Arhiv za Julij, 2012

London 2012: Michael Phelps končno osvojil medaljo

31.07.2012 ob 23:09

Najprej malo plavalne nostalgije, ki zame sega v čase, ko smo kot podivjani navijali za brata Petrič. Celo plavanje sem začel trenirati zaradi Boruta, če se spomnim prav. Pa dobro mi je šlo, še posebej v kravlu, zato sem bil zelo jezen, da me je dal trener na lokalnem tekmovanju plavati žabico, kjer se nisem najbolje izkazal, kar pomeni, da sem plavalno kariero obesil na klin.

Pa gremo k Phelpsu, ki mu letos ne gre najbolje. Ki puši na vseh individualnih nastopih in je bil do danes le senca velikega šampiona iz prejšnjih olimpijskih iger. Celo na 200 delfina je bil le drugi, jebemti, kar je zanj isto kot da bi bil zadnji. Če si Michael faking Phelps moraš biti prvi, če ne te ni. Je pa zdaj vendarle zmagal kot član ameriške štafete, kar pomeni, da je na novo napisal zgodovino plavanja in osvojil že devetnajsto medaljo v karieri, od tega kar petnajst zlatih. To pa so cifre, o katerih je lahko sanjal tudi Mark Spitz, ki ga je Phelps posekal že pred štirimi leti, ko je osvojil osem zlatih medalj na istih igrah. In cifre, ki Phelpsa postavljajo na sam vrh med vsemi športniki, ki so kdaj osvojil ogromno cifro medalj. Vauu faking vauuu.

London 2012: Anja Klinar

31.07.2012 ob 22:43

Ne vem točno kaj se letos dogaja s Saro Isakovič, toda danes je bila glavna Anja Klinar. In to v delfinu na 200 metrov, kar ni bila nikoli njena paradna disciplina.V polfinalu svoje skupine je bila na odličnem petem mestu in to s svojim osebnim rekordom, kar je za športnika itak zmaga, pa četudi bi bil zadnji. Za finale ji je žal zmanjkalo nekaj stotink, je bila pa nekaj ur prej odlična deseta še na 400 metrov mešano, kjer je finale prav tako zgrešila za mišji kurac, kot radi rečemo.

In hej, zakaj se butterfly prevaja delfin?

(c) plavalniklubradovljica.si

Kulti in klasike: Bite the Bullet (1975)

31.07.2012 ob 20:20

BITE THE BULLET

Tega filma sem se iz otroštva najbolj spomnijal po prizoru, kjer Gene Hackman prebiča Jana-Michaela Vincenta, ki je malo pred tem grobo mučil svojega konja, ki se je sesedel med dirko v preriji. Pa morda tudi po prizoru, kjer Hackman skupaj z Jamesom Coburnom prikoraka na cilj. Dober film, tudi danes po skoraj štiridesetih letih. Tudi po zaslugi vrhunske igralske ekipe, kjer poleg Hackmana in Coburna, ki sta itak nad oblaki, v prvi vrsti stojita še Candice Bergen in Ben Johnson, ki se prav tako udeležita maratonske konjske dirke, kjer se udeležencem zgodi cela kopica zanimivih, nevarnih in tudi zabavnih reči. Dejansko sem tale film spet našel po mnogih letih in zaradi prizora, ki sem ga opisal zgoraj, podoživel svoje otroštvo, ko sem se kot mulo po zaslugi svojega očeta srečeval tudi s takimi filmi. Režiral je legedanrni Richard Brooks, znan tudi po klasikah Cat on a Hot Tin Roof, Elmer Gantry, In Cold Blood in recimo Blackboard Jungle, glavno vlogo je zavrnil Charles Bronson, Mario Arteaga, ki igra Mehičana z zobobolom, poskrbi za nepozaben prizor, ki ponazarja naslov film, scenografija in fotografija jemljeta dih, edina zamera pa gre pretirani dolžni, ki film mestoma malce upočasni in gledalcu servira preveč različnih dodatnih zgodbic, ki imajo premalo časa, da bi se zares razvile.

Ocena: 7/10

London 2012: Iztok Čop & Luka Špik

31.07.2012 ob 13:42

Ta dva možakarja sta res carja. Pa čas jima ne more do živega. Človek dobi občutek, da bosta zmagovala vse do penzije. Danes sta zmagala v polfinalu in se uvrstila v veliki finale, kjer ju morda čaka celo medalja. Čop je bil letos star že 40 let, tole so, če se ne motim, njegove že pete olimpijske igre, pa zdi se mi, da je celo najstarejši veslač na olimpijadi.

(c) lendavainfo

London 2012: Urška Žolnir

31.07.2012 ob 12:39

Pravkar se je uvrstila v polfinale in malo ji manjka, da dobi medaljo, kar pomeni, da svoje tekmice lomi kot po tekočem traku. Idealno, da iz arhiva potegnem intervju, ki sem ga z njo pred leti opravil za Novi tednik.

Ste nevarna punca?
Pozor, opravka imate z nevarno punco (smeh).

Imate zaradi tega, ker obvladate borilne veščine, manj zmenkov s fanti?
Ni res. Lahko jih imam več, problem je ta, da želijo potem govoriti samo o borilnih veščinah.

Kdaj ste bili nazadnje resnično zaljubljeni?
Če je to to, potem je bilo v šestem razredu osnovne šole, kar pomeni, da doslej še nisem bila resnično zaljubljena.

Kako je osvojiti medaljo na olimpijskih igrah?
Za to lepo doživetje v slovarju Slovenskega knjižnega jezika ni besede.

Je preveč ženska postava hendikep za uspeh v vašem športu?
Na začetku je nekaj problemov z ravnotežjem, potem pa kar gre (smeh).

Bi premikastili Tomaža Barado, ali še boljše, Jeana Claudea Van Dammea?
Vsak človek ima šibko točko. Lahko rečem kaj sem, ne vem pa kaj še bo ali kaj bi.

Bi si upali za boljši tv rejting v kopalkah boriti v blatu?
Imam dovolj dober rejting zato se mi zanj ni treba boriti. Se mi pa zdi, da mora biti borba v blatu dokaj zanimiva.

Je mogoče, da je športnica vašega kova v resnici izjemno romantična in nežna duša?
Le komu bi se ljubilo po vseh potovanjih, velikih tekmovanjih in močnih treningih biti agresiven še doma. Po vsem tem si zaželiš samo romantike in nežne roke.

Koliko denarja ste dobili za Tuševo reklamo?
Kaj ni dovolj, da dobim avto.Vsak dan se z njim vozim, vi me pa še opazite ne (smeh).

S katerim znanim Celjanom bi šli na sanjski zmenek in kako si vse skupaj predstavljate?
Z znanim že ne bi šla, potem bi me ljudje še bolj opazili. Če bi šla, bi si zmenek uredila v savni v Zdravilišču Laško, ker te ljudje v gneči težje opazijo. Zraven bi prijetno poklepetala. Torej, prijetno s koristnim. Sicer pa imam savno enkrat tedensko v programu, ki ga je sestavil moj trener Marjan Fabjan.

Po izjemnem uspehu v Atenah ste postali vzornica mnogim mladim dekletom. Ali to pomeni, da bodo začela že v osnovni šoli pretepati fante, ki jim bodo šli na živce?
Dokler so še dekleta, si me naj vzamejo za vzor kot športnico, ki je dobila medaljo v Atenah. Ko bodo starejše, pa naj se ne ustrašijo niti najmočnejših Slovencev, kot se jih nisem tudi jaz.

Ko sem na internetu vtipkal vaše ime, sem dobil podatek, da nastopate za Slovaško. Je mogoče, da pol sveta še vedno ni slišalo za našo državo?
Vse kar je prav, ne mi več omenjati tega. Jaz nastopam samo za Slovenijo. Saj zato smo pa mi športniki ambasadorji Slovenije, da širimo ugled naše države po svetu.

Nekje sem prebral, da so judoistke v postelji vse prej kot nežne ženske. Drži?
Res je, če verjamete ali ne – prave tigrice (smeh).

Zakaj je judo, ko ga človek gleda po televiziji, tako zelo dolgočasen in razvlečen šport?
Prenosov juda je po televiziji tako malo, da ljudje sploh ne vedo za kaj gre. Snemalci pač pokažejo kar znajo.

Mi znate povedati kdo sta bila Jigoro Kano in Mikonosuke Kawaishi?
Jigoro Kano je bil ustanovitelj juda, kdo je Mikrosuši Kavaiši pa ne vem. Jaz moram vedeti samo to, da je borzno posredniška hiša Ilirika moj sponzor do leta 2008.

In jasno, bi si upali čez ramo na tla vreči našega župana Bojana Šrota?
Gospoda župana je že dosti ljudi poizkušalo vreči čez ramo, vendar niso uspeli. Prepričana sem, da bi se za boj z mano dobro pripravil. Vsekakor bi bil trd oreh (smeh).

DODATEK 1

Urška faking Žolnir je v finalu, Slovenija ima medaljo. Še en jebeni ippon, še ena super zmaga za našo šampionko. Na koncu bo srebrna ali zlata. Jp, danes je Žolnir overdose, kjer se Urška bori vsake pol ure in svoje nasprotnice lomi kot stiropor. Svaka čast. Tudi trenerju Marjanu Fabjanu.

DODATEK 2

Urška Žolnir je olimpijska prvakinja. V parih urah je sesula pet tekmovalk in osvojila zlato medaljo. Neverjetno, res neverjetno. Iskrene čestitke za tale zgodovinski dosežek.

(c) rtvslo

London 2012: Sinhroni skoki v vodo

31.07.2012 ob 11:18

Skoki v vodo so mi od nekdaj zelo kul. Še vedno se zelo dobro spomnim časov, ko sem navijal za Grega Louganisa in si celo doma v banji uredil svojo verzijo skokov s plastičnim človečkom, ki je skakal s pomočjo ravnila. Pa vedno sem na trnih, ko se skakalec odrine in začne izvajati razne vragolije preden prileti v vodo, saj razmišljam, če se bo morda udaril v glavo in če bo vse speljal tako kot si je zamislil. Kul šport, res. Spektakularen, napet, zanimiv. Od nekdaj.

Včeraj sem ujel moške skoke v paru, tako imenovane sinhrone skoke, kjer istočasno skačeta dva tekmovalca iz iste države, ki morata izvesti popolnoma enake vragolije, če hočeta dobiti dobre točke. Zajebana zadeva že za enega, kaj šele za dva hkrati, kjer živci verjetno delajo sto na uro, saj lahko eden pokvari nastop drugega. Na koncu sta zmagala Yuan Cao in Yanquan Zhang, fantiča iz Kitajske, drugo in tretje mesto pa sta si razdelili Mehika in ZDA.

Recenzija: Klip

31.07.2012 ob 10:55

KLIP

Jp, tole je srbski odgovor na dosti boljšo Mularijo Larryja Clarka, letošnji Srpski film, seksualno zelo eksplicitna najstniška drama, ki je letos dvignila ogromno prahu na domačih tleh in pobrala kar nekaj priznanj v tujini. Čista provokacija, ki izven tega ne ponudi kaj dosti in pogrne tudi v poanti, da je mlado dekle kul samo takrat, ko svojemu fantu v seksu pusti vse, kar se mu zahoče. Klip, ki tudi dejansko izgleda kot skupek nepovezanih klipov, je film z zelo skromno dramaturgijo, praznim scenarijem, sterilnimi dialogi in klišejskim slikanjem današnje mladine, ki pač samo žura, seksa, se drogira, pije, razbija in vse skupaj snema na svoje mobilne telefončke. Drži, današnja mladina vse to počne samo zato, da so klipi na njihovih mobijih čimbolj zanimivi, atraktivni in kul. Če nimaš dovolj dobrega in provokativnega klipa, si luzer. Vsaj tako nas uči režiserka Maja Miloš, ki na koncu resda zapiše, da mladoletne osebe niso sodelovale v prizorih seksa, toda reči, ki jih zahteva od vsega 16 letne glavne igralke Isidore Simijonović, vseeno mejijo na otroško pornografijo in na precej neokusno filmanje s premladimi igralci. In Simijonovićeva, ki je na premieri povedala: “Reč je o veoma zahtevnoj ulozi, ali kada sam pročitala scenario shvatila sam da je teško naći veći glumački izazov od ovoga. To je i razlog što sam uopšte prihvatila ulogu. Do pred sam početka snimanja nisam bila sigurna da li mogu da iznesem toliko emotivnih i zahtevnih scena. Mnogo mi je značilo što sam imala podršku porodice i rediteljke. Na kraju sam i sama bila zadovoljna,” igra Jasno, najstnico, ki je pošteno zabluzila, kar je jasno, saj je njen oče hudo bolan, mama pa nima pojma, kaj se dogaja in ji dovoli, da ji zraste čez glavo. Ves prosti čas namenja popivanju s prijateljicami, žurkam in seksanju s fantom, ki jo navadi tudi na kokain. Klip je na nek način soliden slice of life, ni pa zgodba, ki bi jo gledalec od takega filma pričakoval. Je pa ironično, da je daleč najboljša sekvenca tista iz doma za sirote, kjer Jasna vendarle pokaže, da je še vedno le povsem preprosto in prijazno dekle, ki bi rabilo le kompas, da bi zlezlo iz sranja.

Ocena: 5/10

Recenzije: The Five-Year Engagement, Ted

30.07.2012 ob 12:30

THE FIVE-YEAR ENGAGEMENT

Jp, tole je tipični Judd Apatow, še ena komična dramica, po domače, dramedija, močno predolga, a še vedno dovolj simpatična, zabavna in prekleto življenjska štorija, kjer v prvi vrsti stojita Jason Segel in Emily Blunt. Zaljubljenca Tom in Violet, ki se jima poroka zaradi njenega študija in selitve v drugo mesto zavleče v nedogled. Režiral je Nicholas Stoller, tudi avtor filmov Forgetting Sarah Marshall in Get Him to the Greek, ki mu taki filmi več kot ležijo, scenarij pa je pomagal napisati kar Jason Segel, ki je zadnje čase postal dežurni simpatiko in eden najbolj prikupnih igralcev svoje generacije. Bluntova, ki se je s Segelom srečala že v novem Gulliverju, katerega je ravno tako oscenaril Nicholas Stoller, mi je resda še vedno malo zoprna, toda Segel jo uspe potegniti v pravo smer in iz nje narediti povsem prebavljivo igralko. Če bi bil filmček malo krajši, bi bil še boljši, saj bi se znebil odvečnih in ne ravo dovolj smešnih prizorov, toda gledalec se kljub temu ne dolgočasi in uživa v ponujeni mešanici komedije in drame, kjer svojih pet ujameta tudi Kevin Hart in Rhys Ifans.

Ocena: 7/10

TED

Ideja o govorečem plišastem medvedku se v štartu verjetno ni slišala preveč pametno, toda Seth MacFarlane, igralec in scenarist, ki se je tokrat prvič preizkusil še kot režiser, jo fura zelo dobro, dovolj zabavno in kljub klišejskem obešenjaškem in straniščnem humorju dovolj izvirno in simpatično, da gledalec pade v dogajanje in uživa. Še posebej v štosih filmske trivie in cameo vlogicah znanih fac, kjer so tudi Norah Jones, Tom Skerritt in Sam J. Jones, kultni Flash Gordon, ki ga obožujeta plišasti medvedek Ted in njegov najboljši prijatelj John (Mark Wahlberg), ki ima zdaj punco Lori (Mila Kunis), kateri gre Ted seveda na živce, saj se John zaradi njega obnaša premalo odraslo. Ted namreč pri Johnu živi že od otroštva, obnaša pa se kot večni žurer in najstnik, kar je jasno, saj je nekoč kot edini govoreči medvedek gostoval pri Johnnyju Carsonu. Odštekana ideja, kjer me je zanimalo, če bo začetni skeč dovolj za celovečerni film. Ali še bolje, če bo fora z govorečim medvedom dovolj za uro in pol zabave ter zgodbe, ki bo vendarle imela nek smisel. Ne bom rekel, da vse domislice udarijo v polno, rekel pa bom, da celota štima in da gledalec dobi tudi presenetljivo toplo pravljico, ki je pač R rated. Zelo odveč je parodija Vročice sobotne noči, ki jo je stokrat bolje obdelal Ali je pilot v letalu, so pa filmske trivie in VIP camei zato toliko boljši in resnično prebrisani (izjema je Superman Returns Brandona Routha, ki je vsaj meni zelo dober film in ne potrebuje norčevanja). Ali kot se je proti koncu zadrl nek gledalec: “Ej, ubil bi tistega tipa, pička mu materna.” Drži, samo kul filmi so zmožni v človeku prebuditi tako pristno čustveno reakcijo.

Ocena: 7/10

Happy Birthday: Arnold Schwarzenegger (65)

30.07.2012 ob 09:57

"The meaning of life is not simply to exist, to survive, but to move ahead, to go up, to achieve, to conquer."

Ekskluzivno: Rok Cvetkov intervju (četrti del)

30.07.2012 ob 09:45

ekskluzivno-rok-cvetkov-intervju-prvi-del/
ekskluzivno-rok-cvetkov-intervju-drugi-del/
ekskluzivno-rok-cvetkov-intervju-tretji-del/

No, pa smo prišli do zadnjega dela mojega video intervjuja z Rokom Cvetkovom, ki je prevelika legenda, da bi ga stlačil v eno samo objavo. Za vedno mu bom hvaležen, da si je vzel dve urici svojega dragocenega časa, me povabil v svoj filmski studio in z mano delil spomine, ki sem jih požiral tako zelo navdušeno, da sem komaj dihal.

Beseda je ob koncu tekla tudi o razlogih za pavzo v devetdesetih, o prvem pravem zaslužku na snemanju filma China O’Brien s Cynthio Rothrock, o tem, zakaj so bili akcijski prizori slovenskega filma Patriot tako zelo zanič, o Stevenu Spielbergu, s katerim je sodeloval pri Schindlerjevem seznamu, o Mitji Okornu in o tem, da naši filmarji ne znajo več posneti dobrega filma, o zlatih časih, ko so se prestižni ameriški filmi snemali v Jugoslaviji, o Pierceu Brosnanu, ki je v Sloveniji snemal film Death Train, o tem, da se produkcija spet seli v Evropo, o želji, da bi enkrat tudi sam režiral film, o tem, ali se je vanj zaljubila kaka znana igralka, o tem, da si želi Hollywood pripeljati v Slovenijo, o starostni meji za kaskaderje, o pretepu z Radetom Šerbedžijo, o poškodbi na snemanju filma Snatch, o tem, ali porno filmi rabijo kaskaderja, o tem, kako je zrušil Sylvestra Stallonea, o prijateljstvu in treningu z Dolphom Lundgrenom, in o tem, da bi bi mi v svojem filmu zaupal vlogo ljubimca.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

London 2012

29.07.2012 ob 13:35

Ko sem slišal, da bo svečano otvoritev letošnjih olimpijskih iger režiral Danny Boyle, me je začela zanimati še bolj kot sicer, zato sem bil na koncu malce razočaran, saj se je Boyle v uvodnem delu odločil za nekakšno avantgardno zgodovinsko učno uro, ki je kljub Kennethu Branaghu izgledala kot kaka slovenska kulturna proslava. So bile pa zato dosti boljše fore z Danielom Craigom, ki mu je najprej pomahal kip Winstona Churchilla, nato pa je iz helikopterja skočil s kraljico Elizabeto, ki se je potem med mimohodom športnikov precej dolgočasila. To je bil pač James Bond opening, trailer za prihajajočega Bonda, ki si boljše reklame ne bi mogel želeti. Okej so bili tudi humorni vložki Rowana Atkinsona, ki si je privoščil še znameniti Chariots of Fire, precej dolgočasno pa so delovali tisti filmski liki, kjer je bilo mogoče prepoznati tudi Potterjeve junake.

In potem se je začel mimohod športnikov, ki jih bo letos več kot 10 tisoč. Super jih je bilo gledati, pa eno tako pozitivo so dajali gledalcem. Tisti pravi olimpijski duh, kjer bi se lahko vsaj za 14 dni res prekinile vse slabe reči na našem planetu. Pa države, joj kako veliko jih je. Tudi takih, za katere človek sliši prvič in se sprašuje, kje za vraga so jih našli. Pa folklora in stajling, pestro, zabavno in zanimivo, tudi pri Čehih, ki so zmagali s svojimi odštekanimi škornji. Pa zvezdniški športniki, ki so že zdavnaj presegli okvire športa in postali pop ikone. Recimo Usain Bolt, ki je nosil zastavo Jamajke, Maria Šarapova, ki je isto počela za Rusijo, kjer se je sprehajal tudi legendarni Sergej Bubka, ki je v meni prebudil močno nostalgijo za časi, ko sem bil velik športni navdušenec, in Novak Đoković, ki je seveda branil barve Srbije. Pa vsi častni gostje na tribunah, kjer je bila tudi Michelle Obama, ki je ponosno pozdravljala ameriško ekipo, med katero sta korakala tudi Kobe Bryant in LeBron James. Ta mimohod športnikov je res kul, pa tudi zabaven in tak, da človek začne razmišljati, kako veliko pomeni nekemu tretjerazrednemu športniku iz neke vukojebine, da se lahko sprehaja po Londonu in je del tako prestižnega športnega cirkusa.

Pa naši Slovenci s Petrom Kauzerjem na čelu. Kar ponosen postaneš, da si Slovenec, ko jih vidiš kako korakajo in kako zelo si želijo, da bi jim šlo dobro in da ne bi razočarali svojih navijačev. Tudi v meni se ob takoj rečeh prebudi precej patriota. Seveda ne toliko kot leta 1996, ko je bil Leon Štukelj največja faca tudi Billu Clintonu in Carlu Lewisu, a vendar dovolj, da bom navijal, si želel čim boljših uvrstitev in upal celo na kako medaljo. In ko smo že pri Lewisu, od nekdaj mi je bil največji car atletike in razlog, da sem zagreto spremljal vse mitinge, na katerih je nastopal in zmagoval. To, kar je bil Lewis v atletiki, je bil Michael Jackson v muski, če povem čisto direktno in malo fanovsko.

In potem čakanje, kdo bo prižgal olimpijski ogenj. Začel je David Beckham, ki je baklo  prinesel s čolnom in pokazal, da bi bil lahko tudi on povsem dober Bond, nadaljeval Steve Redgrave, legendarni veslač, končali pa mladi upi britanske atletike, ki jih je blagoslovil tudi mitski dekatlonec Daley Thompson, ki se ga kot mulc spomnim še zavoljo računalniške igre, ki smo jo nabijali na nepozabnem Commodoreu 64. Nostalgija, huda nostalgija, ki mu je pri olimpijskh igrah morda celo najbolj kul od vsega. In ko smo že pri nostalgiji, mitih in legendah, slavnostni govorec je bil Sebastian Coe, pri olimpijski zastavi je sedel Muhammad Ali, zastavo pa je nosil tudi Haile Gebrselassie. To so ta imena, ki me popeljajo v otroštvo, v nek drug čas, ko sem bil res nor na športne zadevščine, še posebej na atletiko, kjer so bilo športniki vedno največje zvezde.

Tudi letos bom gledal ta cirkus kolikor bo dopuščal čas, pač tiste discipline, ki me najbolj zanimajo. Najbolj seveda atletiko, kjer bo tako kot vedno najbolj napeto v teku na 100 metrov, kjer me resnično zanima, če je Bolt še zmeraj top šit. Ali kot je na koncu otvoritve zapel Paul McCartney: “Hey jude, don’t let me down. You have found her, now go and get her. Remember to let her into your heart, then you can start to make it better.”

Jennifer Lopez feat. Flo Rida: Goin’ In

27.07.2012 ob 16:24

Četudi sem goreč nasprotnik tega, da nekoč dobri r&b glasbeniki delajo dance štance, lahko rečem, da je najnovejši komad Jennifer Lopez več kot odličen predstavnik svojega žanra. Ubijalsko dober beat, še boljši power in ritem, ob katerem ne moreš biti pri miru.

YouTube slika preogleda

Recenzija: Chernobyl Diaries

27.07.2012 ob 16:11

CHERNOBYL DIARIES

Ime scenarista Orena Pelija, kreatorja franšize Paranormalno, je obljubljajo solidno grozljivko, kjer je dobro deloval tudi trailer. Če ne drugega, zaradi ideje, da skupina ameriških turistov pride v zloglasni Černobil, kjer jih napadejo krvoločni mutanti. Žal je film en velik šit, zelo klišejska, dolgočasna in stokrat videna špura, kjer med igralsko ekipo pozira tudi Jesse McCartney, pocukrani pop idolček, ki hoče očitno postati tudi glumac. Je pa zanimivo, da se je debitantski režiser Bradley Parker kot mojster za vizualne efekte kalil pri vrsti prestižnih naslovov in zdaj pri svojem prvem filmu deluje kot popolni amater tudi na tem področju. Res zanič film, kjer ostane le inovativna lokacija, pa še ta je dejansko žalitev za resnične žrtve černobilske jedrske katastrofe.

Ocena: 2/10

Ekskluzivno: Rok Cvetkov intervju (tretji del)

27.07.2012 ob 11:10

ekskluzivno-rok-cvetkov-intervju-prvi-del/
ekskluzivno-rok-cvetkov-intervju-drugi-del/

Gremo na tretji del video intervjuja z Rokom Cvetkovom, ki mi je med drugim povedal tudi to, da na IMDBju ni niti polovica filmov, v katerih je sodeloval. Po moje jih je pozabil tudi on sam, saj jih je bilo res veliko. Kakih sedemdeset vsega skupaj, če se ne motim. Še posebej tistih, ki jih je posnel v Italiji in drugod po Evropi in niso postali neke velike ter znane uspešnice. V enih je bil stunt driver, v drugih stunt coordinator, v tretjih stunt man, v četrtih vse skupaj, v petih pa so ga porabili tudi za kakšno sekundno vlogico, recimo za policaja, ki na tla podre Radeta Šerbedžijo.

Na snemanju slovenskega rimejka filma The Expendables

Če Cvetkovu rečem slovenski Evel Knievel, ne zgrešim kaj dosti. Če mu rečem slovenski Yakima Canutt, sem prav tako blizu. Če ga okličem še za slovenskega Hala Needhama, pa mi mora obljubiti, da bo enkrat res režiral tudi povsem svoj film.

Dajanje nasvetov pred prvim kaskaderskim prizorom

Pa gremo na intervju, kjer sva obdelala ljubosumnost njegove žene, nateg Jasona Stathama, razliko med dublerjem in kaskaderjem, zvezdniške navade Naomi Watts, sina Alexa in hčerko Tjašo, razloge, zakaj je ravno on dobil možnost, da se je prebil v zvezdniško elito, pozdrave s Sylvestrom Stalloneom in Jeanom Claudeom Van Dammeom, ideje, kako bi akcijske prizore filma Salt z Angelino Jolie posnel dosti bolje, zvin roke med filmom Jackieja Chana, poškodbe na snemanju filma Božji oklep, bojazen, da bodo računalniški posebni efekti zasenčili njegov poklic, prigode s snemanja filma Shadows Milča Mančevskega, zaslužke kaskaderjev in live šove, ki jih dela med pavzami, srečanje z Robinom Williamsom v seriji Mork & Mindy s konca sedemdesetih, nevarnosti njegovega poklica in vprašanje, ali se ženske lepijo na kaskaderje.

YouTube slika preogleda

Recenzija: I Am Bruce Lee

27.07.2012 ob 00:35

I AM BRUCE LEE

Tole je brez dvoma eden najboljših dokumentarcev o Bruceu Leeju, tej filmski in fajterski legendi, ki je kot mulca obsedla tudi mene in me močno drži vse do današnji dni, ko si še vedno izjemno rad pogledam njegove nepozabne filme. Med ljudmi, ki govorijo o njem, velja še posebej izpostaviti vdovo Lindo Lee Cadwell in hčerko Shannon Lee, pa recimo Dana Inosanta, njegovega prijatelja in mojstra borilnih veščin, ki je Leeju prvi pokazal nunčake. In ko smo že pri nunčakih, ki jih je Mickey Rourke, prav tako eden izmed pripovedovalcev dokuja, zamenjal za pištolo, tudi sam sem jih imel doma. Na skrivaj, seveda. Vse dokler jih ni našla mama in sem jih moral vreči v smeti, saj so bili kao nevarna igrača. Mi je pa šlo dokaj dobro z njimi, če sem iskren. Malo sem jih zavrtel okoli roke, malo sem z njimi zamahnil, pa nikoli se nisem udaril v komolec in brado kot se je to zgodilo mojih kolegom.

Bruceova vdova Linda jih danes šteje že 67

Dovolj o meni, gremo nazaj na Brucea Leeja, ki ga tale film oriše na zelo dober, natančen, zanimiv in izjemno kompleksen način. Pa tudi marsikaj novega zvemo. Recimo to, da je hotel Lee že pred The Big Bossom posneti film po lastnem scenariju. Celo na lokacijo sta šla z Jamesom Coburnom, a se je potem zapletlo v pogovoru s studiem, ki naj bi projekt financiral. Je pa prav Coburn, ki je bil poleg Stevea McQueena eden izmed najbolj pridnih Leejevih učencev, Leeju svetoval, da naj neha nastopati v tv serijah in raje odpotuje nazaj v Hong Kong ter se posveti filmski karieri. Lee je bil namreč v Hong Kongu kot mulo že velika zvezda in je potem kariero prekinil zaradi poti v ZDA, kjer je začel poučevati borilne veščine in širiti svojo filozofijo. Četudi je imel za sabo vlogo Kata v seriji The Green Hornet in čeprav je poznal vse mogoče zvezdnike, mu filmska kariera ni uspevala prav dobro, kar je jasno, saj je bil Azijec, takrat pa v Hollywoodu ni bilo prostora za take fore.

Zanimiva je tudi debata o Romanu Polanskem, ki je bil prav tako Leejev učenec, kar pomeni, da je Lee dobro poznal Sharon Tate in z njo kot nekakšen stunt coordinator sodeloval pri filmu The Wrecking Crew. Ko so jo umorili, je bil zelo prizadet in je za trenutek obupal nad človeštvom. Lee namreč ni bil le mojster borilnih veščin in pop idol, Lee je bil tudi vodja in vzornik, ki je v fajte vedno vnesel tudi filozofijo in poanto. In ko smo že pri fajtih, nikoli se ni udeležil nobenega turnirja in osvojil nobenega prestižnega naslova, saj v tem ni videl smisla. So bile pa njegove fajterske fore tako dobre tudi zato, ker je pregledal na tone boksarskih dvobojev, naštudiral tudi finte Muhammada Alija in se gibal kot plesalec, kar je jasno, saj je bil prvak čačačaja. In pozor, Leejevo tehniko fajtanja je na odru posvojil celo Taboo, raper skupine Black Eyed Peas, ki pove, da brez Leeja ne bi nikoli muval na tako kul način. Evo, to je ta trivia, ki zažge pri tem dokuju. Trivia, ki je nisem vedel. In trivia, ki sem jo poslupal z odprtimi usti.

Bruceova hčerka Shannon Lee, ki je leta 1993 kot veste izgubila tudi brata Brandona

Dih vzemajoči so tudi odlomki Leejevih starih intervjujev, ki jih spretno zmešajo z odlomki najbolj znanih filmov, ki jih komentira tudi Robert Wall, nepozabni zlobnež filmov Enter the Dragon in Way of the Dragon. Presenetil me je tudi Ed O’Neil, kultni Al Bundy, za katerega nisem imel pojma, da ima črni pas v karateju in da je od nekdaj velik Leejev fan. Isto kot košarkar Kobe Bryant, ki ima, če se ne motim, prav tako črni pas in obožuje Leejeve filme in njegov doprinos k borilnim veščinam, kulturi bojevanja in filozofiji o smislu življenja. Jasno, tu je tudi Gina Carano, fajter šampionka, ki smo jo malo nazaj gledali v filmu Haywire Stevena Soderbergha in jo zdaj očitno čaka obetavna filmska kariera, kar pomeni, da hodi po stopinjah svojega idola Brucea Leeja.

Res izjemen doku, eden boljših o kaki slavni osebi. Narejen z guštom in rišpektom. Brez želje po tračih, le z dejstvi in zanimivimi podatki ter delčki o Leejevem kratkem življenju, o katerih do zdaj še nisem imel pojma. Eden takšnih podatkov je tudi debata o poškodbi hrbta, ki jo je Lee staknil leta 1970 med jutranjo vadbo in je moral potem paziti, da se mu ne bi ponovila. Pa nenadna slabost, ki ga je v bolnico pahnila že nekaj let pred smrtjo, s katero se film seveda konča in pokaže tudi posnetke pogreba, na katerem sta ob očetovem truplu tudi mali Brandon in mala Shannon. Ali kot pravi temnopolti režiser Reginald Hudlin, tudi velik Leejev fan: “Če ne moreš gledati filma Brucea Leeja, se nimava kaj pogovarjati.” In seveda, kot zaključi Gina Carano: “V svojem življenju bi potrebovala moškega kot je bil Bruce Lee.” Ali še bolje, kot pravi eden izmed pripovedovalcev: “Ko si gledal Brucea Leeja, si bil Bruce Lee.”

Ocena: 9/10