London 2012

29.07.2012 ob 13:35

Ko sem slišal, da bo svečano otvoritev letošnjih olimpijskih iger režiral Danny Boyle, me je začela zanimati še bolj kot sicer, zato sem bil na koncu malce razočaran, saj se je Boyle v uvodnem delu odločil za nekakšno avantgardno zgodovinsko učno uro, ki je kljub Kennethu Branaghu izgledala kot kaka slovenska kulturna proslava. So bile pa zato dosti boljše fore z Danielom Craigom, ki mu je najprej pomahal kip Winstona Churchilla, nato pa je iz helikopterja skočil s kraljico Elizabeto, ki se je potem med mimohodom športnikov precej dolgočasila. To je bil pač James Bond opening, trailer za prihajajočega Bonda, ki si boljše reklame ne bi mogel želeti. Okej so bili tudi humorni vložki Rowana Atkinsona, ki si je privoščil še znameniti Chariots of Fire, precej dolgočasno pa so delovali tisti filmski liki, kjer je bilo mogoče prepoznati tudi Potterjeve junake.

In potem se je začel mimohod športnikov, ki jih bo letos več kot 10 tisoč. Super jih je bilo gledati, pa eno tako pozitivo so dajali gledalcem. Tisti pravi olimpijski duh, kjer bi se lahko vsaj za 14 dni res prekinile vse slabe reči na našem planetu. Pa države, joj kako veliko jih je. Tudi takih, za katere človek sliši prvič in se sprašuje, kje za vraga so jih našli. Pa folklora in stajling, pestro, zabavno in zanimivo, tudi pri Čehih, ki so zmagali s svojimi odštekanimi škornji. Pa zvezdniški športniki, ki so že zdavnaj presegli okvire športa in postali pop ikone. Recimo Usain Bolt, ki je nosil zastavo Jamajke, Maria Šarapova, ki je isto počela za Rusijo, kjer se je sprehajal tudi legendarni Sergej Bubka, ki je v meni prebudil močno nostalgijo za časi, ko sem bil velik športni navdušenec, in Novak Đoković, ki je seveda branil barve Srbije. Pa vsi častni gostje na tribunah, kjer je bila tudi Michelle Obama, ki je ponosno pozdravljala ameriško ekipo, med katero sta korakala tudi Kobe Bryant in LeBron James. Ta mimohod športnikov je res kul, pa tudi zabaven in tak, da človek začne razmišljati, kako veliko pomeni nekemu tretjerazrednemu športniku iz neke vukojebine, da se lahko sprehaja po Londonu in je del tako prestižnega športnega cirkusa.

Pa naši Slovenci s Petrom Kauzerjem na čelu. Kar ponosen postaneš, da si Slovenec, ko jih vidiš kako korakajo in kako zelo si želijo, da bi jim šlo dobro in da ne bi razočarali svojih navijačev. Tudi v meni se ob takoj rečeh prebudi precej patriota. Seveda ne toliko kot leta 1996, ko je bil Leon Štukelj največja faca tudi Billu Clintonu in Carlu Lewisu, a vendar dovolj, da bom navijal, si želel čim boljših uvrstitev in upal celo na kako medaljo. In ko smo že pri Lewisu, od nekdaj mi je bil največji car atletike in razlog, da sem zagreto spremljal vse mitinge, na katerih je nastopal in zmagoval. To, kar je bil Lewis v atletiki, je bil Michael Jackson v muski, če povem čisto direktno in malo fanovsko.

In potem čakanje, kdo bo prižgal olimpijski ogenj. Začel je David Beckham, ki je baklo  prinesel s čolnom in pokazal, da bi bil lahko tudi on povsem dober Bond, nadaljeval Steve Redgrave, legendarni veslač, končali pa mladi upi britanske atletike, ki jih je blagoslovil tudi mitski dekatlonec Daley Thompson, ki se ga kot mulc spomnim še zavoljo računalniške igre, ki smo jo nabijali na nepozabnem Commodoreu 64. Nostalgija, huda nostalgija, ki mu je pri olimpijskh igrah morda celo najbolj kul od vsega. In ko smo že pri nostalgiji, mitih in legendah, slavnostni govorec je bil Sebastian Coe, pri olimpijski zastavi je sedel Muhammad Ali, zastavo pa je nosil tudi Haile Gebrselassie. To so ta imena, ki me popeljajo v otroštvo, v nek drug čas, ko sem bil res nor na športne zadevščine, še posebej na atletiko, kjer so bilo športniki vedno največje zvezde.

Tudi letos bom gledal ta cirkus kolikor bo dopuščal čas, pač tiste discipline, ki me najbolj zanimajo. Najbolj seveda atletiko, kjer bo tako kot vedno najbolj napeto v teku na 100 metrov, kjer me resnično zanima, če je Bolt še zmeraj top šit. Ali kot je na koncu otvoritve zapel Paul McCartney: “Hey jude, don’t let me down. You have found her, now go and get her. Remember to let her into your heart, then you can start to make it better.”

 

2 komentarjev na “London 2012”

  1. IZTOK faking GARTNER » London 2012: Peter Kauzer pravi:

    [...] Peter Kauzer, od katerega smo vsi potihem pričakovali medaljo. Pa tudi zastavo je nosil na otvoritvi, jebemti. V polfinalu je bil najhitrejši, bil je raketa, kot ga kličejo fani, zato je res škoda, [...]

  2. IZTOK faking GARTNER » London 2012: Slovo pravi:

    [...] gremo k zaključni slovestnosti, ki mi je bila dosti bolj všeč od otvoritve. Tudi glasbeno, pa čeprav mi grejo vsi ti brit bandi pošteno na živce že od nekdaj. Toliko [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !