Arhiv za Februar, 2012

Filmi, brez katerih ne bi bilo leta 2011

24.02.2012 ob 10:00

Evo jih, seznam filmov po mojem okusu:

DODATEK:

Poslednje slovo Whitney Houston (četrti del)

24.02.2012 ob 00:42

Na prvem posnetku je glavni Stevie Wonder, ki na noge spravi celo dvorano. Nikoli ne najdem pravih besed, da bi opisal kako zelo spoštujem tega gospoda in kako zelo veliko odličnih pesmih mi je dal skozi svojo pestro kariero. Takoj za Jacksonom in R. Kellyjem mi je, če bi naredil lestvico svojih top pevcev vseh časov. Njegov vokal, njegova karizma, njegov filing, ko poje, res neverjetna kombinacija. Pa kul je, da sta z Whitney pred mnogimi leti posnela duet, ki je zdaj krasen spomin. Kot mini štosek, kjer je Stevie povedal, da je bil v svojem fantazijskem svetu zaljubljen v Whitney. Res dober moment krasnega pogreba, kjer je imel prav Stevie najdaljši nastop, skoraj mali koncert, če prav pomislim.

In ko sem bil prepričan, da višje ne gre, na oder stopi R. Kelly in zapoje I Look to You, pesem, ki jo je za Whitney napisal davno pred izidom istoimenskega albuma in jo očitno hranil prav za njeno veliko vrnitev. Tokrat jo je v živo pel prvič, odpel pa jo je tako zelo doživeto in tako zelo enkratno, da nisem mogel zadržati solza. Še njega je matralo, kaj ne bo mene. Njegov nastop je bil zame vrhunec pogreba, nekaj tako vrhunskega, da mora v anale glasbene zgodovine. Je pa zanimivo, da je bila tudi Whitney ob koncu kariere zelo ponosna na to pesem, saj je na zadnjih koncertih vedno rada povedala, da jo je posebej zanjo napisal R. Kelly in jo hranil precej časa preden jo je dejansko spustil iz rok. Pa kul je bila, ko je razlagala, da Kellyja kliče Robert, saj sta dobra prijatelja. Je pa Kelly zanjo na zadnjem albumu napisal tudi pesem Salute, ki je skoraj enako dobra kot I Look to You in bi jo lahko prav tako zapel na njenem pogrebu. Lepo, da so ga povabili, če ga ne bi, bi nekaj manjkalo. Tako kot je manjkalo na pogrebu Michaela Jacksona.

Za Kelljem sledi še srce parajoča deklamacija Dionne Warwick, ki jo krona še nastop CeCe Winans, ob katerem človek prav tako težko ostane neprizadet. Krasna pevka, več kot primerna za slovo Whitney Houston.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Whitney Houston: I Will Always Love You

23.02.2012 ob 22:49

Četudi ta pesem v originalu pripada Dolly Parton, je prav Whitney iz nje naredila mojstrovino, eno najlepših in najbolj doživeto odpetih baladic vseh časov, s tako vrhunskim vokalom, da bi bilo lahko nerodno tudi Mariah Carey in Celine Dion. To je pač ultimativna Whitney, tista Whitney, ki so jo oboževalci postavili na vrh sveta in ji z roke jedli celih dvajset let. Četudi osebno raje prisegam na kasnejšo Whitney, ko je začela delati r&b, lahko rečem, da je I Will Always Love You, ki jo je tako prekrasno žvrgolela v filmu The Bodyguard, res lepa in romantična pesmica, ki še vedno ogreje srce.

In pozor, pesem se ta teden nahaja na tretjem mestu aktualne Billboardove lestvice, kar je neverjetno. To ni po smrti uspelo niti Michaelu Jacksonu. To je dosežek, ki dokazuje kako velika je bila Whitney in kako zelo so jo imeli ljudje radi v osemdesetih in devetdesetih. In pozor še enkrat, I Will Always Love You ni edina pesem, ki je ta hip na Billboardu. Še več jih, kar je resnično dih vzemajoč podatek, ki me je pošteno presenetil.

Da so po smrti nekega glasbenika na lestvici albumi največjih uspešnih je jasno, da so na lestvici solo albumi, je že redkost, da se zelo visoko uvrstijo celo singli, pa je tako močan podatek, da ga je treba v zgodovino glasbe zapisati z velikimi črkami.

YouTube slika preogleda

Oskarji 2012: Stranski igralec

23.02.2012 ob 14:23

Uf, še ena precej slabo izbrana kategorija, kjer je Jonah Hill še večji kiks od soigralca Brada Pitta. Kje za vraga je Albert Brooks iz Drivea, kje so pobje iz Margin Calla, kje so mojstri iz Tinker Tailor Soldier Spy, kje je Ben Kingsley iz Huga? Okej, Plummer in Sydow sta kul, ker sta legendi in bi se spodobilo, da ju končno nagradijo, toda vseeno bi rekel, da si Sydow nominacije ni ravno zaslužil. Plummer je zelo okej, ni pa presežek, vsaj zame ne. Isto velja za Nolteja, ki je dober, ni pa najboljši. Za razliko od Kennetha Branagha, ki je vrhunski in ddaleč najboljši v tejle kategoriji. Se mi pa zdi, da nima šans in da ga bo premagal Plummer.

Moj glas gre Branaghu, vesel bi bil zmage Nolteja, če zmaga Plummer pa prav tako ne bom povesil frisa.

Oskarji 2012: Glavna igralka

23.02.2012 ob 14:14

Res nimam pojma kaj v tej kategoriji počne Rooney Mara in zakaj namesto nje niso nominirali Tilde Swinton za film We Need to Talk About Kevin. To so nerazumljive napake, ki si jih oskarji enostavno ne bi smeli privoščiti. Ostale štiri so odlične, še posebej Glenn Close, Meryl Streep in Michelle Williams. Četudi dejansko navijam za Glenn Close, ki bi si oskarja končno le zaslužila, moram priznati, da je Meryl Streep še boljša in da je morda letos končno spet njeno leto. Michelle Williams je super, toda Glenn in Meryl sta boljši, zato po moje nima šans. Isto kot Viola Davis, ki ji bo šov ukradla Octavia Spencer, kar pomeni, da akademija ne bo podelila oskarja dvema temnopoltima igralkama v istem večeru.

Moj glas gre torej Meryl Streep, simpatije Glenn Close, tiho presenečenje pa Michelle Williams. Na koncu zna morda res slaviti Meryl.

Recenzija: My Week With Marilyn

23.02.2012 ob 13:37

MY WEEK WITH MARILYN

Pisalo se je leto 1957, ko si je veliki Laurence Olivier, takrat poročen z legendarno Vivien Leigh, zaželel posneti film z Marilyn Monroe, najbolj slavno žensko na svetu, ki je na snemanje prišla v družbi takratnega moža Arthurja Millerja. On, največji igralec svoje generacije, si je zaželel malo sprostitve in popularnosti tudi izven teatra, ona, starleta v nenehnem iskanju potrditve, da je igralka, pa si je zaželela malo resnosti in renomeja, da pač nastopa v filmu, ki ga režira Laurence Olivier. Da je bilo snemanje tretja svetovna vojna, ni treba posebej poudarjati. Olivier je izgubljal živce zaradi nenehnega ponavljanja prizorov, Monrojeva pa je zamujala na snemanje, se filala s tabletami in alkoholom, se prepirala z Millerjem, ki je obupal in se vrnil nazaj domov, ter uteho poiskala v mladem asistentu režije Colinu Clarku, ki se je seveda zaljubil vanjo in zasanjal, da bo zaradi njega zapustila filmski biznis in srečo našla nekje drugje. Jp, My Week With Marilyn ni le teden Marilyn Monroe in Laurencea Olivierja, marveč tudi teden Marilyn Monroe in Colina Clarka, ki je leta 1995 izdal avtobiografijo in bralce navdušil z zakulisnim dogajanjem snemanja filma The Prince and the Showgirl. Se pravi zakulisna romanca filmske zvezde in navadnega mladeniča, ki ji je prišel prav v njeni osebnostni krizi. “Umakni se še pravi čas, saj boš eden tistih, ki jim je zlomila srce,” mu pove Milton Greene, njen menedžer, ki je bil nekoč prav tako njena opora, njena žlička za ležanje v postelji. “Joj, kako lepo mi je, saj počneva isto kot sem počela z Miltonom,” Clarku dahne Marilyn, ki je kot vedno nafilana s tabletami in alkoholom. Da mu s tem zlomi srce, seveda nima pojma, ali še bolje, je niti ne zanima, saj ga pač rabi za oporo, za lažje preživljanje krize, ki je itak njen vsakdan. Ne bom rekel, da je packa, ki ga izkoristi, saj mu nameni precej nepozabnih, navihanih in romantičnih trenutkov, toda pozabi mu povedati, da bo po tednu dni konec njune romance, ali še bolje, niti pomisli ne, da obstaja možnost, da ga bo po koncu snemanja še poznala. Ona je pač Marilyn Monroe, največja zvezda na svetu, ki je sicer nesrečna, da je tako, a od tega bolestno odvisna, kar pomeni, da se ne bi nikoli umaknila iz soja žarometov. Enkrat jo zvezdništvo uničuje, drugič ji daje krila in energijo. Enkrat hoče biti resna igralka, drugič pa spet pozira kot starleta. Ali kot pravi Olivier: “Ne razumem v čem je problem, pač bodi seksi kot si v vseh svojih filmih, drugega ne rabimo.”

My Week With Marilyn, ta čudovita, nostalgična, trivialna, romantična, gledljiva, zanimiva, tenkočutna, insajderska in filmofilska zgodba, je odličen film. Je eden najboljših filmov lanskega leta, ki se da izvrstno gledati v večernem maratonu z The Artistom in Hugojem. Je film, ki potegne, navduši, očara in začara. In kar je najbolj pomembno, Michelle Williams je vrhunska Marilyn Monroe. Sprva se je gledalec resda mora precej navaditi, saj se ne znebi občutka, da pač gleda Michelle Williams, ki se trudi igrati Marilyn Monroe, nato pa ji začne verjeti in na trenutke pozabi, da ne gleda prave Marilyn Monroe. Da se razumemo, ne filmske ikone in seks simbola, ampak tiste nesrečne in občutljive zvezdnice, ko se kamere ugasnejo. In tu Williamsova zmaga na celi črti, saj Monrojevo igra kot navadno smrtnico s težavami. Kot avšo, ki si je želela priznanja, da je vrhunska igralka in zavoljo tega na snemanje vozila tudi Paulo Strasberg, ki jo je sproti učila metode. Tudi malo poziranja je seveda, pa neverjetne podobnosti v obraz, toda vse ima pravo mero, vse se spremeni v zares nepozabno predstavo, ki jemlje dih. Williamsova ni več Williamsova, Williamsova postane Marilyn Monroe, kar je zares neverjetno, saj je bila zadnja na katero bi pomislil, da bi lahko igrala Monrojevo. Še boljši je seveda Kenneth Branagh, ki končno igra svojega idola Laurencea Olivierja. Ki ga prav tako ne igra, ampak podoživlja, čuti, vonja in poosebi tako perfektno, da gledalec pozabi, da je Branagh. Če bi to vlogo dali komu drugemu, bi ubili film. Edino Branagh, ta po Olivierju edini pravi Shakespearjev filmski interpret, lahko odigra Olivierja. Edino Branagh je kos nalogi, edino Branagh ima dovolj rezimeja, da lahko sprejme tako vlogo in v njej tudi maksimalno uživa. Človek bi pomislil, da se Eddieja Redmaynea, ki igra Colina Clarka, ob takih bravurah še videlo ne bo. Toda Redmayne je izvrsten, Redmayne zna vrhunsko odigrati nobodyja, ki dobi poljub od slavne igralke. Redmayne je tako zelo prepričljiv, da gledalec res pomisli, da gleda nekega mulca, ki se lahko v jezeru kopa z golo Marilyn Monroe. Odlična je tudi Judi Dench, ki upodbi Dame Sybil Thorndike, tako zelo, da za nekaj trenutkov odpihne tudi Williamsovo in Branagha. Še posebej v prizoru, ko njena Thorndikeova Monrojevi razloži, da je super igralka, ki jo kamera preprosto obožuje. In v prizoru, ko Olivierja okrega, da se do nje obnaša preveč nesramno. Nekoliko bleda je le Julia Ormond v vlogi Vivien Leigh, ki jo žre dejstvo, da je njeno odrsko vlogo zdaj Larry zaupal Monrojevi, na katero je odkrito nor, pa četudi tega ne pokaže. Ne bom rekel, da je Ormondova slaba, toda ne pride do izraza, kar ni dobro, saj vendar igra Vivien Leigh. Je pa zato toliko bolj markantna Emma Watson iz Harryja Potterja, ki igra dekle, katero Colin Clark pozabi zaradi Marilyn Monroe. “Ti je zlomila srce?” ga vpraša, ko je MM le še zgodovina. “Malo,” odvrne Colin, ki bi rad Watsonovo spet dobil na zmenek, a ga ta seveda ponosno zavrne in reče, da nima časa, ker si pere lase. My Week With Marilyn je film, ki ostane za vedno. Je tisti filmski biserček, ki gledalca res začara in mu povrne upanje v dobre filme, ki jih zdajle ob času oskarjev kar mrgoli. Plus čudovita glasba Conrada Popea, ki na koncu vrže solze na oči.

Ocena: 9/10


Poslednje slovo Whitney Houston (tretji del)

23.02.2012 ob 04:08

V drugi polovici prvega posnetka zapoje Kim Burrell, vrhunska pevka gospela, ki je nekaj časa nazaj z Whitney v duetu prepevala I Look to You. Odličen nastop, tak rahlo zahripan jazzy gospel, ki požene mravljice po telesu in bi od mrtvih obudil tudi Whitney, če bi se dogajali čudeži.

V drugem in tretjem posnetku pa na oder seveda prikoraka Kevin Costner, s katerim je Whitney kot veste zaigrala v filmu The Bodyguard, ki smo ga ljubili tudi pri nas. Čeprav bi v kontekst morda bolje pasal Denzel Washington iz njenega filma The Preacher’s Wife, je bil Costner vendarle bolj logična izbira, saj je Whitney kot igralko naredil prav The Bodyguard, kjer je prvič zapela tudi legendarno I Will Always Love You, ki je, kot je rekel Costner, skorajda ne bi izbrali za njun film. Njegov govor je bil odličen, tudi v delih, ko se je šalil in razlagal, da imata z Whitney več skupnega kot bi človek pomislil na prvi pogled (“ona je ženska, jaz sem moški, ona je črna, jaz sem bel, jaz se trudim peti, ona je res znala peti”), saj sta oba odraščala v baptistični cerkvi, ki ju je na nek način združevala tudi ko sta se spoznala in posnela film. Močan aplavz je padel v delu, ko je Costner dejal, da je bila Whitney ena najboljših pevk preteklega stoletja in da seznam najboljših pevk, kjer njenega imena ne bo zraven, zanj ne bo pomenil kaj dosti. Pa kul je bilo, ko je razlagal o tem, da so mu Whitney odsvetovali za soigralko v The Bodyguardu, ga opozorili, da nima dosti izkušenj in da bi bilo bolje, če bi izbral kako belopolto igralko. Ko so izvedeli, da je na turneji, so se oddahnili, toda Costner je bil odločen, da dobi prav njo in je snemanje preložil za celo leto. Na koncu je ratalo, toda studio je vseeno zahteval screen test, ki se ga je Whitney močno bala in podvomila v svoje sposobnosti. Prav ta dvom je Costner večkrat omenjal skozi govor in na koncu naredil prekrasen zaključek z besedami, da naj Whitney zdaj z vojsko angelov v miru odide nad oblake  k bogu, mu zapoje in se neha spraševati, če je dovolj dobra, ker seveda je. Res lep govor igralca, ki je že na začetku dvorano osvojil s stavkom: “This feels right.”

Po Costnerju pa v tretjem posnetku še Alicia Keys, ki jo je Whitney oboževala in vedno znova rekla, da ima velik talent. Alicia je nastopila ob klavirju, njen vokal je bil kot vedno izjemen, med petjem pa so jo nekajkrat izdala čustva in je nekoliko odjadrala. Pa preden je začela je potrebovala precej časa, da se je zbrala in obrisala solze. Res se je videlo, da je njena oboževalka in da jo je iskreno cenila tudi kot osebo. Krasen moment, eden najlepših celega pogreba. Tudi v delu, ko je Alicia razlagala, da je bila prav Whitney vzornica in angel številnim mladim pevkam, tudi Brandy in Monici recimo. To je tisto kar na koncu šteje, to je tisto, kar zvezdo loči od ikone. To je tisto, na kar je lahko zvezda res ponosna, ko zapusti ta svet. In hej, če bi iskal njeno naslednico kar se vokala tiče, bi bila Alicia Keys čisto pri vrhu. Ali kar na vrhu, ko si zavrtim del, kjer zapoje: “Whitney is an angel, she is an angel, we never gonna forget you, no, no, no, we never gonna forget what you’ve done for us, no, no, no.” Če je kdo pri tem delu uspel zadržati solze, mu lahko rečem le, da je iz kamna. Vau, Alicia, vau, tole je bil res raztur.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Oskarji 2012: Glavna moška vloga

22.02.2012 ob 23:29

Če odštejem Brada Pitta, ki nima kaj iskati v tejle kategoriji, so vsi ostali igralci naravnost odlični. Težko bi rekel kdo je najboljši, saj so odigrali popolnoma različne vloge. No ja, če že moram, stavim na Georgea Clooneyja, ki bo na koncu verjetno tudi zmagal. Na drugo mesto bi postavil Garyja Oldmana, ki lahko Pittu pokaže kako se igra tako da se v bistvu ne igra, če veste kaj mislim, na tretje mesto bi morda dal Jeana Dujardina, je pa res, da je Demian Bichir na nek način še boljši od njega, saj zna pričarati tako vživetost in realnost v svoji vlogi, da gledalalec komaj diha. Težko je to primerjati med sabo, jebemti, saj gre za popolnoma različne like in karakterje. Le Pitt je dosti slabši od vseh, kar pomeni, da bi na njegovem mestu raje videl vsaj Ryana Goslinga iz Drivea, če ne še koga drugega, ki je bil lani stokrat boljši. Kje za vraga je Kevin Spacey iz Margin Calla, pa Peter Mullan iz Tiranozavra, pa Sean Penn iz Fair Gamea, pa recimo Joseph Gordon-Levitt iz 50/50? Še Brad Pitt iz Melanholije je boljši od Brada Pitta iz Moneyballa, jebemti. Pa tudi DiCaprio bi si za J. Edgarja bolj zaslužil nominacijo kot Pitt, ki ga akademija očitno zelo rada nominira, da si dvigne rejtinge.

Kakorkoli že, po moje bo zmagal George Clooney, če zmaga kdorkoli razen Pitt, pa prav tako ne bom razočaran.

Recenzija: Tinker Tailor Soldier Spy

22.02.2012 ob 21:17

TINKER TAILOR SOLDIER SPY

Super film, iz nekega drugega časa, tipični John Le Carre, odličen tudi zato, ker deluje zastarelo. Pa ne zato, ker se dogaja v času hladne vojne, ko George Smiley (za oskarja nominirani Gary Oldman), prestižni član britanske MI6, v svojih vrstah išče ruskega vohuna, marveč zato, ker se izogiba akciji, posebnim efektom, eksplozijam, pač tipičnim foram modernih špijonskih trilerjev. Namesto tega useka realnost, dogajanje, ki se je na tak način med hladno vojno verjetno odvijalo tudi v resnici. Za nekatere bo film prav zaradi tega nekoliko dolgočasen, meni pa je prav zaradi tega presežek, v katerem sem resnično užival celi dve uri. Nek tak eleganten, odlično odigran, prepričljiv in skuliran film je tole, pa pozna se mu skandinavska atmosfera Tomasa Alfredsona, režiserja filma Lat den ratte komma. Pa igralska ekipa, uf, kako enkratna je. Poleg Oldmana, ki verjetno res odigra eno svojih najboljših vlog v karieri, eno tako potlačeno, tiho, mirno in neverjetno prepričljivo bravuro, so super tudi John Hurt kot Control, vodja MI6, ki prvi posumi, da ima v bajti ruskega vohuna. Mark Strong kot Jim Prideaux, vohun, ki zamoči na Madžarskem in se potem preživlja kot učitelj telovadbe, če sem razumel prav. Tom Hardy kot zloglasni Ricki Tarr, v katerega posumi Peter Guillam, še en britanski agent, ki ga igra Benedict Cumberbatch. Pa recimo Colin Firth kot Bill Haydon, ki šmira z ženo Georgea Smileyja, ki ga je leta 1979 v tv seriji igral Alec Guinness, ki ga je Oldman seveda naštudiral v nulo. Tako dobrega in prepričljivega igralskega ansambla (tudi Toby Jones, Ciaran Hinds, Kathy Burke in David Dencik so bomba) se ne spomnim že dolgo časa. Res jih je fino gledati in uživati v situacijah, ki jim jih nastavi film. Ta nostalgičen spomin na čase, ko posebni efekt in preserancija še niso zasenčili zgodbe, scenarija in dialogov. Prebrisan film, skoraj preveč za modernega gledalca, ki se mu med žretjem kokic ne da kaj dosti razmišljati.

Ocena: 8/10

Poslednje slovo Whitney Houston (drugi del)

22.02.2012 ob 08:56

Da mi je strašno žal, da sem zamudil prečudovit pogreb glasbene dive Whitney Houston, sem že pisal, zato je zdaj čas, da popravim napako in z vami delim nekaj najlepših, najbolj čustvenih in najbolj zanimivih delov ceremonije, ki so jo, kot že verjetno veste, pripravili v cerkvi mesta Newark v New Jerseyju, kjer se je Whitney leta 1963 tudi rodila.

Na začetku posnetka na oder stopi njena sestrična Dionne Warwick, ki je kot kaže opravljala delo povezovalke, nato pa je na vrsti režiser in igralec Tyler Perry, ki pove, da je Whitney spoznal pred štirimi leti, se z njo pogovarjal celo uro in pol ter ugotovil, da je bila res predana bogu, se pravi, da je bil bog njen rešitelj in njena opora. Lep govor, pozitiven, močan in energičen, tak, da je na noge spravil celo dvorano. To mi je všeč pri teh črnskih pogrebih. To, da niso duhamorni, dolgočasni in depresivni, marveč polni pozitivne energije, hudomušnih spominov o pokojniku in gospela, ki ga izvajajo vrhunski pevski zbori ter solisti. Črnski pogreb je žurka, je krasen spomin na pokojnika, ki brez dvoma vse skupaj gleda nekje visoko nad oblaki in poplesuje z ostalimi preminulimi dušami temnopoltih.

In ko smo že pri vrhunskih gospel pevcih, posnetek zaključi nastop BeBeja Winansa, ki odpoje pesem, katero je pred časom pel že za svojega pokojnega brata, ki je, če sem razumel prav, ravno tako kot Whitney umrl pri 48-ih letih. Winans je bil sicer dober prijatelj Whitney Houston, pa tudi nastopala sta dosti skupaj, zato ni čudno, da je zbranim v cerkvi povedal tudi nekaj zabavnih prigod iz njunih turnej. Recimo tisto, da je imela Whitney tako veliko garderobno omaro kot je cerkev v Newarku. Je bil pa njegov nastop zares odličen, tako vokalno kot interpretacijsko. Odličen vokalist je ta gospod, eden najboljših v poslu, pa malo me spomni na Lutherja Vandrossa, če prav pomislim. In da ne pozabim, ob njem je ves čas stala sestra CeCe, prav tako proslavljena pevka, njegov doprinos na govorniškem odru pa je bil brez dvoma prvi vrhunec pogreba.

YouTube slika preogleda

Samo Horvatič v celjskem Kinu Metropol

22.02.2012 ob 01:35

Prijeten večer, poln dobre volje, prijateljev, naključnih znancev in seveda dobre glasbe, ki jo je skozi celo uro trajajočo prireditev ob kitari izvajal kantavtor Samo Horvatič, ki je predstavil tudi svoj videospot za pesem Ena dobra stvar in praznoval še 35. rojstni dan. Na odru se mu je pridružila še punca Špela, posebej zanj je nastopila tudi šansonjerka Alja, na koncu pa sva skupaj najin duet Vse kar ne smeš naredi zdaj udarila še midva.

Publika je bila zelo kul, en tak sproščen vajb se je dogajal po majhni dvoranici, pa tudi moj voditeljski doprinos je dobro pasal v kontekst. Samo Horvatič je možakar na mestu, večni pozitivec, prijatelj in glasbenik, ki po mojem skromnem mnenju premore zares odlična besedila v svojih pesmih, ki so nadvse prijetno odzvanjale skozi celotno prireditev.

Oskarji 2012: Najboljši režiser

22.02.2012 ob 00:01

Woody Allen nima kaj iskati med ostalo izbrano družbo, saj tokrat ni posnel filma, ki bi bil vreden renomeja, katerega vleče za sabo po raznih nagradah. Terrence Malick je vizionar, o tem ni dvoma, pa zelo sem vesel, da je zraven, saj je posnel odličen film, toda vseeno bi rekel, da sta Michael Hazanavicius in še posebej Martin Scorsese pred njim, kar se moje izbire tiče. Scorsese je moj favorit, saj se mi zdi, da je njegov Hugo zares intimna režiserjeva izpoved, torej film, kjer je največ režiserja in šele potem vsega ostalega, če me razumete kaj mislim. Glede Alexandra Paynea po drugi strani nisem povsem prepričan, saj imam občutek, da je film boljši od režiserja filma, če se razumemo, ali povedano drugače, četudi The Descendants ne bi režiral Payne, bi bil s takim scenarijem in tako igralsko zasedbo še vedno odličen. Morda bluzim, a tak občutek imam.

Moj zmagovalec je torej Scorsese, drugo mesto si delita Malick in Hazanavicius, nato bi dal na četrto Paynea in na zadnje Allena. Zmagovalca ne upam napovedati, sem pa prepričan, da se bosta udarila na Scorsese in Hazanavicius.

Oskarji 2012: Stranska ženska vloga

21.02.2012 ob 23:40

Če odštejem Melisso McCarthy, ki nima kaj iskati v tej kategoriji, so ostale štiri igralke svoje delo opravile nadvse vrhunsko. Zelo težko se odločam katera je bila najboljša. A če že moram, stavim na Janet McTeer, ki v Nobbsu igra žensko, ki mora pozirati kot moški. Odlična predstava, morda celo boljša od glavne igralke Glenn Close. Jessica Chastain resda ni favoritka v primerjavi z Octavio Spencer, ki jo verjetno čaka pravi oskar, toda upal bi reči, da je boljša od nje. Da svojo manj ekstravertirano vlogo odigra tako perfekno, da ji gledalec komaj sledi. Da ne bo pomote, zelo dobra je tudi Spencerjeva, ki resda overacta, toda to počne tako spretno, da ne moti. Je pa super tudi Bernice Bejo v svoji nemi vlogici filma The Artist, kar pomeni, da me dejansko ne bi motilo, če na koncu zmaga.

Moja izbira je torej Janet McTeer, zmagala bo Octavia Spencer, če zmaga katerakoli razem Mellise McCarthy pa bom v bistvu zadovoljen.

Oskarji 2012: Najboljši film

21.02.2012 ob 18:02

Uf, tako veliko dobrih filmov v bitki za najboljši film leta pa še ne. Da ne bo pomote, govorim o The Descendants, Hugu, The Tree of Life in The Artistu, ostali s pogojno izjemo The Helpa, itak nimajo kaj iskati v tej kategoriji. Če sem iskren, navijam za Huga, The Artista in The Descendants. Katerikoli izmed teh treh zmaga, bom zelo zadovoljen. Po moje bo zmagal The Artist, lahko pa se zgodi, da preseneti tudi The Descendants. Hugo bo po moje ostal praznih rok, saj je The Artist, s katerim sta si na nek način podobna, večji favorit. Odličen je tudi The Tree of Life, ki pa seveda nima nobenih šans za zmago, pa tudi na moji lestvici bi ga uvrstil za omenjeno trojko.

Nominaciji za War Horse in Extremely Loud & Incredibly Close sta čisti strel v temo, sak gre za pretenciozna filma, ki bi ubijala za kvaliteto, ki pa je nimata in sta v bistvu sila povprečna izdelka brez neke posebne vrednosti. Nekaj podobnega lahko rečem tudi za Moneyball, ki me ni ne vem kako navdušil, še manj pa mi je jasna nominacija za Midnight in Paris, ki je pač simpatična nostalgija in nič drugega. Ogromno boljših filmov bi lahko izbrali za nominacije, zakaj jih niso, nimam pojma, očitno preslab PR in napačno lizanje riti.

Torej, navijam za Huga, The Artista in The Descendants, slavil pa bo The Artist.

Recenzije: Margin Call, Hugo

21.02.2012 ob 17:29

MARGIN CALL

Naj začnem s pohvalo za Kevina Spaceyja in Jeremyja Ironsa, ki sta tako zelo dobra, da so se ju letos ustrašili celo oskarji. Prvi igra Sama Rogersa, spin doktorja orjaške investicijske banke, ki se znajde v krizi, drugi pa Johna Tulda, lastnika te banke, ki se zaveda, da je vsega konec in da bodo potrebne žrtve, tudi med najožjimi sodelavci, ki bodo padli kot grešni kozli, kot recimo Sarah Robertson, ki jo igra Demi Moore, ki nima prava glasanja in se mora sprijazniti s svojo usodo. “Prosim, da mi ne delaš problemov,” ji zabiča Tuld, prebrisani milijonar, ki pošteka, da se je začela velika recesija, kjer bo treba okoli prinesti celo najbolj zveste poslovne partnerje. Jp, Margin Call, sicer letošnji nominiranec za scenarij, je odličen, nabrit, prepričljiv in direkten oris panike, ki je nastala konec prejšnjega desetletja, ko se je začela gospodarska kriza in so se zlomile tudi najbolj uspešne firme. Film ne rabi pretirane kompleksnosti in se odvrti le v eni sami banki, v eni sami zgradbi in z nekaj glavnimi plejerji, kar je dovolj za vrhunski prikaz začetka recesije. Ko pade ena taka banka, je vsega konec, zato bi bilo skakanje na Wall Street in še kam povsem odveč. Margin Call je začetek propada ameriškega gospodarstva in začetek svetovne gospodarske krize. Dramaturško dovršen film, skoraj odrski, če prav pomislim, a tako zelo napet in razgiban, da gledalec pomisli, da gleda kak špijonsko politični triler. Poleg Spaceyja in Ironsa so zelo dobri tudi Paul Bettany kot Will Emerson, možakar, ki se je sprijaznil, da ne bo nikoli na vrhu, Zachary Quinto kot Peter Sullivan, mladi povzpetnik, ki prvi pogrunta realno stanje banke, in recimo Stanley Tucci kot Eric Dale, ki ga odpustijo tik pred tem, ko se banka sesuje. Odlična ekipa, podobna tisti iz filma Glengarry Glen Ross, če potegnem hitro vzporednico. In seveda tisti iz filma Too Big To Fail, še boljšemu prikazu iste tematike, ki so ga lani naredili za HBO. Ali kot zaključi John Tuld: “There are three ways to make a living in this business: be first, be smarter, or cheat.”

Ocena: 8/10

HUGO

Hugo, ki ga letos morda čaka gromozansko število oskarjev, je brez dvoma najbolj oseben film Martina Scorseseja doslej. Je prečudovita mešanica otroškega filma in filmske nostalgije, ki jo Scorsese ljubi in obožuje že celo življenje. Scorsese ni le vrhunski filmar, Scorsese je tudi filmski zgodovinar in fatalni oboževalec filma. In Hugo je njegov poklon filmski zgodovini, natančneje, začetkom filma, ki ga je poleg bratov Lumiere nad oblake s Potjo na luno dvignil legendarni Georges Melies, ki ga sedaj dih vzemajoče igra Ben Kingsley. Drži, Hugo je prvo polovico tipični otroški film, ki ga kronata prekrasna scenografija in fotografija pariške železniške postaje iz tridesetih let prejšnjega stoletja, kjer se skriva mladi Hugo Cabaret (nepozabni Asa Butterfield), sirota brez staršev, ki vsak dan štima velikansko uro, odkriva skrivnosti svojega preminulega očeta (Jude Law) in beži pred zoprnim paznikom, ki ga nekoliko neprepričljivo igra Sacha Baron Coen. Gledalec komaj verjame, da gleda Scorsesejev film, saj ga vse skupaj bolj spominja na mešanico Stevena Spielberga in Tima Burtona. Tudi po atmosferi, ki je skorajda pravljična in nadnaravna, takšna, da bi se v njej odlično znašel Peter Pan. Toda potem sledi preobrat, druga polovica filma, kjer mali Hugo odkrije, da je tečni starec, ki na postaji prodaja spominke, George faking Melies, legendarni filmar, izumitelj in čarovnik, ki se je umaknil v osamo, zaradi vojne finančno propadel in pozabil na filme, ugled in slavo. Škoda, da se tale zgodba ni zgodila tudi v resnici, kjer je Melies, če se ne motim, umrl pozabljen od sveta. Morala bi se, spodobilo bi se, da bi se. Preveč enkratna je, da bi ostala le na filmu.

Če rečem, da je Hugo avtobiografija Martina Scorseseja, ki se na hitro pojavi v vlogi fotografa, ne zgrešim kaj dosti. Mali Hugo, zaljubljen v filme in v očetov načrt za “avtomatona”, ki je nekoč pripadal Meliesu, bi lahko bil tudi mali Scorsese, ki se je filmanja učil ob gledanju starih dobrih klasik in se zaljubil v filmsko umetnost. Tole je res totalno netipični Scorsesejev film, enkratna mešanica filmske trivie in ultimativnega otroškega filma, iskren in globok poklon rojstvu sedme umetnosti, ki ga Scorsese spretno, prebrisano, elegantno in prefinjeno vkomponira v osnovno zgodbo male sirote, ki se zagleda v Meliesovo posvojenko Isabelle, katero odlično upodobi izjemno talentirana Chloe Grace Moretz. Ko se skupaj s Hugom prešvercata v kino, kjer vrtijo Safety Last, nepozabno klasiko Harold Lloyda, ki je bil meni osebno bolj všeč od Busterja Keatona, in ko pride do prizora, ko Lloyd obvisi na tisti orjaški uri v zraku, je nad oblaki tudi gledalec, ki začuti njuno navdušenje nad gibljivimi slikami. Navdušenje, ki tli iz vsakega prizora tega filma, s katerim Scorsese pokaže svojo ljubezen do filmske umetnosti. Prav imate, Hugo je film, zaradi katerega se spet splača gledati filme. In film, zaradi katerega se boste spet zaljubili v filmsko umetnost. In samo v takem filmu lahko Christoper Lee igra ostarelega knjižničarja, George Melies pa dobi retrospektivo svojih mojstrovin.

Ocena: 9/10