Recenzije

5.06.2012 ob 14:03

THE HAUNTED MANSION (zda 2003, režija: Rob Minkoff, igrajo: Eddie Murphy, Terence Stamp, Jennifer Tilly, Wallace Shawn, Nathaniel Parker, Marsha Thomason) Oslarija, ki ji ne bi nasedel niti duh Casper, kaj šele Vincent Price, ki se od jeze zagotovo obrača v grobu, skupaj s stričkom Waltom seveda. Pregrozno za otroke, preotročje za njihove starše in preveč oslovsko za ljubitelje zakletih hiš. Na kratko, le film, v katerega so zmetali 90 milijonov dolarjev in ostali na ravni pozabljene komedije High Spirits, kjer je leta 1988 ravno tako igrala Jennifer Tilly, ki sedaj igra v stekleno kroglo ujeto čarovnico. Pač rimejk tematskega parka v Disneylandu, kjer Eddie Murphy, uspešni nepremičninar Jim Evers, izgleda kot v črno barvo namočeni Forrest Gump, ki nima pojma, da ga bodo v tisoč let stari hiši zjebali duhovi. No ja, da mu bodo hoteli ugrabiti ženo Saro (Marsha Thomason) in jo spremeniti v starodavno nevesto nesrečnega gospodarja Gracyja (Nathaniel Parker), ki leta in leta tava po hiši, prenaša starodavno prekletstvo, slepo zaupa svojemu butlerju Ramyleyju (Terence Stamp) in išče svojo pogrešano ljubezen. In ker Eddie na izlet vzame tudi svoja dva otroka, dobimo občutek, da gledamo dolgočasen dan v kakšnem slovenskem vrtcu, kjer se vzgojitelj na vse pretege trudi pripraviti čimboljšo zabavo za Noč čarovnic. In jasno, če bi šli na jezero, bi jih pohopsal Jason Voorhees.

Ocena: 2/10

null

CHEAPER BY THE DOZEN (zda 2003, režija: Shawn Levy, igrajo: Steve Martin, Bonnie Hunt, Hilary Duff, Piper Perabo, Ashton Kutcher, Wayne Knight, Tom Welling, Richard Jenkins, Vanessa Bell Calloway) The Dirty Dozen. Steve Martin, ki svojih otrok ni mogel na prste obeh rok prešteti že v filmu Parenthood iz leta 1989, je Tom Baker, oče dvanajstih pamžev, ki bi se lahko prijavil za režiserja klasike The Dirty Dozen, kjer je skupina bivših morilcev šicala nemške generale. Njegovi otroci so namreč tako zelo nagajivi, zlobni, divji, hiperaktivni in problematični, da gledalec pomisli, da gre za potomce ekipe, ki jo je leta 1967 vodil neustrašni Lee Marvin. In ker Steve Martin na žalost ni Lee Marvin, mu sinovi ter hčerke zrastejo čez glavo, zasenčijo celo pobaline iz komedij Sam doma, Denis Pokora in Problematičen mulc ter si podajo roko s hudičevim fantkom grozljivke Znamenje. Drži, otroci filma Cheaper by the Dozen so tako zelo zoprni in zlobni, da bi jim lahko bilo ime Damien. Tako zelo domiselni, da bi lahko igrali v trilogiji Mali vohuni. In tako zelo energični, da jim ne bi bil kos niti Eddie Murphy iz filma Očkov vrtec, če ostanem v kontekstu. In samo pomislite, vseh dvanajst jih je živelo tudi v resnici, v hiši družine Gilbreth, ki je že leta 1950 dobila svoj prvi film. V hiši, kjer ne zvozi niti Ashton Kutcher, vase zagledani maneken, ki jim odpelje najstarejšo sestro Piper Perabo. In seveda v hiši, kjer nikakor ni prostora za kariero mamice (Bonnie Hunt) in sanje očka, ki je dobil ponudbo za trenerja srednješolskega nogometnega moštva. Če imaš tri  otroke, ne moreš niti dihati. Če jih imaš dvanajst, pa si lahko le Kelly Family, družina, ki pač poje in pleše. Okej, toda ni mi jasno, da film z dvanajstimi otroki nima pojma kaj naj počne in se ves čas lovi le na klišeje, preveč povprečne humorne vložke in slabo narejeno dramsko globino filma Runing on Empty, kjer je trpel River Phoenix. Sedaj namreč poskuša trpeti Tom Welling, njihov najstarejši sin. In hej, le zakaj niso raje postali še ena družina Kelly, glede na to, da pri njih živi tudi Hilary Duff?

Ocena: 3/10

null

SOMETHING’S GOTTA GIVE (zda 2003, režija: Nancy Meyers, igrajo: Jack Nicholson, Diane Keaton, Amanda Peet, Keanu Reeves, Frances McDormand, Jon Favreau, Rachel Ticotin)  Za ljubitelje viagre, srčnih infarktov in menopavze. »Še nikoli poprej nisem videl gole starejše ženske,« svojemu zdravniku zaprepadeno razlaga zakrknjeni samec Harry Sanborn (Jack Nicholson), ki ga je zaradi muckanja z mlado Amando Peet usekal srčni infarkt. Tip je nor na mlado meso in na najstniško energijo. Če je ženska stara nad trideset, ga ne zanima več. Ko jo povalja med rjuhami, pa reče adijo in išče naprej. Dekleta lovi na svojega kabrioleta, na svojih dvajset različnih podjetij in na izjemno uspešno hip hop založbo. Nič čudnega, da mu zašteka srce. Da ga skoraj pokoplje viagra. In da  začne po infarktu na svet gledati povsem drugače. Tako drugače, da se zaljubi v Erico Barry (Diane Keaton), zvezdniško pisateljico, ki je od njega mlajša samo kakšnih deset let. Korenita sprememba za moškega, ki je najprej osvajal njeno hčerko. Za večnega žigola, ki ne bi od tako stare ženske sprejel niti umetnega dihanja. Pa četudi bi njegovo življenje viselo na nitki in čeprav bi bila zadnja ženska na Zemlji. »Ne skrbi za zaščito, sem v menopavzi,« mu razloži prebujena gospa, za katero je bila spolnost po ločitvi le fikcija. Le matrica, v katero jo hoče peljati pol mlajši doktor Keanu Reeves. Prav imate, Something’s Gotta Give je v trendu. Modni muhi mlajših ljubimcev in še mlajših ljubic. Klišeju Borisa Cavazze  in Zmaga Jelinčiča. Navadi, ki jo obožuje tudi ves Hollywood. In ravno zato sta 67 letni Jack ter 57 letna Diane, ki se napol gola valjata po postelji, tako zelo kul in očarljiva. In ravno zato je film režiserke Nancy Meyers, avtorice uspešnice What Women Want, kljub pretirani dolžini tako zelo originalen, zabaven in edinstven. Tak, da zruši več tabujev kot brata Farrelly in da si upa več kot vse Ameriške pite skupaj. Lepo vas prosim, le kje boste našli film, v katerem Jack Nicholson Amando Peet zamenja za Diane Keaton, Diane Keaton pa Keanuja Reevesa za Jacka Nicholsona. To je mogoče samo enkrat in nikoli več. Pa naj še kdo reče, da je seks po petdesetem dolgočasen.

Ocena: 8/10

null

BROTHER BEAR (zda 2003, režija: Aaron Blaise & Robert Walker, glasovi: Joaquin Phoenix, Rick Moranis, D. B. Sweeney, Jeremy Suarez, Dave Thomas, Michael Clarke Duncan, Harold Gould) Medvedji kralj? Ne bo šlo. Brother Bear, zgodba o tem, da mora fant, ki hoče postati mož, pred tem postati čisto pravi medved, ne ponuja prav ničesar, kar bi morala ponuditi nova Disneyjeva risanka. Osnovnošolska animacija, neumna štorija, premalo zabavni dodatki, povprečna glasovna karakterizacija in le risanka, ki se šlepa na Jesensko pripoved. Okej, toda zakaj ni medvedku glas potem posodil vsaj Brad Pitt.

Ocena: 3/10

null

STUCK ON YOU (zda 2003, režija: Bobby & Peter Farrelly, igrajo: Matt Damon, Greg Kinnear, Eva Mendes, Cher, Wen Yann Shih, Griffin Dunne, Seymour Cassel, Lin Shaye, Meryl Streep, Frankie Muniz, Jay Leno, Luke Wilson) Presenečenje: brata Farrelly sta posnela dramo. Se spomnite filma Jackie Brown, ki ga je po huronskem uspehu Šunda posnel Quentin Tarantino? Štos je bil v tem, da je šlo za umirjeno, prefinjeno in močno stilizirano kriminalko, kjer ni bilo mogoče najti skoraj nič režiserjevih zaščitnih znakov, se pravi prvin, ki so jih po Šundu veselo kopirali prav vsi. Če bi Tarantino namreč posnel še en Šund, bi postal le slaba kopija, zato je moral posneti nekaj povsem drugačnega. In Stuck On You za brata Farrelly pomeni isto kot je Jackie Brown pomenil za Tarantina. Stuck On You namreč kljub odbiti zgodbi siamskih dvojčkov (Matt Damon, Greg Kinnear), ki hočeta uspeti v Hollywoodu in srečata Meryl Streep, Griffina Dunnea, Jayja Lena in Cher, ne fura špure Nori na Mary in Jaz Irena in jaz, ampak teče počasi, umirjeno, prefinjeno in tako, da človek na trenutke pomisli, da gleda globoko dramo. Se pravi film, ki ga zagotovo nista režirala brata Farrelly. Torej povsem prikupno zgodbo o čudežu narave, ki ji do Človeka slona manjka le malce več resnosti. Ali še boljše, ki ji do filma Mask, filma o telesno izmaličenem dečku, kjer je leta 1985 ravno tako igrala Cher, manjka le kanček entuziazma. Da pa vse skupaj le ne bi delovalo preveč patetično, Bobby in Peter Farrelly vseeno nista pozabila na svoje goreče oboževalce, saj sta jim servirala nekaj direktnih štosev na račun siamskih dvojčkov (ko eden seksa, drugi tipka po računalniku, ko eden spi, pa drugi masturbira), da o Cher, ki igra Cher in si v posteljo zvleče celo Frankiea Muniza, klorofilnega junaka otročarije Agent Cody Banks, niti ne govorimo. Povedano drugače, Stuck on You je Butec in butec, kot bi ga režiral David Lynch. In Človek slon, kot bi ga režirala brata Farrelly. Če bi glavni vlogi odigrala Jim Carrey in Woody Allen kot je bilo planirano, bi bilo vse skupaj seveda popolnoma drugače in še bolje, je pa res, da se Damon in Kinnear vseeno znajdeta dovolj okej in brez težav zvozita ponujeni material.

Ocena: 7/10

null

GOTHIKA (zda 2003, režija: Mathieu Kassovitz, igrajo: Halle Berry, Robert Downey Jr., Penelope Cruz, Charles S. Dutton, John Carroll Lynch, Bernard Hill, Dorian Harewood) Girl, Interrupted. Halle Berry je »girl interrupted«, rezervna verzija Angeline Jolie, ki jo osumijo za umor moža (Charles S. Dutton), vržejo v umobolnico in ji povedo, da se ji meša, da ima privide, da halucinira, da jo dajejo klišeji številnih podobnih filmov. In punci, sicer psihiatrinji Mirandi Grey, se res zmeša. Toda ne od prividov in agresivnega duha neke mladenke, ki naj bi pred petimi leti storila samomor, marveč od slabega in hudo predvidljivega scenarija. Od histerične pacientke Penelope Cruz. Od melanholičnega doktorja Roberta Downeyja. Od zavaljenega moža Charlesa S. Duttona. Od blede režije francoskega wunderkinda Mathieuja Kassovitza. Od šerifa Johna Carrolla Lyncha. In od dejstva, da mora po oskarju igrati v taki prestižni, visokoproračunski in iz vseh strani pretenciozni oslariji, ki ne bi prestrašila niti dojenčkov, kaj šele gledalcev, ki so čakali na četrto poglavje gotskih rimejkov, ki jih je producent Joel Silver leta 1999 začel s poraznim House on Haunted Hill, nadaljeval s solidnim Thir13en Ghost in kronal z dobrim Ghost Ship.

Ocena: 3/10

null

MASKED AND ANONYMOUS (zda 2003, režija: Larry Charles, igrajo: Bob Dylan, John Goodman, Jeff Bridges, Penelope Cruz, Jessica Lange, Mickey Rourke, Val Kilmer, Christian Slater, Chris Penn, Luke Wilson, Angela Bassett, Bruce Dern, Steven Bauer, Ed Harris, Cheech Marin, Giovanni Ribisi, Fred Ward) Blowin in the Wind. Masked and Anonymous, film o ostarelem glasbeniku, ki ga po stotih letih potegnejo iz naftalina in prepričajo za dobrodelen koncert, vseskozi ščije proti vetru. Pa četudi ostarelega glasbenika igra na pol mrtvi Bob Dylan. Pa čeprav mu asistira cela plejada hollywoodskih zvezdnikov, ki so pozabili na honorar samo zato, da bi se lahko pojavili v njegovem filmu. Razumljivo, glede na to, da je pred kamerami zadnjič stal leta 1987 v filmu Hearts of Fire in da se ga filmofili zares spomnijo samo še bolj davnega leta 1973, ko je zaigral stransko vlogico v vesternu Pat Garrett and Billy the Kid. Tokrat je v bistvu zaigral samega sebe, nas skušal prepričati, da ga na stara leta zanima samo še dobrodelnost in da mu je v resnici ime Woody Allen, režiser, ki v svoje filme ne glede na kvaliteto dobi vse zvezde našega planeta.

Ocena: 3/10

null

OPEN RANGE (zda 2003, režija: Kevin Costner, igrajo: Kevin Costner, Robert Duvall, Annette Bening, Michael Gambon, James Russo, Michael Jeter, Diego Luna, Kim Coates) Kevin Costner je znova posnel vestern. Kevin Costner ljubi vesterne. Tako zelo, da se odpove honorarju in vlogi v filmu Kill Bill. Tako močno, da na vsakih pet let odjezdi na Divji zahod in da se kavbojev spomni tudi takrat, ko ga ni na Divjem zahodu. Ne verjamete? Le poglejte si filme The Gunrunner, The Postman in 3000 Miles to Graceland, pa vam bo jasno, da gre le za v moderni čas preoblečene vesterne. In ko Kevin odjezdi na Divji zahod, to vedno naredi precej odmevno, se pravi tako, da bi bil nanj ponosen celo John Wayne. Leta 1985 je počil Silverado, leta 1990 Dances With Wolves, leta 1994 Wyatta Earpa, devet let nazaj pa Open Range, ultimativno strelsko pustolovščino, kjer se dva ostarela kavboja (Kevin Costner, Robert Duvall) pač odločita, da bosta pospravila svoje številne nasprotnike. Hinavske lokalne nepridiprave (vodi jih Michael Gambon), ki hočejo ukrasti njuno živino in na svojo stran dobijo celo podkupljivega šerifa (James Russo). In samo pomislite, možaka sta dva, njunih nasprotnikov pa je najmanj dvajset. Nič zato, saj nimata razloga za umik, njuna kilometrina pa je prehuda, da bi se jima ljubilo bežati. Smrt ju ne zanima, za morebitne rane jima nego obljubi prijazna zdravnica Annette Bening, po Divjem zahodu pa blodita že toliko časa, da bi si vsekakor zaslužila svoj O.K. Corrall. Svoj poslednji strelski obračun, s pomočjo katerega bosta zakorakala v legendo. In ravno v tem tiči čar filma Open Range, filma, ki se ne spreneveda, ne filozofira in ne ovinkari, marveč ustreli na prvo žogo, napolni saržer in ustreli še enkrat. Prav imate, Kevin Coster je še enkrat posnel Wyatta Earpa, le da se mu tokrat ni bilo potrebno izgovarjati na višje cilje. Kar je rekel, je tudi storil. Kot Billy the Kid, le da mu ni upal težiti niti Patt Garrett.

Ocena: 8/10

null

IN AMERICA (irska 2000, režija: Jim Sheridan, igrajo: Paddy Considine, Samantha Morton, Djimon Hounsou, Sarah Bolger, Emma Bolger) Spielbergov Vesoljček hoče domov. »Welcome to America,« simpatični irski družini po natančnem pregledu potnih listov pove ameriški carinik, možakar za sanje in deželo, kjer bo vse tako kot mora biti. No ja, tako vsaj misli naša družinica, ki še vedno ne more preboleti smrti za tumorjem na možganih umrlega sinčka. In za sanje jim je dovolj že air condition. Naprava, ki lajša peklensko poletno vročino. Naprava, s katero se ločijo od ostalih stanovalcev revnega bloka, kjer si uredijo stanovanje. In potem air condition crkne ter jim vzame sanje. Vse dokler ne obiščejo sejma in na polici zagledajo lutko Spielbergovega Vesoljčka, ki hoče domov. Ki hoče na Irsko, deželo, kjer je Jim Sheridan nazadnje režiral pred petimi leti, ko je Daniela Day Lewisa brezhibno spremenil v Boksarja. Toda Vesoljčka dobi le tisti, ki z žogico zadane luknjo. Ki vloži dovolj denarja, ima mirno roko in dovolj sreče. Vesoljček za našo družinico namreč pomeni vse. Vse tisto, kar so pozabili na Irskem. In tisto, kar jim Amerika obljublja skozi filme, imidž in turistične bukve. In Paddy Considine, irski očka, zadane terno ter itija podari svoji mlajši hčerkici. Veselje je nepopisno, Amerika postane dežela sanj, mamica Samantha Morton pa si zaželi še enega otroka, ki bi ji pomagal pozabiti pred leti umrlega sinčka. In potem na sceno prikoraka skrivnostni slikar Djimon Hounsou, za aidsom umirajoči umetnik, ki obvlada coprnije iz Zelene milje. Ki naši irski družinici vlije pozitivno energijo in očku razloži, da ljubi celo njegovo depresijo. Prav imate, tip je Spielbergov Vesoljček, le da je večji in črn ter da na koncu ne odide na svoj planet, marveč v raj. Se pravi tja, kjer počiva tudi za možganskim tumorjem umrli irski sinček. Na trenutke sila zabavna, mestoma čarobna, večkrat očarljiva, vseskozi vrhunsko odigrana in samo malce predolga socialna drama, ki nam pokaže, da moramo v pravljice verjeti tudi takrat, ko jih je že zdavnaj konec. Pa četudi živimo v deželi, kjer se je zgodil 11. september.

Ocena: 7/10

null

THE MISSING (zda 2003, režija: Ron Howard, igrajo: Cate Blanchett, Tommy Lee Jones, Aaron Eckhart, Val Kilmer, Evan Rachel Wood, Sergio Calderon) The Searchers. Gotovo se spomnite filma The Searchers, kjer je pred davnimi leti John Wayne med Indijanci iskal svojo ugrabljeno nečakinjo Natalie Wood. No, The Missing ni nič drugega kot površen, razvlečen in premalo prepričljiv rimejk Fordove klasike, le da deklino (Evan Rachel Wood) sedaj med Indijanci iščeta mama Cate Blanchett ter dedek Tommy Lee Jones.

Ocena: 5/10

null

OUT OF TIME (zda 2003, režija: Carl Franklin,  igrajo: Denzel Washington, Eva Mendes, Sanaa Lathan, Dean Cain, John Billingsley, Robert Baker, Nora Dunn) No Way Out. V drugi polovici osemdesetih je Kevin Costner zaigral v izvrstnem trilerju No Way Out, kjer so iskali ruskega vohuna in pozabili, da jim dokaze meša ravno možakar, ki naj bi dokaze iskal. In sedaj je Kevin Costner postal še Denzel Washington, natančneje, policijski šef Matt Lee Whitlock, ki skupaj z »bivšo« ženo Evo Mendes išče moškega, kateri naj bi pospravil sumljiva zakonca Harrison (Sanaa Lathan, Dean Cain), jima zakuril hišo in opral njun denar. Štos je namreč v tem, da je bil naš Matt Lee Whitlock ljubimec gospe Harrison, da ga je ta ista gospa Harrison pooblastila za svojega finančnega upravljalca in da se je ravno na dan umora smukal okoli njene hiše. In tip se znajde v »no way out« situaciji. V situaciji brez izhoda, kjer je usoden že »one false move«, in situaciji, kjer mu zmanjkuje časa. Kjer mu gre vse narobe, kjer mora zakrivati lastne dokaze in kjer so mu ostali policisti vse bližje in bližje. In to skrivanje, sprenevedanje ter zakrivanje para živce. Para napetost in pričakovanje naslednjega prizora. Para vse tisto, kar že sto let ni razparal prav noben ameriški triler. Kar je nazadnje sparal No Way Out in kar je paral tudi One False Move, ki ga je na začetku devetdesetih ravno tako režiral temnopolti Carl Franklin, kateri je Denzela vodil tudi v neumnem Hudiču v modri obleki. Povedano drugače, Out of Time je triler leta, ki se kot za šalo kvalificira tudi za enega najboljših trilerjev desetletja, kar je jasno, saj se ves čas šali na svoj račun in gledalca sprošča z učinkovitimi humornimi vložki. In film, ki ima pri tako napeti situaciji čas še za šale, ne more biti drugega kot mojstrovina, na katero bi bil ponosen celo Alfred Hitchcock.

Ocena: 9/10

null

ELEPHANT (zda 2003, režija: Gus Van Sant, igrajo: Alex Frost, Eric Deulen, John Robinson, Elias McConnell, Jordan Taylor, Carrie Finklea, Timothy Bottoms) Čarovnik iz Blaira. Okej, Gus Van Santov rimejk Psiha je bil resda skrpucalo prve klase, toda vsem je bilo kljub temu jasno, da ima tip jajca. To je leta 2002 pokazal tudi s filmom Gerry, kjer si je pošteno privoščil Matta Damona. In to sedaj kaže še s filmom Elephant, ki ima več jajc kot Michael Moore. Ki premore več šokov kot Bowling for Columbine in več poguma kot sekvenca filma The Basketball Diaries, kjer je Leonardo DiCapiro zverinsko postrelil celoten srednješolski razred in v tem perverzno užival. Gus Van Sant je čarovnik iz Blaira. Režiser, ki je v svoj najnovejši eksperiment vtaknil naturščeke in njihova prava imena uporabil tudi na filmu. Namesto v gozd jih je postavil na srednjo šolo Portland v Oregonu, prižgal kamero, se poigraval s časovnimi preskoki in zornimi koti istih prizorov ter jih na koncu postrelil kot divjo živino. Povsem trendovsko in popularno. Se pravi tako kot se zadnja leta streljajo tudi v resnici. V kruti realnosti dežele, kjer so puške cenejše od žvečilnih gumijev, kjer se otroci z orožjem v roki postavljajo že v maternici in kjer se predsednik brez kančka slabe vesti šali na račun svojih debilnih napak. Tako, zdaj pa vzemite Mularijo in seks zamenjajte s krvjo, pa boste dobili Slona, moderno pravljico o Čarovnici iz Blaira, ki se ji tokrat ni potrebno skrivati.

Ocena: 8/10

null

AMERICAN SPLENDOR (zda  2003, režija: Shari Springer Berman & Robert Pulcini, igrajo: Paul Giamatti, Hope Davis, James Urbaniak, Judah Friedlander, Molly Shannon, Harvey Pekar) Biografija Harveyja Pekarja, avtorja kultnega stripa American Splendor. American Splendor, sicer film, ki so mu kritiki leta 2003 zapeli največ hvalnic, izgleda natanko tako kot mora izgledati film o avtorju takšnega ali drugačnega kultnega stripa. Posebno, izvirno, edinstveno in drugačno. Kot dokumentarec The Confessions of Robert Crumb, ki ga je leta 1987 naredil še en kultni stripar Robert Crumb, možak, ki je ves čas kradel slavo tudi našemu večkrat depresivnemu, jeznemu, koleričnemu, boječemu in vazektomiranemu Harveyju Pekarju (igra ga izjemni Paul Giamatti). Drobnemu možiclju iz Clevelanda, ki ni nikdar ujel prave slave. Ki je moral vse do upokojitve delati kot uradnik v bolnici za veterane. Ki se je poročil s svojo edino fanico Joyce (Hope Davis). In ki se je trikrat v enem letu pojavil na šovu Davida Lettermana ter kljub temu ostal na suhem. In ko je končno objavil prvo cifro stripa American Splendor, kjer so nastopali njegovi prijatelji, in stripa, v katerega je zlil svoje vsakdanje težave, dialoge in prigode, je njegov prijatelj Robert Crumb fural znamenitega mačka Fritza in užival kultni status. Harvey Pekar, tip, ki ni prenesel uspešnice Revenge of the Nerds, je bil pač vseskozi na robu, se pravi tam, kjer tiči lepo število umetnikov, ki jih slava ne mara. Zelo lepo, da je pred leti končno dobil svoj film, svoj poklon in labodji spev, v katerem je, ko je bilo treba, zaigral samega sebe. In film, kjer istočasno nastopata pravi ter fiktivni lik, ne more biti drugega kot biografija Harveyja Pekarja, tipa, ki na strip ni prenesel le svoje vazektomije.

Ocena: 7/10

null

THE DREAMERS (velika britanija, francija, italija 2003, režija: Bernardo Bertolucci, igrajo: Michael Pitt, Eva Green, Louis Garrel, Anna Chancellor, Robin Renucci) Nuovo Cinema Paradiso sreča Poslednji tango v Parizu. Okej, The Dreamers je resda film, ki se bo v zgodovino zapisal po prizoru, kjer mladenič Louis Garrel na željo svoje sestre Eve Green masturbira pred postrom Marlene Dietrich, to pa je tudi vse, kar preseže naša pričakovanja. Kar zadovolji oboževalce zloglasnega maestra Bertoluccija, ki nam je dal Poslednji tango v Parizu. Film, ki ga še vedno drži. Ki se ga še zmeraj ne more znebiti. Nič čudnega, da je dogajanje znova postavil v Pariz, v meko za filmofile, kjer se konec šestdesetih potikajo trije cinefili. Trije filmski norci, ki znajo na pamet vse citate, prizore, igralce in režiserje. Da se med njimi splete patološka vez, je več kot pričakovano. Še posebej, ker sta brat in sestra nagnjena k incestu, Američan Michael Pitt pa rad opazuje. V prvi vrsti in s slikami deklet v svojih gatah. Drzen in ekspliciten film, kjer ekipa nima zadržkov pred goloto, pa cela vrsta starih, dobrih hollywoodskih klasik, ki so prava poslastica za insajderje. Je pa škoda, da je scenarij premalo podmazan in da zgodba pade v klišeje, dolgčas in premalo prepričljivo dramaturgijo.

Ocena: 5/10

null

PETER PAN (zda 2003, režija: P.J. Hogan, igrajo: Jeremy Sumpter, Rachel Hurd-Wood, Jason Isaac, Lynn Redgrave, Richard Briers, Olivia Williams, Ludvine Sagnier) Biografija Michaela Jacksona. Pozabite na izbrisane, na sceni je Peter Pan, deček, ki noče stalnega prebivališča, državljanstva in vpisa v register. Ki hoče fontano mladosti in Neverland. Ki hoče za vedno ostati devičnik in vodja “izgubljenih dečkov”. Ki verjame v pravljice in v srečne misli. Ki ne mara odraslih, šole in družbenih norm. Ki hoče za vse večne čase ostati otrok in upornik z razlogom. Ki hoče biti James Dean, Superman in Michael Jackson v enem paketu. Ki se požvižga na Harryja Potterja in Gospodarja prstanov. In seveda, ki se zaveda svoje fame, renomeja in rezimeja. Skratka, ki zelo dobro ve, da se skriva v vsakem izmed nas. No ja, vsaj v tistih, ki niso pozabili na otroka v sebi, v tistih, ki še vedno verjamejo v pravljice in v tistih, ki so prepričani v nedolžnost Michaela Jacksona, poseldnjega Petra Pana. Walt Disney nam je resda dal izjemno risanko, Steven Spielberg odlično filmsko upodobitev, toda P.J. Hogan, režiser uspešnice Muriel se poroči, kljub temu poleti zelo daleč. V deželo originalnosti, svežega pristopa in ravno pravšnje mere infantilnosti ter čustev. Jasno, ko pa Zvončico zaigra Ludvine Sagnier, mladenka iz Bazena, ki prvič v zgodovini brez sramu pokaže svoj pravi karakter. Svojo željo, da bi v posteljo zvabila Petra Pana, če bi bila seveda malce večja in če bi se mulc vsaj za en dan spremenil v moškega. Prav imate, najnovejši Peter Pan je himna moškim, ki nočejo odrasti, himna otrokom, ki za letenje po zraku ne potrebujejo Matrice in himna Michaelu Jacksonu, ki so ga hoteli zjebati tisti, ki niso verjeli v pravljice.

Ocena: 7/10

null

MY BABY’S DADDY (zda 2004, režija: Cheryl Dunye, igrajo: Anthony Anderson, Eddie Griffin, Michael Imperioli, Bai Ling, Paula Jai Parker, Joanna Bacalso, Marsha Thomason, John Amos, Method Man, Tom »Tiny« Lister Jr.) Trije moški in tri zibelke. Zelo dolgočasna, nezanimiva, skoraj nič smešna in zoprna reciklaža uspešnice Trije moški in zibelka, kjer so pred davnimi leti blesteli Tom Selleck, Steve Guttenberg in Ted Danson. Pač zgodbica o treh frendih (Anthony Anderson, Eddie Griffin, Michael Imperioli), ki jih zresnijo šele otroci, torej dokaz, da bi Peter Pan odrasel šele takrat, ko bi postal očka. Okej, toda kaj, ko bi moralo iti za komedijo, ne pa za osmo nadaljevanje Očkovega vrtca, ali če hočete, za deseti del komedije Količinski popust. Sramota.

Ocena: 2/10

null

TAIS TOI (francija 2003, režija: Francis Veber, igrajo: starring: Gerard Depardieu, Jean Reno, Andre Dussollier, Jean-Pierre Malo, Richard Berry, Leonor Varela) Forrest Gump in Leon se srečata v Letu nad kukavičjim gnezdom. Če boste ošvignili filmografijo režiserja Francisa Vebra, morate biti pozorni na leto 1989, ko je posnel komedijo Trije begunci, kjer je štorasti in zeleni lopov Martin Short med ropom banke ugrabil izkušenega in prekaljenega kriminalca Nicka Nolteja, ki so ga ravnokar spustili iz zapora. Tais Toi, po naše, Zapri gobec, ni namreč nič drugega kot rimejk Treh beguncev, kjer Gerard Depardieu igra Martina Shorta, Jean Reno pa Nicka Nolteja. Se pravi fina in simpatična mešanica Forresta Gumpa in Leona, kjer je Jean Reno na začetku devetdesetih kot veste igral plačanega morilca. In če je Reno, ki tokrat ravno tako igra plačanega morilca, ki mu lokalni mafijec ubije punco (Leonor Varela) in ga spravi v norišnico, še enkrat Leon, je Gerard Depardieu, zeleni, štorasti in malce retardirani lopov Quentin, Forrest Gump, torej bedaček, ki se vedno postavi v vrsto in išče svojega najboljšega prijatelja. Malo Stan in Olie, malo Jack Lemmon in Walter Matthau, malo Abbott in Costello, vseskozi pa Gerard Depardieu in Jean Reno, izvrstna kombinacija za izredno zabavno ter sproščeno francosko komedijo, ki ji do klasike manjka le malce več energije in pokanja starih, dobrih štosov Louisa de Funesa, Fernandla in Jacquesa Tatija.

Ocena: 7/10

null

SOLINO (nemčija 2002, režija: Faith Akin, igrajo: Barnaby Metschurat, Moritz Bleibtreu, Antonella Attili, Patrycia Ziolkowska, Gigi Savoia, Tiziana Lodato, Vincent Schiavelli) Čudež: Nemci so posneli čistokrvni italijanski film. Solino izgleda tako, kot da bi ga režiral Federico Fellini, ali še boljše, Giuseppe Tornatore. Torej tako, da boste v njem hitro ujeli mojstrovini Amarcord in Nuovo Cinema Paradiso. Zgodba se namreč prične v Italiji, v drobnem mestecu Solino, kjer živi družina Amato, ki jo nese v Nemčijo, v deželo brez kancon, letnega kina in picerij. Nič čudnega, da potem v Duisburgu odprejo prvo picerijo, kupijo prvi televizor  in delajo biznis. Vse dokler njuna sinova Gigija (Barnaby Metschurat) in Giancarla (Moritz Bleibtreu) ne usekajo sedemdeseta, čisto pravi flower power, obdobje, kjer pridnost zamenjajo lenoba, sanjarjenje, dekleta in strast. In Gigi hoče iti do konca. Do svojega prvega filma, prvega poljuba na velikem platnu, o katerem sanja vse od otroštva, ko je njegovo mesto obiskal znani režiser Baldi (Vincent Schiavelli). In brat Giancarlo mu zavida. Tako močno, da mu spelje punco (Patrycia Ziolkowska), da noče skrbeti za bolno mater (Antonella Attili) in da mu ukrade celo filmsko slavo, saj se na lokalnem tekmovanju mladih filmarjev, kjer Gigijev prvenec pobere zmago, fura na njegovo ime. Solino ne dela napak. Niti takrat, ko uporablja klišeje. Kaj šele takrat, ko gre zelo globoko in sila dramsko. Večperesno zgodbo, kjer vrhunsko, realno, prepričljivo, čustveno, polno in življenjsko obdela odnose v družini, odraščanje v tuji državi, bitko za preživetje, ljubezenske težave, otroške sanje in odpovedovanje zastavljenim ciljem, obdela zares mojstrsko ter veličastno. Se pravi točno tako kot sta to v filmih Amarcord in Nuovo Cinema Paradiso počela Federico Fellini in Giuseppe Tornatore. In samo pomislite, posnel ga je nemški režiser, režiser dežele, ki nam je zadnja leta dajala samo neskončne rimejke Ameriške pite.

Ocena: 10/10

null

BAD  SANTA (zda 2003, režija: Terry Zwigoff, igrajo: Billy Bob Thornton, Tony Cox, Brett Kelly, John Ritter, Bernie Mac, Lauren Graham, Lauren Tom, Cloris Leachman) Pozabite na Božička, pod jelko je Billy Bob Thornton. Billy Bob Thornton je Božiček, no ja, tip po imenu Willie, ostudni pijanec, nemoralnež, lopov in ljubitelj analnega seksa, ki si brado in rdečo obleko natakne samo zato, da lahko s svojim pajdašem, sicer temnopoltim pritlikavcem Marcusom (Tony Cox), ki fura njegovega škrata, oropa svojega delodajalca. Možak se požvižga na vse. Na otroke, ki jih mora jemati v naročje. Na božični čas, ki bi moral biti nekaj lepega. Na svoje delo, ki naj bi prinašalo veselje. In na skrajno simpatičnega okroglega dečka (Brett Kelly), ki mu ponudi celo svoj dom, očkov avtomobil in babičino (Cloris Leachman) kuhinjo. Tip je čistokrvni »bad santa«, ali če hočete, »bad lieutenant«, torej zguba, ki smisel življenja vedno znova najde na dnu steklenice viskija. Ko ga vprašajo, zakaj ima umetno brado, razloži, da je pač porival bolno žensko. Ko jih zanima, zakaj ne stanuje na severnem tečaju skupaj z ženo, pa bevskne, da je pač pokal njeno sestro in se je moral odseliti. Zanj ni rešitve. Niti takrat, ko mu skrajno simpatični okrogli deček podari božično darilce, kaj šele takrat, ko uvidi, da vendarle nima kamna namesto srca. Pijača ga uničuje. Noč in dan, 24 ur skupaj, ves čas in brez pavze. Škoda ga je, saj bi lahko bil Božiček. Globoko v sebi namreč skriva dobroto, ki pa jo je pohabila kilometrina neprespanih noči, cigaret, ropov in alkoholnih hlapov, ki vrejo tako močno, da se jih voha celo med sedeži kinodvorane. Bad Santa, čistokrvna alkoholna komedija, ali če hočete, pijanska božična podoknica, s klišeji obračuna že na samem začetku in nam več kot nazorno razloži, da moramo Božička najprej poiskati v sebi. Plus John Ritter v svoji zadnji filmski vlogi.

Ocena: 8/10

null

GIRL WITH A PEARL EARRING (velika britanija 2003, režija: Peter Webber, igrajo: Scarlett Johansson, Colin Firth, Tom Wilkinson, Cillian Murphy) Pozabite na Pepelko, resnico vam bo povedala služkinja Scarlett Johansson. Scarlett Johansson, vroča po Lost in Translation, je Griet, mirna, tiha, plašna in potlačena služkinja, deklica z vžigalicami in hišna Pepelka, ki jo prvi opazi znani slikar Johannes Vermeer (Colin Firth). Če bi živela v dvajsetem stoletju, bi postala Pretty Woman, ker živi sredi sedemnajstega stoletja, pa postane njegova muza in zvezda najnovejše umetnine z naslovom Girl With A Pearl Earring. Vse kar počneta, počneta tiho, mirno, plašno in intimno, torej tako, da ne rabita gledalcev, kaj šele ostalih služkinj in gospode. Hec je v tem, da ne počneta ničesar. Da se samo gledata, nasmihata in opravljata svoje delo. Ona pozira, on pa riše. Predano, zagnano in z občutkom. Vse dokler gospodarico hiše ne zdela ljubosumje. Huda jeza, da njen slavni slikar riše neko revno, nepomembno flenčo, namesto da bi risal bogate, lepe in premožne dame. Tako je, dragi moji, sedemnajsto stoletje je bil čas, ko revnih deklet niso smeli niti risati, kaj šele, da bi se z njimi zapletli v ljubezensko razmerje. To bi bil največji greh, za katerega bi se verjetno gorelo na grmadi. Kot sem že dejal, pred vami je prva prava Pepelka, ki ne fantazira o lepem princu in čarobnih vilah ter Deklica z vžigalicami, ki ogenj prižge z uhančki, drobnim nakitom, ki se na slikah Johannesa Vermeerja razločno vidi še danes. Zgodba resda teče počasi, hladno, mrtvo in nezainteresirano, toda v tem je njen čar. V tem je njena poanta, bistvo punce, ki je ostala Pepelka, čeprav so jo narisali kot kraljico.

Ocena: 7/10

null

SCOOBY-DOO 2: MONSTERS UNLEASHED (zda 2004, režija: Raja Gosnell, igrajo: Freddie Prinze Jr., Sarah Michelle Gellar, Matthew Lillard, Linda Cardellini, Seth Green, Peter Boyle, Alicia Silverstone, Tim Blake Nelson, Neil Fanning, Ruben Studdard, Big Brovaz) Ghostbusters. Četudi je tole neumna, otročja, bedasta in nepotrebna reciklaža stare dobre risane serije Scooby-Doo, lahko rečem, da vse skupaj vendarle ni tako strašno neumno, otročje, bedasto in nepotrebno. Ali drugače, je dosti boljše od kakšnega Inspectorja Gadgeta in Flubberja. Film pač ni za intelektualce, marveč za otroke, ki bodo brez dvoma uživali ob divjem, energičnem, ravno prav pravljičnem in dovolj grozljivem rimejku uspešnice Ghostbusters, kjer so zlobne duhove sredi osemdesetih kot veste lovili Dan Aykroyd, Bill Murray in Harold Ramis. Tokrat jih pač lovijo naši kultni junaki. Pocukrani Fred (Freddie Prinze Jr.), manekenska Daphne (Sarah Michelle Gellar), pametna Velma (Linda Cardellini), zmedeni Shaggy (Matthew Lillard) in skrajno simpatični ter požrešni psiček Scooby-Doo (Neil Fanning), člani detektivske ekipe Mystery Inc., ki jo hoče zdelati skrivnostni zamaskirani možakar. Sila hudobni mastermind, ki obudi vse mogoče zle duhove, vse tiste pošasti, katerim je naša druščina nekoč že stopila na prste. Izklopite možgane, vklopite infantilnost in uživajte v nadaljevanju, ki preseže dosti slabši prvi del.

Ocena: 6/10

null

GOOD BYE, LENIN (nemčija 2003, režija: Wolfgang Becker, igrajo: Daniel Bruhl, Katrin Sass, Chulpan Khamatova, Maria Simon, Florian Lukas) Zbogom, Stalin, dober dan, Gorbačov. Zagotovo se spomnite filma Underground, ki ga je leta 1995 posnel Emir Kusturica, filma o skupini izdelovalcev orožja, ki so bili petdeset let po drugi svetovni vojni še vedno prepričani, da zunaj divja bitka z okupatorjem. Good bye, Lenin je namreč parafraza Undergrounda, le da se vse skupaj dogaja v Nemški demokratični republiki, v času, ko je padel berlinski zid. V času, ko je padel komunizem. Ko so pozabili na Lenina, Stalina in na Marxa ter v trgovine dobili kokakolo in kapitalizem. Torej v času, ko marksistično zavedna mati med demonstracijami pade v osemmesečno komo in nima pojma, da se je NDR medtem združila z ZRN. Še več, ko pride k sebi, ji sin pričara komunizem in jo skrije pred realnostjo. S prijateljem snema lažna poročila, v trgovinah pa išče stare izdelke, hrano, ki jo je konzumirala pred padcem v komo, ki je po padcu zidu ni več mogoče kupiti. In mamica nasede, saj nima pojma, da na ulicah ni več nemirov in da se Lenina rola samo še v spominih in prašnih knjigah. Poba ji ustvari matrico, lažno realnost, v vato zavito resnico, ki je najboljša za njeno šibko srce. Srce zagrizene komunistke, ki ne bi preživela kapitalizma in Goodyearja. Okej, Good bye, Lenin vseskozi leta simpatično, zabavno in domiselno, toda niti za minutko se ne more znebiti dejstva, da zgleda kot film Andreja Košaka, ali še bolje, kot slovenski film, ki še vedno sanja Josipa Broza Tita in nas s svojimi zgodbami vedno znova prepričuje, da še vedno živimo v socializmu. In hej, res me zanima, kaj bi se zgodilo, če bi se iz kome leta 1991 prebudil Tito in ugotovil, da se je Slovenija odcepila od Jugoslavije.

Ocena: 6/10

null

JERSEY GIRL (zda 2004, režija: Kevin Smith, igrajo: Ben Affleck, Liv Tyler,  Raquel Castro, Jason Biggs, Jennifer Lopez, Will Smith, Matt Damon, George Carlin, Mike Starr, Jason Lee, Stephen Root) Brez skrbi, Jennifer Lopez umre že na začetku. Kevin Smith, režiser filmov Dogma, Chasing Amy in Clerks, je tokrat presenetljivo posnel čisto običajno komično dramo, povsem navadno družinsko komedijo o očku (Ben Affleck), ki po smrti mamice (Jennifer Lopez) čisto sam skrbi za svojo hčerkico (Raquel Castro), pozabi na seks, se preseli k nenehno tečnemu dedku (George Carlin), gleda porniče, se ustraši mladenke Liv Tyler in sovraži Willa Smitha. Tistega Willa Smitha, ki ga potem na sestanku za novo službo sreča tudi osebno in ugotovi, da se je zmotil. Da je poba čisto okej možakar in da v življenju največ šteje družina, se pravi otroci in njihove vsakdanje aktivnosti. Vseskozi simpatična zgodbica, ki jo seveda matrajo klišeji, je zaradi gromozanskega flopa kriminalke Gigli, kjer sta ravno tako igrala Ben in Jennifer, naletela na hud problem. Na srhljivo antireklamo, ki je ni mogel rešiti niti Kevin Smith, mojster nenavadnih, direktnih in originalnih filmov. Ki je ni moglo rešiti niti dejstvo, da  J- Lo umre že na začetku. Takoj po porodu. Takoj po tem, ko kriči in se matra. Pa četudi so jo umaknili iz vseh predfilmov in plakatov. No ja, če bi gledalcem povedali, da umre, trpi in kriči, bi bilo zagotovo drugače. To bi bil lahko novi Psiho. Pod pogojem, da bi bila Jenny tudi v resnici noseča in da bi njen porod posneli v živo.

Ocena: 6/10

null

THE BUTTERFLY EFFECT (zda 2004, režija: Eric Bress & J. Mackye Gruber, igrajo: Ashton Kutcher, Amy Smart, Melora Valters, William Lee Scott, Elden Henson, John Patrick Amedori, Eric Stoltz) Ashton, you’ve been punk’d. The Butterfly Effect, prva zares prava ekranizacija znamenite teorije kaosa, se začne kot Mystic River. Ali če hočete, kot Sleepers. Torej le na videz idilično, v resnici pa temačno, grozljivo in pedofilsko. Oče (Eric Stoltz) enega izmed lokalnih mulcev namreč v svoji kleti snema otroške porniče, pretepa svojega sina in v glavno vlogo postavlja svojo hčerkico. To je srhljiv okoliš, kjer v kino rolajo Seven z Bradom Pittom in kjer majhnim kužkom grozi smrt z zažigom. To je kurčevo Predmestje, le da ga ni spisal Vinko Moderndorfer, marveč Eric Bress in J. Mackye Gruber, scenarista intrigantne grozljivke Final Destination 2. In potem nas čaka preobrat. Čistokrvni rimejk trilogije Back to the Future, ki izgleda tako, kot bi ga režiral glavni junak filma Memento. Poba po imenu Evan (ko je mali, ga igra John Patrick Amedori, ko zraste pa Ashton Kutcher) namreč trpi za kratkimi izgubami spomina, za minutnimi blackouti, ki so mu pokvarili celotno otroštvo. Mu vzeli najbolj pomembne dogodke, največje oslarije in najhujše tragedije. Ker jih hoče nazaj, mora v preteklost. Pa ne samo enkrat, marveč večkrat. Vsaj stokrat. Vsaj tolikokrat, da bo sedanjost takšna kot mora biti. In pri tem seveda pozabi na tako imenovani »metuljev efekt«, na teorijo kaosa, ki pravi, da majhna reč na eni strani lahko povzroči strašno veliko reč na drugi. Še posebej, če se igramo s preteklostjo, se gremo boga in preizkušamo prijeme filmov It’s a Wonderful Life in The Family Man. Prijeme, ki nam povedo, kaj bi bilo, če bi bilo, in kako bi bilo, če ne bi bilo. The Butterfly Effect, izjemno domiselna mojstrovina, ki jo tu in tam vseeno skljuvajo klišeji, se sila prepričljivo poigrava z gledalčevim dojemanjem zgodbe. Z obračanjem preteklosti in preobračanjem sedanjosti. Vsaj tako divje kot Back to the Future. Tako zagnano kot Memento. Tako strašljivo kot Final Destination. Tako romantično kot The Family Man. In tako prefinjeno kot It’s a Wonderful Life. Le kaj bi se zgodilo, če bi šli naši junaki namesto trilerja Seven gledat komedijo Butec in butec, ki je igrala v sosednji dvorani? Odločitev prepuščam vam.

Ocena: 8/10

null

DAWN OF THE DEAD (zda 2004, režija: Zack Snyder, igrajo: Ving Rhames, Sarah Polley, Mekhi Phifer, Jake Weber, Ty Burrell, Michael Kelly) Izvrsten rimejk Romerove klasike, ki odleti čez mojstrovino 28 Days Later. George A. Romero nam je v svoji trilogiji Night of the Living Dead, Dawn of the Dead in Day of the Dead o zombijih povedal vse, kar nas je zanimalo. Vse, kar je bilo potrebno. In vse, kar ni na tako prebrisan in prepričljiv način zmogel povedati nihče drug. Ravno zato sem bil sila presenečen, ko je v naša kina butnil rimejk njegove najbolj divje, energične in brezkompromisne odiseje, čisto pravega zombi žura, ki ga je leta 1978 zdelala samo nepotrebna filozofija. Da v kina pošlješ rimejk filma, ki je izgledal kot rimejk vseh rimejkov, moraš biti vsaj zombi, če ne kar Romerov najbolj goreč oboževalec, ki celo življenje sanjari, da bi lahko igral enega izmed zombijev v njegovem najnovejšem filmu. Toda pozor, moderni Dawn of the Dead, ki pod lupo vzame tudi Day of the Dead, seka v polno. Seka kot so sekali Romerovi filmi. Torej ostro, energično, ogabno, krvavo, brutalno, morbidno in nafilano s črnim humorjem, ki doseže vrhunec v sekvenci, kjer skupina preživelih med krvoločnimi zombiji izbira dvojnike filmskih zvezdnikov in jih potem sistematično strelja v lobanje. Prvi pade Jay Leno, sledi mu Burt Reynolds, kmalu bo na vrsti tudi Rosie O’Donnell. To je pravi rave party, kjer pač muvajo živi mrtveci in kjer se namesto tabletk žre človeško meso. Direktno, brez ovinkov in do konca. Pa četudi gre za nosečo žensko in za komaj rojenega otročička. Dawn of the Dead si upa daleč. Zelo daleč. Dlje kot vsi trije Romerovi filmi skupaj. Dlje kot filma Resident Evil in 28 Days Later. Zombiji so znova trend. Zombiji določajo trend. Če nisi zombi, te ni. No ja, odločni policist Ving Rhames, pogumna Sarah Polley, ki se ji uvodnem prizoru filma možek in hčerkica spremenita v pošasti, in nesrečni Mekhi Phifer, ki mora paziti na svojo visoko nosečo punco, seveda mislijo drugače, zato začnejo krvavo bitko za preživetje. Bitko, kjer zmaga tisti, ki ni zombi. Ki se ni podredil trendu. Veliki večini, ki je prišla na oblast. Ljudje so marginalci, zombiji so hit. Michael Jackson se ni hecal.

Ocena: 9/10

null

STARSKY & HUTCH (zda 2004, režija: Todd Phillips, igrajo: Ben Stiller, Owen Wilson, Vince Vaughn, Fred Williamson, Snoop Dogg, Will Ferrell, Juliette Lewis, Jason Bateman, Carmen Electra, Amy Smart, Chris Penn, Paul Michael Glaser, David Soul) Vrhunska ekranizacija izjemno popularne tv serije iz sedemdesetih let, ki se na sedemdeseta spozna bolje od sedemdesetih. Starsky&Hutch, zares izjemna in mojstrska kriminalna komedija, ne pozabi prav ničesar. Niti dejstva, da mora šefa policije igrati Fred Williamson, zvezda mnogih blaxploitation filmov v sedemdesetih letih. Da mora prebrisanega in uglajenega gangsterja igrati raper Snoop Dogg, ki je vedno izgledal kot spomin na sedemdeseta. Da mora v eni izmed policijskih akcij umreti konjiček, ki je kot veste umrl tudi v Botru, prelomnemu filmu sedemdesetih. In seveda, da nas na koncu obiščeta tudi Paul Michael Glaser ter David Soul, originalna Starsky&Hutch, izjemno svojeglava, simpatična, zaletava, zabavna in malce manj bistra policista, mojstra tajnih nalog, preoblek in undercoverja, ki sta blestela med leti 1975 in 1979. In čar filma Starsky&Hutch tiči v tem, da je ostal v sedemdesetih. Da ni pretiraval s posebnimi efekti. Da se ni šel Hollywooda. Da ni iz muhe naredil slona. In da je ostal na televiziji. No ja, na velikih platnih, ki so po dolgem času izgledala kot vrhunska tv serija. Kot zares odlična kriminalna komedija. Kot komična kriminalka desetletja, ki sproti obračunava z vsemi mogočimi klišeji in seka sveže, inovativno, učinkovito in nepozabno. Kot takojšnja klasika žanra, ki ga ni več. Žanra, ki ga je znal pred leti obrniti samo še Quentin Tarantino v filmu Jackie Brown. Lepo vas prosim, le kje boste našli prizor, kjer policist kuščarju kriminalca odstreli repek, ta pa mu potem oprosti, saj se zaveda, da so kuščarji živali, ki jim repki zrasejo nazaj. Takšna je nova inačica stare tv serije, kjer sta naslovni vlogi enkratno prevzela Ben Stiller in Owen Wilson, legendarna policista Starsky&Hutch, ki hočeta stopiti na prste kriminalcu Reeseu Feldmanu (odlični Vince Vaughn, ki so ga pobrali naravnost iz videa Sabotage skupine Beastie Boys), nevarnemu kralju kokaina. Sedemdeseta so se vrnila, novo tisočletje je le matrica.

Ocena: 10/10

null

 

7 komentarjev na “Recenzije”

  1. Vidmar pravi:

    Samo ta Starsky & Hutch je pa res top šit. Ne razumem, kako niso posneli še par sequelov. Z istimi igralci seveda.
    Zanimivo mi je, ko gledam filme, ki sem jih gledal 5+ let nazaj in opazim igralce, ki jih sedaj zelo dobro poznam, takrat pa sploh nisem vedel kdo so, v tem primeru je to Jason Bateman.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Hm, a nisi videl drugega dela Teen Wolfa, kjer je bil prav Bateman že leta 1987 glavni namesto Michaela J. Foxa?

  3. Vidmar pravi:

    Ne, sem pa gledal epizode Arrested Development na dvd z avdio komentarjem zasedbe in so Jasona večkrat zafrkavali glede te vloge, tudi sam se je šalil glede tega.

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Je pa zanimivo, da je tako dolgo čakal na veliki met. No zdaj je v akciji, na polno, skoraj v vsakem novem filmu.

  5. lily pravi:

    Ma saj Haunted Mansion in Brother Bear nista tako slaba! Prvi se mi ne zdi preveč strašen za otroke.
    Je pa Starsky & Hutch res kulski. :)

  6. IZTOK faking GARTNER » Recenzije pravi:

    [...] animacija. Pa čeprav nima malega Nema in velikega Shreka. In Home on the Range gre veliko dlje od Medvedjih bratov, morda celo dlje od Kokošk na begu, in se zaustavi nekje med Levjim kraljem in Ledeno dobo, če [...]

  7. Recenzije: Parental Guidance, The Perks of Being a Wallflower, Taking Woodstock « IZTOK faking GARTNER pravi:

    [...] Parental Guidance še slabši, še bolj klišejski in še bolj zoprn, se pravi na stopnji kozlarij Cheaper by the Dozen in Yours, Mine and [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !