Ekskluzivno: Intervju Bojan Simončič

29.06.2012 ob 15:24

Bolj kot talent jim je pomembna barva spodnjic

Če ste redno spremljali debate, ki so se vnele ob mojih zapisih o slovenskem X Factorju, niste mogli zgrešiti modela, ki se je podpisoval kot Simm in brez dlake na jeziku povedal vse tisto, kar si mnogi drugi morda niso upali. Jasno, Simm je v resnici Bojan Simončič, prekaljeni glasbeni maček, ki zadnja leta ustvarja z Ano Soklič, zloglasno finalistko X Factorja. Je bil pa Simončič na sceni že v osemdesetih kot član zasedbe Ultimat, se nato preizkušal tudi v tujini in naposled v domačem kraju odprl svoj glasbeni studio, kjer zdaj z Ano ustvarjata svojo avtorsko glasbo, pri kateri jima pomaga tudi klaviaturist in pianist Gašper Kačar. Simončič od nekdaj zagovarja kvaliteto in prezira glasbenike, ki poneumljajo poslušalce, pozabljajo na dušo, srce in glavo ter se posvečajo le zabavi, ki udari v noge, kot vse skupaj slikovito opiše sam. Ko ne dela glasbe, se posveča svoji grafični firmi za panoramske karte, produkcija z Ano pa zaenkrat nastaja neodvisno in bo tudi izšla le v samozaložbi, če se seveda ne zgodi kak čudež.

In tu je Bojan Simončič, direktno, brez zavor in brez dlake na jeziku o X Factorju, Ani Soklič, naši glasbeni sceni, založbah in vsem tistem, kar nama je padlo na pamet.

Naj te za začetek malo zbodem, sta z Ano par ali le poslovno sodelujeta?

Prijatelja, v najširšem smislu. To pomeni, da za nekom stojiš v dobrem in slabem, predvsem pa, da se nekdo zate tudi izpostavi, če je potrebno, naredi kaj konkretnega in ne le treplja po rami in ti daje neke spodbude, ki nimajo nobene osnove v konkretnem delu. Takih ljudi nasplošno imamo v svojem življenju verjetno le nekaj!

Zakaj ravno Ana, zakaj ne raje Tanja Žagar, ki bi šla bolj za med?

Pa saj govorimo o glasbi! Sicer je ne poznam dovolj, da bi jo sodil, to kar sem slišal, pa ni ravno moje videnje in dojemanje tega, kar rad počnem in tudi sicer delam v življenju.

Pa te Ana ne spravlja ob živce s svojimi forami?

Seveda, povsem normalno je, da se zapneš in tudi vznemiriš, pregoriš, ampak, saj to govori o tem, da si za nekaj prizadevaš in nisi indolenten in odjebaški, ko je treba kakšno stvar dobro naredit. Ne vem, meni je to res osnovna nekega razumevanja. Dvomi, zavrnitve, kakor tudi navdušenje in uspehi so čisto osnovno komuniciranje med delom, ustvarjanjem, ali drugače, saj če imaš svojega otroka res rad, mu tudi, vsaj zame to velja, dve primažeš po riti, ko te za to prosi (smeh)!

Jo vedno tako zagreto zagovarjaš kot na mojem blogu ali ji kdaj tudi poveš, da ga je posrala in jo morda celo okregaš?

Oboje, povsem naraven proces med ljudmi, ki jih ceniš.

Okej, dovolj bluzenja, greva na X Factor. Kaj si iskreno misliš o vsem tem sranju?

Vsekakor priložnost, da pevec pokaže talent, opozori nase, se predstavi publiki, ki je bistveno večja, kot je kopalnica ali morda šolska proslava. Tako naj bi bilo. Sam format oz. forma je pač taka kot je, izbire prav veliko ni, pobašeš to, kar pač imaš na voljo. Seveda bi si želel malo drugačen pristop in manj tekmovanosti, ki je očitno nujna, da gledalce sploh spraviš pred tv, ampak živimo v teh big brother časih in tako smo postali tudi sami kontaminirani s to novodobno navlako, komercializacijo, ki je osnovna surovina teh oddaj. To, da smo pa pri nas ta XF dojeli bolj papeško od papeža, me ne preseneča. Ne pozabimo, da imajo naši producenti oz. kreativni direktorji izkušnje predvsem s kmetijo in talenti, navadili so nas, da je pomembnejša barva spodnjic, kot znanje in potencial tistega, ki se z nečem ukvarja!

Se ti ne zdi, da si je Ana s takim šovom zbila rišpekt v določenih krogih?

V katerih krogih? Tistih, ki delajo umotvore in si domišljajo, da je to nujno za preživetje, ali morda tiste, ki so v marginali in se jim za vse jebe? Z dobrimi nastopi si ne moreš zbiti spoštovanja. Lahko ga kvečjemu pridobiš. Ana ni novinec, ima nekaj izkušenj in kilometrine, nekaj nastopov, s katerimi je že opozorila nase. Vem pa, da se je le malo naših estradnikov sposobnih izpostavit na tak način. Mislim, da je Ani samo za čestitat, če pa je komu lažje doma varno spremljat druge in se hihitat, ni problema. Razumem pa, da se nekaterim v tej deželi ne da ustvarjat, kajti razmere in pogoji, ki smo jih deležni, so vse bolj nehumani in ponižujoči.

Te bom vprašal isto kot njo. Zakaj pri milem bogu tako vrhunska vokalistka rabi šov kot je X Factor, mar res ne gre drugače?

Morda gre tudi drugače, seveda, greš v tujino in se na domače razmere požvižgaš, ampak je o tem treba vedeti kar veliko stvari, ki so znane žal le tistim, ki so to okusili neposredno. Dejstvo je, da je bila na naši sceni “spregledana”, spregledana kot odlična pevka, interpret, kakršnih nam manjka in so biseri! In ni edina, da mi kdo ne očita pristranskost in navijaštvo, poznam še nekaj čudovitih posameznikov, ki iz raznoraznih vzrokov niso uspeli prilesti do poslušalcev. Vsaka sredina, v kateri živimo ima pač neka merila, vrednote, priložnosti itd., ki nekaterim bolj, drugim manj ustrezajo. Veliko je razlogov, da nekomu pač “ne uspe”. Nekatere je potrebno iskati v okolju, kjer živiš, delaš in odraščaš, nekatere pa predvsem pri sebi. Okolja ne moreš spremeniti, sebe lahko. A le do neke mere, kajti vsi žal nismo po kopitu in to kar zmore sosedova Francka, žal Jožica iz Tuhinja ne zna. Različni smo, hvala bogu, zato je življenje tudi zanimivo. Mene pač prilagojeni in uniformirani ljudje ne privlačijo, me prej dolgočasijo. Če bi bil malo navihan, bi rekel, da se je Ana rodila v “napačni” državi, glede na njeno, kakor tudi moje razumevanje poslanstva glasbe. Če si “slušni” tip človeka, ki ga glasba useka direktno, če je glasba največja bližnjica in komunikacija, ki zareže direktno v dušo drugega, žal, ta podalpski prostor ni idealen (smeh). Saj Slovenci lahko imamo o sebi fantastično mnenje o tem, koliko nam glasba pomeni, kako zelo smo muzikalni, ampak, ko spoznate nekatera okolja, ki niso ravno daleč od nas, hitro ugotovite, da smo precej togi in zadrti, vase zaprt tip človeka, ki potrebuje vsaj liter alkohola, da se sprosti in prepusti, ampak, da ne delam komu krivico, ne govorim o posameznikih, govorim nasplošno o sredini, ki se kaže v tem, da mešamo in enačimo pojme glasba in zabava. Gasilske veselice, razni sprejemi, ki jih tako radi pripravljamo športnikom itd., če je to mesto, kjer se pokaže “naša” ljubezen do glasbe, potem ste gluhi, ali pa najmanj zavedeni.  In ne čudim se, da Tanje, Saške, Domni, Čuki itd. polnijo dvorane, kajti potreba po zabavi je očitna, potreba po glasbi pač ne! Presenečen sem bil, da je tudi Siddharta podlegla tem prijemom, ampak, to nikogar ne moti, to je naša realnost. Jaz si ne predstavljam, da bi Rolling Stonesi v Londonu pričakali Beckhama, ko bi le ta v Ameriki osvojil pokal v državnem prvenstvu.

Kaj si najbolj zameril Alešu Uranjeku in Damjanu Damjanoviču, pa morda tudi Jadranki Juras?

Vsakdo je po svoji presoji naredil to, kar je mislil, da je pametno in pošteno. Kolikor vem, je Ana imela konkreten odnos samo z Jadranko, Aleš in Damjan pa sta sedela le na žirantskem stolu, kjer naj bi ocenjevali njene nastope. Kot veste, se je pri izločanju in presoji kandidatov Aleš “naslonil” tudi na mnenje producentov, kreativnih direktorjev, ki so imeli ekskluzivno pravico nad “resnico” v obliki montiranih in predvajanih filmčkov pred nastopi, mnenja, ki so mu bila “servirana” s strani producentom, ki jim je očitno zaupal oz. verjel. Z Ano pač ni delal neposredno, komunicirala sta le bežno in vljudnostno. To, da se je odločil za tistega, ki mu “reže kruh”, je zame bilo pričakovano, kajti, če bi mislil samo s svojo glavo, bi se verjetno s svojimi bobni doma dolgočasil in pizdil nad razmerami! Mislim, da so odločitve žirantov bile predvsem njihova “mora”, namreč, morate vedeti, da so samo reševali to, kar je zakuhala publika in kreativni direktorji, ki je posledično glasovala tako kot pač je. Zdi se mi nefer, da se nezadovoljneži sedaj obešajo samo na mnenja žirantov, spregledajo pa, da jih je publika nemalokrat spravila v situacijo, ko so metali ven dejansko najboljše kandidate! In to kandidate, za katere so upali, da so resnično talenti! V njihovi koži ob takem pritisku javnosti res ne bi hotel biti verjetno nihče. Očitam jim lahko pa predvsem to, da so se izkazali za prilagojene svojemu naročniku, vsaj meni ni znano, da bi s producenti imeli kak konflikt ali različne poglede. Toliko je bilo meni dano dojeti, ampak, verjetno bi bilo smiselno vprašat vsakega posebej, sami imajo o tem verjetno svoje razloge in mnenja.  Žirija se mi zdi, ni bila največji problem tega šova, jaz sem bil nad drugimi “storitvami” bolj razočaran. Če me vprašate, kdo bi naj bil boljši žirant v tem šovu, bi krepko in dolgo razmišljal (smeh).

YouTube slika preogleda

Na uho so mi prišle govorice o zelo ostrih pogodbah s POPom, ki so jih morali pred sodelovanjem podpisati vsi tekmovalci. Se je Ana temu uprla?

Le toliko, da je ni podpisala (smeh). Pogodbo naj bi podpisali vsi, vseh devet izvajalcev v finalnih oddajajh, a se mi zdi, da sta jo zavrnila le Gašper in Ana. Le ta se je na prigovarjanje in želje finalistov malo dopolnjevala in delalo se je na tem, naj bi bila bolj prijazna do izvajalcev, a meni se je na koncu vseeno zdelo, da je še vedno preveč “neprijazna” do izvajalcev. Ana ima svojo avtorsko glasbo, zato se mi zdi smešno, da bi ji založba vsiljevala svoje komade, producente. Resda bi bila to stvar dogovora, a kaj ti pomaga, ko je pa t.i. suport pri nas tak, da se ti zdi, da človek doma vse to naredi lahko bolje. Žalostno je, ko izvajalec enkrat pristane na tako slabe in podrejene pogoje. Taka pogodba žal ne more bit glavna nagrada, prej kazen za nastopajoče, vsaj tiste, ki so tudi sicer sami avtorji. Če mene vprašate, glasbene založbe so se v teh nekaj letih spremenile v nekaj, kar je izvajalcu bolj nuja in breme, ne pa pomoč in dobri pogoji za delo. Tudi v svetu ni drugače, založnikom, tudi največjim je povsem jasno, da iz prav vsakega osebka lahko naredijo kokoš, ki nosi jajca. Obstaja nekaj manjših založb, kjer imajo zelo dostojna pravila za izvajalce, ampak do njih je zelo težko priti, predvsem se to zgodi na dolgi rok in neko kilometrino, ki je že za izvajalcem. V bistvu nek začaran krog, predvsem vztrajanje in delo na dolgi rok ter element sreče je nujen!

Glede na to, da si bil ves čas zraven, mi upaš povedati kako pizdarijo iz zakulisja, ki se po tvoje ne bi smela zgoditi?

O “zakulisju” vem le toliko, kolikor sem izvedel od udeležencev, oz. to, kar mi je povedala Ana, zato o tem ne morem soditi. Sodeloval sem le posredno, naredil oz. pomagal sem pri pripravi dveh matric za Ano, skupaj sva izbrala dva komada, ki ju je zapela ob izločanju.

Nek insajder mi je nekoč zaupal, da našo glasbeno sceno vodijo gangsterji. Je pretiraval s to oznako?

Gangsterji, ki imajo pištole v hlačah (smeh)? Ah, na tako majhnem trgu kot je naš, so to preveč pompozne oznake. Te naše scene dejansko NIHČE ne vodi, je preveč marginalna in nepomembna, da bi se lahko resno pogovarjali o tem. Založniki, radijski in tv redaktorji, direktorji festivalov itd., redko kdo med njimi živi izključno od neposrednega dela z glasbo oz. glasbeniki. Večina jih le hodi v redno službo, če pa komu to ni dovolj, pa si omislijo še kakšen lokalček ali kakšno drugo dejavnost, ki jim omogoča “prestižen” imidž, sploh kakšen fukabilen pleh, drage cunjice so nuja na tem našem zvezdniškem parketu, ki je žal že tako zdrajsan, kot bi po njem vozili z konjsko vprego.

Zakaj misliš, da Ana ni prišla do velikega finala?

Se motiš, haha! Ana je prišla do velikega finala, ampak bo potrebno še malo počakat, da bodo to vsi dojeli (smeh)! Sicer pa, dejansko je edino Jadranka izjemno izpostavila njene kvalitete, pa pozabimo, da je bila “samo” njena mentorica. Damjanu in Alešu se je zdela le “vljudnostno” dobra, sicer bi se bolj izpostavila. Ampak, tako ali tako verjetno nimata interesa, saj imata oba začrtano svojo špuro in svojo pozicijo v tem slovenskem prostoru. Obema gre dobro, zakaj bi se izpostavljala z nečem, kar je itak nepomembno. Aleš dobro ve, kaj bo lahko prodal pod svojo znamko, Damjan je pa tako ali tako v drugih vodah, verjetno si želi malo dvignit rejting v smislu pridobivanja oz. popularizacijo, ali še bolje, komercializacijo bolj “klasičnih odjemalcev”! Jadranka pa, mislim, da se je v vseh teh letih distancirala od te naše pop mainstrem scene in se podala naprej v klasične in jazz vode, kar pomeni, da nima ne želje ne dovolj energije, da bi to realnost, kakršno pač imamo, zdaj prevrednotila in se izgubljala v teh kalnih vodah.

Kaj so ji po tvoje gledalci najbolj zamerili?

Tisti, ki mislijo s svojo glavo in imajo le to zato, da si z njo tudi pomagajo, ji niso zamerili. Mislim čisto na človeški faktor vztrajanja in izpostavljanja. Ali pa je bilo to pametno in racionalno, pa bo itak pokazal čas. Biti odkrit, neposreden, spregovoriti o svojih dvomih, težavah, frustracijah itd. je to dovolj za zamero? Ja, lahko pa tudi rečem v njen bran, da sem žal prepozno ugotovil, kako bigbradersko so se lotili tega šova, saj mislim, da so vsaj v tem presegli domišljijo Cowella. Bila je dilema, ali naj vztraja, ali naj nadaljuje in vseeno potegne nekaj zase. Kot pravim, čas bo pokazal, ali je imela prav, sama se je odločila in vztrajala, jaz ji za to čisto na osebni ravni lahko le čestitam.

Na mojem blogu si bil večkrat zelo oster v svojih komentarjih. Misliš, da je pametno pljuvati po ljudeh, ki bodo nekoč morda Anina publika na koncertu?

Pljuvati po ljudeh? Če se ti zdi nekaj patetično, neiskreno, zaigrano in to poveš naglas, se seveda izpostaviš in vsak PR strokovnjak se bo prijel za glavo, madonca, poslušaj, tega ne smeš počet! Ampak, a je to že pljuvanje? Komunikacija s publiko je seveda usodno pomembna, ampak v tem našem big brother šovu se je igralo predvsem na to komercialno “narejeno” podobo in stalna prisotnost kamer je bila za bolj odprte posameznike precej bolj obremenina kot se zdi nekomu doma na kavču. Tiščati glavo v pesek kot noj, govoriti o iskrenosti in širini svojega srca, ljudem povedati, da si pošten in da se jim predajaš z vsem srcem in dušo, bla, bla. Če mi nekdo v pogovori vsaj trikrat pove, da je pošten in iskren, začnem pač dvomit in mu vse manj verjamem, take so pač moje izkušnje. Seveda to pali na prvo žogo in publika rada to sliši, ampak sam sem poplnoma prepričan, da si s takimi izjavami na dolgi rok bolj škoduješ, pa četudi na koncu tega šova celo zmagaš.  Za resno presojo, kakšno publiko si nekdo “zasluži” , je potreben čas, veliko dela, odrekanja, na dolgi rok edina opcija, pa če je še tako naporna in nestimulativna. Uspeh v bolj zrelih letih, ko imaš za seboj nekaj kilometrine in tudi padcev, je več vreden, kot še tako talentiran otrok, ki se mu tako radi klanjamo in nanj hitro pozabimo, ko se pojavi nov talent. Prehiter uspeh je mnogokrat preveliko breme za osebo, ki ga doleti. Kot veste, se pri nas nad otroki navdušujemo nadpovprečno, imamo pa “težave” z odraslimi, bolj izoblikovanimi osebami! Poslušnost najstnikov je nekaj normalnega in to res ni težko doseči, z babo, ki ima pa že nekaj izkušenj in si dovoli biti ambiciozna, jo je pa treba po dobri slovenski navadi hitro spravit v red in podredit, če ne gre drugače, tudi z lepljenjem ponižujočih etiket. V popularni glasbi imate na svetovni sceni razbitih in zblojenih zvezd itak na pretek, mnogi so žal že med pokojnimi, kar pa še ne pomeni, da so vsi isti, da je to pogoj za uspeh!

Se v Sloveniji sploh splača sodelovati z glasbenikom, ki ni ravno top zvezda?

Saj v Sloveniji ni zvezd. Če si nekateri to domišljajo in se grejo to pozo, naj uživajo.  Če se splača? Če bi non-stop razmišljal, kaj se splača, postane življenje zame nesmiselno. Običajno je tako, da o stvareh, ki jih najraje počnemo ne razmišljamo na tak način. Glasba ni moja eksistenca, od nje ne zahtevam preživetja, zato si lahko domišljam, da bom počel le to, kar me zanima in kar mi omogoča razvoj, iskanje, čudenje. Svoj čas, voljo in energijo sem pripravljen deliti le s tistimi, ki jim zaupam in verjamem, da imajo podobne želje. Glasba je zame najplemenitejša in najglobja komunikacija med ljudmi. Zadane vse, ne glede na raso, jezikovne ovire, različne kulture. Je potovanje, bolečina, upanje, skratka, življenje! Se sliši banalno in prežvečeno, ampak tako pač je!  Seveda je takega človeka možno zlorabit, ampak, na koncu si itak vsak sam servira resnico zgolj zase.

Kaj bi mi rekel, če izdam skrivnost, da doma baje nabijaš Saško Lendero, na zunaj pa se kažeš v luči zagovornika kvalitetne glasbe?

Doma poslušam veliko glasbe, ki je strahotno nekomercialna. Se velikokrat zamislim, kaj hudiča je z mano narobe, da te privlačijo take stvari, ki se marsikomu zdijo morbidne in pesimistične, ampak meni so neznansko lepe, navdihujoče, žal pa Saške ni med njimi (smeh).

Kaj rečeš človeku, ki pribije, da je Ana povprečna pevka brez karizme?

Nič, stvar okusa. Če ima kakšen pameten argument, poslušam, ni nujno da se strinjam, sicer pa rešpektiram mnenje vsakogar, najraje pa seveda mnenja tistih, ki so vsaj v nečem dobri in s takimi ponavadi nimam težav. Si brez karizme, če te pokliče Steve Lukather (Toto, 5 gramyev itd.), in se pozanima, kakšno situacijo imaš doma v svojem okolju, imaš morda nekaj zaledja, kajti z veseljem bi sodeloval s teboj?  Steve bi se lahko pojavil tudi v Slo X Factorju, sam se nama je ponudil, da bi pozdravil sodelujoče, tudi pomagal Ani, a so na Popu to zavrnili v stilu, nas zanima naš trg, to bi bila zate prevelika reklama! OK, se da razumeti, ampak, saj bi to lahko preskočili in bi pozdravil našo publiko, dal tej deželi malo “svetskosti” itd. Ja, za to globalno razumevanje smo žal preozki, ne premajhni. Pa bi bilo dovolj, da se pokaže samo v predfilmčku, ki se je zavrtel pred nastopom vsakega kandidata. Raje so se ukvarjali z ozadjem in suportom, zavestno izkoriščali vsako pripombo, ki ji je bila v škodo pri preprosti publiki, izpuščali pa vse štorije, ki so do tega konflikta pripeljale. Če se ti plesni koreograf vtika v tvojo vokalno interpretacijo, ki jo gradiš in delaš leta in leta, če ti kreativni producent svetuje pri performancu na odru in ti pove, kako naglašaj besede itd., o kakšnem profesionaluzmu potem govorimo. O neki novinarski etiki in dobronamernosti režiserjev te oddaje je nesmiselno razpredat, itak je edino merilo gledanost in keš, ki ga oddaja prinaša.  Ana je, kar se mene tiče, opravila vse nastope v tej oddaji odlično, sploh če upoštevamo vse razloge, priprave med tednom in stresne situacije, ki jih je bila deležna. Upam trdit, da je izpadla najbolj samozavestno in psihično stabilna. V takih momentih se dejansko vidi, kaj zmoreš. Ni bilo vedno briljantno, tudi so bile napake, bilo pa je vsakič najmanj korektno in nihče ne more trdit, da zadaj ni veliko volje, razlogov, da se pojaviš pred publiko. Za tiste kritične in pametne gledalce, ki razumejo in dojemajo poslanstvo ProPlusa me ne skrbi, pri preprostih in nazainteresiranih gledlacih, pa zadeve dobijo drug pogled.

Kaj pa človeku, ki reče, da je zoprna, tečna, nesramna in prevzetna?

Haha, tudi nič, saj nisem njen advokat, mislim da sama zelo dobro opravi s takimi tiči!

Če ne bi delal muske za Ano, za koga bi?

Delam muziko za ljudi, in Ana tudi (smeh)!

Kaj pa od tujih zvezd, katera ti je pisana na kožo?

Veliko, tako vokalno kot instrumentalno me privlačijo mnogi. Tudi v skoraj vseh žanrih so navdihujoče osebe, ki me privlačijo in dostikrat pripravijo do stanja onemelosti in čudenja!

In seveda, je POP pokril stroške vozakanja v Ljubljano oz. kako so to rešili tisti, ki niso ravno pri denarju?

S pufi! Kot vidiš, smo preživeli (smeh)! Dejansko pa je žalostno, da za tekmovalce niso poskrbeli, da bi jim zagotovili pogoje, ko bi lahko nemoteno in brez skrbi opravili svojo prisotnost v tem slovenskem XF. Verjetno je drugače za tiste udeležence, ki so doma pri svojih starših, imajo varno zaledje in podporo, edino šola jih je dodobra obremenjevala, kajti izostanki so bili precejšnji. S starejšo in zrelejšo skupino, ki je bila pri Jadranki, niso znali delat mnogi prisotni v tej oddaji. Govorim o tem slovenskem pristopu do oseb, kjer bi že morali upoštevat njihove zahteve in njihovo željo po razkrivanju in prezentiranju. Premalo so jim šli na roke, ko je bilo govora o njihovih ambicijah. Človeka pri 28 letih “nadgraditi” na način, da bo sprejemljiv za aboten okus, ki so ga uturili v vseh teh letih šalabajzerstva in hlastanju za keš, je najmanj hecno!  Pri skupini nad 21 let je bila situacija precej drugačna kot pri mlajših, šoloobveznih kandidatih. Niti Ana, niti Matija v tem času nista bila v službi, imela sta stroške s prevozi, nabralo se je kar nekaj km voženj, nista iz Ljubljane, ampak sta skoraj vsak dan štepala kilometre iz Kopra, Lesc, skratka, nekaj malega sta kasneje, ko sta zaprosila in opozorila na to stanje, dobila povrnjeno, bolj kot miloščino!  Tega mislim da si organizatorji tega šova ne bi smeli privoščit, pri vsem tem denarju, ki se je obrnil, pa čeprav verjamem, da je bila organizacija take prireditve zahtevna.  A navsezadnje, vsi so nekako dobili “povrnjeno” svoje sodelovanje v oddaji z odmevnostjo in prepoznavnostjo, tako da, nekateri bodo to izkoristili, drugi morda niti ne, ampak, to je itak odvisno od njih samih. Tukaj so starejši v prednosti, kajti večina jih kar ve, kaj jih dejansko čaka!  Slovenske realnosti ne mislim upoštevat kot edino opcijo, ker če, potem bi se z glasbo že pred časom nehal ukvarjat! Velja tudi za Ano, kajti imava kar nekaj dela še pred seboj, predvsem je glava veliko bolj v tujini kot doma!

 

2 komentarjev na “Ekskluzivno: Intervju Bojan Simončič”

  1. Simm pravi:

    Evo, pošiljam ti linka do dveh spotov, ki sta nastala v moji
    produkciji. Kdo je delal glasbo pa mi verjetno ni treba razlagat :)

    Hello!
    http://www.youtube.com/watch?v=nynq-bA1hI8

    Stairway with diamonds
    http://www.youtube.com/watch?v=e-lytAOZV9Y

    Lep pozdrav,
    Bojan

  2. IZTOK GARTNER pravi:

    Končno, pizda materna, sem že mislil, da sta šla v penzijo :)
    Vrhunska produkcija in vrhunski vokal ter interpretacija. Kapo dol obema.
    Sem pa komada prvič slišal kake dva dni nazaj, ko smo o njima debatirali pri intervjuju z Ano.
    Pa poslal sem ti mail, upam da si ga dobil.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !