Recenzija: True Blood (Season 3)

28.03.2012 ob 04:18

TRUE BLOOD

Tole sezono pa sem požrl v enem šupu. Dosti boljša je od prve, še boljša je od druge. Ko enkrat začneš gledati, ne odnehaš dokler ni sezone konec. Tudi zato, ker se vse epizode končajo tako, da gledalec ne more zaspati, če ne vidi kaj se bo zgodilo v naslednjem prizoru. Tole ni več le vampirska saga, tole je jebena pravljica za odrasle. Mešanica krivi, mesa, spletk, zapletov, razpletov, splaterja, volkodlakov, bajeslovnih bitij, pol ljudi pol psov, pol ljudi pol panterjev, okultizma, slasherja, vampirizma, akcije, romance, trilerja, kriminalke, drame, grozljivke, pustolovščine, komedije, črnega humorja, gotskega eroticizma, ma vsega, kar je možno in kar je na razpolago. Vrhunska mineštra različnih pizdarij, ki se odlično sestavijo v celoto in gledalca posrkajo v dogajanje od prve pa do zadnje minute. Super serija, res. Ena taka kultna zadeva, ki preseže vse podobne filme in svojem fan baseu vedno znova ponudi nove izzive in izvirne finte. Četudi je vsega morda res preveč, to začuda ne moti, saj scenarij spretno skače iz zgodbe v zgodbo, iz zapleta v zaplet, iz enega lika do drugega lika. Dovršeno, kompleksno, suvereno, frajersko, presenetljivo kvalitetno, ko pride do dramskih momentov, in samozavestno, ko je treba čez rob. Tretja sezona ima dosti več nasilja in krvi, kar je kul, saj jo ravno to nese čez mejo. Vsi ti brutalni prizori namreč dosežejo svoj namen in so dober kontekst celotnega koncepta. Tu ni for na prvo žogo, tu je vse z namenom širše slike, resda tudi provokacija, a narejena s stilom in na prepričljiv način. In v prvem planu je tako kot vedno naša Sookie Stackhouse (Anna Paquin), ki pade v zajebano situacijo nemirov med vampirji in volkodlaki, ki ugrabijo Billa Comptona (Stephen Moyer). No ja, tako se vsaj zdi na prvi pogled, ki pa seveda skriva cel kup dvojnih iger, katere vodi zloglasni vampirski kralj Russell Edgington (Denis O’Hare), ki poleg Comptona obrača tudi Erica Northmana (Alexander Skarsgard). In ko smo že pri Northmanu, tokrat se nam malce celo prikupi, saj pokaže tudi svojo nežno stran, še posebej, ko pride so Sookie, ki začne kolebati med njim in Comptonom. Dobra je tudi zgodba mlade vampirke Jessice (Deborah Ann Wolf), ki ji tretja sezona nameni precej tako imenovanega screen timea, v osebni krizi pa se znajde tudi Sam Merlotte (Sam Trammel), ki spozna svojo družino in pod streho vzame svojega brata Tommyja (Marshall Allman). Tara Thornton (Rutina Wesley) je po smrti svojega fanta iz druge sezone seveda zjebana do konca in lahek plen norega vampirja Franklina (James Frain), ki se vanjo divje zaljubi in jo vzame za sužnjo, Jason Stackhouse (Ryan Kwanten), ki si želi postati pomočnik novega šerifa Andyja Bellefleurja (Chris Bauer), pa se do konca in naprej zagleda v skrivnostno Crystal (Lindsay Pulsipher), ki jo doma čaka nasilna hillbilly familija. Res dobro so narejene tele vzporedne zgodbe, pa tudi dobro parirajo glavni, ki je tokrat resnično napeta in živce parajoča. Pa dogajanje se spretno prestavlja od ene k drugi zgodbi in spet nazaj. Ma vse štima, jebemti. Tudi igralske kreacije, tudi dramaturgija, tudi režija, scenografija, fotografija in glasbena podlaga. Mojstrska sezona, če povem na kratko. Tudi zaradi Ericove vampirke Pam (Kristin Bauer), kuharja Terryja (Todd Lowe), ki neskončno ljubi nosečo natakarico Arlene (Carrie Preston), geja Lafayetteja (Nelsan Ellis), ki v medicinskem bratu Jesusu (Kevin Alejandro) prav tako najde novo ljubezen, vampirke Lorene (Mariana Klaveno), ki še vedno sanja o Comptonu, mladeniča Hoyta (Jim Parrack), ki še vedno hrepeni za vampirko Jessico, volkodlaka Alcidea (Joe Manganiello), ki med Comptonovo odsotnostjo pazi na Sookie, vampirske kraljice Sophie Anne (Evan Rachel Wood), ki sanja o trenutku, ko bo lahko stopila na sonce, vampirja Talbota (Theo Alexander), ki bi dal življenje za Russella Edgingtona, vplivnega vampirskega Magisterja (Željko Ivanek), ki zavoha, da nekdo prodaja vampirsko kri, in recimo krvoločnega volkodlaka Gusa, ki ga igra Don Swayze, brat pokojnega Patricka. Ma vsi so kul, vsi so del enkratne celote, vsi dobijo svojih pet minut, da lahko zablestijo in zasenčijo drug drugega. Ali kot je zapisal Aaron Riccio: “The only thing sharper and sexier than the fangs on True Blood is the writing.” Četudi serija, kot berem, mnogo reči obrne drugače od romanov Charlaine Harris, oboževalci pisane besede brez dvoma niso razočarani, da o gledalcih, ki so tole serijo spremenili v orjaško uspešnico, niti ne govorim. True Blood iz stereotipov dela inovacije, iz inovacij pa presežke.

Ocena: 9/10

 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !