Arhiv za April, 2012

X Factor Slovenija: X Kamp drugič

22.04.2012 ob 23:31

Danes pa gre zares, saj bodo izbirali finaliste, ki se bodo prebili v tri skupine, kjer bodo potem najboljši končno stopili na oder in bomo zanje glasovali tudi gledalci.

  • Evo ga, Toni Petrovič, ki bo pel za Amy Winehouse. Dober vokal, Amy bi bila ponosna, Toni pa ima dobre šanse, da prileze zelo daleč. In kul, da je žural do jutra, saj moraš biti za dobro Amy tudi sam malo Amy.
  • Gašper Mihelič je pel Kings of Leon, pel je zelo okej, pel je tako, da si zasluži finale.
  • Maja Šebenik me ni povsem prepričala, Eva Marolt je bila okej, Lovro Klanjšček je bil povprečen, Tjaša Žalik pa je spet razturala, res pa je, da smo jih slišali za za vzorec in težko rečem kaj bolj konkretnega. Ajda Kovačič je bila dobra, Bianca Črnjavič ni bila slaba, Diana Filipovič je pela lepo, a si je vendarle izbrala malce pretežek komad za svoj vokal, Tjaša Horvat pa tudi ni sekala mimo. A tudi njih je bilo le za ščepec, zato si človek ne more ustvariti pravega mnenja. Pa režiserju so očitno bolj važne debate o nogavicah kot malce večja sekundaža petja.
  • Amadeja Filipčič ni slaba pevka, vseeno pa bi rekel, da do konca ne bo prilezla. Bi ji pa vseeno privoščil nekaj slave in pevsko kariero, saj je ena taka preprosta in prijazna punca, ki rabi malce sreče v lajfu.
  • Tonja Senčar je po odru skakala kot frnikula in res uživala, pa tudi odpela je zelo dobro. Po moje bo letela zelo daleč na tem šovu. Respect ni lahek komad, še posebej za etitjud, toda Tonji je ratalo sto na uro.
  • Evo jo, Elizabeta Lebar, ki so ji dali še eno šanso, kar je prav, saj je na avdiciji pela vrhunsko in potem pač zajebala. No, sedaj je spet pela dobro, kar pomeni, da se Damjanovič ni zmotil. Na avdiciji je bila resda še boljša, toda vseeno je kul, da so ji dali še eno šanso, saj jo je na drugem nastopu očitno res zjebala trema. Vseeno pa upam reči, da ne bo ravno superfinalistka.
  • Duo Nija in Trio Bum sem res slišal premalo, da bi lahko rekel karkoli. Fak no, to je res bedna fora, da je Popu Voyo pomembnejši od tvja. Vox Arsana imajo dobre vokale, a so tečni in nezanimivi. Pa tečno postaja tudi to, da iščejo četrtega člana. Če ga ni, ga ni, jebat ga.
  • Klemen Bunderla je raztural in ga brez dvoma čaka finale. Upam le, da se ne bo pridružil Arsani in da bo ostal solo, saj bo letel dlje.
  • Alen Marošlič je vsaj po tem kaj sem slišal danes, razočaral, Primožu Vidoviču pa Kreslin prav tako ni ležal. Tim Kores je fušal kot strela, Anja Baš pa je Whitney ujela dovolj dobro. Aleš Očko je faca in tako tudi poje, Gaj Trček pa je odletel nad oblake z Orion Lady. Okej vokal ima ta simpatični poba, pa želim mu, da prileze daleč.
  • Matija Jahn je eden mojih favoritov. Je naš človek, kot radi rečemo. Fajn model. Večni sanjač in pozitivec. Pa tudi čustven, ko je treba. Solze so bile kul, solze v tem kontekstu podpiram in pozdravljam. Pa zelo lepo poje, zelo, zelo lepo. Po moje bo na koncu med glavnimi za zmago. Četudi mi komad, ki si ga je izbral, ni bil ravno top shit, lahko rečem, da je bil zelo dober.
  • Sara Romih, ki je fušala že na avdiciji, je zdaj fušala še bolj. Rap še gre, ko poje, pa boli glava. Pa še nastop je zaradi treme zajebala na polno. Premlada je za ta cirkus, nimaš kaj.
  • Nastja Vodenik ni bila bogve kaj, Petra Bajuk je bila grozna, Tanja Veselič bi si zaslužila tožbo Mariah Carey, Kaja Pavlič pa je bila ravno tako srednja žalost. Je bila pa zato Eva Klinc toliko boljša in prepričljiveša. Po moje bo v starejši skupini glavna favoritka.
  • Mitja Podlesnik je presenetljivo malce razočaral, je bil pa Andreas Videčnik zato boljši, četudi je na trenutke malce piskal. Jebat ga, fantje so preveč pili prejšnjo noč, kar je neodgovorno, če veš, da te naslednji dan čaka nastop življenja.
  • Evelin Rijavec ni bila slaba, Arni Likar Cindrič je malo zgrešil filing komada, Žan Hauptman pa mi je bil kul.
  • Alma Merklin, Demetra Malalan in Ana Soklič so pele At Last. Vse tri so bile fenomenalne. Vse tri so brez dvoma glavne favoritke za končno zmago. Sokličeva ima vokal, ki trga gate, Alma poje čisto in zelo lepo, Demetra pa fura nek unikaten glas. Damjanovič je jokal, le kdo bi mu zameril, saj je šlo za enega najboljših momentov cele oddaje. Vauuu faking vauuu, je vse kar lahko rečem.

Danes je bilo nekaj odličnih pevskih momentov, ki so popravili slab vtis iz prejšnje oddaje, ko so se favoriti kar nekako izgubili. Četudi se zdi, da ima žirija težko delo, mora biti odločitev, kdo bo šel v finalne skupine, dejansko lahka, saj je nekaj tekmovalcev res izvrstnih. Bomo videli kaj bodo rekli Uranjek, Jurasova in Damjanovič oz. če se bodo držali prave špure in ne bodo koga zajebali. Bo pa zajebano, ker bo šlo dalje le 18 tekmovalcev. Nimam pa pojma kaj bodo naredili s skupinami, ki jih grozno manjka. So mi pa te delitve vedno butaste, saj lahko iz neke skupine izpade nekdo, ki je boljši od nekoga iz druge skupine, ki je šel dalje, ker je bila konkurenca pač slabša.

Uf, Amadeji slabo kaže, saj žirantje menijo, da ni psihično dovoj stabilna. Tudi Bianci ne kaže dobro in na tem mestu se strinjam z Damjanovičem, ki ni povsem prepričan vanjo. Tudi v Ajdo dvomijo, kar nekako ni prav, saj njen etitjud ne pomeni, da ne zna peti. Da Jurasova šinfa Almo, je velika idiotija, ki se na takem šovu ne bi smela dogajati. Hm, morda bi morala imeti na glavi tak drek od frizure kot ga ima ona, da bi jo opazila. Fail na celi črti, jebemti. Damjanovič je razočaran nad svojo Elizabeto, Uranjek pa pretirava, ko pravi, da bi lahko bila slovenska Amy. Uranjek in Damjanovič šinfata Gašperjev ten obraza, kar je bedarija. Joj no, pa saj nismo na Talentih. Tukaj ima Jurasova prav. Gaju kaže zelo dobro, saj žirija meni, da obvlada flirtanje. Fajn poba, se strinjam.

V skupino od 21 let dalje gredo ANA SOKLIČ, ANDREAS VIDEČNIK, DIANA FILIPOVIČ, GAŠPER MIHELIČ, TJAŠA ŽALIK in MATIJA JAHN. Uf, kje sta Eva Klinc in Anja Baš, kje sta Toni Petrovič in Klemen Bunderla? Diana Filipovič je znatno slabša izbira od teh štirih, pa tudi Videčniku so pogledali skozi prste. Premalo je šest tekmovalcev, veliko premalo, saj je bila skupina res močna in so mnoge res osmodili po krivici.

V skupino do 21 let gredo EVA MAROLT, ŽAN HAUPTMAN, DEMETRA MALALAN, MITJA PODLESNIK, AJDA KOVAČIČ in ALMA MERKLIN. Uf, kje sta Tonja Senčar in Arni Likar Cindrič, pa kje je Gaj Trček, jebemti, pa kaj delata v finalu Eva Marolt in Mitja Podlesnik, ki sta slabša od teh treh? Spet premalo prostora, fatalno premalo prostora in izpad tekmovalcev, ki imajo veliko talenta.

In še skupine, ki so popolnoma odveč in bi jih morali nadomestiti s solisti, ki so bili stokrat boljši. To je ta krivca, ki mi ni všeč in je strel v temo. Naprej so šli VOX ARSANA in DUO NIA, pa itak so ostale samo štiri skupine.No, hvala bogu, da je zaradi manjka ostal prostor za soliste, ki nikakor ne smejo iti domov in jih bodo združili v preostale štiri skupine in tako mnogim, ki so kul, dali lepo možnost za naprej. In novo šanso so dobili Luka, Toni, Lovro in Tim, ki bodo tretja skupina. Pa Tonja, Gaj in Dajana, ki bodo četrta. Pa Bianca, Sara, Tjaša, Suzana in Maja, ki bodo peta. Lepo, dobra odločitev, če seveda pozabim na nekaj novih kiksov kot je recimo Sara. In še enkrat bom vprašal, kje za vraga so Arni, Eva, Anja in Klemen? Okej, še enkrat in brez zajebancije, kako za kurac je možno, da je izpadel Arni? Ne ga srat no.

Evo ga, Jurasova bo imela starejše, Uranjek skupine, Damjanovič pa mlade. Zakaj pa ne.

Dober šov se obeta, presenetljivo dober šov za slovenske razmere.

Satchmo, Maribor, Tribute to Michael Jackson

22.04.2012 ob 04:05

Najprej kritika mariborskega kluba Satchmo, ki mi je sicer od nekdaj zelo kul plac. Danes so imeli neko debilno foro rezerviranih miz, kjer bi moral, če bi hotel sedeti, plačati 30 evrov in mizo rezervirati že prej. Da nas je natakarica prestavila za drugo mizo, ki naj bi bila prosta, pa se je potem izkazalo, da ni in da velja isto debilno pravilo, raje ne bom govoril, saj mi je skoraj pokvarilo večer. Če ne bi dal 7 evrov za vstopnino, bi jih steral v tri krasne in se pobral drugam. To res ni bilo kul, to je bilo jebanje v glavo, ki resnično ni potrebno, ko človek pride na večerno zabavo in se pripelje celo iz Celja, da bi ujel zanimiv glasbeni dogodek. Dvajset evrov za bencin, sedem za vstopnino, potem pa drkanje z mizami. Bullshit, ki se ga na tak način ne spomnim in huda kritika, ki si je tak lokal nikakor ne bi smel privoščiti.

Dovolj pizdenja, gremo na glasbo, na vrhunski tribute za Michaela Jacksona, ki ga je skupaj s svojim bendom odfural enkratni David Matiči, za prijatelje, CheeCha, sicer tudi tekmovalec na Misiji Evroviziji, ki ni prišel daleč, kar je čudno, saj je bil danes na odru zares odličen. Pred pričetkom koncerta sem imel v glavi, da bo šlo za dve možnosti, se pravi, da bom dobil drek ali nepozaben glasbeni večer. Dobil sem drugo možnost, dobil sem presenetljivo dober bend in presenetljivo dobrega pevca, ki je Jacksona skinil v nulo. Ki je bil za nekaj časa njegova reinkarnacija, če le malce pretiravam. Jacksona je zelo težko peti, Jacksona je lahko pel le Jackson. Prav zato sem bil prepričan, da Matičiju ne bo šlo najbolje in da si nekaterih najbolj zahtevnih Jacksonovih komadov niti ne bo upal peti. Pa sem se zmotil, na polno, saj je Matiči res raztural in se ni ustrašil niti Bada, Smooth Criminal, Thrillerja, Billie Jean in Man in the Mirror, ki ga je fenomenalno odpela spremljevalna vokalistka Karin Zemljič, ki je Matičiju za nekaj trenutkov ukradla šov. Matiči, ki so mu na odru družbo delali še Beno Soršak, Denis Horvat, Tomaž Gajšt, Matjaž Vertuš in Bruno Domiter, resnično perfektni glasbeniki, ki se jih ne bi branil niti Jackson, je zmagal zato, ker Jacksona ni oponašal, ampak se mu je poklonil. Z vokalom, ki me je vedno znova vrgel po tleh.

Če pozabim na slab začetek, ki sem ga omenil zgoraj, lahko zapišem, da sem doživel zares nepozaben glasbeni večer, ki mi bo še dolgo časa odzvanjal v ušesih in ostal spominu.

YouTube slika preogleda

Recenzije: Young Adult, The Double

21.04.2012 ob 19:21

YOUNG ADULT

Od tega filma sem pričakoval veliko, potem pa se mi je zgodila podobna zadeva kot pri Up in the Air, ki ga je ravno tako posnel Jason Reitman. Posamezni prizori štimajo in so sveži, izvirni, zabavni in očarljivi, toda celota me ne prepriča povsem. Pa še klišejev sem našel kar precej, kar pomeni, da je bilo zgodbic o ljudeh, ki se vrnejo nazaj v svoj rojstni kraj, da bi ujeli spomine in morda našli nov smisel življenja, doslej na filmskih platnih kar dosti. Nič novega torej, pa še Patrick Wilson, ki igra nekdanjo ljubezen glavne junakinje Charlize Theron, mi gre vedno znova močno na živce, saj je zmeraj enak, miren, potlačen, lesen in se skozi svoje vloge vleče tako zelo dolgočasno, da bi ga z veseljem nabrcal v rit. In ko smo že pri Theronovi, ki jo letos s filmoma Prometheus in Snow White and the Huntsman čakla izjemno uspešno leto, ni me povsem navdušila. Vem, da je igrala žensko, ki se znajde v krizi identitete, alkohola in flegmatičnosti, toda kljub temu jo je odigrala preveč z levo roko, preveč nonšalantno, kao, da sploh ne igra, čeprav se vidi, da se trudi na vse pretege igrati, da ne igra, če veste kaj hočem reči. Na trenutke je ratalo, na trenutke pa žal ne, kar je dobro vidno v prizorih s Pattonom Oswaltom, ki jo odpihne iz ekrana in ji pokaže kako je treba vleči špuro manj je več. Theronova tega tokrat ne zmore najbolje, jebat ga. Je pa njena Mavis Gary, ki pride nazaj domov, da bi spet osvojila srce Patricka Wilsona, ki je sedaj poročen in se mu je pravkar rodil dojenček, kljub temu dober lik, ki si ga bomo zapomnili za dlje časa. Tudi zaradi majhnega psička, ki ga pušča v hotelski sobi in zanemarja med prebolevanjem krize. Če bi tale film namesto Reitmana režiral kak Alexander Payne, bi brez dvoma dobli mojstrovinico, tako pa smo dobili le solidno moralko o tem, da so stari spomini še vedno le bullshit in ne nov začetek. Je pa zanimivo, da se tako imenovana srednješolska queen bitch tokrat na kraj zločina ne vrne kot zmagovalka, ampak kot poraženka. No, saj če prav pomislim film ni slab in bi mu naredil krivico, če si pred pisanjem recenzije ne bi vzel nekaj časa za premislek. Če sem iskren, me je slaba vest zapekla med pisanjem in sem nekaj stavkov spremenil ter omilil kritiziranje, saj je film prišel za mano, kot radi rečemo. Ni slab, res ni slab, je boljši kot sem menil takoj po ogledu, a še vedno ni presežek kot bi lahko bil, če bi popravil nekaj premalo prepričljivih in dramaturško preveč preprostih delčkov.

Ocena: 7/10

THE DOUBLE

Richard Gere zadnje čase nima sreče z distribucijo svojih filmov, ki vsi po vrsti, kljub temu, da niso slabi, ostajajo na robu prave kino promocije. Eden takšnih je tudi The Double, povsem soliden kriminalno politični triler, resda ne Breach, pa vseeno dovolj učinkovit, intriganten, napet in zanimiv, da gledalčevo pozornost pritegne od začetka do konca. Nekaj scenarističnih lukenj resda je, pa tu in tam se odvije kak preveč preprost in za lase privlečen preobrat, toda film je vseeno dovolj okej za svoj žanr in za zgodbo, ki si jo zastavi. Gere igra Paula Shepherdsona, upokojenega CIA agenta, ki ga po senatorjevem umoru, ki diši po ubojih zloglasnega terorista, za katerega so bili prepričani, da je mrtev, spet pokličejo v akcijo. Skupaj z mladim in zagretim novincem Benom Gearyjem (Topher Grace), ki bi dal življenje, da bi razrešil primer. O sami zgodbi ne smem več, saj bi izdal ključne zaplete, lahko pa navržem še okej vlogico Martina Sheena, ki igra starega CIA mačka, in kratko bizarno epizodico Stephena Moyerja, vampirja Billa Comptona iz True Blooda, ki igra iznakaženega ruskega zapornika. Morda s končno oceno kanček pretiravam, toda moja pričakovanja so bila dejansko zadovoljena, zato nekih večjih zadržkov glede tega nimam.

Ocena: 7/10

Recenzija: Senna

21.04.2012 ob 18:37

SENNA

Ayrton Senna je bil za Brazilce nacionalni zaklad, njihov junak, njihovo upanje za boljši jutri. To, kar je bil Pele v fuzbalu, je bil Senna v formuli ena. Pop zvezdnik, ki je hitro prerasel okvire športnega zvezdništva in se kot trikratni zmagovalec svetovnega pokala spremenil v legendo. Brazilcem je pomenil vse, Brazilcev brez njega ni bilo. Senna je bil Brazilija, Brazilija je dihala za Senno. In bil je tako zelo dober, da se ga je ustrašil celo Alain Prost, ki mu je prav Senna ukradel šov in ga pahnil na drugo mesto. Jp, Prost, ki je bil do prihoda Senne na vrhu sveta, je od Senne dalje vohal samo še njegove izpušne pline. Najprej sta bila kolega, nato sta postala sovražnika, njuni dvoboji na dirkališču in izven njega pa so bili seveda odlični za rejtinge. In Senna je resnično pometel s konkurenco, tako zelo, da so mu tisto zloglasno zmago, ko se je zabil s Prostom in potem vseeno nadaljeval tekmo, celo vzeli in ga diskvalificirali. Škoda, da ni nehal na vrhuncu slave kot Prost, ki se je očitno zavedal, da dirke postajajo preveč nevarne in da se bo treba počasi umakniti, če nočeš tvegati kake zajebane nesreče. Tudi zato, ker so v dirkalnike začeli uvajati moderne tehnikalije, ki jih stari mački niso sprejeli najbolje. Devetdeseta so bila pač začetek nove dobe formule ena, začetek vladanja Michaela Schumacherja, ki je tisto usodno Sennovo nesrečo videl na lastne oči, saj je bil tik za njim. Zgodilo se je leta 1994, za 1. maja, ko je bil Senna spet v polni formi in ga je nanadoma odneslo v zid. Nesreče ni preživel, pa četudi na njegovem telesu ni bilo niti ene poškodbe. Usoden je bil udarec v glavo, kaj točno je botrovalo, da je nenadoma zavil s poti, pa žal ne bomo nikoli izvedeli. So bili pa tisti dnevi pred usodno tekmo zelo čudni in zlovešči. Dva dni prej se je raztreščil Rubens Barrichello, takratni novi up brazilskega dirkanja, na srečo brez resnih poškodb, le dan kasneje pa je na stezi umrl avstrijski formulist Roland Ratzenberger. Da o tem, da sta se na začetku poslednje Sennove dirke zabila še dva tekmovalca, niti ne govorim. To je bil božji znak, da Senna ne sme na dirko. Da se bo očitno zgodilo nekaj strašnega. Pa tudi slabe volje je bil ves čas. Ni bil v svojem značilnem samozavestnem in skuliranem občutku. A jebat ga, šel je na stezo, prevzel vodstvo in računal na zmago, ki jo je nujno potreboval po slabem začetku sezone. In potem bum, direktno v zaščitni zid, ki mu je dirkalnik presekal na pol po dolžini. Vsi so se prijeli za glavo, povesili pogled in napeto čakali ali bo stopil iz avta ter pomahal kot je to storil že pri prejšnjih lažjih nesrečah. Pa ni, saj je bil v nezavesti, ko so do njega prišli reševalci in ko ga je helikopter odpeljal v bolnišnico, kjer je tudi umrl. Enkraten dokumentarec, tudi zmagovalec na letošnjih Baftah, sestavljen iz neštetih arhivskih posnetkov, dirk in intervjujev, ki Ayrtona Senno, tega legendarnega junaka formule ena, odlično ujamejo tudi kot človeka, kot pojavo in karizmo, s katero je obnorel ves svet. Četudi vas svet formule ena ni nikoli zanimal, je tole za nujen ogled. Je testament športne legende, ki se je ne bo nikdar pozabilo. In čeprav ste morda ves čas navijali za Prosta, bo Senna po ogledu tega filma zagotovo spet prišel na prvo mesto. Prost je bil kul, itak, toda Senna je bil večja faca, tisti pravi superstar, ki jih je takrat v tem športu manjkalo. Zdaj je končno dobil poklon, ki si ga zasluži. Mojstrski doku, ki bi ga bil vesel tudi sam.

Ocena: 9/10

Bafta 2012

21.04.2012 ob 15:11

Z veliko, veliko zamudo, a s toliko, toliko večjim užitkom sem si končno ogledal letošnje Bafte, ki jih zdaj že nekaj časa imenujejo kar Orange Awards. Super šov, dosti boljši kot na Oskarjih, pa z nominacijami, ki večkrat pokažejo, da imajo Britanci več pojma o filmu od Hollywooda. Resnično sem užival, se smejal, bil na trnjih, potočil kako solzico in navijal skupaj s publiko v dvorani, ki jo je na odru več kot uspešno zabaval Stephen Fry.

Pa poglejmo nekatere ključne nominacije in zmagovalce:

Stranski igralec

Jim Broadbent (The Iron Lady), Jonah Hill (Moneyball), Kenneth Branagh (My Week With Marilyn), Philip Seymour Hoffman (The Ides of March), Christopher Plummer (Beginners)

Zelo sem bil vesel Broadbenta in Hoffmana, ki so ju Oskarji pozabili, da bo zmagal Plummer pa je bilo seveda jasno že v naprej.

Glavna igralka

Meryl Streep (The Iron Lady), Tilda Swinton (We Need To Talk About Kevin), Berenice Bejo (The Artist), Michelle Williams (My Week With Marilyn), Viola Davis (The Help)

Da so na Oskarjih namesto vrhunske Swintonove nominirali povprečno Rooney Mara, je bil itak škandal prve klase, ki si ga Bafta seveda ni smela privoščiti. Zmaga Streepove pa je bila seveda jasna že na sto kilometrov.

Glavni igralec

Jean Dujardin (The Artist), George Clooney (The Descendants), Brad Pitt (Moneyball), Gary Oldman (Tinker, Tailor, Soldier, Spy), Michael Fassbender (Shame)

Pred Dujardina, ki je bil seveda favorit, bi postavil Clooneyja in Oldmana, bil pa sem presenečen nad nominacijo za Fassbenderja, ki so ga čez lužo popolnoma ignorirali.

Režiser:

Michel Hazanavicius (The Artist), Nicolas Winding Refn (Drive), Martin Scorsese (Hugo), Tomas Alfredson (Tinker, Tailor, Soldier, Spy), Lynne Ramsay (We Need To Talk About Kevin)

Zelo zanimiva kategorija, kjer pozdravljam nominacije za Drive, We Need To Talk About Kevin in TTSS, ki so vsi po vrsti odlično zrežirani filmi. Če Scorsese ne bi dobil fellowship nagrade, bi po moje zmagal tule.

Stranska igralka

Octavia Spencer (The Help), Carey Mulligan (Drive), Jessica Chastain (The Help), Judi Dench (My Week With Marilyn), Melissa McCarthy (Bridesmaids)

Nominaciji za Mulliganovo in Denchevo sta bili kul, da bo zmagala Spencerjeva pa je bilo seveda pričakovano.

Najboljši film:

Drive, Hugo, The Artist, The Descendants, Tinker Tailor Soldier Spy

Pogumna odločitev za Drive, ki so ga v Hollywoodu povsem zanemarili in pričakovana zmaga The Artista.

Kot sem že zapisal, enkratna in odlično narejena prireditev, kjer je legendarni John Hurt dobil nagrado za  outstanding British contribution to cinema, kar je zelo kul, saj gre za igralca, ki ga razne nagrade ponavadi povsem spregledajo. Vesel sem bil zmage filma Koža, v kateri živim v kategoriji tujejezičnega filma, enkraten je bil nabor prezenterjev na odru, Scorseseju je fellowship podelil Max Von Sydow, Fry je bil, kot sem že povedal, odličen, skratka, letošnje Bafte so bile ena take res profi, sproščena, gledljiva in nepozabna prireditev, kjer niso manjkali niti Brad Pitt, George Clooney, Hugh Jackman, Russell Crowe in Cuba Gooding Jr, ki se je spomnil tudi na Whitney Houston.

In Memoriam

21.04.2012 ob 13:34

En krasen spomin na tiste, ki so odšli v lanskem in tudi letošnjem letu.

YouTube slika preogleda

Inspiracija 8: En kilogram manj

20.04.2012 ob 17:48

Tehtnica, po domače, vaga, je ponavadi naša najhujša sovražnica. Še posebej, ko se lotimo hujšanja in noče pa noče pokazati niti enega kilograma manj. Četudi na koncu jemo samo eno jabolko dnevno in pijemo le vodo, ta zlobna vaga noče ubogati. Nanjo smo tako zelo jezni, da bi jo najraje razbili in vrgli ob steno. A prav zato nas žene naprej, prav zato nam daje inspiracijo, da ne odnehamo s hujšanjem in se potrudimo res do maksimuma. Bolj, ko je vaga zoprna in noče pokazati manj kilogramov, bolj smo odločeni in zagnani za hujšanje. In potem se zgodi, vaga pokaže en kilogram manj, naslednji dan pa še enega, morda celo dva. In to je zmaga, to je zares vrhunska inspiracija za hujšanje, kjer najhujša sovražnica nenadoma postane najboljša prijateljica.

Tale zapis je moj osmi prispevek za mednarodni blogerski natečaj na temo inspiracije, ki so ga pripravili na spletni strani www.liveinspire.com.

Če boste imeli čas, zanj glasujte s pritiskom na srček desno zgoraj na temle linku: KLIK

In še ostali zapisi, ki jih že poznate in za katere lahko še vedno glasujete:

Recenzije: The Sitter, The Big Year, Megan is Missing

20.04.2012 ob 13:37

THE SITTER

Četudi je The Sitter, sicer delo režiserja Davida Gordona Greena, ki s filmoma Your Higness in Pineapple Express ni ravno najbolj obetavna roba, prevečkrat na stopnji osnovnošolskih štosev in klišejev neštetih podobnih filmov, lahko rečem, da dejansko ne gre za tako slabo komedijo in da sem se nekajkrat pošteno nasmehnil. Pa tudi Jonah Hill, ki igra mladeniča Noaha Griffitha, ki mora paziti na tri tečne mulce in se zaradi svoje tečne punce (Ari Graynor) zaplete z lokalnim dilerjem (Sam Rockwell), je tokrat dovolj karizmatičen in skuliran, da potegne preprost scenarij in stereotipne prizore. Všeč mi je tudi muska, tisti pravi old school hip hop, ki dobro paše v zgodbo in špuro črnskih komedij. Pa še Method Man ima mini vlogico, skratka, okej filmček, ki mu lahko zaradi simpatičnosti in dobrega filinga pogledam skozi prste.

Ocena: 6/10

THE BIG YEAR

Takih komedij pa ni veliko. Ne bom rekel, da gre za presežek in mojstrovino, rekel pa bom, da gre za zelo domiselno, očarljivo in elegantno zabavno štorijo o treh možakarjih, ki izvajajo tako imenovani big year, celoletno opazovanje ptic, kjer zmaga tisti, ki jih vidi največ. Jp, Steve Martin, Jack Black in Owen Wilson, ki jim družbo dela še zavidanja vredna ekipa stranskih igralcev, so bird watcherji, zagrizeni ljubitelji ptic, ki bi za novo opaženo vrsto dali vse. Martin, super uspešni poslovnež, zaradi big yearja na klin obesi celo svojo službo, Wilson, aktualni svetovni prvak, zanemarja ženo (Rosamund Pike) in zaradi snežne sove zamudi celo na umetno oploditev, Black pa se požvižga na svojega očeta (Brian Dennehy), ki ima v glavi, da so ptiči izguba časa. Lušten filmčič, resda počasen in umirjen, toda vseskozi zanimiv, poučen in zelo gledljiv, tudi zavoljo tega, ker gledalca zanima kdo bo na koncu zmagal in opazil največ ptic.

Ocena: 7/10

MEGAN IN MISSING

Pozabite na Trust, ki ga je leto pred tem filmom posnel David Schwimmer, tole je dosti bolj realen, boljši in šokantnejši film, resda še en lažni doku, a narejen dobro, prepričljivo, iskreno, direktno in tako, da gledalca na koncu popolnoma sesuje. To je zgodba o nevarnostih interneta, o spletnem predatorju, ki se spravi na dve nič hudega sluteči najstnici. Na Megan in Amy, ki ju Rachel Quinn in Amber Perkins igrata tako zelo doživeto in resnično, da sem komaj verjel. Malce poceni in nedodelani so le deli, kjer mediji poročajo o izginotju, vse ostalo je vrhunsko in narejeno tako, da doseže svoj namen in ostane v gledalčevem spominu še precej časa. In potem pride zadnjih 20 minut, tako zelo šokantnih, da sem komaj dihal in čakal, da bo vsega skupaj vendarle konec. In pozor, film dejansko ne pokaže kaj dosti in ta svoj “manj je več” dodela tako mojstrsko, da se mu lahko samo priklonim. Megan is Missing je brez dvoma eden najmočnejših filmov na temo spletnega nadlegovanja, pa tudi ena izmed najbolj prepričljivih srhljivk, kjer psihopat ugrabi in muči mlada dekleta. Grozljivo, res.

Ocena: 8/10

R. Kelly: Share My Love

20.04.2012 ob 12:26

Najnovejši videospot maestra Kellyja, ki naj bi napovedoval album Write Me Back, kar je povzročilo precej zmede, saj je Kelly napovedoval album Black Panties, kjer take muske kot je Share My Love, se pravi nadaljevanje špure albuma Love Letter, ne bo. Kelly je očitno v dilemi kako musko naj dela, torej ali naj se vrne k svojim party gangsta foram albuma Double Up ali naj ostane v špuri albuma Love Letter, ki mu je dvignil spoštovanje v glasbeni industriji.

Osebno menim, da je čas za Black Panties, za plejerski album, saj se bo v primeru muske kot je Share My Love začel ponavljati. En Love Letter je bil dovolj, zdaj je čas za Kellyja, ki ga imam najraje. Za Kellyja, ki ga nabijam v avtu in mi da krila. Za urbano in moderno fuzijo r&bja in hip hopa.

Je pa Share My Love vsekakor dober komad, en tak fini old school, ki ga danes v dobi autotunea in elektro bitov ne dela nihče več.

YouTube slika preogleda

Prihaja Skriti zaklad z Iztokom Gartnerjem

20.04.2012 ob 00:34
YouTube slika preogleda

Norci na motorjih

19.04.2012 ob 17:57

Da sem obiskal letošnji Moto Boom na celjskem sejmišču, sem že pisal, zato tokrat še posebna objava o Sandiju Medvedu in Alešu Rozmanu, ki sta na motorju in štirikolesniku izvajala tako nevarne in vratolomne pizdarije, da mi je zastal dih in da sem njun šov, ki se ga ne bi branil tudi kak visokooktanski hollywoodski akcioner, gledal z odprtimi usti in pri vsakem skoku trepetal za njuni življenji.

Fanta sta res totalna carja, sam pa tega ne bi upal niti za milijon evrov, saj bi se razbil že pri odskoku. Jebemti no, Sandi in Aleš sta po luftu letala kot skakalci v Planici, se medtem še zezala z gledalci in dosegla vrhunec paranja živcev v skokih, kjer sta tik pred doskokom malce spremenila smer motorja. Noro, res.

Me pa zanima, kaj vse sta doživela preden sta postala tako zelo rutinirana v tem početju. Se pravi, kolikokrat sta se razbila in poškodovala ali zgrešila doskok. Nor spektakel, ki ga še nikoli nisem videl v živo. In še enkrat globok poklon Sandiju Medvedu in Alešu Rozmanu.

YouTube slika preogleda

In da ne pozabim še na njunega avstrijskega kolega Markusa, ki je, kot je razlagal napovedovalec, šampion v tem početju, a je bil žal preveč nafilan z alkoholom in je svoj nastop končal že po dveh skokih. Stavek, da je: “Fucking drunk,” je bil resda zabaven, toda skrajno neprofesionalen in vreden kritike. Okej, naj ga poba žura prejšnji večer, če hoče, toda da je prišel pijan na nastop, ki so mu ga verjetno plačali, pa je bedna fora, ki si je ne bi smel privoščiti.

Recenzije: I Saw the Devil (Akmareul boatda), Vampire Circus

19.04.2012 ob 17:05

I SAW THE DEVIL

Jee-woon Kim, tudi režiser mojstrske in zajebano srhljive Zgodbe o dveh sestah, dinamičnega odklopa The Good The Bad and The Weird in prihajajočega filma The Last Stand, ki naj bi prebudil kariero Arnolda Schwarzeneggerja, je s filmom I Saw the Devil ujel špuro vrhunskih korejskih celovečercev kot so Cold Fish, Bedevilled, The Chaser in recimo The Host ter nas vrgel v dve uri in pol dolgo igro mačke in miši, kjer se mladi policist Soo-hyun (Lee Byung-hun) spravi na psihopatskega morilca Kyung-chula (Choi Min-sik), ki mu je zverinsko razkosal zaročenko. Odličen film, neverjetno prepričljiv, enkratno odigran, dih vzemajoče zrežiran in nafilan s tako zloveščo atmosfero, fotografijo ter ubijalskim tempom, da gledalec komaj preživi. Pa oba glavna igralca, mater kako zelo dobra in avtentična sta. Prvi je eden najbolj grozljivih, podlih, negravžnih in ostudnih psihopatov ever, drugi pa brezhibno ujame željo po maščevanju in za vsem besom še bolj brezhibno skriva zlomljeno srce. Pa njuni pregoni, zasledovanja in podjebavanja, uf kako dobro učinkujejo in tresejo gledalca. Finta je namreč v tem, da policist psihopata noče ubiti na prvo žogo, ampak se z njim igra, ga ujame, muči, spusti, spet ujame, spet spusti, skratka, se z njim zafrkava in mu hoče res pričarati pekel. Tu meje med junakom in norcem ni več, saj sta šla oba k vragu. Prvi je itak zjebana kreatura, drugi pa to postane zaradi smrti zaročenke in zavoljo divje želje po maščevanju. Korejci res znajo, Korejci so ta hip na vrhu filmskega sveta, Jee-woon Kim pa ima sedaj poleg top grozljivke Zgodba o dveh sestrah še top triler I Saw the Devil, nedvomno enega najboljših filmov novega tisočletja.

Ocena: 9/10

VAMPIRE CIRCUS

Tole je tipična vampirska grozljivka studia Hammer, ki pa se ji močno poznajo težave z budžetom in dejstvo, da nekaterih prizorov zaradi prekoračitve proračuna sploh niso mogli posneti. Vampirski zobje zgledajo tako, kot da so jih kupili po znižani ceni v trgovini za otroke, posebne efekte bi znali bolje narediti celo v slovenskem filmu, mladi vampir (Anthony Higgins) igra tako, kot da bi nastopal v parodiji, ostali pa tako, kot da pred kamero stojijo prvič, toda celota vseeno štima. Celota je okej gotska grozljivka o cirkuških artistih, ki pridejo v neko mesto, kjer so vaščani pred leti ubili vampirskega grofa (Robert Tayman), ki je obljubil maščevanje. Da so cirkusantje v resnici prav tako vampirji in da želijo z “ogledalom življenja” obuditi na kol nabitega grofa, je seveda jasno že takoj na začetku. Da film gledalca pritegne s svojo značilno atmosfero, pa seveda prav tako ni treba posebej poudarjati. Kul so bile vse te Hammerjeve pizdarije, kjer sta bila ponavadi glavna Christopher Lee in Peter Cushing. Res pa je, da Vampire Circus ni ravno med najboljšimi. Je pa, kot sem že dejal, povsem soliden predstavnik vampirskega filma iz sedemdesetih, ko je studio Hammer počasi začel izgubljati krila. Plus David Prowse, kasnejši Darth Vader, v vlogi nemega strongmana.

Ocena: 6/10

Smrt filma kot smo ga poznali

19.04.2012 ob 16:01

Evo ga, to je to sranje, o katerem sem pisal nekaj dni nazaj.

YouTube slika preogleda

Dick Clark (1929-2012)

19.04.2012 ob 02:44
YouTube slika preogleda

null

Inspiracija 7: Moj oče

18.04.2012 ob 13:51

Moj pokojni oče je bil vedno moja velika inspiracija. Zmeraj je točno vedel kaj mi mora reči, ko sem bil v stiski, pa kaj mi mora svetovati, ko sem se znašel na razpotju. Neštetokrat sem ga vprašal za kak koristen nasvet in vedno znova je znal najti prave besede in prave ideje. Tudi zdaj, ko ga že šest let ni več z mano, se večkrat spomnim njegovih modrih misli in mi je lažje pri srcu, pa še odločiti se znam prav po njegovi zaslugi. Moj oče bo za vedno moja velika inspiracija, tako po življenjskih dosežkih in očetovski toplini, kot po tem, da mi je vedno znova znal stati ob strani in mi pomagal takrat, ko sem ga najbolj potreboval. Upam, da bom jaz svojemu otroku znal biti točno to, kar je bil moj oče meni.

Tale zapis je moj sedmi prispevek za mednarodni blogerski natečaj na temo inspiracije, ki so ga pripravili na spletni strani www.liveinspire.com.

Če boste imeli čas, zanj glasujte s pritiskom na srček desno zgoraj na temle linku: KLIK

In še ostali zapisi, ki jih že poznate in za katere lahko še vedno glasujete: