IZTOK faking GARTNER

« | | »

Grossmann 2012: Tito i ja

22.07.2012

Kot sem že povedal, na letošnjem Grossmannu je bil tudi režiser Goran Marković, ki so ga ovenčali z nagrado za življenjsko delo in pripravili tudi pestro retrospektivo njegovih filmov, med katerimi sem ujel nepozabno mini klasiko Tito i ja iz leta 1992.

Pa naj začnem s tekstom, ki so ga o Markoviću spisali na spletni strani Grossmannovega festivala:

“Letošnji častni gost je režiser Goran Marković, eden ključnih filmskih avtorjev s področja bivše Jugoslavije, ki bo na festivalu prejel nagrado za življenjsko delo. Njegovi filmi so dosegli kultni status ter postali del popularne kulture na področju nekdanje Jugoslavije, veliko pozornosti pa so bili deležni tudi v širšem evropskem prostoru. Njegov opus se odlikuje z raznolikostjo, saj se je preizkusil v številnih žanrih (seveda tudi v fantastiki in grozljivki), ki se v njegovih filmih pogosto prepletajo, stilsko pa se z izjemno suverenostjo giblje od asketskega dokumentarističnega pristopa do natančno domišljenih vizualnih bravur. Za vse njegove filme je značilno močno družbeno kritično sporočilo, ki skozi pogosto humorne pripovedi o neprilagojenih malih ljudeh, ki so le del disfunkcionalne, razpadajoče družbe, opozarja na družbene probleme, kot so mladoletno prestopništvo (Posebna vzgoja), socialne razlike v »brezrazredni« družbi (Državni razred, Že videno), kriza in razpadanje sistema (Variola vera, Zbirni center) ali vsesplošna korupcija (Tajvanska kanasta).  Goran Marković je rojen leta 1946 v Beogradu. Filmsko režijo je doštudiral na znameniti akademiji FAMU v Pragi, kjer sta mu med drugimi predavala Milan Kundera in oskarjevec Elmar Klos. Po vrnitvi v Beograd je najprej več let delal na televiziji, kjer je posnel več kot 50 dokumentarcev. Leta 1977 je debitiral z dramo Posebna vzgoja, za katero je požel številne nagrade in naklonjenost občinstva, ki se je še povečalo z leta 1979 posneto komedijo Državni razred. Po satiričnem Mojstri, mojstri (1980) je leta 1982 za pravi preplah poskrbela Variola vera, izjemen spoj filma katastrofe, grozljivke in drame, po komediji Tajvanska kanasta (1985) pa je leta 1987 posnel ultimativno jugoslovansko grozljivko Že videno, ki je svoje mesto našla tudi v svetovnih horror antologijah. Njegov zadnji film pred razpadom Jugoslavije je bila fantastična komedija Zbirni center (1989), ki ji je leta 1992 sledila nostalgična satira Tito in jaz. V letih, ki so sledila, se je Marković zaradi neugodnih razmer posvetil delu v gledališču in dokumentarcem, njegova družbena kritičnost pa je spričo strahot ob razpadu nekdanje skupne države postala še izrazitejša, kar je razvidno iz po prelomu tisočletja posnetih celovečercev Kordon (2001) in Turneja (2008). To jesen bo po nekajletnem premoru predstavil svoj novi film Ponarejevalec. Za svoje delo je Marković prejel številne nagrade na domačih in mednarodnih festivalih. Je predavatelj na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu in član bruseljske Evropske akademije za filmsko umetnost.”

null

TITO I JA

Goran Marković, ki me je navdušil s filmi Turneja in Urnebesna tragedija, je malo po razpadu Jugoslavije posnel film Tito i ja, nostalgično satiro, ki gledalca očara s preprostim humorjem, živopisno igralsko ekipo in simpatično atmosfero ter kljub zabavnim prizorom ohranja potrebno ostrino in prebrisano prikaže obsesijo s Titom, ki je bil mulariji v petdesetih letih prejšnjega stoletja bolj pomemben od lastnih staršev. In tu je Zoran (Dimitrije Vojnov, zdaj priznani scenarist filmov kot so Šišanje in Doktor Rej i djavoli), mali debelušni deček, ki zmaga na natečaju z naslovom “Da li voliš druga Tita i zašto” in za nagrado dobi potovanje v Kumrovec. Jp, mali Zoki je ultimativni Titov fan, tisti pravi Titov pionirček, ki se mu Tito (Vojislav Brajović) prikazuje celo v sanjah. Vse dokler ga končno ne sreča tudi v živo in namesto fotkanja z njim raje izbere žretje torte in ostalih sladic polne mize, ki čaka otroke na Titovem rojstnem dnevu. Zoki Tita najprej obožuje, nato pa v Kumrovcu javno prizna, da Garyja Cooperja in Johnnyja Weismullerja obožuje še bolj. Drži, Tito, ki se mu film pokloni z izvrstnimi arhivskimi posnetki, je za Zokija filmska zvezda, tisti prav superstar, ki tala avtograme in se nastavlja soju žarometov. Zanimivo, originalno in dobro zastavljen film, ki več kot izvrstno ujame psihologijo takratnega časa v bivši Jugoslaviji. Ekipa, ki jo sestavljajo tudi Miki Manojlović, Anica Dobra, Olivera Marković, Dragan Nikolić, Bogdan Diklić in Lazar Ristovski, ki enkratno odigra zavednega patriota Rajo, ki otroke pelje v Kumrovec in se do Zokija vseskozi obnaša preveč strogo in nesramno, je, kot sem že dejal, izjemno barvita, zanimiva, pestra in odlično vkomponirana v različne prizore in dialoge, režiser Marković pa spretno skače iz politične satire v preprosto komedijo in na svojstven način oriše zgodovino nekdanje Juge. Ali kot pravi Miki Manojlović, ki igra Zokijevega očeta: “Zoran se bo sam odločil, ali bo šel na Titov rojstni dan ali ne.” In ko smo že pri Titu, zelo pogumen je prizor, kjer med rojstnodnevno zabavo popravi lase nekemu dekletu, kar seveda asocira na njegovo navdušenost z rosno mladimi ženskami, ki so ga tako ali drugače spremljale skozi celo življenje.

Ocena: 8/10

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 22.07.2012 ob 14:29 pod grossmann, recenzije. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

Ni odziva na “Grossmann 2012: Tito i ja”
Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !