Arhiv za Avgust, 2012

Kulti in klasike: Master of the World (1961), X-15 (1961)

31.08.2012 ob 16:51

MASTER OF THE WORLD

Videti skupaj v istem filmu Vincenta Pricea in Charlesa Bronsona, ki se bojda nista preveč marala, je vsekakor poslastica za filmofile in ljubitelje trivialnih zadevščin. Je pa tale film nastal po istoimenskem romanu Julesa Vernea iz leta 1904, ki je bil nadaljevanje romana Robur the Conqueror iz leta 1886, kar pomeni, da film premeša obe zgodbi in gledalca popelje v znanstveno fantastično, a vendarle realistično pripoved o norem kapitanu Roburju (Vincet Prince), ki hoče preprečiti vse svetovne vojne in teror ter pri tem pozabi, da je na koncu prav on sam največji diktator in zagovornik ultimativnega totalitarizma. Zanimiv in strašljiv film, a narejen kot tipična Verneova pustolovščina, kjer Robur po zraku leta z Albatrosom, z nekakšno mešanico zepelina, letala in navadne ladje ter vse voditelje največjih svetovnih velesil opozarja, da zahteva mir in razorožitev, saj jih bo v nasprotnem primeru napadel s svojim tehnično naprednejšim orožjem. Jp, Robur hoče mir, doseči pa ga namerava z grožnjami in vojno, kar je nora ironija in alegorija na razne tirane, ki so sledili v dvajsetem stoletju, kar je Verne očitno predvidel že na začetku dekade. V vlogi pogumnega Johna Strocka, ki ga skupaj s še tremi posamezniki ugrabi Robur, boste seveda ujeli Charlesa Bronsona, vročega po vesternu Sedem veličastnih, ki je prav v tem filmu pokazal nekaj interesantnih igralskih for, katerih od njega potem nismo bili več navajeni. Želja, da bi hiperproduktivni režiser William Witney ujel slavo nekaj let prej posnetega Around the World in 80 Days je žal padla v vodo, filmu pa z današnjega gledišča škodijo tudi za tiste čase verjetno dobri posebni efekti, ki pa zdaj delujejo poceni, smešno in totalno amatersko.

Ocena: 6/10

X-15

Še en zgodnji Bronson, ki pa je bil vsaj zame bolj zanimiv zaradi tega, ker gre za režijski debi Richarda Donnerja, ki se je v najavno špico podpisal kot Richard D. Donner. Sicer pa izmišljena zgodba ameriškega raketnega programa, kjer so v vesolje poslali plovilo X-15, prvo raketo, ki jo je pilotiral astronavt,  če poenostavim. Da ne bo pomote, X-15 je obstajal tudi v resnici, le tale zgodba o poletih v vesolje, kjer med astronavti sedi tudi Charles Brosnon, je izmišljena in prilagojena za gledalce. Lahko bi rekel, da gre za Apollo 13 pred Apollom 13, saj nam tudi tokrat kažejo zakulisje priprav na polet, izbiro astronavtov, njihove takšne in drugačne težave ter napetost v družinah, kjer eno izmed žena igra celo debitanta Mary Tayler Moore, pa tudi tehnične probleme in ponesrečene poskuse, ki terjajo tudi smrtne žrtve. In pozor, NASA je bila več kot navdušena, saj so ravno v času ideje za film tudi v resnici preizkušali X-15, kar pomeni, da so ekipi odstopili svoje prostore in dovolili uporabo posnetkov resničnih raket, kar pomeni, da tagline: “Actually filmed in space,” očitno res ni le tagline. In če nora trivia drži, sta tale film producirala tudi Bob Hope in Frank Sinatra, očitno velika navdušenca vesoljskih reči, ki sta velikodušno odstopila tudi prostore svojih filmskih studiev, da je lahko ekipa uspešno dokončala delo. X-15 je nedvomno zelo zanimiv in za tiste čase neverjetno avtentičen izdelek, ki ga je Donner režiral z guštom in z željo, da zares navduši NASO, je pa res, da se je potem zelo hitro izgubil iz filmskega zemljevida in je danes skorajda povsem pozabljen. Morda tudi zaradi premalo dodelanega dogajanja izven vesoljskih reči, ki gledalca z izjemo prizora, ko Bronson svojemu sinu na dan odločilnega poleta zjutraj razlaga, da mora vedno spoštovati svojo mamo, pusti precej hladnega, kar pomeni, da so tudi karakterji posameznih astronavtov prikazani zelo površno in da se film pač pretežno osredotoča le na tehnikalije, če posplošim.

Ocena: 6/10

Jean Claude Van Damme double bill

31.08.2012 ob 13:53

Dovolite mi, da začnem z bulo, ki se že nekaj časa razkošno bohoti na Van Dammeovem čelu in je zadnje čase večja kot kdajkoli. Res nimam pojma zakaj si je ne da odstraniti, saj je o njej govoril že precej let nazaj in se šalil, da mu je žena dejala, da je zdaj zvezda in da ne more okoli hoditi s tako bulo. Kaj vem, morda so mu zdravniki svetovali naj jo pusti pri miru, saj bi mu ostala brazgotina, toda bula, ki je po njegovih besedah cista, je vsekakor bolj moteča in tako opazna, da v filmih igra same zase. Morda sem res usekan, toda Van Dammea ne znam več gledati ne da bi ves čas gledal v to bulo, ki je ne more skriti niti na promo fotkah. Jebat ga, Kirk Douglas je imel luknjo v bradi, Van Damme pa ima pač bulo na čelu, ki je zdaj očitno njegov zaščitni znak.

Pa gremo k double billu, k dvema filmoma, ki ju je back to back režiral Ernie Barbarash. Zelo sta si podobna, zato sem se odločil, da ju stisnem skupaj, kot Van Dammea in njegovo bulo. In pozor, v obeh igra Van Dammeov sin Kristopher Van Varenberg, v obeh pa se Van Damme na začetku masikra v možakarja z očali, ki se infiltrira med nepridiprave. V filmu 6 BULLETS med dilerje z mladoletnimi dekleti, v filmu ASSASSINATION GAMES pa med mafijo, kjer ga kot plačanega morilca čaka nova naloga. Rekel bi, da je 6 Bullets dosti boljši film, pa še aktualno temo trgovine z dekleti obdela, je pa škoda, da se v zadnji tretjini spremeni v prepoceni in preveč neumno triler streljačino, ki uniči dobro zastavljeno zgodbo, v kateri Van Damme pokaže tudi precej solidne igralske sposobnosti, ki dosežejo vrhunec v prizoru s sinom, ki tudi v filmu igra njegovega sina. Assassination Games je žal čista rutina, ali še bolje, dolgočasna reciklaža filma Assassins, kjer sta se veliko bolj zabavno, prepričljivo in napeto preganjala Sylvester Stallone in Antonio Banderas. Van Damme se namreč daje z še enim plačanim morilcem, ki mu spelje nalogo, prav ta situacija pa oba prisili v sodelovanje in boj proti lokalnim mafijcem. Je pa zanimivo, da drugega plačanca igra Scott Adkins, ki smo ga kot skuliranega in nasilno hladnokrvnega Van Dammeovega asistenta videli v The Expendables 2. In če še malo skočim nazaj k 6 Bullets, kjer okej deluje tudi ugrabitev mladega dekleta (Charlotte Beaumont), ki ga staršema (Joe Flanigan in Anna-Louise Plowman) pomaga iskati Van Damme, sicer bivši plačanec, ki se po ponesrečeni misji umakne v penzijo in začne delati kot mesar. Kul je tudi ideja, da je dekletov oče mojster borilnih veščin, ki ga čaka tekma za naslov fajterskega šampiona, prepričljivo so posneti vsi akcijski prizori, trgovina z dekleti, kjer se tu in tam za pedofilske stranke znajde tudi kak fantek, je prikazna ravno prav direktno in mukotrpno, da gledalcu ni vseeno, sekvenca, kjer Van Damme v nočni klub prikoraka z masko in pred tem sesuje osvetljavo, pa je vredna posebne omembe, saj skoči čez rutino. Je pa, kot sem že omenil, res škoda, da zadnja tretjina skoči v tako poceni in za lase privlečeno sranje, kar pomeni, da je vse skupaj kot celota žal na stopnji filma Assassination Games, pa četudi slednji ne ujeme niti enega vsaj približno dobrega momenta.

6 Bullets si, če mu seveda pogledam skoti prste, vseeno zasluži oceno 6/10, Assassination Games pa nikakor ne more čez oceno 4/10.

Clint Eastwood je za Mitta Romneyja

31.08.2012 ob 03:20

Itak, da sem ga ujel med govorom na konvenciji republikancev, kjer je bil gost presenečenja. Huda bizarka, jebemti. Verjetno eden izmed najbolj nenavadnih političnih nastopov vseh časov. Pa tudi stand up, kjer je govoril z namišljenim Obamo in ga vseskozi tako ali drugače zbadal in zezal. Pa tudi brez Dirty Harryja seveda ni šlo, brez kultne mačo poze, kjer je Clint s prstom pokazal celo rezanje vratu in dejal: “When somebody does not do the job, we’ve got to let them go.” Odklop, vam rečem. Tudi na koncu, ko je dejal: “Go ahead,” in od navdušene publike dobil: “Make my day.” Filmsko od začetka do konca. Je pa zanimivo, da je bil Clint v mandatu starejšega Busha nekaj trenutkov predviden celo za podpredsednika, kar dokazuje tudi šala, ki jo je ruknil Romneyju in rekel: “Ko zmagaš, ne bom tvoj podpredsednik.” Bolj star, bolj nor je tale Clint, sicer nekoč tudi župan mesteca Carmel v Kaliforniji, ki zdaj ženi Dini pomaga tudi v novem reality showu na E!ju, kar je še bolj bizarno od tegale nastopa na konvenciji. Jp, Clint Eastwood ima svoj reality show, kot Kim Kardashian in Kendra, se pa sprašujem, če je z današnjim govorom Romneyju morda celo škodil. Še posebej v delu, ko se je zezal, da odvetniki niso dobri predsedniki in pri tem očitno pozabil, da je tudi Romney nekoč končal pravno fakulteto.

In da ne pozabim, res me zanima, koga bo zdaj našel Obama, kajti če ima protikandidat tako legendo kot je Eastwood, mu na področju šova težko konkuriraš.

Photoshop obsesija

30.08.2012 ob 23:26

Da brez photoshopa danes na naslovkah prestižnih revij ne gre več, je jasno, toda vseeno sem šokiran, ko vidim tako hudo preobrazbo, kjer od originalnega fotošutinga in navsezadnje tudi stajlinga ne ostane praktično ničesar. Da o tanjšanju rok, obraza in telesa niti ne začnem govoriti.

Tokrat so popolnoma spremenili Lady Gaga, ki na naslovki seveda izgleda kot anoreksična najstnica. Je pa ironično in tudi precej idiotsko, da se naslov članka ponaša s taglineom: “Think you know Lady Gaga? Think Again.” Itak, da je ne poznamo, če pa ste jo popolnoma izmaličili in povsem spremenili originalno sliko na desni.

Recenzija: Star Wars: Episode II – Attack of the Clones

30.08.2012 ob 22:36
YouTube slika preogleda

STAR WARS: EPISODE II – ATTACK OF THE CLONES

Yoda.

Ko človek gleda več kot briljantne posebne efekte drugega poglavja Vojne zvezd, se znova zave čarovnije Georgea Lucasa, Davida Coperfielda sedme umetnosti, ki je vedno izgledal kot mešanica Stanleyja Kubricka in Stevena Spielberga, katerega je ves čas zamimala le Vojna zvezd, ki jo je na platna prvič spravil že leta 1977 in za vedno spremenil svet. Jasno, ko v kinu ni bilo novega dela, je Lucas vrtel ponovitve, kar pomeni, da so leta 1997, na dvajseto obletnico, v dvoranah znova igrali prvi trije deli, natančneje, četrto, peto in šesto poglavje predvidene devetdelne serije. Dinastije v vesolju, ali še bolje, vestern pravljice, ki so jo poleg posebnih efektov, dinamike in akcije pokonci držale tudi številne spletke, ljubezenska zgodba in karizmatični igralci. Vojna zvezd številka štiri, se pravi številka ena, s podnaslovom, Grozeča prikazen, je kljub neverjetnemu finančnemu uspehu ostala nekje zadaj, saj so ji manjkali prijemi Jedijeve vrnitve in Imperija, peta, se pravi druga zgodba, pa nas znova popelje v najboljše čase zvezdnih vojn, ko smo resnično uživali v vesoljskih pravljicah. Zaplet se vrti okoli zlobnega Dookuja (Christopher Lee), ki se je obrnil proti Republiki in princesi Padmi Amidala (Natalie Portman) ter na skrivaj proizvedel vojsko ubogljivih klonov. Barve pozitivne sile seveda znova branita Obi Wan Kenobi (Ewan McGregor) in njegov učenec Anakin Skywalker (novinec Hyden Christensen), ki pa ga že matra temna stran, kar dokaže s brutalnim pobojem plemena nomadov, ki so mu ubili mamo (Pernilla August). Anakin je kot veste potem postal zlobni Darth Vader, poosebitev temne strani in glavni tekmec svojega tokrat še nerojenega sina Lukea, ki ga je v Imperiju skrivnosti jedijev poučeval legendarni Yoda (glas Franka Oza). In ravno Yoda, mešanica francoskega buldoga, pekineza, gremlina in papeža, ima v najnovejši Vojni zvezd nekaj odločilnih ter najboljših prizorov, saj se lastnoročno spopade z Dookujem in nam pokaže, zakaj ga senat Republike tako močno spoštuje. »Mislim, da te je prevzela temna stran sile, dragi moj Dooku,« pravi Yoda, filozof, modrec in učitelj vseh jedijev, preden iz žepa potegne svoj svetleči meč in začne skakati po zraku. Če k temu dodam še fenomenalno sekvenco v gladiatorski areni, kjer se namesto Russella Crowea s orjaškimi pošastmi borijo Obi Wan Kenobi, Anakin Skywalker in princesa Amidala, je takoj jasno, da je bil George Lucas spet v polni formi. Svojih pet minut dobita tudi robota R2D2 (Kenny Baker) in C3PO (Anthony Daniels), goreči oboževalci bodo spoznali zgodbo negativca Boba Feeta, Jar Jar Bings je moral zaradi protestov fanov na stranski tir, začeta ljubezen med princeso Amidalo in Anakinom Skywalkerjem pa je nekaj let kasneje rodila Lukea in Leio Skywalker, ki sta ju, le kdo ne bi vedel, igrala Mark Hamill in Carrie Fisher. Če so četrtemu, se pravi prvemu delu manjkali Harrison Ford, Mark Hamill, Carrie Fisher in Chewbacca, drugemu, se pravi petemu, če sem malo površen, ne manjka ničesar razen malce bolj živahne prve polovice in seveda boljši igralec za Anakina Skywalkerja, ki so ga hoteli tudi Ryan Phillippe, Paul Walker in Colin Hanks.

Ocena: 7/10

null

Terry Crews goes crazy

30.08.2012 ob 18:29

Terry Crews, ki trenutno še vedno razturava v The Expendables 2, drugače pa je še bolj znan kot komik v številnih črnskih komedijah, je brez dvoma posnel najbolj zabavno bizarko vseh časov. Je pa tole drugače nova reklama za Old Spice, ki so jo poimenovali kar Muscle Music.

Odfukano do konca, pa še svojo verzijo lahko posnamete po koncu filmčka.

http://www.vimeo.com/47875656

Hodža & Zlatko: Pejt Naprej

30.08.2012 ob 18:04

Končno spet dober slovenski rap komad.

YouTube slika preogleda

Jyoti Amge & Chandra Bahadur Dang

30.08.2012 ob 16:08

On, Chandra, je star 72 let in živi v majhni nepalski vasici, ona, Jyoti, je stara 18 in je doma iz Nagpura v Indiji. Oba trenutno držita rekord kot najmanjši moški in najmanjša ženska na svetu. On je visok 54 centi, ona pa 63 centi, kar pomeni, da komaj vidita čez Guinnessovo knjigo rekordov, ko jo postavijo pokonci. Neverjetno, res.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Hrvaški pločnik slavnih

30.08.2012 ob 01:57

Dokler ne pridem do Hollywooda, bo Croatian Walk of Fame, kjer sem se moral nujno slikati ob zvezdah Radeta Šerbedžije in Oliverja Dragojevića, povsem okej nadomestilo. Malo trapasto je le dejstvo, da so vse skupaj naredili tako, da ni več možno dodati nobene nove zvezde, kar je škoda, saj so s tem znižali tržno nišo in zanimanje hrvaške javnosti.

Dolph Lundgren overdose

30.08.2012 ob 01:03

Ko rečem Dolph Lundgren, moram seveda nujno reči tudi Ivan Drago in iz svojega ranega otroštva privleči četrtega Rockyja, kjer se je prav Lundgren boril proti Sylvestru Stalloneu in mu sredi Rusije zadal nekaj najbolj fatalnih udarcev v karieri. Da sem ga sovražil tudi zato, ker je pred tem v ringu ubil Carla Weathersa, seveda ni treba posebej poudarjati. Jp, Lundgren je bil top baraba moje rane mladosti, ultimativni mišičnjak, ki bi mu skupaj z Rockyjem skozi ekran razbil betico, če bi šlo. Četudi je po Rockyju igral He-Mana in The Punisherja, je bil zame še vedno kurčevi Ivan Drago, najbolj kul baraba vseh časov, ki je enovrstičnice: “If he dies, he dies,” in: “I must break you,” izgovarjal tako hladnokrvno, da je zabolelo še mene. Da mu barabe ležijo bolje od junakov, je odlično pokazal še v Univerzalnem vojaku in Obračunu v kitajski četrti, kjer se je pretepal z Vam Dammeom in Brandonom Leejem, pa tudi v Johnnyju Mnemonicu, ki je bil vse do Stalloneovih Plačancev, če se ne motim, njegov zadnji pravi kino film, kar pomeni, da je po sila obetavnem začetku padel daleč nazaj.

Je pa Lundgren, sicer dvakratni evropski prvak v karateju in diplomirani kemik ter inženir, ki je sicer debitiral v bondiadi Od tarče do smrti in jih danes šteje že 55, v osemdesetih dvigoval prah tudi zavoljo intimne zveze z Grace Jones, ki ga je sprva najela za svojega telesnega stražarja. Da ni bil nikoli kaj prida igralec, je jasno, da je bil lesen še bolj kot Keanu Reeves, prav tako, da je premogel igralski razpon Van Dammea in Seagala, pa vemo vsi, ki smo videli kak njegov akcioner, toda imel je karizmo in prezenco, s katero je več kot uspešno zvozil svoje vloge, kariero raztegnil vse do danes, ko spet razturava v drugem delu Plačancev in svoje filme tu in tam tudi režira, kar lahko recimo preverite v zelo solidnem The Mechaniku iz leta 2005. Je pa škoda, da ni bil malo bolj pazljiv pri izbiri filmov, saj bi lahko ujel status, ki sta ga nekoč uživala Van Damme in Seagal. Razen Univerzalnega vojaka namreč nikoli ni posnel pravega hita, kar pomeni, da je bil tudi v svojih najboljših časih le B liga. Resda celebrity, a nikoli dovolj bankabilna zvezda, da bi mu dali dovolj velik budžet in iz njega skušali narediti novega Stallonea in Schwarzeneggerja.

Pa gremo na overdose, na tri njegove filme, ki sem jih videl v istem dnevu. Na Red Scorpiona in Dark Angela, ki sta iz njega poleg The Punisherja naredila dežurnega akcijskega junaka, in na Silent Trigger, tipični B pofl, ki mu je počasi uničil kariero in ga pahnil na video tržišče.

RED SCORPION (1988)

Dolph Lundgren je tako kot v Rockyju 4, ki ga je posnel tri leta pred Rdečim škorpijonom, spet Rus, tokrat KGB specialec Nikolai Rachenko, ki ga najprej zajebejo Rusi, nato Afričani, potem celo Kubanci, da o ameriškem novinarju, ki ga igra M. Emmet Walsh, niti ne začenjam govoriti. Jp, Lundgren v tem filmu, v tej skulirani reciklaži Ramba 3, res nima sreče, pa še škorpijon ga ugrizne v vrat preden končno pride v roke prijaznemu bušmanu, ki ga spravi skupaj in poskrbi za nekaj najboljših in najbolj zabavnih sekvenc celega filma. Drži, Lundgren je bil v Rdečem škorpijonu, ki ga ja režiral Joseph Zito, tudi avtor filmov Missing in Action in Invasion USA s Chuckom Norrisom, še najbližje statusu pravega akcijskega junaka, zato je res škoda, da je imel film hude težave z distribucijo in produkcijo in ni uspel ujeti prave publike, ki bi iz Lundgrena naredila prvo ligo. Četudi je Rdeči skorpijon, kjer ne bom nikoli pozabil prizora z iglami, z današnjega vidika precej poceni akcioner, ima zame močno nostalgijo in ultimativno old scholl razfukancijo, ki so jo znali na tak prvinski način delati samo v osemdesetih. Pa tudi nekaj Red Heata z Arnijem je notri, ali še bolje, Lundgren se gre mešanico Ramba in Ivana Danka, kar sploh ni slabo, ampak dobra finta, ki ga igralsko vendarle dviga nad hladnokrvno mašino, ki jo je igral v Rockyju. Plus Brion James v vlogi ene izmed ruskih barab.

Ocena: 7/10

DARK ANGEL (1990)

Dolph Lundgren, ki je tako kot v The Punisherju, ki ga je posnel pred Dark Angelom, znanim tudi kot I Come In Peace, spet temnolasec, tokrat prvič v karieri igra dokaj normalen filmski lik. Detektiva Jacka Cainea, ki ni le razfukaški biceps, ampak tudi model, ki mora govoriti in navsezadnje pokazati nekaj solidnih igralskih sposobnosti, ki jih v prejšnjih filmih od njega niso potrebovali. Je pa zgodba o divjem nezemljanu (Matthias Hues), ki pravi, da prihaja v miru, v resnici pa ljudi pobija z overdoseom, ki ga svojim žrtvam v prsi vbrizga s posebno ubijalsko žico, dejansko bleda reciklaža prvega Terminatorja, ki ima tudi prijaznega nezemljana (Jay Bilas), ki Lundgrenu pred smrtjo zabiča, da mora za vsako ceno ustaviti zlobneža. Kul film, kljub temu, da mu manjka dosti kvalitete. Ena taka frajerska scifi akcijska zajebancija, ki jo je dobro videti tudi danes. In še ena moja Lundgren nostalgija, sicer pa delo Craiga R. Baxleyja, zelo znanega kaskaderja, dublerja in stunt coordinatorja, ki je režiral tudi filma Stone Cold in Action Jackson. In tu je tudi kultna enovrstičnica, ki jo na nezemljanov: “I come in peace,” rukne Lundgren, ki uživaško sikne: “But you go in pieces, asshole.” Drži, tudi Lundgren je imel v svojih zgodnjih filmih nekaj nepozabnih stavkov in for po vzoru Schwarzeneggeerja in Stallonea, kar ga je dvignilo nad Seagala in Van Dammea, ki si imidža na tak način nista znala izdelati. Prav zato je škoda, da ni trajal dlje in da ni po Univerzalnem vojaku, ki ga je res dvignil nad oblake, ujel boljših filmov, ki bi si jih nedvomno zaslužil. In jasno, Dark Angel je bil film, zaradi katerega sem se nekaj časa bal tudi cdjev. Le kdo se jih ne bi, jebemti.

Ocena: 6/10

SILENT TRIGGER (1996)

Eto, s takimi filmi si je Dolph Lundgren uničil kariero. Z neko fiksno idejo, da ni dovolj, če se samo pretepa in strelja. Četudi bi to moral vedeti že pri filmu Cover Up, ki ga je posnel pred Univerzalnim vojakom in je bil tako zelo dolgočasen, da so ob njem zaspali tudi njegovi največji fani, je še naprej fural to nepotrebno špuro in filme, kjer je hotel tudi igrati. Ali še bolje, filme, s katerimi se je močno oddaljih od akcijskega junaka iz začetka svoje kariere, kjer je bil seveda daleč najbolj kul. Ni panike, če mišičnjak tudi malo igra, panika je, če to počne v slabem, razvlečenem in dolgočasnem filmu, ki gledalca mori tudi s predolgimi in nezanimivimi sekvencami v istem prostoru oz. isti situaciji, ki ni dovolj napeta, da bi ohranila zanimanje. Kaj vem, morda taki filmi niti niso bili Lundgrenova želja in jih je pač pograbil, če je sploh še hotel delati, toda to se mi zdi vendarle malo verjetno, saj slava Univerzalnega vojaka ni bila tako daleč nazaj, v kinu pa je imel le nekaj mesecev prej še Johnnyja Mnemonica, kar pomeni, da še ni padel v čisto B ligo. Očitno res ni imel sreče pri izbiri filmov, pa še prepričan je bil, da mu bo Russell Mulcahy, režiser Highlanderja in Ricocheta, vendarle dal boljši izdelek, ne pa neke povprečne zgodbe o plačanem morilcu, ki ne izvrši zadnje naloge in se zameri svojim nadrejenim. In pazi to, skoraj ves film se odvije v nekem skladišču, kjer se Lundgren spet sreča s svojo partnerko Clegg (Gina Bellman, zvezda izjemno zabavne serije Coupling) in mora shendlati še dva tečna varnostnika, vmes pa nam v flashbackih kažejo še površno dogajanje za nazaj. Slab film, kjer pa ima Lundgren srečo, da ob njem igra Bellmanova, ki je tako zelo lesena, uvela in zanič, da on ob njej deluje kot Dustin Hoffman.

Ocena: 3/10

Dobili še tri nove predsedniške kandidate

29.08.2012 ob 12:16

Jp, v predsedniško tekmo so se podali še trije novi kandidati, kar pomeni, da jih je zdaj skupaj s Turkom in Pahorjem kar 612. To je seveda svetovni rekord, ki nam ga zavidajo tudi pri tekmi za guvernerja Kalifornije. In dosežek, s katerim se bo Slovenija za vedno ločila od Slovaške.

Pa poglejmo kdo so novi trije junaki, ki bi radi življenje v Sloveniji seveda spremenili na bolje.

1. Martin Lovranko-Lovry

Gospod Lovry prihaja iz Stične, star je 61 let, da bo zmagal pa je prepričan zaradi tega, ker nima kriminalne preteklosti in ker ga poznajo vsi lokalni čudaki v njegovem bloku.

2. Minka Polinek

Gospa Polinek, sicer rojena Ljubljančanka, je gotovo najstarejša kandidatka na letošnjih volitvah, saj jih bo oktobra ujela že 90. Na današnji tiskovki, kjer sta jo poslušala tudi Milan Zver in Monika Malešič, je povedala, da se bo zavzemala za zvišanje pokojnin in za dejstvo, da se bo spet dalo kaditi na javnih prostorih.

3. Janko Janko, mlajši

Gospod Janko Janko, mlajši prihaja iz Žalca, trenutno živi pri ločeni mačehi, socialne podpore ne dobiva, ker je noče, za predsedniško kandidaturo pa se je odločil zato, ker so se pač vsi, ki dajo kaj nase. Trenutno je zbral dva podpisa, a sumi, da mu jih je ukradel Artur Štern. In da ne pozabim, Janko Janko, mlajši v prostem času ne zna igrati kitare.

DODATEK:

V času, ko sem pisal tole objavo, smo dobili še enega kandidata, Fleša Miklavca iz Podbrega, ki zaenkrat o sebi noče povedati še ničesar. Ga pa prijatelji bojda kličejo podbreški Obama, kar pa je tudi nekaj, mar ne.

Michael Jackson in slavni prijatelji (zadnji del)

29.08.2012 ob 11:53

Evo ga, zadnji del moje sage, ki je trajala precej dolgo. Tokrat brez odvečnih besed in le s fotkami, ki so kot vedno čista antologija, kjer človeku zastane dih.

Happy Birthday Michael

29.08.2012 ob 08:31
YouTube slika preogleda

So what, če bi imela Rode in Uran otroka

28.08.2012 ob 23:13

Tole zdaj trese celo Slovenijo. Še bolj kot finančni škandal, zaradi katerega so Urana, če se ne motim, celo izgnali iz Slovenije. Okej, vem da so duhovniki zapisani k celibatu, a to, da bi pred davnimi leti malo grešili, se mi ne zdi nič posebnega, še manj pa vredno škandala in ne vem česa še. Okej, vem da je novica zanimiva za medije in za rajo, toda come on, pač ima otroka, so faking what.

In veste kaj, stokrat bolje, da je bil zaljubljen in v intimnem razmerju s kako žensko, kot da bi bil pedofil in da bi zdaj odkrili, da je pred mnogimi leti recimo zlorabljal dečke.

Še oče Ralph je grešil s svojo Maggie, kaj potem ne bosta Rode in Uran.

null

I Love Čajniz

28.08.2012 ob 22:59

Čeprav ponavadi nisem ravno navdušen nad hrano, ki zgleda preveč eksotično, saj nimam pojma, kaj za vraga sploh dobim na krožnik, je kitajska košta presežek. Še posebej kombinacija na spodnji sliki, ki bi jo lahko jedel vsak dan, pa se je ne bi naveličal.