IZTOK faking GARTNER

1. Prepoved nastopanja na olimpijskih igrah v Londonu za grško atletinjo Voulo Papachristou se mi zdi blesava. Okej, njena šala o komarjih je bila resda napisana ob nepravem času, toda hej, ne ga srat s takimi norimi ukrepi.
2. Mick faking Jagger praznuje 69 let. Četudi nisem bil nikoli nek poseben fan Stonesov, lahko rečem, da je tip eden izmed najbolj karizmatičnih frontmanov vseh časov.
3. Pri varanju Kristin Stewart je najbolj butasto to, da se zdaj javno opravičuje. Isto počne tudi poročeni režiser, Robert Pattinson pa je ravnal prav, da je popokal kovčke in ji rekel, ko te jebe.
4. Trailer za novi film Toma Cruisea, ki nosi naslov Jack Reacher, zgleda zelo dobro: KLIK
5. Zadnje čase slišim vse več naših pobov, ki se pritožujejo nad nemogočimi pogoji težaških del v Nemčiji, kjer je baje še huje kot pri nas.
6. Si Janševa Urška v Avstraliji res gradi svoj privatni sanatorij ali je to le nek trapast političen trač?
7. Ima zloglasna Nana Zeneli res raka ali gre spet za eno izmed njenih patoloških laži, s katerimi polni medije?
8. Že nekaj dni berem knjigo Tito in tovariši Jožeta Pirjevca in lahko rečem, da je odlična. Fenks, Tinka.
9. Video intervju z Milanom Alaševičem, tretji del: KLIK
10. Na televiziji je bil spet Desperado, eden izmed najbolj frajerskih filmov vseh časov: KLIK
11. Prvi javni nastop predsedniške kandidatke Monike Malešič, je lepo pokazal, zakaj ženske pri nas nikoli ne volijo žensk oz. zakaj bo vedno znova zmagal moški.
12. Gorenak naj bi menjal Gorška, Janša pa Gorenaka. Svašta.
13. Če se boste hoteli v Celju prijaviti na borzo, boste morali čakati vsaj tri ure, saj po novem dela le ena socialna delavka. Baje jim primankuje kadra, kar je tako zelo blesav izgovor, da človek ne more verjeti.
14. Kdaj bo trgovkam jasno, da kupci nismo krivi za njihovo slabo voljo, kar pomeni, da te slabe volje nismo dolžni prenašati.
15. Čez lužo so aretirali ameriškega igralca Freda Willarda, ki je masturbiral med ogledom filma v nekem porno kinu. Isto kot pred leti igralca Paula Reubensa, ki mu je taka aretacija sesula super uspešno kariero. V čem je fora porno kina, v katerem je masturbacija samskega moškega kazniva?
16. V Tuševem trgovskem centru so keksi očitno na preveč toplih policah, saj jih človek domov vedno znova prinese stopljene. Tudi, ko zunaj ni pasje vroče, da ne bo pomote.
17. Obožujem mrzlo vremo sredi poletja.

JEFF, WHO LIVES AT HOME

Jeff, Who Lives at Home je špura filmov Win Win, Cyrus in Greenberg, filmov, ki jih imenujem resne komedije. In filmov, ki se jim pogostokrat zgodi, da zaidejo v pretirano resnost in ratajo malček zateženi. Jeff, Who Lives at Home na srečo nima teh težav, saj svojo zgodbico ves čas pelje dovolj simpatično in gledljivo, da očara gledalca. To je eden tistih preprostih filmčkov, ki zmagajo z dobrim scenarijem, prepričljivo atmosfero in fino zastavljenimi liki, kjer v prvi vrsti stoji naslovni junak Jeff (Jason Segel), velik fan filma Signs, ki je prepričan, da se moramo ljudje ravnati po znakih, ki nam jih daje vesolje, če poenostavim. Jeff seveda še vedno živi doma pri mami Sharon (Susan Sarandon), njegov brat Pat (Ed Helms), ki mu grejo te Jeffove fore močno na živce, pa se znajde v resni zakonski krizi z ženo Lindo (Judy Greer), ki je tik pred tem, da si omisli ljubimca. In Jeff ujame nov znak, telefonski klic, kjer nekdo išče nekega Kevina, kar pomeni, da rata obseden s tem imenom in začne iskati številne povezave, ko se odpravi v mesto. Mama Sharon medtem v službi dobiva skrivna ljubezenska sporočila in se zaupa sodelavki Carol (igro jo Rae Dawn Chong, ki se očitno spominja filma Fear City, kjer se je zagrela za Melanie Griffith), brat Jeff pa začne zasledovati ženo, ki se dobiva z neznancem. Kaos, ki pa ga režiserja Jay in Mark Duplass, tudi avtorja prej omenjenega Cyrusa, pravočasno zajezita in ostaneta v špuri resne komedije, kar je dobro, saj film na tak način do konca ohrani kvaliteto in šarm.

Ocena: 7/10

LOL

Zavedam se, da gre za skrajno pocukrane in patetične situacije, za butaste in premalo prepričljive igralske predstave, za klišejsko, preveč preprosto in predvidljivo zgodbico in za neštetokrat videne fore mladinskih filmov. Toda LOL, kjer Miley Cyrus in Demi Moore igrata hčerko in mater, vseeno zvozi kot čisto okej filmček. Kot nostalgičen spomin na serijo Beverly Hills 90210, ki smo jo gledali v devetdesetih. Kot testament tipičnih težav, s katerimi se srečujejo mladostniki in njihovi straši, ki ne morejo razmumeti, da je zdaj popularna brazilska depilacija. Film se vseh težav resda loti na preveč površen način in tudi rešitve prikaže precej na hitro in premalo poglobljeno, toda to začuda sploh ne moti, ali še bolje, to dejansko celo koristi, saj ni teženja in soljenja pameti, marveč le prikaz vsakdanjega lajfa mladine in njihovih težav. Jasno, medtem ko se Miley ubada s svojimi ljubezenskimi problemi, mama Demi prvič po ločitvi (moža igra Thomas Jane) prav tako spoznava novega moškega (Jay Hernandez), kar pomeni, da med njima dejansko ni razlike. Je pa veza, ki jo imata, v bistvu prikazana zelo dobro in tako, da bi si jo lahko za vzor vzele tudi resnične mame in hčerke. Še posebej, ko pride do prepira okoli dnevnika in njune sms fore o objemčku. Miley Cyrus resda še vedno ne zna igrati, je pa vseeno stokrat manj zoprna kot v filmu The Last Song. Pa srečo ima, da je zelo povprečna tudi Demi Moore, ki se je ne trudi zasenčiti, ampak ji pač sledi. In prav ta premalo dodelan acting obema dejansko koristi, saj izpadeta dovolj naravni, da ju gledalec, če seveda zamiži na eno oko, kupi kot mamo in hčerko. Briga me, če sem patetičen starec, toda “v življenju se lahko pretvarjaš, da si kdorkoli, v ljubezni pa je nujno, da si to kar si” ima super poanto, kot finta, da LOL v resnici pomeni lots of love. V stranskih vlogicah pomagata tudi Gina Gershon (družinska prijateljica) in Marlo Thomas (babica), Adam G. Sevani, mulo iz filmov Step Up, je spet skrajno simpatičen, ko peca sošolko Emily (Ashley Hinshaw), najboljšo prijateljico naše Miley Cyrus, ki se zacopa v sošolca Kylea (Douglas Booth), s katerim se seveda prvič ljubi v Parizu, kjer je režiserka Lisa Azuelos leta 2008 s Sophie Marceau in Christo Theret posnela istoimenski francoski izvirnik. Že sto let nisem gledal mladinskega filma, ki bi mu kljub temu, da ima toliko minusov, šenkal solidno oceno in ga dejansko pohvalil. Svašta.

Ocena: 6/10

Začasni skrbnik otrok pokojnega Michaela Jacksona je postal TJ Jackson, Michaelov nečak in sin njegovega brata Tita, ki je nekoč prepeval tudi v skupini 3T, kjer je v komadu Why kot veste pomagal tudi stric Michael. In pazi to, TJ je bil kot najstnik fant Kim Kardashian, ki je na Oprah namignila, da je pri štirinajstih prav z njim morda izgubila svoje devištvo. Kim torej ni manjkalo dosti, da bi postala Jacksonova, svoj štirinajsti rojstni dan pa je baje praznovala kar v Neverlandu. Njen najboljši Michaelov komad je Girlfriend, zdaj pa samo še čakam, da bodo v javnost prisle fotke, na katerih se druži še z Michaelom.

Ej, tole je brez dvoma najbolj zanimiva trivia zadnjega časa, ki dokazuje, da je svet res majhen, še posebej, če si v šovbiznisu.

ekskluzivno-rok-cvetkov-intervju-prvi-del/

Evo ga, drugi del video intervjuja, ki sem ga v torek popoldan naredil z Rokom Cvetkovom, našim najbolj znanim in svetovno priznanim kaskaderjem, stunt coordinatorjem in občasnim igralcem, ki se čez nekaj dni tako kot ponavadi odpravlja na snemanje novega filma, kjer bo igral tudi Michael Madsen. Cvetkov, ki se ga naši gledalci verjetno še vedno dobro spominjajo po oddaji Odklop, kjer ga je gostil Borut Veselko, se zasebno ukvarja tudi s karatejem, motokrosom, plavanjem, jet skijem in skakanjem v vodo, kar pomeni, da je adrenalinski odvisnik, ki v snemanju zelo nevarnih filmskih prizorov nadvse uživa.

Filmski studio v Brezovici pri Ljubljani

V Brezovici pri Ljubljani, kjer že dela filmsko postprodukcijo, si želi ustvariti čisto pravi filmski studio in tudi pri nas začeti snemati visokobudžetne akcijske spektakle, kamor želi zvabiti svoje zvezdniške prijatelje iz sveta filma. Njegov sin Alex je že kot majhen fantič začel stopati po njegovih stopinjah, zdaj pa se zadnja leta raje ukvarja z glasbo, je pa zato hčerka Tjaša še vedno velika navdušenka nad očetovimi vragolijami in se mu tu in tam pridruži na snemanju kakega filma.

V družbi Richarda Sammela, ki ste ga lahko ujeli v filmih Taxi, Casino Royale, Inglorious Basterds in La vita è bella

Preden sva začela pogovor, mi je razkazal prostore svojega studia, ponudil viski in se spomnil sredine osemdesetih, ko je Barbara Jerman z njim za nacionalko opravila njegov prvi intervju, kjer je imel precej treme, saj še ni bil navajen soja žarometov. Cvetkov je res faca, en tak pozitiven, nasmejan in skuliran možakar, s katerim sva se poštekala takoj po stisku roke in našla nešteto tem za pogovor. Pa pokazal mi je slike v svojem mobitelu, kjer je bila tudi Naomi Watts, s katero je delal pri prihajajočem filmu o Diani. Pa neka arabska produkcija, kjer je režiral razkošen akcijski prizor. Pa cel kul dih vzemajočih fotografij in spominov na filmske dogodivščine, ki se mu kar vrstijo.

V drugem delu sva čvekala o razliki med kaskaderjem in stunt coordinatorjem, po naše, režiserjem kaskaderskih prizorov, o tem, da bi bil lahko tudi jaz kaskader, o tem, da si Sylvester Stallone ne zapomni svojega teksta, o filmu, na katerega je najbolj ponosen, o tem, če mora biti človek malo nor, da sploh postane kaskader, o skoku na zračno blazino, kjer ga je odnesel veter, in o telefonskem klicu Naomi Watts.

HERCULES

Jp, tole je Golanov in Globusov odgovor na Conana, ki ga je John Millius posnel le leto dni pred tem. Neverjetno poceni, blesava, zmedena, butasta in s stop motion roboti nafilana pustolovščina, ki je v orbito B filma izstrelila Louja Ferrigna, kultnega Hulka, ki ima še večje bicepse od Schwarzeneggerja in je za goro mišic kot je Hercules seveda idealna izbira. Drži, Ferrigno mora igrati tako zelo slabo, da ne bi slučajno zasenčil svojih mišic. In hej, ko se s čarovnico Kirko (Mirella D’Angelo) znajdeta na zelenem planetu, je Ferrigno kot Hulk, kar je dobra fora tega sranja, ki je ne glede na vse minuse uspelo ujeti nekaj kultnega imidža.

"This movie is, without a doubt, one of the most insane sword and sandal films ever made. Just look at the beginning, with the narrator going on about a whacky creationist theory as brightly colored stars and other special effects play across the screen. To the best of my ability, I am going to tell you about how the universe began (according to Lewis Coates). First there was Darkness, then an explosion. The explosion started the Fire of Chaos. Flaming entropy combined with Darkness (some was left over from before) to create the four elements: Night, Day, Matter, and Wind. Spinning in from nowhere, came Pandora's Jar. (And it looks like a clay amphora converted into a space station.) The jar exploded and the shards become The Planets. The last to form was Earth, where life was abundant. However, before all else, The Gods materialized upon the moon and immediately began dabbling in the affairs of mortal men. Zeus seized on the idea that the forces of evil were strengthened by the powers released when Pandora's Jar broke. The forces of good needed a champion. Thus, from pure light, was created Hercules." (c) badmovies.org

Točno take pizdarije se gre tale film. In to že v uvodu, kar pomeni, da vas v nadaljevanju čaka še overdose idiotij. Pa bogovi, joj kako zelo so smešni in patetični. Pa dialogi, zapleti, posebni efekti in vse tisto, kar bi moral imeti vsaj približno okej film. Vem, da gre za foro slabega filma, ki je dober zato, ker je tako zelo slab, toda tokrat niti to ne gre skozi. Tokrat je vse skupaj res en velik bullshit, ki je dobil celo nadaljevanje in ki ga je ne glede na karkoli še vedno fino videti zaradi firbca in Louja Ferrigna, ki je bil za tiste cajte in za take filme pač huda faca.

Ocena: 3/10

JOSEF

Jozo Patljak, tudi producent filmov Fine mrtve djevojke, Doktor Ludosti, Ta divna splitska noč, Lopovi prve klase, Go vest, Ničiji sin in Ljubavni život domobrana, rešuje hrvaški film, ali še bolje, hrvaškemu filmu daje preporod, jajca in zagon. Tudi s filmom Josef, režiserja Stanislava Tomića, ki ga odlikuje neverjetna in izjemno moderna scenografija in fotografija, ki smo jo na tak način navajeni v hollywoodskih filmih. Tako dobro kot zgleda Josef, ne zgleda noben slovenski film. Je pa škoda, da vizualizacija ne more zakriti površne dramaturgije, povprečnih igralskih kreacij in preterane glasbene spremljave, ki prvo svetovno vojno, kjer so se Hrvati pod avstroogrsko zastavo borili proti ruski vojski in čečenskim odpadnikom, prikaže kot strip. In pozor, Josef je v resnici Josip Broz Tito, ki naj bi po teorijah zarote umrl na fronti, nadomestil pa naj bi ga nek ruski agent, ali še bolj noro, Tito naj bi bil v resnici avstrijski Žid Jošua Ambroz.

"Ono što je Tomića i Krcu očito najviše zanimalo je nizanje okrutnosti i bestijalnosti koje prikazuju s jedva prikrivenom negativnom fascinacijom. I to je točka na kojoj je Josef kod mene izazvao duboku iritaciju koju mogu usporediti samo s onom koju sam osjetio kad sam gledao Pearl Harbour Michaela Baya. Ta iritacija tiče se činjenice što Tomić zloću i surovost glamurizira, što njegovo blato Galicije izgleda kao intro videoigrice, što preko bestijalne zloće prelazi ovlaš švenkovima, što estetizira umorstvo, a smrt prikazuje u slow motionu. U taj dojam uklapa se - dakako - i muzika Marka Perkovića. O Thompsonu svaki čovjek u ovoj zemlji ima čvrsto mišljenje, a mislim da većina čitatelja zna moje. No, smatrali Thompsona vi nacionalnim bardom ili bregovićevskim fašističkim klonom, jedno je neupitno: Perković ne zna pisati filmsku muziku. Muzika za film svoju retoričku vrijednost dobiva u kontrastu s tišinom, mora biti odsutna da bi bila jaka kad je prisutna." (c) Jurica Pavičić

Je pa zanimivo, da si njegovo identiteto podaja več vojakov oz. da ko eden umre, njegovo ploščico vzame drugi in se začne izdajati zanj. Da je asociacija na Tita še manj dvoumna, je tukaj tudi ženska, ki ji je ime Pelagija, kar je seveda ciljanje na resnično Titovo prvo ženo Pelagijo Belousovo. Odštekan film, pravzaprav, na nek način celo malo grindhouse, če dobro pomislim. Ali kot pravi tagline: “Kukavica, heroj, zločinac, legenda.” Plus muska zloglasnega Marka Perkovića Thompsona, ki ima tudi drobno vlogico vojaka.

Ocena: 6/10

THE PIRATES! BAND OF MISFITS

S tole risanko, ki jo je ustvarila ekipa zelo zabavnega Chicken Runa in ki so jo vrteli tudi kot The Pirates! In an Adventure with Scientists, žal nisem našel skupnega jezika. Zdela se mi je nekam poceni, prazna, premalo dodelana in celo dolgočasna, pač neka wannabe kopija Piratov s Karibov, če pavšaliziram. In tu je gusar Pirate Captain (Hugh Grant), ki je prepričan, da bo zmagal na izboru za najboljšega gusarja leta. Kljub hudi konkurenci, ki jo predstavlja tudi gusarka Cutlass Liz (Salma Hayek), kljub težavam, ki mu jih povzročata kraljica Viktorija (Imelda Staunton) in, pozor, pozor, Charles Darwin (David Tennant), ki se aktivno vključi v gusarsko tekmovanje in je dejansko eden izmed gonilnih likov risanke. Ne bom rekel, da nekaj prizorčkov in štosev ne udari v polno, toda to je za končni učinek premalo. To je neka srednja žalost, ki jo kot za šalo podrejo dosti boljše, bolj dodelane, izvirnejše, spektakularnejše in zabavnejše risanke.

Ocena: 5/10

Scenarist filmov Dog Day Afternoon, Cat Ballou, The Anderson Tapes, The Happening, Cool Hand Luke, A Star is Born, In Country in Presumed Innocent. Režiser filmov A Star is Born, King of Gypsies, Citizen Cohn in Dirty Pictures. Producent serij The Good Wife in Mad Men. Velika legenda filmskega biznisa, razpet med kinom in televizijo, tudi predsednik akademije, ki tala oskarje. Zame pa seveda večen zaradi filmov Dog Day Afternoon, Cat Ballou, Presumed Innocent in Cool Hand Luke, ki so tudi po zaslugi njegovega izvrstnega scenarija tako zelo dobri.

In da ne pozabim, za Dog Day Afternoon so mu dali oskarja, za Cat Ballou in Cool Hand Luke pa je snel nominacijo.

Leta 1964 rojeni Rok Cvetkov, ki že od nekdaj živi v Kopru, zadnje čase pa se zadržuje tudi v Brezovici pri Ljubljani, kjer postavlja svoj filmski studio, je eden največjih frajerjev in carjev, kar sem jih spoznal v življenju. Od konca sedemdesetih let pa vse do danes je tako ali drugače sodeloval s številnimi prestižnimi imeni akcijskega žanra in svoje kaskadersko znanje več kot uspešno pokazal tudi pri neštetih znanih filmih izven tipičnega žanra akcije, kjer je bil tako imenovani stunt coordinator, kar pomeni, da je imel priložnost spoznati ogromno število hollywoodskih zvezd in izvesti nešteto zares nevarnih in spektakularnih filmskih prizorov.

Na snemanju filma The Expendables 2 v Bolgariji, kjer na desni stoji Sylvester Stallone

Cvetkov, ki kljub temu ostaja povsem preprost možakar, je tako ali drugače delal za filme The First Time, Lone Wolf McQuade, Arthur The King, Missing in Action 2, Out of Control, Heart of Dragon, Invasion USA, No retreat No Surrender, Armour of God, Born to Ride, The Pope Must Die, The Sands of Time, The Adventures of Pinocchio, Heidi, The Sorcerer’s Apprentice, Cat Run, The Peacemaker, Death Train, Schindler’s List, The Patriot in The Expendables 2, kar pomeni, da je v živo srečal Mela Gibsona, Heatha Ledgerja, Georgea Clooneyja, Nicole Kidman, Nicolasa Cagea, Martina Landaua, Johna Stamosa, Alfreda Molino, Paz Vego, Janet McTeer, Michaela Nourija, Amando Plummer, Deborah Raffin, Robbiea Coltranea, Johna Stockwella, Jackieja Chana, Samma Hunga, Chucka Norrisa, Dolpha Lundgrena, Davida Carradinea, Barbaro Carrero, Malcolma McDowella, Candice Bergen, Uda Kierja, Jeana Claudea Van Dammea, Brucea Willisa, Arnolda Schwarzeneggerja, Jasona Stathama, Monico Bellucci, Stellana Skarsgarda, Liama Neesona, Bena Kingsleyja, Piercea Brosnana, Clinta Eastwooda, Maxa Von Sydowa, Simona Callowa, Diano Rigg, Geraldine Chaplin in Sylvestra Stallonea.

V družbi Dolpha Lundgrena

In to še ni vse, Cvetkov je namreč delal tudi za televizijo in za številne slovenske in jugoslovanske filme, zato moramo k njegovem rezimeju prišteti še Mork & Mindy in The Winds of War, kjer je spoznal Robina Williamsa, Roberta Mitchuma, Ali MacGraw, Jana Michaela Vincenta, Petra Gravesa, Topola in Ralpha Bellamyja, pa Hajde da se volimo 3, Zadah tela, Igmanski marš, Žikina dinastija in No Man’s Land, kjer je stisnil roko mnogim zvezdam jugo filma, pa recimo še Rdeči Boogie, Deseti brat, Halgato, Dediščina, Leta odločitve, Moj ata socialistični kulak, Ko zaprem oči, Barabe, Slepa pega, Nepopisan list, Slovenka, Pokrajina št. 2, Prehod in recimo Piran Pirano, kjer je ravno tako pustil svoj pečat.

Najprej je padla ideja, da intervju narediva po mailu, potem pa je Cvetkov izrazil željo, da bi me rad spoznal v živo, saj je bil izjemno zadovoljen s člankom, ki sem ga o njem nekaj časa nazaj zapisal na svojem blogu. Sprva sem mislil, da se zeza in da si ne bo vzel časa, ker je bil na polno zaposlen s snemanjem filma o Princesi Diani, ki jo igra Naomi Watts, potem pa sva se vendarle dobila pri njemu v Brezovici, kjer si, kot sem že povedal, ureja svoj filmski studio, v katerem bo lahko delal kvalitetne postprodukcijske zadeve za številne filme, v katerih sodeluje.

Prijateljski objem z Radetom Šerbedžijo

Na začetku sem imel nekaj treme, saj sem se rokoval s človekom, ki se je še letos rokoval s Stallonejem, Lundgrenom in Stathamom, potem pa je pogovor stekel kot namazan, saj sva se ujela kot stara prijatelja in oboževalca filmov. Cvetkov je res faca, Cvetkov je legenda, Cvetkov je totalni car, Cvetkov je slovenski Hollywood, Cvetkov je vse tisto, o čemer filmofili le sanjamo.

In tule je prvi del video intervjuja, kjer je beseda tekla o žurki ob rojstvu Van Dammeovega sina, o igralki, za katero bi preskočil goreče avtomobile, legendarnemu kaskaderju Evelu Knievelu, o njegovih začetkih in o tem, zakaj je edina prava slovenska kaskaderska zvezda, o prevračanju z džipom, znameniti seriji Vojne vihre in srečanju z Robertom Mitchumom, o norijah z Jackiejem Chanom in ščitnikih Clinta Eastwooda, o borilnih veščinah, o fejsbuku Monice Bellucci, delu stunt coordinatorja, igranju košarke z Georgeom Clooneyjem, o ženini želji, da se slika z Naomi Watts, in o tem, kakšni so vsi ti veliki akcijski zvezdniki tudi zasebno.

Vem, da folk filme masovno pobira z neta in da mnogim niti na misel ne pride, da bi šli v kino in zapravljali denar za absolutno predrago karto, toda hej, eno so poceni komedije in povprečne dramice, ki si res ne zaslužijo kino dvorane, drugo pa so filmi kot je The Dark Knight Rises, kjer narediš zločin, če ga gledaš doma. Četudi bi šlo za dvd rip, se takega filma enostavno ne gleda doma, kaj šele, če gre za nek jeben cam, kjer je slika še slabša od tistih legendarnih piratskih vhs kopij iz naše mladosti, jezik pa je sinhroniziran v indijsko špraho. Toda folk si take zadeve vseeno masovno vleče z neta, jih gleda in potem komentira kvaliteto slike ter zvoka. Folk je pozabil na kino, folk je pozabil na čarovnijo, ki jo pričara kino, folku je vseeno, če filme gleda doma in če je slika piece of shit. Pa četudi gre za filme, kjer storiš zločin, če jih ne gledaš v kinu.

In ne, ne kupim straha pred masakrom v kinu, saj to folk počne tudi pri vseh drugih velikih filmih. Je pa seveda ironično, da ljudi prav med piratsko kopijo novega Batmana naganjam v kino. Morda bi moral izbrati kako drugo piratsko kopijo, toda tale, ki je za take vrste film res zanič in žaljiva, mi je prav zdajle padla pred oči in me navdahnila za pričujoči zapis.

Na neki oddaji sta se po mnogih letih znova srečala Richard Chamberlain in Rachel Ward, nepozabna Ralph in Maggie iz serije Pesem ptic trnovk, ki smo jo v prvi polovici osemdesetih noro radi gledali tudi pri nas. Sicer pa jih Richard danes šteje že skoraj 80, Rachel pa jih bo letos praznovala 55.

No, pa sem prigural do konca letošnjega Grossmanna, ki sem ga za razliko od lani spremljal le z varnega domačega kavča. Jebat ga, letošnji nabor slavnih gostov me pač ni pritegnil tako zelo, da bi se zaplejal do Ljutomera, se pa zavedam, da si ekipa, ki jo vodita Tomaž Horvat in Peter Beznec, vseeno zasluži iskrene čestitke in globok priklon, da v Prlekiji vsako leto skupaj spravi tako zanimivo dogajanje. Ampak hej, če si imel na Grossmannu lani Christopherja Leeja in Menahema Golana, bo naslednje leto vendarle panika, če boš imel le Jaumeja Balaguera, ki si je na koncu po zaslugi filma Mientras Duermes glavno nagrado razdelil z Alexom Chandonom, režiserjem filma Inbred.

MIENTRAS DUERMES

Juame Balaguero me s svojimi prvi tremi filmi Los Sin Nombre, Darkness in Fragiles ni navdušil. Zdeli so se mi dolgočasni, premalo zanimivi in večkrat tudi zelo poceni. Potem sem končno videl Rec in vendarle poštekal, da tip obeta in da lahko od njega pričakujem še kak zelo dober film. In Mientras Duermes, po naše, Medtem ko si spala, je odličen film, je zrelejši in zelo kvaliteten Balaguero. Je zares fina, elegantna, ravno prav klavstrofobična, neprijetna, nelagodna, napeta in strašno zanimiva psihološka srhljivka, ki nikoli ne pretirava in ves čas ohranja stik z realnostjo, kar pri takih filmih ni ravno pogosto. Tu ni vlečenja za lase in idiotskih hollywoodskih zapletov, tu je počasna in živce parajoča zgodba o Cesarju (Luis Tosar), depresivnem, nesrečnem in zagrenjenem hišniku in vratarju stanovanjskega kompleksa, ki je obseden z mladenko Claro (Marta Etura), eno izmed rezidentk stanovanjske hiše. Cesar jo najprej nadleguje s pismi in smsi, nato pa se vsak večer pretihotapi v njeno stanovanje, se skrije po njeno posteljo in jo začne zastrupljati ter ji povzročati razne neprijetnosti. Zajebana situacija, ki jo občuti tudi gledalec, ko trepeta za Clarino varnost in tuhta, kaj vse ji bo še naredil Cesar, ta zlovešči možakar, ki bi čez lužo brez dvoma dobil svojo franšizo slasher grozljivk.

Ocena: 8/10

Ko vidim, da se glasba Michaela Jacksona širi tudi med slovensko mladino, sem zelo vesel, saj to dokazuje, da spomin na pokojnega kralja tudi pri nas še živi in se razvija. Je pa tale Mark res neverjeten poba, saj je star vsega 7 let in ima tudi svojo skupino z imenom Bad Boys Band, kjer seveda igra klavir. Na tem posnetku je res faca tudi zaradi stajlinga, s katerim se enkratno pokloni Michaelu Jacksonu.

AKCIJA STADION

Tole je ekranizacija resničnih dogodkov iz leta 1941, ko se je v Zagrebu začel nacistični teror, kjer so nemški vojaki in domači izdajalci začeli preganjati Srbe in Žide. Na koncu celo tako, da so vse študente in dijake spravili na štadion in od njih zahtevali, da Žide in Srbe izločijo sami. Film, ki ga je režiral Dušan Vukotić (1927-1998), bolj znan po svojih animiranih mojstrovinah, ki so mu kot edinemu Jugoslovanu, če se ne motim, prinesle celo oskarja, resda ne ujame vse potrebne kvalitete, dovolj prepričljive dramaturgije in vsega tistega, kar bi potreboval, da bi zares stresel gledalca, je pa kljub temu zadovoljiv testament grozljivih zagrebških dogodkov iz leta 1941, kjer je brat bratu nenadoma postal največji sovražnik. V prvi vrsti stoji Igor Galo, zame nepozaben zaradi Hladnikove Maškarade, ki se priključi odporniškemu gibanju in pomaga načrtovati sabotažo med mitingom na štadionu, poleg te razkošne, odlično posnete, srce parajoče in masovne sekvence, kjer so pomagali sodelovati dijaki skoraj vseh zagrebških šol, pa velja omeniti še prizor, kjer mlade učence silijo v streljanje kolegov in nekega duševno zaostalega mladeniča, ki pač ne ustreza Hitlerjevim predstavam o arijski rasi in se je ga je treba znebiti.

Ocena: 7/10

PAJA I JARE

Jp, tole je kino verzija izjemno gledane tv serije Kamijondžije (da so iste reči razturale na tvju in na velikih platnih, je bila nekoč pri nas stalna praksa), kjer sta bila seveda ravno tako glavna Miodrag “Čkalja” Petrović in Pavle Vujisić, kulta Jare in Paja, nekoč popularna vsaj toliko kot Mujo in Haso. Ne bom rekel, da nekaj štosev ni dobrih, nekaj prizorčkov pa ne raztura s tistim pristnim jugo humorjem, ki zabava še danes (recimo zasliševanje Čkalje), toda celota je precej dolgočasen film, ki ga zmatrajo mašila. Povsem nepotrebne in razvlečene sekvence, ki minutažo brez veze nabijajo do plafona. Paja i Jare sta se v osemdesetih vrnila še s filmom Kamiondžije opet voze, ki so jo potem spremenili še v tv serijo Kamijondžije 2, v vlogi Pajinega šefa pa se je od filma poslovil Aleksandar Gavrić, legendarni Kapetan Leši, ki je med snemanjem umrl v prometni nesreči.

Ocena: 5/10

SVETI GEORGIJE UBIVA AŽDAHU

Srđan Dragojević, režiser filmov Mi nismo andjeli, Lepa sela lepo gore in Rane, ki se je lani zmagoslavno vrnil s Parado, je s filmom Sveti Georgije ubiva Aždahu, sicer najdražjim in za pet milijonov evrov posnetim srbskim in s strani srbske vlade financiranih projektom, napovedal veliko vrnitev srbskega filma. Ali še bolje, film vseh filmov, s katerim se bo vrnil na pota stare slave, ki si jo zapravil z grozno slabim nadaljevanjem Andjelov, ki ga je potem opravičeval z dejstvom, da ga je posnel le zato, da bi zaslužil denar za Aždaho. Da bo šlo za sila pomemben celovečerec, od katerega so Srbi resnično pričakovali ogromno, je pričal tudi podatek, da je scenarij napisal Dušan Kovačević, avtor knjižne predloge o Aždahi, da o tem, da se zgodba dogaja pred in med prvo svetovno vojno, kjer so Srbi utrpeli hude izgube in ponižanje, kar jih boli, skeli in peče še danes, niti ne začenjam govoriti. In film je močno razočaral. Tako zelo, da Srbe boli še danes. Tako hudo, da so bili verjetno prepričani, da Dragojević nikoli več ne bo smel posneti nobenega filma. Okej, film resda ni mojstrovina, saj ga kazijo sterilnost, statičnost, premalo dodelana dramaturgija, premalo karizmatični liki, manjko emocij in neka taka površna režija, toda vseno ne morem reči, da je slab in tak, da bi moralo biti Dragojeviću nerodno. Še posebej pri zadnji bitki, ki je res krvava, tragična, odlično posneta in prepričljivo nastavljena. Je pa vse skupaj v prvi vrsti ljubezenski trikotnik treh junakov, Đorđa (kot vedno fenomenalni Lazar Ristovski), Gavrila (Milutin Milošević, ki je vlogo dobil po Sergeju Trifunoviću, ki se je skregal z Ristovskim) in Katarine (Nataša Janjić), ki najprej ljubi Gavrila in se potem po zavrnitvi tolaži z Đorđem. Ljubezenski film, kjer ljubezen uniči vojna. Vojna drama velikih razsežnosti, kjer se na hitro oglasi celo zloglasni Gavrilo Princip. In film, kjer tudi meni ni jasno, kam so zmetali pet milijonov evrov. Guštnih dialogov iz Lepih vasi in Ran je premalo, gledalec pa dobi občutek, da je Dragojević ves čas kolebal med modernim in starinskim načinom filmanja, če veste kaj hočem reči. Prav to pa je film seveda na koncu pokopalo, saj je izpadel preveč teatralen in premalo sočen. Plus Milena Dravić v vlogi tetke Slavke, ki Katarini pove, da je Đorđe okej izbira zanjo kljub temu, da ljubi Gavrila, in duhovnik Dragan Nikolić, ki je leta 1989 v tv verziji Aždahe igral Gavrila.

Ocena: 6/10

NAZIS AT THE CENTER OF THE EARTH

Le s čim je bolje obeležiti letošnjega Grossmanna kot s filmom o nacijih, ki se po koncu vojne naselijo nekje v notranjost našega planeta. In s filmom, kjer je Adolf Hitler (James Maxwell Young) transformer, ki živčno strelja ekipo znanstvenikov iz Antarktike (Jake Busey, Dominique Swain, Josh Allen), ki po naključju odkrijejo njegovo skrivno domovanje. In hej, tukaj je tudi zloglasni doktor Josef Mengele (Christopher Karl Johnson), ki prišlekom slači kožo in jo hrani za nemške vojake, ki potrebujejo malce prenove. Drži, tole je dosti bolj odfukan, zabaven in boljši B šit od hvaljenega Iron Skyja, ravno prav ogabna in krvava pizdarija, ki se na koncu okiti tudi s čisto pravim scifi poklonom črnobelim B kultom iz petdesetih, katere je zelo spretno obračal tudi Dan neodvisnosti.

Ocena: 6/10