IZTOK faking GARTNER

« | | »

Kulti in klasike: Užička republika (1974)

16.07.2012

UŽIČKA REPUBLIKA

Če boste iskali enega najboljših jugoslovanskih vojnih eposov, bo Užička republika, sicer delo mojstra Živorada “Žike” Mitrovića, tudi avtorja Operacije Beograd in Kapetana Lešija, brez dvoma pravi naslov. Skoraj tri ure dolga dramatizacija bitke za Užiško republiko, prvega osvobojenega ozemlja med okupacijo Jugoslavije, ki so ga partizanom pod vodstvom Josipa Broza Tita (Marko Todorović) hoteli poteptati četniki Draže Mihajlovića (Miodrag Lazarević) in okupatorska vojska, ki ni prenesla, da sredi Evrope obstaja svobodna državica znotraj kapitulirane Srbije. Skoraj tri ure prepričljivo nastavljene drame, odličnih akcijskih prizorov na fronti, političnega dvoboja Tita in Mihajlovića, ki sta najprej paktirala, nato pa ratala smrtna sovražnika, kaotične situacije, ko je brat bratu postal nasprotnik, ter ravno pravšnje mere patetičnih in herojskih prizorov, ki se jih ne bi branila niti Bitka na Neretvi, kateri se Užiška republika kot edini partizanski film povsem približa in jo na trenutke morda celo preseže. Tu je mati, ki histerično išče svojega sina, ki ga najde mrtvega na tovornjaku. Tu je klasična glasba med katero nemški vojaki pobijajo nedolžne žrtve, skoraj tako kot v Botru, ko je potekal krst v cerkvi. Tu je četnik Rade Šerbedžija, ki mu ni jasno, zakaj se Mihajlović noče boriti proti okupatorju. Tu sta zaljubljenca Boris Buzančić in Božidarka Frajt, ki bosta za vedno imela romantično jutro v postelji. Tu je mladenka Neda Arnerić, ki se ji najprej ne ljubi kaj dosti sodelovati v vojni, nato pa na partizanskem zborovanju izjemno doživeto odpoje pesem za Tita in postane zagrizena partizanka. Tu je pek Petar Prlićko, nepozabni Sok iz Kapetana Lešija, ki je v letu Užiške republike zablestel še v filmu Kapetan Mikula Mali in ki sedaj majhnemu dečku obljubi, da se bo iz bitke vrnil domov. Tu je Marko Nikolić, ki je bil pred kultnim Boljim Životom stalnica partizanskih filmov. In tu je seveda tudi slepi Mija Aleksić, ki v srce parajočem prizoru dahne: “Slavko, oči moje, daj bombu,” kar Slavko seveda ne sliši več, saj ga je zadela nemška krogla.

Kot sem že zapisal, to je še ena Neretva, ki je bila prav tako polna takih mini emotivnih mojstrovinic, ki z gledalcem ostanejo za vedno. Resnično velika, razkošna in mogočna epopeja, ki ji tudi zgodovinsko ne moremo očitati kakšnih pretiranih kiksov in kvazi patriotizma, tudi zato, ker je Tito svoj štab leta 1941 prestavil prav v osrčje Užiške republike. In ko smo že pri Titu, Mitrović ga fenomenalno vkomponira v dogajanje in ga prikaže kot dokumentarec, četudi ga ves čas igra Marko Todorović, kar pomeni, da ga vendarle ohrani na potrebni distanci, a ga istočasno vseeno naslika kot navadnega smrtnika, kar je še bolje kot v Sutjeski, ko ga je igral Richard Burton. Mitrović, ta mojster partizanskih vesternov, je res obvladal svoj posel in v Užičko republiko zlil vse svoje filmsko znanje in izkušnje, ki si jih je pridobil pred tem. Je pa tale film tudi malo slovenski, saj v njem zapojejo našo partizansko pesem, omenijo odred Ivana Cankarja in nas že v uvodu presenetijo z napisi Slovenci niste sami, vaš dom je naš dom, kar je za jugo partizanščine, kjer je bilo Slovenije le za vzorec, seveda redkost. Enkraten film, tudi žanrsko, pa na stopnji številnih ameriških vojnih klasik, ki jih z guštom in emocijami večkrat kot za šalo tudi preseže.

Ocena: 9/10

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 16.07.2012 ob 01:52 pod kulti, klasike & filmski svet. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

En odgovor na “Kulti in klasike: Užička republika (1974)”
  1. IZTOK faking GARTNER » Kulti in klasike: Timočka buna (1983) - 9.08.2012 ob 14:10

    [...] in Obračun, potem vam je več kot jasno o čem govorim. Nič drugače ni bilo tudi pri eposu Užička republika, pa četudi je šlo za resnične dogodke, kjer si Mitrović ni smel privoščiti toliko svobode, [...]

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !