Kulti in klasike: Campo Mamula (1959), Petrijin venac (1980), Salaš u malom ritu (1976)

15.07.2012 ob 18:02

Jp, Klasik Tv še vedno rula na polno, kar pomeni, da sem zadnje tedne postal pravi fen starih jugoslovanskih filmov. Za to je verjetno kriva Lepa Brena, je pa res, da je večina ogledanih filmov odlična, zato se vedno znova veselim kakega novega, ki sem ga ali pozabil, ali pa ujel prvič v življenju. Po filmih Obračun, Povratak otpisanih, Kapetan Leši, Partizani, Boško Buha, Operacija Beograd, Bombaši, Desant na Drvar, Devojački most, Krvava bajka, Dvoboj za južnu prugu, Hajde da se volimo, Vrhovi Zelengore, Hajde da se volimo 2, Lager Niš in Hajde da se volimo 3, ki sem jih na blogu recenziral v dobrem mesecu, so sedaj na vrti še trije novi, ki sem jih ujel včeraj in danes. In hej, v vseh treh igra Pavle Vujisić, za katerega je Orson Welles nekoč dejal, da je najboljši igralec vseh časov. Klasik Tv je res zakon program, eden najboljših, kar jih je v naši ponudbi. Pa tudi slovenske filme rolajo, da ne bo pomote.

CAMPO MAMULA

Leto 1943, vojni zapor na otoku Mamula, kjer ujetnike, med katerimi sta tudi Pavle Vujisić in Ljuba Tadić, nadzorujejo Italijani, ki potem seveda kapitulirajo, kar pomeni, da začne na otoku vladati dosti bolj strožja nemška roka (Pavle Bogatinčević je vrhunski v vlogi kapetana Brauna). Super film, s tako zelo prepričljivo atmosfero in prizori, da dobi gledalec občutek, da je zraven. Jugo Alkatraz, če pavšaliziram. V prvi vrsti pa izjemen in zelo napet triler o skupini ujetnikov, ki morajo iz vode vleči bombe in trepetati za svoje življenje. Gledalec grize nohte in čaka, kdaj bo kako bombo razneslo, pobje pa tuhtajo, kako bi pobegnili in nemške vojake ugnali v kozji rog. Dobro delujejo tudi medsebojni odnosi in napetosti med jetniki, ki so se za rešetkami znašli iz različnih razlogov, piko na i da glasbena podlaga mojstra Adamiča, skratka, res zelo okej film, ki mu čas ne more do živega. Plus režiser Velimir Stojanović, ki je v letu tega filma umrl star komaj 38 let.

Ocena: 8/10

PETRIJIN VENAC

Jp, tole je srbski odgovor na Vdovstvo Karoline Žašler, še ena zgodba o ženski, ki si jo podajajo različni moški, če povem čisto preprosto. Sicer pa film Srđana Karanovića, ki je štiri leta kasneje posnel tudi Virdžino, leta 2009 pa navdušil z Beso, ki mi je zaenkrat ušla. Film, kjer naslovno junakinjo Petrijo zaigra Mirjana Karanović, resda ni napačen, toda malo se vleče, pa tudi dovolj močan ni, ko pride do najbolj ključnih in emotivno izrazitih sekvenc. Prvi mož Marko Nikolić Petrijo nažene od doma po tem, ko mu rodi mrtvega otroka, kar je nedvomno najbolj pretresljiv del filma, gostilničar Pavle Vujisić ji ponudi oporo in z njo le na hitro ljubimka, tretji mož pa po nesreči v rudniku postane invalid, pijanec in depresivnež, kar njun zakon seveda počasi uniči. Petrija nima sreče z moškimi, saj se ji ljubezen hitro sesuje, moški pa se v njeni bližini čez čas začnejo obnašati povsem drugače kot na začetku zveze. Ne bom rekel, da je kriva sama, saj jih iskreno ljubi, toda nanje ima nek tak slab vpliv. Ali kot ji pove rudar: “Glupa si, stvarno si glupa.” Drži, Petrijin venac je film o ženski, ki brez moškega ne zna živeti, z njim pa očitno tudi ne.

Ocena: 6/10

SALAŠ U MALOM RITU

Enkraten film režiserja Branka Bauerja, ki nam je dal tudi Boška Buho. So pa tokrat v bistvu spet glavni otroci (med njimi je tudi rosno mladi Slavko Štimac), ki zakuhajo jezo nemške manjšine, ki po začetku vojne prevzame komando nad majhno vasico v Vojvodini. Bauer je znal, tudi z atmosfero, scenografijo, tempom in dramaturgijo, kjer gledalcu celi dve uri ni niti malo dolgčas. Film je tematsko podoben Krvavi bajki, a ni tako zelo krut in tragičen. Je pa odličen prikaz vojnega časa, kjer so morali ljudje paziti kaj počnejo, da se niso zamerili nemški vojski. Pavle Vujisić je zelo dober kot gostilničar, ki na skrivaj sodeluje s partizani, šov pa ukrade Miodrag Radovanović, nemški informer, ki pride raziskovat ozadje požiga nemškega žita. Na videz je miren, celo prijazen, v resnici pa zloben in zlovešč, torej tak kot Christoph Waltz v Tarantinovih Neslavnih barabah. Mladi Štimac in njegova kompanija se mi bodo za precej časa vtisnili v spomin, izvrsten pa je lik nemškega vojaka Sepa (Vojin Kajganić), ki se mu vidi, da prezira vojno in da noče biti tipična baraba. Se pa ne spomnim filma, kjer sem tolikokrat popolnona napačno predvidel potek zgodbe, kar pomeni, da je klišejev glede scenarija res malo.

Ocena: 8/10

 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !