Recenzije: Margin Call, Hugo

21.02.2012 ob 17:29

MARGIN CALL

Naj začnem s pohvalo za Kevina Spaceyja in Jeremyja Ironsa, ki sta tako zelo dobra, da so se ju letos ustrašili celo oskarji. Prvi igra Sama Rogersa, spin doktorja orjaške investicijske banke, ki se znajde v krizi, drugi pa Johna Tulda, lastnika te banke, ki se zaveda, da je vsega konec in da bodo potrebne žrtve, tudi med najožjimi sodelavci, ki bodo padli kot grešni kozli, kot recimo Sarah Robertson, ki jo igra Demi Moore, ki nima prava glasanja in se mora sprijazniti s svojo usodo. “Prosim, da mi ne delaš problemov,” ji zabiča Tuld, prebrisani milijonar, ki pošteka, da se je začela velika recesija, kjer bo treba okoli prinesti celo najbolj zveste poslovne partnerje. Jp, Margin Call, sicer letošnji nominiranec za scenarij, je odličen, nabrit, prepričljiv in direkten oris panike, ki je nastala konec prejšnjega desetletja, ko se je začela gospodarska kriza in so se zlomile tudi najbolj uspešne firme. Film ne rabi pretirane kompleksnosti in se odvrti le v eni sami banki, v eni sami zgradbi in z nekaj glavnimi plejerji, kar je dovolj za vrhunski prikaz začetka recesije. Ko pade ena taka banka, je vsega konec, zato bi bilo skakanje na Wall Street in še kam povsem odveč. Margin Call je začetek propada ameriškega gospodarstva in začetek svetovne gospodarske krize. Dramaturško dovršen film, skoraj odrski, če prav pomislim, a tako zelo napet in razgiban, da gledalec pomisli, da gleda kak špijonsko politični triler. Poleg Spaceyja in Ironsa so zelo dobri tudi Paul Bettany kot Will Emerson, možakar, ki se je sprijaznil, da ne bo nikoli na vrhu, Zachary Quinto kot Peter Sullivan, mladi povzpetnik, ki prvi pogrunta realno stanje banke, in recimo Stanley Tucci kot Eric Dale, ki ga odpustijo tik pred tem, ko se banka sesuje. Odlična ekipa, podobna tisti iz filma Glengarry Glen Ross, če potegnem hitro vzporednico. In seveda tisti iz filma Too Big To Fail, še boljšemu prikazu iste tematike, ki so ga lani naredili za HBO. Ali kot zaključi John Tuld: “There are three ways to make a living in this business: be first, be smarter, or cheat.”

Ocena: 8/10

HUGO

Hugo, ki ga letos morda čaka gromozansko število oskarjev, je brez dvoma najbolj oseben film Martina Scorseseja doslej. Je prečudovita mešanica otroškega filma in filmske nostalgije, ki jo Scorsese ljubi in obožuje že celo življenje. Scorsese ni le vrhunski filmar, Scorsese je tudi filmski zgodovinar in fatalni oboževalec filma. In Hugo je njegov poklon filmski zgodovini, natančneje, začetkom filma, ki ga je poleg bratov Lumiere nad oblake s Potjo na luno dvignil legendarni Georges Melies, ki ga sedaj dih vzemajoče igra Ben Kingsley. Drži, Hugo je prvo polovico tipični otroški film, ki ga kronata prekrasna scenografija in fotografija pariške železniške postaje iz tridesetih let prejšnjega stoletja, kjer se skriva mladi Hugo Cabaret (nepozabni Asa Butterfield), sirota brez staršev, ki vsak dan štima velikansko uro, odkriva skrivnosti svojega preminulega očeta (Jude Law) in beži pred zoprnim paznikom, ki ga nekoliko neprepričljivo igra Sacha Baron Coen. Gledalec komaj verjame, da gleda Scorsesejev film, saj ga vse skupaj bolj spominja na mešanico Stevena Spielberga in Tima Burtona. Tudi po atmosferi, ki je skorajda pravljična in nadnaravna, takšna, da bi se v njej odlično znašel Peter Pan. Toda potem sledi preobrat, druga polovica filma, kjer mali Hugo odkrije, da je tečni starec, ki na postaji prodaja spominke, George faking Melies, legendarni filmar, izumitelj in čarovnik, ki se je umaknil v osamo, zaradi vojne finančno propadel in pozabil na filme, ugled in slavo. Škoda, da se tale zgodba ni zgodila tudi v resnici, kjer je Melies, če se ne motim, umrl pozabljen od sveta. Morala bi se, spodobilo bi se, da bi se. Preveč enkratna je, da bi ostala le na filmu.

Če rečem, da je Hugo avtobiografija Martina Scorseseja, ki se na hitro pojavi v vlogi fotografa, ne zgrešim kaj dosti. Mali Hugo, zaljubljen v filme in v očetov načrt za “avtomatona”, ki je nekoč pripadal Meliesu, bi lahko bil tudi mali Scorsese, ki se je filmanja učil ob gledanju starih dobrih klasik in se zaljubil v filmsko umetnost. Tole je res totalno netipični Scorsesejev film, enkratna mešanica filmske trivie in ultimativnega otroškega filma, iskren in globok poklon rojstvu sedme umetnosti, ki ga Scorsese spretno, prebrisano, elegantno in prefinjeno vkomponira v osnovno zgodbo male sirote, ki se zagleda v Meliesovo posvojenko Isabelle, katero odlično upodobi izjemno talentirana Chloe Grace Moretz. Ko se skupaj s Hugom prešvercata v kino, kjer vrtijo Safety Last, nepozabno klasiko Harold Lloyda, ki je bil meni osebno bolj všeč od Busterja Keatona, in ko pride do prizora, ko Lloyd obvisi na tisti orjaški uri v zraku, je nad oblaki tudi gledalec, ki začuti njuno navdušenje nad gibljivimi slikami. Navdušenje, ki tli iz vsakega prizora tega filma, s katerim Scorsese pokaže svojo ljubezen do filmske umetnosti. Prav imate, Hugo je film, zaradi katerega se spet splača gledati filme. In film, zaradi katerega se boste spet zaljubili v filmsko umetnost. In samo v takem filmu lahko Christoper Lee igra ostarelega knjižničarja, George Melies pa dobi retrospektivo svojih mojstrovin.

Ocena: 9/10

 

6 komentarjev na “Recenzije: Margin Call, Hugo”

  1. Nataša pravi:

    Huga bom gledala še kakih 5x, ker je film, ki ga je treba videti večkrat. Prekrasen. :)

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Upam, da ga dajo tudi v kino. Res je sramota, da ga še ni in da ga morda niti ne bo. 3D je baje odličen, tudi James Cameron je čestital Scorseseju glede tega.

  3. simon pravi:

    Hugo je fantasticen film…samo me zanima kaj oni robot narise ko zacne delat? Al ga sploh ne spravijo v delujoce stanje?
    Al je robot v bistvu kao Ben kingsley?
    In kao njega popravlja?

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Robot je Kingsleyjev izzum, ki ga je v roke potem dobil oče Huga. Riše pa najbolj znan prizor iz filma Pot na Luno, ki ga je režiral Georges Melies, katerega igra Kingsley.

  5. Niko pravi:

    whatt 3-D in sramota da ga ni sploh še napovedanega v slovesnkih kinematografih in zelo čudno je da film ni biu finančno uspešen kar je škoda
    drugače sem pa jezen da nisem ujel filma Margin Call saj mi je najbolše ko gledam nizko proračunske filme z odlično zasedbo saj potem vemo da se film dela za ljubetelje filmske umetnosti ne pa za denar in si zagotovi 3 tedne v kinih potem pa odide za vedno pozabljen

  6. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Saj ga še lahko ujameš. Saj še imaš čas.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !