Recenzija: Od kamna do kristala, portret Roka Petroviča

14.03.2012 ob 04:05

slovenija 2012, režija: Božo Grlj

Tako dobrega slovenskega dokumentarca nisem videl že dolgo časa. In vesel sem, da ga je dobil ravno Rok Petrovič, ta čudežni deček slovenskega in tudi svetovnega smučanja, ki je blestel le eno samo sezono. Le toliko, da je tudi Stenmarku in Križaju pokazal, da lahko zmaga še kdo drug. In zmagal je petkrat ter na koncu v sezoni 1985/86 osvojil celo mali kristalni globus v slalomu. Jp, Petrovič je bil razlog, da smo za nekaj časa pozabili celo na Križaja. Križaj ni v celi karieri dosegel tega, kar je v eni sami sezoni uspelo Petroviču. To je bilo res neverjetno, kot to, da je potem enostavno odnehal in se raje posvetil študiju. Prepričan sem, da mu ni padla forma, ampak da je odnehal namerno. Da je pač dosegel, kar je želel in mu smučanje pač ni več predstavljalo izziva ter adrenalina. Vedno sem imel občutek, da je bil Križaj nanj ljubosumen, saj ga je v sezoni 85/86 res popolnoma zasenčil in zmagal tudi na tekmah, kjer bi moral zmagati Križaj, ki je bil na koncu drugi. Vedno sem rekel, da je imel Košir Tombo, Križaj pa Stenmarka, da torej vedno obstaja nekdo, ki je boljši od tebe, toda Petrovič ni imel nikogar, Petrovič je bil na vrhu in je premagal vse. Drži, Hrvatje so imeli Dražena Petrovića, Slovenci pa Roka Petroviča, ki pa je bil po očetu ravno tako Hrvat, nor na Velo Luko na Korčuli, kjer je leta 1993 med potapljanjem tudi tragično utonil. Kot sem že dejal, tale dokumentarec je odličen, tudi zato, ker pred kamero med drugim dobi tudi Križaja, Stenmarka, Janeza Šmitka, Pera Lovšina, Filipa Gartnerja, Toneta Vogrinca, Matejo Svet, Jureta Franka, Marca Girardellija in Tomaža Čižmana, ki pove, da Petroviča ni nihče prav dobro razumel, saj je bil pred vsemi tudi s svojim načinom razmišljanja in inovativnimi metodami treninga in same smuke po strminah. Najbolj čustveni so seveda momenti s Petrovičevo mamo Zdenko Steiner, nekaj besed spregovori celo njegov učitelj joge, na koncu pa boste požirali cmok med spomini kapitana, ki se spominja dneva, ko je Petrovič utonil. Lep spomin na legendo, ki so ga premierno zavrteli med letošnjim Vitrancem. In nostalgija za časi, ko je bilo smučanje namesto nogometa najbolj važna stvar na svetu. In da ne pozabim, Križaj je Petroviča v sezoni 1987/88 premagal v Kranjski Gori in se tako spet zavihtel na prvo mesto slovenskih smučarjev, kjer je ostal vse do Jureta Koširja in pokazal, da je vendarle večja legenda od Petroviča.

Ocena: 9/10


 

8 komentarjev na “Recenzija: Od kamna do kristala, portret Roka Petroviča”

  1. ajda ajda pravi:

    Se strinjam, res dober dokumentarec o čudežnem dečku, Roku. In kot si zapisal, cmok v grlu, ne samo cmok, tudi solze.

  2. ppp pravi:

    Lepo napisano, gledal dokumentarec, lep spomin.

  3. huch pravi:

    Me veseli, da je film naletel na tako dobre odzive. Imel sem čast sodelovati pri nastanku tega dokumentarca in celotne ekipa se je res potrudila, da bi Roka prikazali, ne le kot smučarsko legendo, ampak kot človeka, ki je imel izredno širino.

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Huch, odlično vam je uspelo točno to, kar si zapisal, da ste se trudili. Pa čestitke, da si bil zraven.

  5. film pravi:

    Ja, sama sem več kot dve leti soustvarjala ta film – kot soscenaristka in trud je bil z odzivom nanj več kot poplačan. No, ampak dejstvo je pa takšno, da za selektorja letošnjega FSF-ja pa očitno ni bil dovolj dober…

  6. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Gopspa Nuša, če to res drži, je to velika sramota za FSF, kjer pa ponavadi itak zmagujejo filmi, ki niso vredni naziva film. To seveda pomeni, da ste lahko po eni strani veseli, da vašega izjemno dobrega dokuja niso sprejeli. Je pa res, da dodatna promocija ne bi škodila, saj se mi zdi, da so ga mnogi gledalci zamudili.

  7. IZTOK faking GARTNER » Smučarska Trenja pravi:

    [...] saj ga nihče ne jemlje resno izven belih strmin. Pa spet sem se spomnil na nesrečno preminulega Roka Petroviča, pa seveda na legendarnega Bojana Križaja, zaradi katerega smo tudi mi na polno špricali šolo. [...]

  8. uros pravi:

    Redko, zelo redko sem brez besed. Še redkeje pa sem “mokrih” oči. Tokrat se je zgodilo oboje, sem brez besed in z mokrimi očmi. Poklon velikemu Človeku, njegovi mami in tudi ekipi za mojstrsko delo.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !