Recenzija: Battle Royale (Batoru Rowaiaru)

10.04.2012 ob 12:59

BATTLE ROYALE

Ker zdaj kina napada mega popularni in uspešni The Hunger Games, se mi zdi prav, da iz arhiva potegnem japonsko brutalno krvavo mojstrovin Battle Royale, s katero režiser Kinji Fukusaku, ki nam je medtem že umrl in leta 2003 posnel še drugi del svoje kultne uspešnice, tako zelo preseže ameriško otročarijo, da se lahko samo smejim vsem tistim, ki so nasedli. Če bi delal tagline, bi zapisal: “Freddy, Jason in Michael so ostali brez dela, najstniki se sedaj pokoljejo med sabo.Drži, 42 dijakov, en otok, pestra izbira orožja, krvava bitka za preživetje. Sila intrigantna situacija, ki je ne bi preživeli niti Rutger Hauer, junak filmov Wedlock in Salute to the Jugger, Russell Crowe iz Gladiatorja in James Caan iz filma Rollerball, če ostanem v kontekstu. Za vsem skupaj stoji japonska vlada, no ja, bivši profesor, zelo jezni možakar, ki je prepričan, da si najstniki zaradi nespoštljivega odnosa zaslužijo krvavo usodo, kjer bo preživel samo eden, tisti, ki bo pobil vse ostale. Med nedolžnim izletom jih omami s hrano, odpelje na samotni otok, na rezervno inačico Alcatraza, kjer bi se posral celo Clint Eastwood, jih prebudi, razloži pravila igre, pokaže, da gre zares, jim okoli vratu natakne računalniško dovršene ovratnice, ki nadzorujejo njihovo gibanje in življenjske znake, podari nahrbtnik z orožjem in ukaže začetek igre, najbolj krvavega in neizprosnega boja vseh časov. Brutalne bitke, ki bi sesula tudi Ice Tja, junaka filma Surviving the Game, in Arnolda Schwarzeneggerja, zvezdo filma Runing Man. Fantje in dekleta so sprva prestrašeni, potem pa se spremenijo v krvoločne živali, v bitja, ki se morajo boriti za svoje življenje. V divje predatorje, ostre zverine, panične tiranozavre in kolerične plenilce, ki se zavedajo, da smrt prijatelja pomeni zmago in glavno nagrado. Pa naj še kdo reče, da ne razume, zakaj se dijaki na ameriških srednjih šolah tako zelo radi streljajo med sabo. In zakaj je bila vojna v bivši Jugoslaviji tako zelo grozna. Folku se zmeša, ko mu sperejo možgane. Ko rata del nore družbe, kjer je treba preživeti. Tu brat bratu rata najhujši sovražnik. Tu ni več morale in zakonov. Tu je podivjana mladina, ki svoje video igre doživi v živo. In odraz časa, kjer je mladina popolnoma zašla s poti. Jebena Peklenska pomaranča Stanleyja Kubricka torej, ostra, direktna, brezkompromisna, vrhunsko zmontirana, še bolje zrežirana, prepričljiva, šokantna in divja pizdarija, ki si je za vedno nabrala krog zagretih fanov.

Ocena: 8/10

 

3 komentarjev na “Recenzija: Battle Royale (Batoru Rowaiaru)”

  1. Filip pravi:

    No ja, jaz poleg tega, da se v obeh filmih pobijajo otroci, kakšne posebne podobnosti med filmoma nisem opazil.
    Kar se tiče Battle Royala, se strinjam z zadnjim stavkom, ampak The Hunger Games ima za moje pojme malo več globine in bolj kompleksno zgodbo (kar se bo pokazalo še v nadaljevanjih).
    Da je v Battle Royalu nasilje bolj krvavo je pa jasno, saj je za azijske filme brutalnost nekako običajna, ne moreš pa trditi, da HG nima jajc zato, ker ne gre čez rob.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    The Hunger Games je spoliran rimejk Battle Royale, ki nas hoče nasrati, da je dosti bolj kvaliteten, dejansko pa je poceni, otročji in na prvo žogo. Moje mnenje, jebat ga.

    Podobnosti je ogromno, tudi v tem, da gre za neko nedoločeno prihodnost in za totalitarni sistem. Je pa res, da tu froce skupaj nabunkajo s prevaro in jih celo uspavajo s plinom, da jih dobijo na otok, tam pa so pač izbrani, a prav tako s prisilo, torej isti šmorn dejansko.

    Pa tole si preberi:
    “The 2008 American young adult novel The Hunger Games by Suzanne Collins has been accused of being strikingly similar to Battle Royale in terms of the basic plot premise and the world within the book. While Collins maintains that she “had never heard of that book until her book was turned in”, Susan Dominus of The New York Times reports that “the parallels are striking enough that Collins’s work has been savaged on the blogosphere as a baldfaced ripoff,” but argued that “there are enough possible sources for the plot line that the two authors might well have hit on the same basic setup independently.” The general consensus in the time since has been one of amicable controversy, especially since the release of the The Hunger Games film adaptation. Battle Royale author Takami said he appreciated fans “standing up” for his book, but stated that he thinks “every novel has something to offer,” and that if “readers find value in either book, that’s all an author can ask for”

    Pa rekel bi, da so karakterji v Hunger Games zelo prazni in sterilni, v Battle Royale pa dodelani veliko bolj, kljub temu, da je več krvi in vsega sranja značilnega za azijske filme.

  3. Wega pravi:

    Oprosti Iztok, upam da ne boš zameril ampak sem se pa nasmejal lapsusu. Namreč “…s katero režiser Kinji Fukusaku, ki nam je medtem že umrl in leta 2003 posnel še drugi del svoje kultne uspešnice,…” se bere, kot da je drugi del uspešnice posnel že mrtev.

    KAr se pa teme tiče bi pa ti s tvojim arhivom morda lahko enkrat spomnil na vse kurčeve rimejke, ki so jih naredili v Ameriki samo zato, ker so taki hi, da oni pa že ne bodo gledali neameriško govorečih filmov.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !