IZTOK faking GARTNER

« | | »

Recenzije: The Vow, This Means War, Another Earth

2.03.2012

THE VOW

The Vow, po naše, Zaobljuba ljubezni, velika uspešnica letošnjega leta, resda pričara nekaj lepih momentov in okej zgodbico para, kjer se ona njega po hudi prometni nesreči ne spomni več, kar pomeni, da jo mora znova osvojiti in prepričati, da se zaljubi vanj, toda celota mi vseeno nekako ne štima povsem. Tudi zaradi Rachel McAdams in še posebej Channinga Tatuma, ki nista dovolj karizmatična v svojih vlogah. Ki ne znata zares potegniti gledalca, da bi do konca začutil njuno situacijo. Že to, da njeno mamo igra Jessica Lange, s katero film nima pojma kaj naj pravzaprav počne, je slaba stvar. Da o na trenutke premalo dodelani dramaturgiji in preveč preprostih scenarističnih rešitvah niti ne začnem govoriti. Vem, da je tale film mnogim gledalcem zlezel pod kožo, saj fura tisti heartwarming filing, toda mene ni med njimi. Mene je, če sem iskren, pustil hladnega, pa tudi dolgočasil sem se na trenutke, če povem direktno. Na prvo žogo je vse skupaj, pa tudi komedija in drama se mešata precej zaletavo in amatersko. Tu in tam pade kaka okej sekvenca, celota pa je, kot sem že dejal, daleč od dobrega filma.

Ocena: 5/10

THIS MEANS WAR

Filmi, kjer se odrasli ljudje obnašajo kot infantilni otročaji, so mi vedno izjemno mimo. Še posebej, če ne gre za kake odpičene komedije, marveč za romantično pizdarijo, za akcijsko romantično komedijo, ki si takih otročarij enostavno ne bi smela privoščiti. Tole je fatalna potrata vašega časa, še eno skrpucalo tipa Knight and Day in Killers, kjer Reese Witherspoon pade med dva najboljša prijatelja (Chris Pine, Tom Hardy), sicer tajna agenta in profi kilerja, ki jo potem osvajata tudi s pomočjo svojih tehnično dovršenih ekip iz službe. Na vsakih dvajset minut morda pade kak pogojno okej prizorček, vse ostalo pa je čisti dolgčas, ki žali tudi popcorn publiko. Režiser McG, ki je znal v Charliejevih angelčkih vrhunsko združiti akcijo, kič in komedijo, tokrat strelja v temo, Reese, Chris in Tom pa bi si naslednje leto zaslužili malino za najbolj trapast igralski trio.

Ocena: 2/10

ANOTHER EARTH

Another Earth, ki mu je šlo dobro na zadnjem Sundance festivalu in je nekaj nagradic ter nominacij pobral še na raznih festivalih neodvisnega filma, ima resda okej idejo dekleta (Brit Marling), ki stopi v hišo moškega (William Mapother), ki je zaradi nje pred leti v prometni nesreči izgubil družino, toda film je tako zelo sterilen, tako zelo dolgočasen in tako zelo prazen, da me je bolela glava in da bi tudi sam z veseljem odpotoval na “drugi planet”, ki ga na nebu gledajo glavni junaki. Jp, tole je trpeči scifi, depresivna štorija mladenke in moškega, ki nima pojma, da se je zaljubil v punco, ki bi ji najraje zavil vrat, če bi jo kdaj srečal v živo. Ona se zanj žrtvuje, ona ga skuša odrešiti, ona je njegov “drugi planet”, “druga Zemlja”, nov začetek, če poenostavim. Film nima pojma, ali naj bo scifi ali trpeča drama. Ali naj gledalca očara ali spravi v depresijo. Ali naj bo zanimiv ali dolgočasen. Zaradi tega vsaj zame ni ne tič ne miš, kot radi rečemo. Je pač mestoma zanimiva in posebna pripoved o “drugi Zemlji”, ki nam ponuja možnost, da ocenimo svoje življenje, dejansko pa klišejska drama o trpečih dušah, ki ju združi usoda. Torej film, ki preveč preprosto zgodbo skuša zapakirati v nek kao drzen scifi, s katerim naj bi osupnil gledalca. Mene ni, jebat ga. Pa četudi je “druga Zemlja” v bistvu naša Zemlja, kjer se lahko človek po telefonu pogovarja s samim sabo.

Ocena: 4/10

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 2.03.2012 ob 01:05 pod recenzije. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

6 odgovorov na “Recenzije: The Vow, This Means War, Another Earth”
  1. Bo - 2.03.2012 ob 12:56

    Potem misliš, da na drugi Zemlji ni tega filma, ga niso nagrajevali in bi šel lahko ti mimo njega? ;)

    Mislim, da temu ne moreš reči ZF, srce. Knowing je ZF. Melancholia spet ni. Ima samo ZF ozadje, del ozadja, v ospredju so čisto druge stvari in drugačne, ne-ZF.

  2. IZTOK GARTNER - 2.03.2012 ob 16:51
    IZTOK GARTNER

    Lomiš ga. Melancholia je dejansko povsem realen film, saj proti Zemlji drvi planet, kar ni redkost, če se delava, da dejansko leti asteroid.

    Another Earth pa je še ena Zemlja, replika naše Zemlje, kjer živimo mi, seveda v drugi dimenziji. Torej čisti scifi. Če to vzameva stran, pa ostane sila povprečna in pusta zgodba.

  3. Bo - 2.03.2012 ob 18:06

    Bejž, no. Proti Zemlji ves čas kaj leti, res, ampak majhne reči, ki povečinoma zgorijo. Tu se pogovarjava o planetu-odpadniku, realnem fenomenu sicer, ampak verjetnost, da bi kaj takega šlo proti nam, je približno takšna, kot da bi znanstveniki danes narobe poračunali njegovo trajektorijo. Zanemarljivo majhna.

    Plus, noben od teh filmov ni ZF. Element premise je ZF. To je vse.

  4. IZTOK GARTNER - 2.03.2012 ob 23:58
    IZTOK GARTNER

    Se strinjam, a če že morava, Another Earth je vsekakor bolj scifi od Melancholie. Sicer pa, kdo je sploh rekel, da je Another Earth čisti scifi? Rabiš očala?
    In hej, želiš, da ti nalimam vsaj 50 recenzij, kjer folk ravno tako pravi, da gre za scifi?

  5. Bo - 3.03.2012 ob 12:10

    Rabiš ti kakšno tabletko za spomin; ti suvereno operiraš s tem izrazom … Ni mi treba limat ničesar, kar ne bo povečalo mojega premoženja.

    Imaš prav, Another Earth ima malo več ZF, še malo razmišlja, kakšen je planet-duplikat, kaj je tam ipd.

    Hotel sem reči, da se morda lahko zazna nek trend takšnih dram, ki jo požene ZF-obarvana premisa. Bi se lahko vsaj enkrat strinjala?

  6. IZTOK GARTNER - 3.03.2012 ob 15:29
    IZTOK GARTNER

    Ne operiram. Če ne razumeš kaj pišem, ko pravim, da gre za trpeči scifi, raje vprašaj. Pa v celi oceni le enkrat omenim scfi izraz, pa še to v povsem drugem kontekstu kot nabijaš ti.
    Z zadnjim stavkom pa se seveda več kot strinjam. Pač s tem film dobi kao neko globino, kao neko buuuuuu vauuuuu skrbi meeeee ozadje, ki pa zna biti tudi precej patetično, če ga režiser ne zna dobro shendlati v ostalo dogajanje. Pa ta fora omogoča tudi neko metafizično atmosfero, pa še kak scenografski trip, ko je treba. Rekel bi, da gre za nov trend, ki tudi slabim režiserjem omogča, da kao posnamejo art film z globino in da nam kao povedo nekaj velikega.

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !