavnane račune. In o sestrah, ki bi lahko na novo napisali poglavje shizofrenije in dvojnih osebnostih. Vsak dvom je povsem odveč, Janghwa, Hongryeon, sicer film, zaradi katerega ne boste mogli nikdar več zaspati, je najstrašnejša grozljivka vseh časov. Grozljivka, ob kateri je deset zaporednih elektrošokov mala malica. Plus režiser Jee-woon Kim, tudi avtor filma I Saw the Devil.

Ocena: 10/10

null

DECK THE HALLS

Dve leti pred tem filmom so nam Božič uničili Kranksi, tokrat pa to počnejo Hallsi in Finchi.

Še en božični kliše, še en dolgočasen in premalo zabaven božični filmček brez duše, čarobnosti in vsega tistega, kar bi rabili. Dve družini, ki tekmujeta za svetlejšo hišo, za čimbolj okrašeno zunanjost. In ideja, da se morajo lučke videti tudi iz vesolja. Torej film, ki skuša nezemljanom povedati, da na Zemlji še vedno praznujemo božič. Jasno, če nas bodo spoznavali s pomočjo takšnih filmov, letošnjega božiča ne bomo dočakali.

Ocena: 3/10

null

WALLACE & GROMIT IN THE CURSE OF THE WERE-RABBIT

Pravici je zadoščeno, Wallace in Gromit sta končno dobila celovečerno risanko.

Izumitelj Wallace (Peter Sallis) in njegov zvesti pasji kolega Gromit v svoji prvi celovečerni pustolovščini lovita podivjanega, divjega, orjaškega, mutantskega in krvoločnega zajca, ki dela hude preglavice prav vsem prebivalcem mesta. Tudi elegantni Lady Campanuli Tottington (Helena Bonham Carter) in njenemu zoprnemu osvajalcu Victorju Quatermaineu (Ralph Fienness), ki hoče zajca ujeti s pomočjo nasilja. Za razliko od Wallacea in Gromita, ki to počneta premeteno, lepo in s stilom. Tako je, pred vami je plastelinasto animiran rimejk vseh legendarnih grozljivk našega časa. Še posebej Frankensteina, King Konga in Dr. Jekylla & Mr. Hydea, kjer Wallace in Gromit pač uživata veliko dlje kot v svojih treh izjemno popularnih polurnih risankah iz let 1989, 1993 in 1995.

Ocena: 8/10

null

COFFEe AND CIGARETTES

Čvek partija.

Jim Jarmusch je leta 1986 posnel Coffee and Cigarettes, šest minutni čvek Roberta Benignija in Stevena Wrighta. Leta 1989 so dve minutki več čvekali Joie Lee, Cinque Lee in Steve Buscemi. Leta 1993 pa je isto storil z Iggyjem Popom in Tomom Waitsom, ki sta čvekala še štiri minute več. Sedaj je čvekanja največ. Skoraj uro in pol. Jasno, več je tudi likov, ki jih jasno da igrajo številni zvezdniki. Tudi Bill Murray, Cate Blanchet in Alfred Molina, ki nas skuša prepričati, da je bratranec Stevea Coogana. Vsak sedi za svojo mizo, pred svojo kavo in v svojem cigaretu, ali če hočete, v svojem filmu, v svoji kratki vinjeti. V svojem čveku, debati o tem in onem. Debati, ki jo sprožita kava in cigareti. Pač film, ki ga lahko gledate samo ob kavi in cigaretah.

Ocena: 5/10

null

THE COVENANT

Možje X.

Zelo bedna, dolgočasna in s praznimi posebnimi efekti nafilana znanstveno fantastična grozljivka, kjer skupini štirih mladcev, štirih z nadnaravnimi sposobnostmi opremljenih potomcev pogodbe s hudičem, nagaja skrivnostna moč. Skrivni potomec, ki so ga prikrajšali za slavo. Za tiste čase neznani obrazi, blesava atmosfera, slab scenarij, efekti, ki ne rešijo ničesar in režiser Renny Harlin, ki je padel na najnižjo točko v svoji karieri.

Ocena: 2/10

null

THE SANTA CLAUSE 3: The Escape Clause

Kako je Jack Frost ukradel Božič.

Strašno slabo, klišejsko, prav nič božično in nepotrebno nadaljevanje uspešnice The Santa Clause iz leta 1994, ki je leta 2002 dobilo dokaj solidno nadaljevanje, v katerem si je moral gospod Santa (Tim Allen) najti ženo (Elizabeth Mitchell). Tokrat se mora ubadati z njenimi zahtevnimi starši (Alan Arkin, Ann-Margret), čakati na rojstvo otroka in prenašati tečnega Jacka Frosta (Martin Short), ki ga matra občutek manjvrednosti. Ki se počuti premalo pomembnega, premalo znanega in preveč v ozadju. Jap, Frost hoče več. Frost hoče ukrasti šov in imeti svoj božič. Kot Grinch in kot teroristi, ki skušajo zavladati svetu. Nič čudnega, da mu skoraj pride, ko mu Ann-Margret zapoje pesmico, kjer omenijo njegovo ime. Tako je, poba ima probleme z egom, zato Santi ukrade Božič in ga rukne nazaj na začetek. V leto 1994, ko je bil povsem navaden Scott Calvin. Malo pred tem filmom smo imeli dvoboje Jasona in Freddyja ter Aliena in Predatorja, sedaj pa imamo mano e mano Božička in Jacka Frosta. Tistega Jacka Frosta, ki ga je v istoimenski pravljici sredi devetdesetih igral Michael Keaton. Čudeža na 34 ulici ni več, zdaj božične filme delajo po scenariju Osame bin Ladna.

Ocena: 2/10

null

VOLVER

Vse o moji mrtvi materi.

Pedro Almodovar je leta 1999 posnel Todo Sobre Mi Madre, hudičevo precenjeno dramo, ki je dobila celo oskarja za najboljši tujejezični film. Sedem let kasneje je posnel Volver, še eno hudičevo precenjeno dramo, ki se od Todo Sobre Mi Madre loči le po dejstvu, da je mama (Carmen Maura) mrtva in da se hčeram prikazuje kot duh. No ja, tako se vsaj zdi. Tako se začne in zaplete. Tako misli tudi Sole (Lola Duenas), lastnica frizerskega salona, ki mamo svojim strankam predstavlja kot rusko emigrantko. In tu je tudi njena sestra Raimunda (Penelope Cruz), gostinka, ki jo useka družinska tragedija. Ki jo matra mračna preteklost. In ki mora skriti truplo svojega moža, katerega je sredi kuhinje zaklala njena najstniška hčerka. Okej, Pedro resda ženske režira kot ženska, toda kaj, ko jih režira premalo sočno in preveč navadno. Ravno zato je Volver korak nazaj. Veliko slabši od Hable Con Ella in Carne Tremula, kjer je ravno tako igrala Penelope Cruz.

Ocena: 5/10

null

ERAGON

Zelo dobra pravljica.

Okej, Eragon, prvi del trilogije Inheritance, ki je zaradi slabega otvoritvenega vikenda padla pod vprašaj, seveda ni Gospodar prstanov, kar pa ga ne moti, da nebi fural svojega šova. Sceno filmov Zmajevo srce in Neskončna zgodba. Sceno, ki je zelo dobro funkcionirala tudi v Narniji. In sceno, ki zelo dobro teče tudi tokrat. V prekrasni, dinamični, akcijski in glasni pravljici o mladeniču Eragonu (Edward Speleers), ki zaradi spleta okoliščin dobi jajce, kjer se skriva mali zmajček. Pravzaprav zmajevka Saphira (glas Rachel Weisz), novo upanje uporniškega ljudstva, ki ga je podjarmil zlobni kralj Galbatroix (John Malokovich). Nekdanji dragon rider, ki je prestopil na temno stran in v nebo pognal svoj ego. Tudi s pomočjo zloveščega čarovnika Durza (Robert Carlyle), ki bo povzročal največ preglavic našemu Eragonu in njegovemu učitelju Bromu (Jeremy Irons). Jasno, Eragon in Saphira sta kot Elliott in E.T., zmajček deluje bolje od dinozavrov iz Jurskega parka, sam pa sem ves čas v šali razmišljal, kako bi izgledal zmenek med zmajem Dracom iz Zmajevega srca in našo zmajevko Saphiro.

Ocena: 7/10

null

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 21.08.2012 ob 08:00 pod recenzije. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

11 odgovorov na “Recenzije”
  1. lily - 21.08.2012 ob 18:23

    Če ti je dober film Parfum, kako bi ti bila šele knjiga!
    Hard Candy je pa tudi vrhunski.

  2. Pepi - 21.08.2012 ob 20:09
    Pepi

    Ejejej! Božičkov(3) Jack Frost ni noben “tisti Jack Frost, ki ga je igral Michael Keaton”. Samo ime jima je skupno. Se pa strinjam, ja. The Santa Clause 3 je še bolj brezvezen od svojih predhodnikov, pa sem mislil, da dvojke ne bodo presegli.
    Eragon je bil tudi meni OK. Sploh s tem, da je štorijo zastavil takrat 15 letni mulo, v obziru. Se mi zdi, da se je celotna ekipa z adaptacijo kar odrezala. Malkovicha, na primer, imam v spominu kot precej prepričljivega hudobnega kralja, Carlyle, pa moram reči, da me je kar nekoliko preveč spominjal na Dourifovega Grimo iz Gospodarja Prstanov. Si bom film v kratkem verjetno še enkrat ogledal.
    Desetko za Hongryeon jemljem pa kot priporočilo … že dolgo nisem gledal kakšne poštene grozljivke. :D

  3. TomažO - 22.08.2012 ob 01:13

    Mislim, da vsi vemo, da ti nisi Almodovarjeva ciljna publika in je zato pričakovano, da te njegovi filmi ne navdušujejo.

  4. Alen - 22.08.2012 ob 02:36
    Alen

    The Lost City, noro hudo dober in povsem spregledan film povsem spregledanega Andyja, ki je, če se ne motim, poleg glavne igralske vloge film tudi režiral, zanj spisal scenarij in glasbo…

  5. Vidmar - 25.08.2012 ob 00:00

    Nisem vedel, kam bi ti zalimal tole: http://youtu.be/mIiKN3te-Ak

  6. Metka - 25.08.2012 ob 13:52

    Parfum in Volver – dobra!
    Sicer pa so po moje vsi Almodovarjevi filmi dobri, ker so malce posebni, nenavadni, drzni, torej tako zelo španski :) in ravno to mi je všeč, da lahko občutiš malce španskega pulza, ki je ravno takšen.

  7. IZTOK GARTNER - 25.08.2012 ob 22:39
    IZTOK GARTNER

    Tomaž, bluziš v prazno. La Piel Que Habito mi je bil lani celo eden najboljših filmov leta.
    http://iztokgartner.blog.siol.net/2012/01/23/recenzija-la-piel-que-habito/
    Pa Kika, Hable Con Ella in Carne Tremula so mi tudi super.

    Metka, veliko več španskega pulza dajo filmi Bigasa Lune, če mene vprašaš.

  8. lily - 26.08.2012 ob 11:39

    Novico in ustrezni del Louie-ja sem objavila na FB preden vsi naši mediji. :)

  9. IZTOK GARTNER - 26.08.2012 ob 12:04
    IZTOK GARTNER

    Je pa hec, da če ne bi pisalo, da gre za slovenščino, je ne bi prepoznal, saj ne bi niti pomislil, da je kaj takega mogoče. Pa tudi, če poslušaš prvič in na hitro, ne ujameš kaj dosti, ko pa si res pozoren, pa je več kot jasno, da punca res seka po naše :)

  10. IZTOK faking GARTNER » Recenzije: Paranormal Activity 4, Truth or Dare, Dead Silence - 14.11.2012 ob 05:56

    [...] Dead Silence je film, ki me je res tresel in strašil kot mahnega otroka. Kot Carrie, The Omen, Zgodba o dveh sestrah, Rosemary’s Baby, Hipnoza, The Grudge, The Amityville Horror in še kaka pizdarija, ki je še [...]

  11. Recenzija: The Last Stand » IZTOK faking GARTNER - 24.01.2013 ob 23:55

    [...] ki ga je leta 2008 prav tako posnel Jee-woon Kim, tudi režiser mojstrovin I Saw the Devil in A Tale of Two Sisters. Ne bom rekel, da film nima napak in da mu mešanje komedije in akcijske kriminalke večkrat ne [...]

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !