Recenzija: John Carter

31.03.2012 ob 05:37

JOHN CARTER

V zadnjem letu sem res nestrpno pričakoval le tri filme, Misijo nemogoče 4, Conana in Johna Carterja, tudi zavoljo glavnega igralca Taylorja Kitscha, ki je ta hip eden najbolj frajerskih in karizmatičnih mladcev v Hollywoodu. Prav zato me je močno skrbelo, ko sem slišal, da ima film hude težave z začetkom distribucije. Da nekaj z njim očitno ne štima, da se ga studio boji dati v kina, da se vsi na vse pretege trudijo z reklamo in da jih je strah, da svojega astronomskega budžeta ne bo uspel povrniti nazaj v žepe. In res, film je finančno močno razočaral, še posebej na domačem trgu, kjer je uspel za otvoritveni vikend nakraspati le trideset milijončkov in zdaj že dejansko zaključuje svojo kinematografsko avanturo. Na nek način mi je jasno zakaj. Predolg je, zelo predolg. Pa preveč poetičen in prezapleten, da bi ga lahko gledalec ujel na prvo žogo. Pa tudi Vojne zvezd se pretirano dotika, skratka, nič kaj novega ne pokaže gledalcu, ki je željan akcijsko pustolovskega spektakla. Ne bom rekel, da posebni efekti niso čudoviti in da nas fotografija, CGI, 3D in scenografija ne potegnejo v pravljični svet, toda manjka več tistih pravih dih vzemajočih momentov, ki so krasili Gospodarja prstanov. Manjka, da bi gledalec odprl usta in rekel vauuu faking vauuu, če povem direktno.

Da ne bom samo kritiziral, prizori, kjer John Carter, ta veteran vojne med severom in jugom, ki ga nenadoma vrže na Mars, kjer se znajde v novi vojni med nezemeljskimi bitji, skače po zraku, so dosti boljši kot v Hulku, ki je bil prav zaradi tega zanič. Pa sekvenca, v kateri se Carter v slow motionu znajde med divjo bitko, kjer ga počasi prekrijejo vojaki, je prav tako odlična. Pa finta, kjer ga Jar Jar Binksu iz Vojne zvezd podobno ljudstvo kliče Virginija, je vseskozi močno zabavna. Pa zvesti calot Woola, pol pes pol kuščar, ki divja 300 kilometrov na uro, joj, kako simpatičen je bil, kot naš Jodi, jebemti. To so kul reči, to so dobri deli tega filma, ki ne glede na zgornje očitke sfura zadovoljivo zabavo za vso družino. Le presežka ne ujame, pa čeprav se zelo dobro znajde tudi celotna igralska ekipa. Taylor Kitsch je itak odličen, Taylorju Kitschu je ta vloga več kot pisana na kožo. Dobro gre tudi Lynn Collins, ki igra princeso Thoris, hčerko kralja Morsa, ki ga igra vedno prepričljivo markantni Ciaran Hinds. Okej sta tudi Dominic West, hinavski Sab Than, ki se hoče za mir v galaksiji poročiti s Thorisovo, in Mark Strong kot zlobni čudodelnik Matai Sang, ki kuje peklenski načrt. Pa glasovi Willema Dafoea in recimo Samanthe Morton so okej, skratka, tukaj nimam kakih večjih pripomb. Igralci so kul, igralci se dobro dvignejo iz CGIja in spektakularnih prizorov. Panika je v minutaži, kar pomeni, da bi lahko za boljši tempo in večji dinamiko nekaj reči ostalo na montažnem pultu in bi dobili bolj gledljivo in manj razvlečeno zgodbo, ki je poleg tega, kot sem že povedal, po nepotrebnem tako zelo zapletena, da gledalec komaj sledi vsem imenom, likom, ljudstvom in dogodkom, ki spremljajo akcijo. Je pa zanimivo, da se je režije lotil Andrew Stanton, prvak animacijskih mojstrovin Wall-E, Finding Nemo in A Bug’s Life, ki si je pač zaželel posneti še film. No ja, risanko, ki bo zgledala kot film, če sem iskren. Od filma sem vsekakor pričakoval več, po pravici povedano pa nisem ne vem kako razočaran, kar pomeni, da sem na koncu koncev dejansko dobil kar nekaj okej užitkov skozi 3D očala.

Ocena: 6/10

 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !