Arhiv za Marec, 2012

Ekskluzivno: Intervju Alex Volasko

31.03.2012 ob 05:59

Ploščo bom izdal na sponzorskem USB ključku

Da je leta 1991 rojeni Alex Volasko totalna faca in en tak pozitiven ter odštekan model, sem začutil že pri šovu Slovenija ima talent, kjer ga je trapasta žirija zelo po krivici odslovila že v predtekmovanju. Ko sem videl, da se mu je nekaj podobnega zgodilo še na šovu Misija Evrovizija, pa se mi je zdelo res nepošteno, saj menim, da fant obeta. Da ima talent, da ima cel paket, kot radi rečemo. Cenim to, da je Alex tudi avtor, da igra klavir in kitaro, kar pomeni, da bi se ob pravi ekipi lahko razvil v zelo dobrega glasbenika, ki bo z nami še vrsto let. Je pa zanimivo, da poje šele zadnjih pet let, saj prej tega talenta kljub zagretemu poslušanju Adija Smolarja  ni razvijal, mu je pa oddaja Veseli Tobogan Radia Slovenija, kjer je nastopil prvič, očitno dala zagon, da je začel s pevsko kariero, ki jo zdaj enkratno nadgrajuje v novi oddaji Maria Galuniča in si pridobiva nujno potrebne izkušenje nastopanja pred kamero in pred občinstvom.


Ko sem te prvič slišal peti v šovu Slovenija ima talent, sem si rekel, tale poba pa ima talent in vokal, ki jih pri nas manjka. Kako je mogoče, da si potem tako hitro izpadel?

Hvala za mnenje, če pa sem popolnoma iskren, se mi niti sanja ne kakšen je njihov ključ izbiranja. Mogoče sem osebno Talente vzel preveč nepremišljeno in šel na prvo žogo, kar si verjetno ne bi smel dovoliti. Vzel sem prvo pesem, ki mi je padla na pamet, ampak žirije nisem prepričal. Zagotovo imajo svoje razloge in njihovo mnenje vseeno spoštujem.

Je bila žirija na kreku, ko so te nagnali domov?

Menda so imeli v flaškah ledeni čaj in vodo. Če pa so kaj skrivali, verjetno ne bomo nikoli izvedeli (smeh). Razočaran sem bil predvsem zato, ker mi niso dali razloga in si niti nisem znal predstavljati, kje sem ga kiksnil.

In hej, ista usoda potem tudi na oddaji Misija Evrovizija. Sem samo jaz nor, da imam v glavi, da si super pevec, ali pa bi bilo treba tudi žiriji na Misiji pošteno očistiti ušesa in stresti glavo, da bi prišla k sebi in v tebi prepoznala talentiranega pevca, ki ne bi smel izpasti?

Želim si, da bi imelo več ljudi tako dobro mnenje o meni, kot ga imaš ti. Res sem vesel pozitivnih komentarjev. Enostavno pa tudi od teh treh žirantov nisem dobil tehtnih razlogov. Vsak lahko išče napake, sam pa sem predvsem naklonjen temu, da v določenem človeku iščem tisto pozitivo, ki jo oddaja. Zato določenih komentarjev, ki so občasno delovali že skoraj kot osebni napad (Tina Marinšek), nisem razumel. Je pa res, da sva se z Raayjem poznala že prej, saj me je vabil v svojo produkcijsko ekipo, vendar sem ponudbo zavrnil.

Kaj si občutil v trenutku, ko si se zavedal, da si izpadel iz Talentov in potem še iz Misije, ki je bila kao tvoja vrnitev in maščevanje budalam iz POP Tvja?

Haha, ta pa je močna (smeh). Seveda sem bil razočaran, še bolj pa zmeden (sploh po tem, ko sem spremljal ostale nastopajoče na talentih, ki so prišli dlje kot jaz), saj mi pri določenih enostavno ni bilo jasno, kako in zakaj. Po naravi nisem ljubosumen in nevoščljiv, vendar nekaterih odločitev pač nisem razumel. Ni šlo za maščevanje, zgolj za mnenje, da bo nacionalka bolj nepristranska. Vseeno pa je to šov in zmagala je kvalitetna pevka. 3-krat JA za izbor in 3-krat X za vso galamo, ki so jo počeli z nekaterimi svojimi komentarji o mladih pevcih. Mislim, da je res arogantno, če kateremukoli mlademu izvajalcu na televiziji rečeš: »Nimaš pojma, kreten si, zakaj se sploh še trudiš?« Veliko slabih kritik, malo konstruktivnih, ki pa jih predvsem mladi potrebujemo!

Si pa vmes, če se ne motim, nastopal z Janom Plestenjakom, kar pa je itak stokrat boljša promocija kot vsi glasbeni šovi. Imam prav?

Jan Plestenjak je res super oseba in z njim se razumem naravnost odlično. Drug drugega ceniva in res sem vesel, da imam takšnega zaveznika. Ja, imel sem to nepozabno šanso, da nastopim z njim! Če pokliče Jan, je pač dober znak (smeh). Mislim, da je v meni zaznal to, da pač res živim za glasbo in da se je sam v mladosti prav tako spopadal z nenaklonjenostjo kritikov ter iskal pomoč pri izkušenih pevcih in glasbenikih. Promocija je bila nora, nastop in publika pa res nepozabna! Nastopati pred polnimi Križankami je občutek, ki ga ne bi odrekel nobenemu človeku na svetu. Ko sem občutil to energijo, žvižganje, ploskanje več tisoč rok, takrat sem si zasatavil cilj, da hočem to v življenju doseči in početi tudi jaz!

Saj res, zakaj si se sploh prijavil na to sranje? Res ni druge poti za mladega pevca v Sloveniji?

To je verjetno res vprašanje, ki se mu nihče ne more izogniti (smeh). Res, še sam ne vem. Če me vprašaš danes, bi si rekel: »Joj. stari, kaj si rinu na te zadeve?!”, ko pa pogledam nazaj,hm, čeprav izkušnje niso bile pozitivne, sem iz njih pobral veliko. Naučil sem se sprejeti kritiko. Sem mnenja, da se moraš z izzivi pač spopasti in ne obupati že pri prvem, ki te postavi pod mrzel tuš. Načinov za uspeh pa je seveda več, predvsem pa sta dva: tradicionalni način, s čim več nastopi (na tv, revijah, open-air koncertih, itd.) in pesmimi na radiih ter s talent šovi. Žal pa je Slovenija tako majhna, da se scena hitro obrne in če sem iskren sem šel na teh talent šovih že sam sebi rahlo na živce. Zagotovo pa, vztrajnost se obrestuje, samo trudit se je treba po svojih najboljših močeh (smeh).

Upaš povedati kako umazano pizdarijo iz zakulisja, ki te še vedno žre?

Najbolj smešno je to, da umazanih pizdarij v zakulisju sploh ni bilo. Vsi smo se razumeli odlično in to je še najbolj umazano pri vsem tem.

Dovolj o tem, povej mi raje kako ti je uspelo sodelovanje v novi Mariovi oddaji Moja Slovenija?

Zelo sem vesel, da me je Mario povabil k sodelovanju. Na njegovi oddaji Spet Doma sem že nastopil in z Mariem sva bila vedno v dobrih odnosih. Opazil sem, da je zelo pošten in dober človek! Ko ga malo bolje spoznaš vidiš, da svojemu delu res posveča dušo in telo. Najprej me je k snemanju uvodne pesmi povabil avtor Aleš Klinar, ko pa so pesem, ki sem jo odpel, za uvodno špico ‘požegnali’ tudi na Nizozemskem (od koder oddaja prihaja), je bila to zame ogromna potrditev. Želel sem si peti na taki oddaji, rad imam slovensko glasbo, saj sem ob njej odraščal, oddaja pa je super možnost tudi za predstavitev širši javnosti.

Ampak a ni čudno, da so te nagnali iz Misije Evrovizija, zdaj pa dali delo v isti hiši pri drugi oddaji?

Mogoče se to marsikomu zdi absurd in si misli: »Madona, ta pa ma zveze,« ampak ne pozabite, da je na Misiji že na začetku izpadla tudi moja sopevka Lea Sirk (sicer je pela v triu), ki poje res odlično in sem vesel, da lahko tudi z njo preživljam res razgibane urice na snemanjih oddaje. Konec koncev pa to niti ni tako čudno. Sam sem tudi moral dati skozi individualno avdicijo za oddajo, ki sem jo uspešno prestal. RTV med pevci v glavnem ne dela razlik in to je bistvo nacionalke, da podpira prav vse!

Si torej zdaj končno zadovoljen ali to še vedno ni to, kar si želel?

Z nastopom v oddaji sem zelo zadovoljen. Mogoče potrebujem še malo vaje, da se navadim na delo v takšnem okolju, saj sta moji sopevki veliko bolj izkušeni, vendar je to tudi zame odlična izkušnja, ki me bo naredila še bolj suverenega. Moja želja v prihodnosti pa je predvsem postati koncertni izvajalec s svojim bendom. Nastopati v živo je res ‘uvav’ in kjer je le mogoče, nastopam s svojo spremljevalno skupino.

Kaj pa X Factor, zakaj si ga spustil skozi, a ne veš, da gre v tretje rado?

V tretje gre rado, ali pa bi doživel še enkrat isto zgodbo. Škoda, včasih se mi zdi, da tudi ekipa X-Factorja rukne res odlične in perspektivne pevce (kljub temu, da oddaje v nedeljo ne morem spremljati, saj snemamo oddajo na RTVju, pa pogledam posnetke). Vendar ima o tem vsak svoje mnenje in svoj razlog. Poznam nekaj odličnih pevk in pevcev, ki so izpadli že čisto na začetku.

Si se res na prvi pogled zacopal v Majo Keuc, na drugega pa v Niko Zorjan?

Ma punci izgledata res super in zagotovo v kakšni drugačni situaciji ne bi imel nič proti, ampak sori, zatreskan sem v drugo (smeh).

Ko sva že pri puncah, po moje ti vsak dan trkajo na vrata in te hočejo za fanta. Se motim?

Haha, na vrata ravno ne trkajo, precej bolj pa je aktualen facebook. Tudi punce niso več, kar so bile (smeh).

Boš vztrajal v glasbi ali imaš kak back up plan, če ti ne uspe?

Uf, nimam pravega back up plana. Enostavno mislim, da je to nekaj, za kar živim! Želim se ukvarjati glasbo na takšen in drugačen način. Mislim, da bom edino v glasbo vložil vse in še več kot lahko. V primeru, da mi prav nič ne uspe, bom poizkušal do konca in bil vsaj sam s sabo zadovoljen, saj sem od sebe dal vse, kar sem lahko.

Ne zgodi se velikokrat, da se zvezdnik, o katerem teče beseda v blogerskem zapisu, osebno oglasi pod ta zapis. Kaj te je prijelo, da si to storil ravno pri meni?

Na internetu, ki je v tem trenutku najmočnejši mednarodnij medij, redno spremljam razne objave, slike, komentarje in seveda tudi bloge. Mnenje javnosti je navsezadnje za pop izvajalca zelo pomembno. Nimam se za zvezdnika, ker to tudi nisem, saj sem odprt in na voljo vsakemu, ki me potrebuje ter želi govoriti z mano. Tvoj blog pa mi je všeč predvsem zaradi tvoje odkritosti in direktnih komentarjev, ki so zabavni, zanimivi, izveš pa tudi marsikaj novega. Vesel sem, da taki ljudje obstajajo in se ne skrivajo pod izmišljenimi psevdonimi.

Pa drugače, si kaj bral kake kul reči sem doslej pisal o tebi (smeh)?

Haha, seveda sem tvoj blog opazil predvsem zaradi kometarjev o mojih nastopih in raznih tabu temah. Včasih pa od kakšnih komentatorjev slišim zanimive stvari o sebi. Za nekatere še sam nisem vedel in se kdaj kakšnem komentarju tudi iskreno nasmejim (smeh). Odkrit model si, ki pove, kar si misli in ga »boli k…« kaj si o tem mislijo drugi. »Všečkam« tvoj blog!

Kaj pa negativni komentarji, te zbodejo in prizadenejo ali znaš zamahniti z roko in si misliti, ko vas jebe, kreteni?

Sem taka oseba, da vsak komentar jemljem resno, pa naj bo dober ali slab. Nikoli ne moreš biti všeč vsem, še posebej, če se pojavljaš v medijih in o sebi vsak dan slišiš marsikaj. Seveda ne morem ljudem, ki o meni mislijo slabo, očitati nič, saj me niti ne poznajo. To pa mi po drugi strani predstavlja resen izziv, skeptike postaviti pred zid in jih s svojo glasbo prepričati, da navsezadnje nisi tak kreten kot so predvidevali. Žal pa bo vedno folk, ki se bo trudil, da bi te očrnil pred očmi ostalih. Dokler imam ob sebi prijatelje in dobre znance, ki me podpirajo in mi želijo uspehov, si ne bom žrl živcev zaradi takih in drugačnih mnenj. Enostavno se ne splača.

Kaj pa izven glasbe, kaj počne Alex Volasko, kaj ga zanima, kaj ga veseli, kaj ga pritegne, kaj mu gre na živce, kaj obožuje, kaj prezira, kaj ima rad, kaj sovraži?

Rad kuham, rad tečem, rad se smejim in rad tudi ljudem okoli sebe pomagam do iskrenih nasmehov. Rad pišem komade in rad imam humoristične nanizanke. Rad živim in rad grem v naravo. Po tej logiki sem torej skoraj tapravi hipi (smeh).

Si kaj zaljubljen, imaš dekle, bi jo rad imel pa ti ne rata, ali je glasba trenutno na prvem mestu?

Glasba je zame vedno na prvem mestu in katerakoli punca že bo, se bo s tem pač morala sprijazniti. Seveda pa to še ne pomeni, da bom imel svojo punco kaj manj rad (smeh). Mislim, da si obe zaslužita veliko pozornosti, vsaka na svoj način.

Glede na to, da si tudi pisec besedil, daj rukni kratek tekst o meni, da vidim kako ti bo ratalo, kaj veš, morda bo še hit, če ga uglasbiš (smeh).

Evo, že pišem (smeh). Dobiš v naslednjem blogu, ki ga bom kometiral! Mislim pa, da bo to že precej kmalu. Stari, si kar dober navdih, haha.

Pa tvoji top pevci in pevke pri nas in v tujini?

Top izvajalec pri nas je za moje pojme Plestenjak. Z mano se bo verjetno strinjal predvsem ženski del prebivalstva, ampak iskreno je model avtor vseh svojih pesmi. Glede na to, da je izdal že 170 singlov ter precej plošč je logičen izbor (smeh). Za tujino pa bi izpostavil Robbiea Williamsa, ki je sicer zadnje čase nekoliko v zatišju, vendar bodo njegove skladbe ostale večne. Sam pa je tudi avtor precej svojih hitov, hkrati pa drži rekord najhitreje razprodane turneje. Legenda!

Kaj pa plošča, jo pripravljaš, se sploh splača to početi pri nas, kdaj jo lahko pričakujemo na policah trgovin?

Če bo šlo tako naprej, bom ‘ploščo’ lahko izdal kar na sponzorskem USB ključku (smeh). Resno, izdaja plošče je pri nas zgolj še nek način, da se uveljaviš kot resen glasbenik, kar pa se tiče zaslužka, manj kot pričakuješ, bolje je. Ni pa rečeno, da se stvari kdaj ne bi obrnile. Stavek: »It can only get better,« v teh časih prav pride, kajne?

Uf, da ne pozabim, rad gledaš filme, kakšni so ti kul, pa kateri igralci in igralke te zvabijo v kino vedno znova?

Nor sem na odpuljene komedije. Bolj je ‘krneki’, bolj je zabavno (smeh). Nazadnje sem si v kinu ogledal film Hangover 2 in se seveda nasmejal do solz. Najljubšega igralca nimam, ker mislim, da nekaterim bolj pašejo ene, nekaterim bolj druge vloge. Če pa bi že moral izbirati, sta glavni faci kar Johnny Depp in Jim Carrey.

Alex Volasko ima zavarovanje kasko, Alex Volasko sname svojo masko, nadaljuj rime, če upaš (smeh).

Nazadnje sem bil ‘tabasko’, haha. Upam, da se to ne bo preveč prijelo.

Zupaj nam tri reči o sebi, ki jih nisi še nikomur upal povedati. Bo šlo?

Hmm, no, pa dajmo. Ko sem bil še majhen, je bila moja najljubša pesem narodno zabavna Vzela si bom štajerca (smeh). Vedno sem si želel naučiti igrati čelo, zaenkrat pa še brez uspeha. V osnovni šoli sem dobil ukor, ker sem skoraj zažgal omarico za čevlje. Še zdaj mi ni jasno, kako mi je to uspelo (smeh).

In seveda, kdaj boš zapustil to našo posrano Slovenijo in glasbeno srečo skušal ujeti čez lužo?

Vsi sanjamo o svetovni slavi, ampak rad imam našo malo deželico in upam, da me bo v glasbi dobro sprejela in podpirala na moji poti. Seveda si želim v svet, ampak stari pregovor še vseeno drži: »Povsod je lepo, a doma je najlepše!«

YouTube slika preogleda

Recenzija: John Carter

31.03.2012 ob 05:37

JOHN CARTER

V zadnjem letu sem res nestrpno pričakoval le tri filme, Misijo nemogoče 4, Conana in Johna Carterja, tudi zavoljo glavnega igralca Taylorja Kitscha, ki je ta hip eden najbolj frajerskih in karizmatičnih mladcev v Hollywoodu. Prav zato me je močno skrbelo, ko sem slišal, da ima film hude težave z začetkom distribucije. Da nekaj z njim očitno ne štima, da se ga studio boji dati v kina, da se vsi na vse pretege trudijo z reklamo in da jih je strah, da svojega astronomskega budžeta ne bo uspel povrniti nazaj v žepe. In res, film je finančno močno razočaral, še posebej na domačem trgu, kjer je uspel za otvoritveni vikend nakraspati le trideset milijončkov in zdaj že dejansko zaključuje svojo kinematografsko avanturo. Na nek način mi je jasno zakaj. Predolg je, zelo predolg. Pa preveč poetičen in prezapleten, da bi ga lahko gledalec ujel na prvo žogo. Pa tudi Vojne zvezd se pretirano dotika, skratka, nič kaj novega ne pokaže gledalcu, ki je željan akcijsko pustolovskega spektakla. Ne bom rekel, da posebni efekti niso čudoviti in da nas fotografija, CGI, 3D in scenografija ne potegnejo v pravljični svet, toda manjka več tistih pravih dih vzemajočih momentov, ki so krasili Gospodarja prstanov. Manjka, da bi gledalec odprl usta in rekel vauuu faking vauuu, če povem direktno.

Da ne bom samo kritiziral, prizori, kjer John Carter, ta veteran vojne med severom in jugom, ki ga nenadoma vrže na Mars, kjer se znajde v novi vojni med nezemeljskimi bitji, skače po zraku, so dosti boljši kot v Hulku, ki je bil prav zaradi tega zanič. Pa sekvenca, v kateri se Carter v slow motionu znajde med divjo bitko, kjer ga počasi prekrijejo vojaki, je prav tako odlična. Pa finta, kjer ga Jar Jar Binksu iz Vojne zvezd podobno ljudstvo kliče Virginija, je vseskozi močno zabavna. Pa zvesti calot Woola, pol pes pol kuščar, ki divja 300 kilometrov na uro, joj, kako simpatičen je bil, kot naš Jodi, jebemti. To so kul reči, to so dobri deli tega filma, ki ne glede na zgornje očitke sfura zadovoljivo zabavo za vso družino. Le presežka ne ujame, pa čeprav se zelo dobro znajde tudi celotna igralska ekipa. Taylor Kitsch je itak odličen, Taylorju Kitschu je ta vloga več kot pisana na kožo. Dobro gre tudi Lynn Collins, ki igra princeso Thoris, hčerko kralja Morsa, ki ga igra vedno prepričljivo markantni Ciaran Hinds. Okej sta tudi Dominic West, hinavski Sab Than, ki se hoče za mir v galaksiji poročiti s Thorisovo, in Mark Strong kot zlobni čudodelnik Matai Sang, ki kuje peklenski načrt. Pa glasovi Willema Dafoea in recimo Samanthe Morton so okej, skratka, tukaj nimam kakih večjih pripomb. Igralci so kul, igralci se dobro dvignejo iz CGIja in spektakularnih prizorov. Panika je v minutaži, kar pomeni, da bi lahko za boljši tempo in večji dinamiko nekaj reči ostalo na montažnem pultu in bi dobili bolj gledljivo in manj razvlečeno zgodbo, ki je poleg tega, kot sem že povedal, po nepotrebnem tako zelo zapletena, da gledalec komaj sledi vsem imenom, likom, ljudstvom in dogodkom, ki spremljajo akcijo. Je pa zanimivo, da se je režije lotil Andrew Stanton, prvak animacijskih mojstrovin Wall-E, Finding Nemo in A Bug’s Life, ki si je pač zaželel posneti še film. No ja, risanko, ki bo zgledala kot film, če sem iskren. Od filma sem vsekakor pričakoval več, po pravici povedano pa nisem ne vem kako razočaran, kar pomeni, da sem na koncu koncev dejansko dobil kar nekaj okej užitkov skozi 3D očala.

Ocena: 6/10

Recenzije: The Woman in Black, One For The Money

30.03.2012 ob 04:33

THE WOMAN IN BLACK

Tale gotska grozljivka, ki na trenutke povoha Edgarja Allana Poea, sicer pa se ves čas sprehaja po klišejih neštetih filmov o zakletih hišah, zaradi Daniela Radcliffea zgleda kot novo nadaljevanje Harryja Potterja. Kot izjemno temačni director’s cut, ki ga v kinu niso zavrteli in ga je moč najti le na special edition dvdju. To seveda ni najbolj kul, to seveda kaže, da Radcliffe zaenkrat ni sposoben igrati nič drugega kot Potterja. Glede na to, da je film režiral James Watkins, ki me je nekaj let nazaj sesul z mojstrovino Eden Lake, sem pričakoval dosti boljšo srhljivko, ne pa le še eno stokrat videno pizdarijo o duhovih v zakleti hiši, kamor pride mladi odvetnik Arthur Kipps, ki ga Radcliffe, kot sem že povedal, igra kot da bi še enkrat igral Potterja. Ne bom rekel, da se nisem parkrat stresel in da me kurčeva baba v črnem ni malce prestrašila, toda celota ni dovoj prepričljiv izdelek. Celota je kljub neštetim šok efektom, ki si mestoma sledijo že nekoliko patetično, precej povprečen in stereotipen izdelek, ki bo pač prestrašil le oboževalce Harryja Potterja.

Ocena: 5/10

ONE FOR THE MONEY

Tole je tako predvidljiv, povprečen, nezanimiv, klišejski in dolgočasen film, da The Bounty Hunter, kjer ste iste reči počela Gerard Butler in Jennifer Aniston, izgleda kot mojstrovina. Katherine Heigl, ki mi tokrat resda ni bila tako strašno zoprna kot ponavadi, bo s takimi filmi počasi končala filmsko kariero in se bo morala vrniti na televizijo. To so tiste tipične navadne hollywoodske pičkarije, ki jih delajo za totalne budale. Kjer sploh nimajo želje, da bi naredili vsaj soliden film in se zadovoljijo s čistim povprečjem in rutino, ki gledalca sili na zehanje že med najavno špico. No ja, lahko bi bilo še slabše, če sem iskren, kar pomeni, da se tu in tam vendarle odvrti kak vsaj približno prebavljiv prizorček, kjer Hieglova igra izterjevalko varščin, ki se nalepi na bivšega policaja Jasona O’Maro, ki je prišel navzkriž z zakonom. Vem, da je film namenjen neobremenjeni sprostitvi, toda jebeš tako poceni sprostitev, po kateri te boli glava od slabega scenarija, kjer glavo dvigne le legendarna Debbie Reynolds, ki igra nora babico. Jp, One For The Money je film, ki ga boste pozabili že med ogledom. In film, kjer si že minuto po ogledu ne boste zapomnili niti enega samega prizora. Hm, vse skupaj bi morda kot romantična komedija šenkano še šlo skozi, saj Hieglova, kot sem že rekel, tokrat ni tako napačna, toda ko se začne kriminalka, je zadeva res na psu. Je res še en v vrsti poraznih filmov, ki jih sploh ne bi smeli snemati, špura idiotij kot so This Means War, Killers in Knight and Day.

Ocena: 3/10

Mariborčan o družinskem zakoniku

29.03.2012 ob 14:27
YouTube slika preogleda

Game Over is back

29.03.2012 ob 03:11

Ne da bluzim, lahko rečem, da so bili pobje iz skupine Game Over nekoč velike zvezde. Stokrat večje kot kaki Napoleoni, ki so pri nas začeli boybandovstvo. To so bili časi, ko so razturali tudi Sebastjan in Power Dancerke, torej časi, ko je bila Natka Geržina naša top menedžerka in promoterka, ki je nad oblake, če se ne motim, dvignila tudi BBT in Unique. In če so bile BBT in Unique hitro končana zgodba, so Sebastjan in Game Over ostali na vrhu dolgo časa, kot Bepop, če prav pomislim. To ni nalagnje, to so bile nabito polne dvorane in na tone kričečih oboževalk, to so bili naši Backstreet Boys, Caught in the Act, N’Sync, Boyzone in Take That. Skoraj vsaka najstnica, ki je dala kaj nase, je imela pred leti na steni vsaj en poster od Game Over, Steffanio, Mark in Dennis pa so seveda postali velikanske zvezde in ujeli nekaj tistega ameriškega glamurja in vipovstva. Dobro so plesali, dobro se peli, njihovi komadi pa niti niso bili tako slabi, če prav pomislim, saj so se konkretno dotikali r&bja in odleteli krepko čez pocukrane Bepope in Sebastjana. Pa še Panika, duet s Powerkami, mi je bil nekoč res kul, pa naj se vam vse skupaj sliši še tako smešno. Pa Vrni se, duet z BBT, mi tudi ni bil zanič, jebat ga, pa še kak Nihče ni popoln, Med dvema ognjema in seveda Naj vedo ter Zakaj Zakaj lahko dodam zraven, da vas res rukne kap od smeha. To zame ni bila muska Saške Lendero, to je bil slovenski r&b, ki ga takrat ni delal praktično nihče. In stokrat boljša muska kot jo danes delajo mnogi prodani ameriški r&b kurci, ki fafajo autotune.

Ko je skupina razpadla, je Mark začel kariero kot tv voditelj, Dennis je nastopil na EMI in skušal furati samostojno pot, Steffanio pa je šel najnižje in se je jebal v duetih z Domnom Kumrom in Mirno Reynolds ter fural glupo skupino Sexplosion. Očitno nobenemu ni šlo prav dobro, zato so se sedaj odločili za vrnitev na glasbeno sceno, kar pozdravljam, saj take skupine pri nas manjka, pa še face so mi bili na nek način, če sem iskren. Dober šov so naredili na odru vedno, ko sem jih imel priliko videti, pa še nastopali smo nekajkrat skupaj, ko sem imel skupino Dream Team. Kul fantje, lahko rečem.

Je pa škoda, da je nov komad Zdaj grem naprej posrano dance sranje s posranim besedilom za dojenčke. Vrnitev na tak način ne bo dobra. Za prvi komad po sto letih bi morali udariti kaj bolj kvalitetnega in skuliranega, kak frajerski r&b hip hopič z boljšim besedilom. Upam, da jih imajo na zalogi. Če jih nimajo, bo vrnitev kratka in boleča.

YouTube slika preogleda

Recenzija: The Hunger Games

29.03.2012 ob 01:44

THE HUNGER GAMES

Trumanov šov sreča First Blood, ali še bolje, Trumanov šov sreča Battle Royale, ali če hočete, Trumanov šov sreča Running Mana in Death Race, ali po domače, Rambo za otroke. In prav to je problem tele pizdarije, tega velikanskega filma, ki kot Gospodar prstanov in Harry Potter ni le film, ampak tudi dogodek. Še posebej za zagrizene fane romana, ki so že pri vikend nabili 150 milijonski zaslužek. Mene ves ta pomp ni ganil, zame je tole le film, kjer mularija počne odrasle reči. Kot v porazno slabem in dolgočasnem Tomorrow When the War Began. Okej, saj je vse skupaj solidno posneto in dovolj prepričljivo speljano, toda vseeno gre za hudo povprečen film, za mladinsko pustolovščino, ki s svojo skoraj triurno minutažo utrudi vsakega, ki ni več srednješolec. Še posebej v prvi polovici, ki naj bi bila alegorija na moderno družbo, ki se prav tako naslaja nad live prenosi vojn, pa ni, je spet le mladinska stopnja postapokaliptične družbe, ki med reveži pobira fante in dekleta, ki se potem za zabavo bogatašev pobijajo pred kamerami. Okej, mlada Jennifer Lawrence, ki igra glavno junakinjo Katniss Everdeen, herojko district twelvea, sfura zelo solidno igralsko predstavo, toda še vedno je le dekle iz filma Winter’s Bone, se pravi resna in trpeča punca, ki je morala prehitro odrasti. V stranskih vlogah se resda zabavajo Stanley Tucci, Wes Bentley, Donald Sutherland, Elizabeth Banks, Woody Harrelson in celo Lenny Kravitz, toda vseeno delujejo precej sterilno, pač v duhu kao resnega in kvalitetnega filma, ki si ne sme vzeti časa za humorne vložke. Nekaj okej prizorov je, recimo tisti z osami, pa tisti, ko Katniss puščico ustreli v jabolko prašiča, pa tisti, ki Katniss in njen Peeta Melark (Josh Hutcherson) zagrozita, da bosta pojedla strupene robide, toda celota je prevečkrat dolgočasna. Celota je, kot sem že povedal, le mladinski film, ki ne upa čez rob. Ki se nazaj drži tudi pri prikazu nasilja, ko se 24 izbrancev zverinsko bori za življenje in smrt. In ki politično družbeno socialno alegorijo na resnični svet prav tako zapakira na stopnjo osnovne šole, da ne bi izgubila ciljne publike.

Ocena: 5/10

Pogodba o govedini

28.03.2012 ob 04:45

Danes sem med potjo domov čisto slučajno ujel tole zelo zabavno in nepozabno radijsko igro, sicer priredbo zgodbe Marka Twaina, ki so jo za nacionalni radio posneli že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, kar pomeni, da so pred mikrofonom stali Boris Kralj, Jana Osojnik in Jurij Souček. Radijskih iger ponavadi ne poslušam. Ali ni časa, ali raje poslušam musko, ali se med vožnjo pač ne utrujam s takimi zadevami. Tokrat je bilo drugače, tokrat me je zadeva pritegnila na polno. Tako zelo, da mi je bilo žal, da sem ujel le zadnjo tretjino, tisti del, ko glavnega junaka Toma začnejo zajebavati uradniki, saj osvaja punco možakarja, ki mu bi moral skozi spustiti pogodbo, s pomočjo katere bi dobil denar, star stričev dolg za tri tone govedine iz starih časov, ko so se okoli podili še Indijanci. Odlično zrežirana in odigrana satirična komedija, ki jo je glasbeno operemil mojster Bojan Adamič. Res zanimiva izkušnja med vožnjo domov, ki jo bom morda še kdaj ponovil.

null

Recenzija: True Blood (Season 3)

28.03.2012 ob 04:18

TRUE BLOOD

Tole sezono pa sem požrl v enem šupu. Dosti boljša je od prve, še boljša je od druge. Ko enkrat začneš gledati, ne odnehaš dokler ni sezone konec. Tudi zato, ker se vse epizode končajo tako, da gledalec ne more zaspati, če ne vidi kaj se bo zgodilo v naslednjem prizoru. Tole ni več le vampirska saga, tole je jebena pravljica za odrasle. Mešanica krivi, mesa, spletk, zapletov, razpletov, splaterja, volkodlakov, bajeslovnih bitij, pol ljudi pol psov, pol ljudi pol panterjev, okultizma, slasherja, vampirizma, akcije, romance, trilerja, kriminalke, drame, grozljivke, pustolovščine, komedije, črnega humorja, gotskega eroticizma, ma vsega, kar je možno in kar je na razpolago. Vrhunska mineštra različnih pizdarij, ki se odlično sestavijo v celoto in gledalca posrkajo v dogajanje od prve pa do zadnje minute. Super serija, res. Ena taka kultna zadeva, ki preseže vse podobne filme in svojem fan baseu vedno znova ponudi nove izzive in izvirne finte. Četudi je vsega morda res preveč, to začuda ne moti, saj scenarij spretno skače iz zgodbe v zgodbo, iz zapleta v zaplet, iz enega lika do drugega lika. Dovršeno, kompleksno, suvereno, frajersko, presenetljivo kvalitetno, ko pride do dramskih momentov, in samozavestno, ko je treba čez rob. Tretja sezona ima dosti več nasilja in krvi, kar je kul, saj jo ravno to nese čez mejo. Vsi ti brutalni prizori namreč dosežejo svoj namen in so dober kontekst celotnega koncepta. Tu ni for na prvo žogo, tu je vse z namenom širše slike, resda tudi provokacija, a narejena s stilom in na prepričljiv način. In v prvem planu je tako kot vedno naša Sookie Stackhouse (Anna Paquin), ki pade v zajebano situacijo nemirov med vampirji in volkodlaki, ki ugrabijo Billa Comptona (Stephen Moyer). No ja, tako se vsaj zdi na prvi pogled, ki pa seveda skriva cel kup dvojnih iger, katere vodi zloglasni vampirski kralj Russell Edgington (Denis O’Hare), ki poleg Comptona obrača tudi Erica Northmana (Alexander Skarsgard). In ko smo že pri Northmanu, tokrat se nam malce celo prikupi, saj pokaže tudi svojo nežno stran, še posebej, ko pride so Sookie, ki začne kolebati med njim in Comptonom. Dobra je tudi zgodba mlade vampirke Jessice (Deborah Ann Wolf), ki ji tretja sezona nameni precej tako imenovanega screen timea, v osebni krizi pa se znajde tudi Sam Merlotte (Sam Trammel), ki spozna svojo družino in pod streho vzame svojega brata Tommyja (Marshall Allman). Tara Thornton (Rutina Wesley) je po smrti svojega fanta iz druge sezone seveda zjebana do konca in lahek plen norega vampirja Franklina (James Frain), ki se vanjo divje zaljubi in jo vzame za sužnjo, Jason Stackhouse (Ryan Kwanten), ki si želi postati pomočnik novega šerifa Andyja Bellefleurja (Chris Bauer), pa se do konca in naprej zagleda v skrivnostno Crystal (Lindsay Pulsipher), ki jo doma čaka nasilna hillbilly familija. Res dobro so narejene tele vzporedne zgodbe, pa tudi dobro parirajo glavni, ki je tokrat resnično napeta in živce parajoča. Pa dogajanje se spretno prestavlja od ene k drugi zgodbi in spet nazaj. Ma vse štima, jebemti. Tudi igralske kreacije, tudi dramaturgija, tudi režija, scenografija, fotografija in glasbena podlaga. Mojstrska sezona, če povem na kratko. Tudi zaradi Ericove vampirke Pam (Kristin Bauer), kuharja Terryja (Todd Lowe), ki neskončno ljubi nosečo natakarico Arlene (Carrie Preston), geja Lafayetteja (Nelsan Ellis), ki v medicinskem bratu Jesusu (Kevin Alejandro) prav tako najde novo ljubezen, vampirke Lorene (Mariana Klaveno), ki še vedno sanja o Comptonu, mladeniča Hoyta (Jim Parrack), ki še vedno hrepeni za vampirko Jessico, volkodlaka Alcidea (Joe Manganiello), ki med Comptonovo odsotnostjo pazi na Sookie, vampirske kraljice Sophie Anne (Evan Rachel Wood), ki sanja o trenutku, ko bo lahko stopila na sonce, vampirja Talbota (Theo Alexander), ki bi dal življenje za Russella Edgingtona, vplivnega vampirskega Magisterja (Željko Ivanek), ki zavoha, da nekdo prodaja vampirsko kri, in recimo krvoločnega volkodlaka Gusa, ki ga igra Don Swayze, brat pokojnega Patricka. Ma vsi so kul, vsi so del enkratne celote, vsi dobijo svojih pet minut, da lahko zablestijo in zasenčijo drug drugega. Ali kot je zapisal Aaron Riccio: “The only thing sharper and sexier than the fangs on True Blood is the writing.” Četudi serija, kot berem, mnogo reči obrne drugače od romanov Charlaine Harris, oboževalci pisane besede brez dvoma niso razočarani, da o gledalcih, ki so tole serijo spremenili v orjaško uspešnico, niti ne govorim. True Blood iz stereotipov dela inovacije, iz inovacij pa presežke.

Ocena: 9/10

Recenzija: The Devil Inside

27.03.2012 ob 17:29

THE DEVIL INSIDE

Zadnje čase so filmi o raznih demonih in hudičih, ki obsedejo nič hudega sluteča dekleta, trend. Kot zombiji in vampirji, pač za gledalce zanimiva pizdarija, ki dobro prestraši že od nekdaj. Da gre spet za kvazi dokumentarec in ročno kamero, ki kao dodata realističen občutek, je seveda še en trend, ki se uspešno vleče od Čarovnice iz Blaira dalje. Ne bom rekel, da je problem tega filma v tem, da ne pokaže nič novega in da obrača klišeje in finte podobnih grozljivk, rekel pa bom, da vsega skupaj ne zna speljati dovolj dobro, dovolj prepričljivo in dovolj strašljivo. Okej, eksorcizmov je resda veliko, pa gledalec bi jim glede na prikazano morda celo verjel, toda manjka nekaj bolj direktnih prizorov, nekaj konkretnih strašenj gledalca, ki se resda ne dolgočasi, toda kaj dosti navdušen pa tudi ni. Film ne upa čez rob, film se drži nazaj, verjetno v želji, da bi ohranil finto kvazi resnične zgodbe, kar je škoda, saj osnovna ideja mladenke Isabelle Rossi (Fernanda Andrade), ki snema dokumentarec o eksorcistih in vanj vključi tudi svojo mamo Mario (Suzan Crowley), ki je pred leti prav med izganjanjem hudiča zverinsko pobila nekaj ljudi, dejansko ni slaba. Nimam pa pojma zakaj je folk zagnal tak halo zavoljo konca, ki niti ni slab. Ki je povsem v skladu s samo zgodbo in špuro kvazi dokumentarne grozljivke.

Ocena: 5/10

X Factor Slovenija: Druga Oddaja

26.03.2012 ob 05:00
  • Uvodni skeč Petra Polesa in Vida Valiča je bil totalno nepotreben. To ni oddaja, ki rabi ta drek, to je oddaja, kjer so važni pevci in pevke. In seveda žirija, ki mora oddajo dvigniti nad oblake s karizmo in komentarji.
  • Dajana Proševa, najstnica, ki je na oder stopila zato, da očetu dokaže, da petje ni bedarija in da pokaže, da zna peti. Ne bom rekel, da je bila slaba, rekel pa bom, da njen oče po tem nastopu ne bo mislil nič drugače in da ima kar prav, ko jo verjetno sili v šolo. Žirija je malo pretiravala pri hvali, bi ji pa morda zaradi iskrenosti tudi sam prilimal en mini da. Kot ji bo oče doma morda prilimal en šamar, ker so ga javno okrcali tudi člani žirije.
  • Marsel Tahirović, doma so mu rekli, da cvili, Manca Špik pa je mnenja, da poje dobro. Da je pel komad od Špikove, je logično, da so imeli prav doma, ko so rekli, da cvili, pa je dejstvo. Fak no, to je bil stand up, jebemti. Na čem je bila Špikova, ko ga je hvalila, pa bi rad izvedel še danes. Je bila pa Jurasova malo mimo s tem smehom, saj se je videlo, da se dela norca iz njega. Vem, da je bil pravi material za kaj takega, a vseeno, to se ne dela, vsaj na tak način ne. Jp, Marsel, upoštevaj nasvet in si najdi drug hobi.
  • Vojak Ali, ki je rapal v angleščini, je bil kul, vsaj tisto sekundo, ko so nam ga pokazali. Mladenič Rok, ki je pel Queene, me ni prepričal. Vasja, ki je pel Čuke, pa je bil še slabši.
  • Klemen Finkšt, reinkarnacija Elvisa Presleyja, 15 letni poba, ki res poje kot Elvis, kar je tudi meni vzelo dih. Svaka čast, resno. Še boljše kot Samir Kobler, saj je mlajši in večja faca. Ej, brez zajebancije, res sem bil prepričan, da gre za playback. Je pa Uranjekova pripomba, da ga zanima kako poje še kaj drugega kot Elvisa, povsem utemeljena.
  • Anja Baš, nekaj izkušenj že ima, ni ji pa nikoli zares ratalo priti v ospredje. Pela je Lady Gago, pela je okej, kar pomeni, da je bil X Factor dobra izbira za odskočno desko. A vseeno bom rekel, da me vokal ni sesul po tleh. Po uvodnem filmčku sem pričakoval nekoliko več. Malo fušanja je bilo, jebat ga. Damjan Damjanovič je imel prav, ko je kritiziral, Uranjek pa je pretiraval, ko je hvalil.
  • Sebastjan Fabčič, pel je operno, pel je tako tako, pel je daleč od Paula Pottsa. Anže Petrač isto. To ni to. Pač opera, a to je premalo. Če kdo to ve, ve Damjanovič, o to pa.
  • Joj no, če ne znaš peti, ne moreš peti Christine Aguilere, ne ga srat no. Če se oblečeš v masko in ne znaš peti, pa pojdi na maškarado ne pa na X Factor, za hudiča. Simon pa mi ni bil napačen, jaz bi mu dal šenkan da. Jebat ga, ipak poje blues, he, he.
  • Maja je filozofirala in pela zanič, pa še na živce mi je šla s svojim etitjudom. Kr neki.
  • Poljakinja Renja Roslanjec Bavčevič je bila verjetno najstarejša tekmovalka šova, odbita babura, ki jo je na tekmo pripeljal Gašper Tič. Pelaje New York New York in pela je presenetljivo okej. Če bi rekel, da ima Liza Minnelli gršo sestro, je to nedvomno Renja, ženska, ki je že pri 49-ih v pokoju in se pač preživlja s petjem. Super nastop res. No, tule ga pa Damjanovič lomi, da ji daje ne. Kdo pa pravi, da morajo naprej samo tisti, ki so ustvarjeni za zmago. Ženska poje superin to šteje. Pa kaj, če ni ravno pop princeska. Bedna fora Damjanoviča.
  • Kaja Pavlič, samozavestna tako zelo, da meji že na zoprnost, toda vokal je bil vauuu faking vauuuu, vokal je bil nekaj najboljšega, kar sem slišal v današnji oddaji. Slovenska Adele, ki poje tako dobro kot Adele. Kapo dol, tole bo na koncu glavna favoritka za zmago. Ni dileme. Če ne bo, je bolje, da ukinejo tale šov.
  • Tudi naslednje tri so bile odlične, zato nimam pojma zakaj nam niso pokazali njihovih imen. To je velik minus tega šova. Pa tudi tipos je pel okej, tudi moj da bi dobil. Enako velja za dekle, ki je pelo Beyonce. Presenetljivo dobri tekmovalci. In potem še Maja Žumer, ki je bila okej, ni pa bila nič boljša od prejšnjih štriih pevk, ki so jih prikrajšali za ime. Res nimam pojma v čem je fora.
  • Barbara Štunf, slovenska Susan Boyle, če se malo zezam. Ni bilo slabo, a za moj okus je malo preveč piskala. Je pa kul zgodba, da kao ni upala na take šove, saj se zaveda, da ni ravno manekenka. To vedno vžge, pa še vokal se sliši bolje, ker so ljudje pod čustvenim vplivom. Lep nastop. Girl power, Jadranka. Super za rejtinge, a vseeno malo pretirano. I’m fat and I’m proud. Ponavadi padam na take fore, a danes je bila patetika prehuda, saj mi grejo te faty fore zadnje čase na kurac. Barbara ne gre dalje, ker je debela in ker dobro poje, ampak ker dobro poje. Pika. Jadranka, Adele je že shujšala, mar nisi gledala Grammyjev. In potem na koncu spet bluzenje, da ne vedo kaj naj z njo, saj ni pop pevka. Pa kaj je to za en drek, jebemti no. Zakaj potem niso že pred avdicijami rekli, da se lahko prijavijo samo Britney Spears wannebjke.
  • Branka Božič, še ena starejša dama, ki je bojda že izdala nekaj cdjev, a zanje nihče ne ve. Zdaj očitno lovi zadnjo šanso v lajfu, da ujame nekaj glasbene slave. Nisem padel na kolena, lahko pa rečem, da je pela lepo. Čist in iskren vokal, pa ženska, ki se ji pozna, da ni od včeraj. Je bila pa podobna Vanessi Redgrave, če na hitro potegnem vizualno primerjavo. Jp, hčerkica na odru je bila pila na i čudovitega momenta, Jadranka pa spet v jok.
  • Raperja nista bila napačna, Damjanovičev komentar, da iščejo pevce, pa je bil mimo, kar pomeni, da ni pogledal ameriške različice, kjer je prav raper Astro delal glavno štalo in nabijal rejtinge. Damjanovič, treba bo odpreti glavo, če ne boste slab sodnik. Punci z dežniki sta bili faci, vokal pa je malo šepal.
  • Duo Black & White, kjer je pel sin od Vinka Šimeka, ni ravno presežek, ne bom pa rekel, da si nista zaslužila drugega kroga. Se pa strijam, da je bila ona boljša.
  • Toni Petrovič, simpatičen Mariborčan, ki sem mu privoščil dober vokal še preden je odprl usta. Ko jih je odprl, sem bil prijetno presenečen. Dober vokal, dober glas. Ko ga bodo vzeli v roke, bo super pevec. Talent, ki jih med moškimi vokali pri nas manjka. Dlje ko je pel, boljši je bil. Skromen in iskren fant, kar vedno vžge.
  • Elizabeta Lebar, zadnja nastopajoča, ki nam pumpa čustva s štorijo iz kliničnega centra, kjer je pomagala bolnim ljudem, sicer pa vojakinja in timski igralec. Po eni strani iskrena, po drugi pa malce privlečeno za lase. Morda sem krivičen, toda tak filing sem dobil na hitro. Sem pa točno vedel, da bo dobro pela, saj so jo prišparali za konec. Len in zahripan glas, ki pali in deluje dobro. Vizualno malo Lisa Marie Presley, nastop pa doživet in čuteč, kar je presenečenje, saj je delovala precej možača. Čudovit zaključek šova, morda celo moment za drobno solzo. Resda ne za potoke kot jih toči Jadranka, a vseeno lep momentič in krasen happy end.

Potegnimo črto pod drugo oddajo. Najprej presenečenje, da pri nas obstaja tako veliko dobrih pevcev in pevk in da se tako zelo skrivajo pred javnostjo. Očitno je X Factor res oddaja, ki je iz lukenj zbezala velike talente. Žirija je še vedno okej, toda vseeno bom rekel, da je Jadranka Juras malce patetična in preveč emotivna, Damjan Damjanovič še vedno glumi, njegovi argumenti pa te glume zaenkrat ne nesejo, Aleš Uranjek pa je precej slab v retoriki in bo moral povedati še kaj več, da ga bom vzel zares. Saj je faca in legenda, toda tokrat bo moral tudi kaj povedati ne le frajariti. Dober šov, presenetljivo okej zrežiran in nastavljen. Mi je pa jasno, da bo še zelo napeto in da bo tudi pri meni pritekla še kaka solza.

Teden dni v življenju Zorana Jankoviča

26.03.2012 ob 02:44

Ponedeljek zjutraj: Danes bom šef Mercatorja
Ponedeljek zvečer: Hm, ne vem, če bi še bil šef Mercatorja
Torej zjutraj: Spet me je pijelo, da bi bil šef Mercatorja
Torek zvečer: Jebemti ej, zdaj pa bi bil raje ljubljanski župan.
Sreda zjutraj: Danes bi bil pa predsednik Slovenije.
Sreda zvečer: Eh, ne bom predsednik Slovenije, raje bi bil spet šef Mercatorja
Četrtek zjutraj: Joj no, spet me je prijelo, da bi bil ljubljanski župan
Četrtek zvečer: Hm, kaj pa če bi bil raje predsednik vlade
Petek zjutraj: Danes pa ne vem kaj bi bil
Petek zvečer: Vse bi dal, da bi bil spet župan Ljubljane
Sobota zjutraj: Eh ne, raje bi bil predsednik vlade
Sobota zvečer: Hm, kaj pa če bi vendarle raje šef Mercatorja
Nedelja zjutraj: Eh, bom raje kar šef vlade
Nedelja zvečer: Pizda ej, po moje bo najbolje, da sem župan Ljubljane

null

Proti

26.03.2012 ob 02:31

Veste kaj je najbolj blesavo, to, da so tisti za in tisti proti javnost filali z rečjo, ki je v družinskem zakoniku sploh ni. To je taka idiotija in zapravljanje našega denarja za še en referendum, da glava peče. Tisti, ki so proti, so noreli nad idejo, da bi geji posvajali tuje otroke, tisti, ki so za, pa so nalagli, da ne bodimo nazadnjaki in homofobi in da je treba podpreti napredno in moderno družbo, kjer si tudi geji zaslužijo svoje pravice. Toda hej, tega člena v zakoniku sploh ni bilo več. Odstranili so ga, že zdavnaj, prav zato, da ne bi dvigovali preveč prahu. Nasprotniki zakonika so torej pizdili čez nekaj, kar zakonik sploh ne prinaša, zagovorniki pa so nam dajali občutek slabe vesti za nekaj, kar zakonik sploh ne spreminja. Pa kdo je tu nor, resno. Itak pa je ta referendum nastal zaradi tepcev, ki so pač demolirali vse, kar je predlagala Pahorjeva vlada. Niti jih ni zanimalo za kaj gre, važno je bilo, da so zbrali podpise in napumpali javnost.

Me pa vseeno zanima, ali so se podpisi zbirali v času, ko je bil v zakoniku člen, da lahko geji posvajajo tuje otroke. Če se niso, si pobudnih referenduma zasluži arest, ker je zapravil na tone davkoplačevalskega denarja in v javnost lansiral ogabno laž. Glede na to, da so člen odstranili, pa referendum sploh ne bi bil potreben, saj je nastal ravno zaradi tega člena.

Je pa zakonik, ki ima 300 členov, itak totalna norost za referendum, saj je jasno, da bodo ljudje zmedeni in da se bodo ujeli le na neko napihnjeno pizdarijo. In geji so esenca ta napihnjenosti. Geji folk vedno razdelijo na pol. In geje sta tokrat izrabili obe strani. Da jim zakonik sploh ne bi prinesel tega, kar so si želeli, ni očitno zanimalo nikogar. Nasprotniki so podivjali ob misli na to, da bi geji furali družino, podporniki pa so, kot sem že povedal, igrali na karto homofobije. Da so bili oboji agresivni, ni treba posebej poudarjati.

Kr neki vse skupaj, farsa, zaradi katere nam je lahko nerodno. Je pa vseeno zanimivo, da je bilo več ljudi proti. Tega pa, če sem iskren, nisem pričakoval. In če ostanem v idiotski špuri tega, da so bili važni le geji, lahko zaključim, da je Slovenija še daleč od tega, da bo sprejela geje. Še daleč od tega, da si bo pripravljena priznati, da so med nami, da jih je čedalje več in da ni fer, da jim kratimo pravice.

Pa naj končam z mislijo o otrocih, ki bodo imeli dva očeta ali dve mami. Po moje bo prva generacija res malo zjebana, saj javnost ne bo navajena na to novost, toda ko bo zadeva zalaufala tako kot je treba, težav ne bo več in vsi bomo povsem okej. Brez skrbi, geji niso največji problem naše nore družbe. Geji so le tisti del, ki trka na našo vest.

Koroška deklica, pa kdo je tu nor, jebemti

24.03.2012 ob 23:48

Čakaj, čakaj, sem razumel prav, da je policija aretirala Matica Munca, ki se je edini boril na strani očeta zloglasne koroške deklice in to zato, ker ga je sedaj izdal prav ta oče oz. ker je prav ta oče sedaj povedal, da je hotel deklico že zdavnaj vrniti k družini pa mu Munc tega ni dovolil? Pa kaj se je pri nas res čisto vsem zasukalo v glavi, jebemti no. Je bil ta primer res ena sama farsa oz. je šlo res le za neko prepucavanje očeta, ki si je zgodbo o domnevni zlorabi dedka preprosto izmislil? Joj no, pa tako dolgo se je vleklo vse skupaj, pa tako trudil se je tale Munc in deloval res pošteno do tega očeta, ki naj bi deklico ščitil pred mamo in dedkom.

Tole pa je presenečenje in šok tudi zame, pa četudi primera nisem ravno spremljal povsem natančno. Kaj si o vsem skupaj misli Matic Munc, si lahko le predstavljam. In seveda močno upam, da je vsaj on pošten v celotni zadevi in da ne bodo tudi pri njem odkrili kakih manipulacij ter čudnih iger. Je pa vse skupaj res ena velika štala, ki ji komaj verjamem. In preobrat, ki ga ne bi kupil niti na filmu.

null

Je bil psiholog Matic Munc le žrtev očeta koroške deklice?

Recenzija: Haywire

24.03.2012 ob 17:29

HAYWIRE

Nek tak zanimiv filing se vleče skozi najnovejši film Stevena Soderbergha, neka taka blaxploitation atmosfera iz sedemdesetih, pa nek tak skuliran kič iz osemdesetih. Pa fajti, jebemti kako zelo realno so posneti. Kaj takega nisem videl že dolgo časa. In pozor, glavna je ženska, tajna agentka, profesionalka in vojakinja Mallory Kane, ki jo igra resnična kickboxerka in fajterka Gina Carano, kar je genialna ideja. Kar tale film, tale dinamični pretepaški akcijski triler, dvigne nad večino podobnih pizdarij, kjer glavna junakinja potrebuje kaskaderko in dublerko. Caranova je real deal, Caranova se pretepa kot se je nekoč pretepala Cynthia Rothrock. In pozor še enkrat, Caranova prebuta zvezdniška imena, tudi Channinga Tatuma, Ewana McGregorja in Michaela Fassbenderja. Tako zelo, da jim je lahko nerodno. Jp, Haywire je ultimativni ženski film maščevanja, pa ne v špuri grozljivk tipa I Spit On Your Grave, marveč ena na ena, s fajtom in po moško. Pobje glavno junakinjo namreč izdajo in zajebejo, pa še znebiti se je hočejo. Kot da bi pozabili, da je Gina Carano, zvezda šova American Gladiators, ki jih bo prefukala že za zajtrk. To ni blefiranje Tarantinovega Death Proofa, to so tako zelo realistično posnete borbe, da res ne morem verjeti. Je pa škoda, da je dramaturgija precej lesena in okorna, da zvezdniška igralska ekipa deluje precej sterilno, da sta celo Michael Douglas in Antonio Banderas le za okras in da Gina Carano seveda ni boljša igralka, ko se ne pretepa. Lahko bi rekel, da je tole neke vrste eksperiment, filmska zajebancija Stevena Soderbergha, ki je nekaj podobnega počel že pri filmu Full Frontal in še posebej  pri filmu The Girlfriend Experience, kjer je v glavno vlogo vtaknil porno igralko Sasho Grey. Toda tokrat je stvar še bolj doštekana, tokrat prava fajter šampionka pretepa znane hollywoodske zvezdnike, da o sekvenci, ko v šajbo avtomobila prileti jelen, niti ne začnem govoriti. Soderbergh je faca, Soderbergh si upa, Soderbergh si lahko dovoli, da posname vse tisto, kar ga prime in kar mu pade na pamet.

Ocena: 7/10


Madonna: MDNA

24.03.2012 ob 02:18

Jp, tole je dvanajsti album legendarne Madonne, ki se po štiriletni pavzi vrača na sceno. Ni mi všeč, je le še eden izmed premnogih tečnih dance pizdarij, ki so popolnoma zastrupile glasbeno sceno. Kot da bi poslušal zadnji album Britney Spears, ali še bolje, kot da bi poslušal komade, ki jih na zadnjih albumim Lady Gage in Katy Perry niso hoteli uvrstiti na final cut. Madonna je včasih postavljala trende, zdaj se je med trendi, ki jih postavljajo drugi, izgubila in ni čisto nič posebnega. Okej, komad Give Me All Your Luvin, kjer pomagata Nicki Minaj in MIA, je soliden, prav tako komadi I Fucked Up, Masterpiece in recimo I Don’t Give a, kjer spet pomaga Nicki, toda celota je drek. Celota je elektro bullshit, ki sicer lovi trenutno modo, toda Madonna bi morala biti nad tem sranjem. Madonna bi morala udariti klasičen pop, ki ga močno manjka. Album bo verjetno uspešen, toda to ni to, to je poceni manipulacija, nevredna take zvezde kot je Madonna.

null