MY WEEK WITH MARILYN

Pisalo se je leto 1957, ko si je veliki Laurence Olivier, takrat poročen z legendarno Vivien Leigh, zaželel posneti film z Marilyn Monroe, najbolj slavno žensko na svetu, ki je na snemanje prišla v družbi takratnega moža Arthurja Millerja. On, največji igralec svoje generacije, si je zaželel malo sprostitve in popularnosti tudi izven teatra, ona, starleta v nenehnem iskanju potrditve, da je igralka, pa si je zaželela malo resnosti in renomeja, da pač nastopa v filmu, ki ga režira Laurence Olivier. Da je bilo snemanje tretja svetovna vojna, ni treba posebej poudarjati. Olivier je izgubljal živce zaradi nenehnega ponavljanja prizorov, Monrojeva pa je zamujala na snemanje, se filala s tabletami in alkoholom, se prepirala z Millerjem, ki je obupal in se vrnil nazaj domov, ter uteho poiskala v mladem asistentu režije Colinu Clarku, ki se je seveda zaljubil vanjo in zasanjal, da bo zaradi njega zapustila filmski biznis in srečo našla nekje drugje. Jp, My Week With Marilyn ni le teden Marilyn Monroe in Laurencea Olivierja, marveč tudi teden Marilyn Monroe in Colina Clarka, ki je leta 1995 izdal avtobiografijo in bralce navdušil z zakulisnim dogajanjem snemanja filma The Prince and the Showgirl. Se pravi zakulisna romanca filmske zvezde in navadnega mladeniča, ki ji je prišel prav v njeni osebnostni krizi. “Umakni se še pravi čas, saj boš eden tistih, ki jim je zlomila srce,” mu pove Milton Greene, njen menedžer, ki je bil nekoč prav tako njena opora, njena žlička za ležanje v postelji. “Joj, kako lepo mi je, saj počneva isto kot sem počela z Miltonom,” Clarku dahne Marilyn, ki je kot vedno nafilana s tabletami in alkoholom. Da mu s tem zlomi srce, seveda nima pojma, ali še bolje, je niti ne zanima, saj ga pač rabi za oporo, za lažje preživljanje krize, ki je itak njen vsakdan. Ne bom rekel, da je packa, ki ga izkoristi, saj mu nameni precej nepozabnih, navihanih in romantičnih trenutkov, toda pozabi mu povedati, da bo po tednu dni konec njune romance, ali še bolje, niti pomisli ne, da obstaja možnost, da ga bo po koncu snemanja še poznala. Ona je pač Marilyn Monroe, največja zvezda na svetu, ki je sicer nesrečna, da je tako, a od tega bolestno odvisna, kar pomeni, da se ne bi nikoli umaknila iz soja žarometov. Enkrat jo zvezdništvo uničuje, drugič ji daje krila in energijo. Enkrat hoče biti resna igralka, drugič pa spet pozira kot starleta. Ali kot pravi Olivier: “Ne razumem v čem je problem, pač bodi seksi kot si v vseh svojih filmih, drugega ne rabimo.”

My Week With Marilyn, ta čudovita, nostalgična, trivialna, romantična, gledljiva, zanimiva, tenkočutna, insajderska in filmofilska zgodba, je odličen film. Je eden najboljših filmov lanskega leta, ki se da izvrstno gledati v večernem maratonu z The Artistom in Hugojem. Je film, ki potegne, navduši, očara in začara. In kar je najbolj pomembno, Michelle Williams je vrhunska Marilyn Monroe. Sprva se je gledalec resda mora precej navaditi, saj se ne znebi občutka, da pač gleda Michelle Williams, ki se trudi igrati Marilyn Monroe, nato pa ji začne verjeti in na trenutke pozabi, da ne gleda prave Marilyn Monroe. Da se razumemo, ne filmske ikone in seks simbola, ampak tiste nesrečne in občutljive zvezdnice, ko se kamere ugasnejo. In tu Williamsova zmaga na celi črti, saj Monrojevo igra kot navadno smrtnico s težavami. Kot avšo, ki si je želela priznanja, da je vrhunska igralka in zavoljo tega na snemanje vozila tudi Paulo Strasberg, ki jo je sproti učila metode. Tudi malo poziranja je seveda, pa neverjetne podobnosti v obraz, toda vse ima pravo mero, vse se spremeni v zares nepozabno predstavo, ki jemlje dih. Williamsova ni več Williamsova, Williamsova postane Marilyn Monroe, kar je zares neverjetno, saj je bila zadnja na katero bi pomislil, da bi lahko igrala Monrojevo. Še boljši je seveda Kenneth Branagh, ki končno igra svojega idola Laurencea Olivierja. Ki ga prav tako ne igra, ampak podoživlja, čuti, vonja in poosebi tako perfektno, da gledalec pozabi, da je Branagh. Če bi to vlogo dali komu drugemu, bi ubili film. Edino Branagh, ta po Olivierju edini pravi Shakespearjev filmski interpret, lahko odigra Olivierja. Edino Branagh je kos nalogi, edino Branagh ima dovolj rezimeja, da lahko sprejme tako vlogo in v njej tudi maksimalno uživa. Človek bi pomislil, da se Eddieja Redmaynea, ki igra Colina Clarka, ob takih bravurah še videlo ne bo. Toda Redmayne je izvrsten, Redmayne zna vrhunsko odigrati nobodyja, ki dobi poljub od slavne igralke. Redmayne je tako zelo prepričljiv, da gledalec res pomisli, da gleda nekega mulca, ki se lahko v jezeru kopa z golo Marilyn Monroe. Odlična je tudi Judi Dench, ki upodbi Dame Sybil Thorndike, tako zelo, da za nekaj trenutkov odpihne tudi Williamsovo in Branagha. Še posebej v prizoru, ko njena Thorndikeova Monrojevi razloži, da je super igralka, ki jo kamera preprosto obožuje. In v prizoru, ko Olivierja okrega, da se do nje obnaša preveč nesramno. Nekoliko bleda je le Julia Ormond v vlogi Vivien Leigh, ki jo žre dejstvo, da je njeno odrsko vlogo zdaj Larry zaupal Monrojevi, na katero je odkrito nor, pa četudi tega ne pokaže. Ne bom rekel, da je Ormondova slaba, toda ne pride do izraza, kar ni dobro, saj vendar igra Vivien Leigh. Je pa zato toliko bolj markantna Emma Watson iz Harryja Potterja, ki igra dekle, katero Colin Clark pozabi zaradi Marilyn Monroe. “Ti je zlomila srce?” ga vpraša, ko je MM le še zgodovina. “Malo,” odvrne Colin, ki bi rad Watsonovo spet dobil na zmenek, a ga ta seveda ponosno zavrne in reče, da nima časa, ker si pere lase. My Week With Marilyn je film, ki ostane za vedno. Je tisti filmski biserček, ki gledalca res začara in mu povrne upanje v dobre filme, ki jih zdajle ob času oskarjev kar mrgoli. Plus čudovita glasba Conrada Popea, ki na koncu vrže solze na oči.
Ocena: 9/10
