Budale

19.02.2012 ob 18:49

Nikoli ne bom razumel mulcev, ki z nogami sesujejo snežaka. Če bi jih dobil pri tem kretenskem početju, bi jim primazal konkretno klofuto. Ena taka otožnost me prime, ko vidim uničenega snežaka. In vprašam se, kako hudo mora biti otrokom, ki so ga naredili in potem naslednji dan zagledajo le še ostanke. Že če se sneženi mož stopi, je žalosten prizor, kaj šele, če ga demolirajo kretenski mulci, ki jih je res lahko sram.

 

13 komentarjev na “Budale”

  1. Vladar vesolja pravi:

    Jaz sm včeri vidu kako je nekdo nekomu zlomu nogu in mu pol še skoču na glavo.

  2. Pepi Pepi pravi:

    Mogoče so ga pa njegovi stvaritelji frderbal. V splošnem velja pravilo, nikoli ne ustvari nečesa, česar potem ne moreš uničiti.:D

  3. marija pravi:

    ko sem bila majhna, sva z mami eno zimo naredile ful lepega snežaka…ok ne vem, če je bil tudi v resnici taka umetnina, kot je meni ostal v spominu :D
    pol sva pa čez nekaj ur šli spet tam mimo in je bil snežak uničen… ves ta trud je bil dobesedno poteptan. prav prizadelo me je.. ko si otrok, imajo tudi predmeti svojo dušo. sploh če sam sodeluješ pri ustvarjanju.
    mulcem se je to zdelo pač zabavno. ok ejše vedno bolje, da se znesejo nad snegom kot nad živim bitjem.. ampak vseeno :(

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Res bi rad enkrat vprašal kretenskega mulca, ki je demoliral snežaka, zakaj je to storil, in če se zaveda koliko truda je nekdo vlozil in kako hudo mu bo ko bo videl unicenega snezaka.

  5. Melanholični ptič osrečuje ljudi pravi:

    “In vprašam se, kako hudo mora biti otrokom, ki so ga naredili in potem naslednji dan zagledajo le še ostanke.”

    jaz, star 5 let, moj foter. tri ure izdelovanja, korenje, lonec. končano.

    čez 20 minut. dva mulca ga brcata in uničita, gledam skozi okno. ena prvih travm. tedaj sem razvil svojo občutljivost na absurdnosti sveta.

  6. darja pravi:

    Ko sem bila jaz majhna, sva z bratom naredila pred hišo sneženega moža. Ni bil prav velik, ker ni bilo veliko snega.
    Ko sva morala na kosilo, je prišel sosedov mulc, pod njega porinil lopato in ga povlekel na svoje dvorišče!

    Jao, kako sva jokala. Popoldan sva ga zatožila njegovemu očetu in ga je moral pripeljati nazaj, ha ha.

    Cela štala…

  7. Simona Rebolj Simona Rebolj pravi:

    Hahaha … odlično! Še nikoli nisem imela priložnosti prebirat globoke izpovedi travm iz otroštva zaradi ubijanja snežakov.

    Melanholični ptič na natečaju seveda zmaga.

    Tudi jaz sem nekoč doživela eno. Na obisku pri družinskih prijateljih gremo otroci ven naredit snežaka. Uro ali celo dve dela. Snežak velik, krasen in v detajle izdelan. Potem se gremo pogret, pa na večerjo. Ko odhajam z mamo domov, snežaka ni več. Na njegovem mestu pa nov snežak, majhen, površno narejen, grd, brez nosu, kaj šele čepice. Sramota. Očitno izpad ljubosumja, eliminacija vrhunskega dela in nadomestek z edinstvenim poflom.

    Tedaj sem utrdila svojo občutljivost na absurdnost sveta, ki se iz leta v leto samo stopnjuje.

  8. klemenix klemenix pravi:

    Meni so ga mulci postavili na parkirišču direkt pred avto, tako da nisem mogel ven. Sprva sem hotel zadevo podreti a očitno so mislili, da pač cel teden ne grem ven (kar se ponavadi res rado zgodi) in ker je bil lično narejen sem se raje potrudil in ga premaknil na drugo mesto (se pravi skoraj na novo naredu). Sicer pa sam kot otrok nikoli nisem delal snežakov, veliko raje smo videli, da nam je nekdo nafrezal sneg na velik kup in smo potem v to gmoto dolbli graščino ali kaj podobnega. To je bilo zakon in še sedaj se spomnim, kako smo bili žalostni, ko tam je prva “odjuga” začela tak grad/iglu podirati. Opažam pa, da današnji mulci naše takratne starosti tega ne delajo več in verjetno raje ždijo v hišah.

  9. Rado Rado pravi:

    “Nikoli ne bom razumel mulcev, ki z nogami sesujejo snežaka”
    Odgovor najdeš v romanu Vzhodno od raja, Johna Steinbecka.
    Dvojčka Aaron in Cal.
    Prvi je bil pridkan. Odlično se je učil, bil vljuden, lep. Drugi nagajiv, skoraj že zloben. Potepuh. Vse noči ga ni bilo doma. Brata je spravljal ob živce.
    . . . ., morala zgodbe je v romanu.
    Le toliko maj namignem. Stvari niso enoznačne!

  10. Rado Rado pravi:

    Pa ga imamo Melanholični ptič in Simona. Vsak na svoji strani univerzuma. Pod in antipod!
    :-)

  11. Melanholični ptič osrečuje ljudi pravi:

    zanimivo, zdaj, ko se spominjam tega dogodka, mislim, da sem marsikaj potlačil. skoraj prepričan sem, da je bil pri oknu ob meni moj foter. logična izpeljava je, da je odprl okno, česar s elahko megleno spomnim, in nagnal ta smrkovca. živeli smo visoko v bloku. ta snežak je stal točno pred serijo blokov kot na odru teatra. vsi so ga lahko gledali. ko sem naslednjič pogledla, čez nekaj časa, tega snežaka ni bilo več. po mojem sta ta dva smrkavca, nimam pojma, kdo sta bila, ves čas opazovala gradnjo, in ko je bilo zgrajeno, sta vskočila in hotela stvar uničiti. se pravi – moj foter se ni mogel boriti s celim svetom.

    še ena stvar. foter je enkrat pred temi istimi bloki v tablo zabil obroč od kolesa, da bi služil kot obroč. naslednji dan ga ni bilo več. neki starejši kreteni so se obešali gor in pozneje me je ena sestra obtožila, da si je njen brat porezal roke. kakšni idioti, to je bil koš za metanje žoge, ne za kucanje. če tale dva danes srečam, jima obema razbijem glavi. jezen sem kot ris. ta hip!

    še tretja. še vedno se bojim psov, ker se jih je tudi moj foter. podajala sva si žogo nekega poletnega večera in žoga je zašla izven igrišča. mogoče je celo foter tja brcnil ponesreči. prišla sta dva najstnika z ogromnim psom in se smejala, ko je žogo počasi razgrizel. moj foter ni upal storiti skoraj nič.

    vedno me je zelo prizadelo, ko sem se s kolegom pogovarjal o tem, kateri foter je od katerega močnejši. on je imel na svoji strani prpričljiv argument – njegov foter je bil dolga leta vojak.

    to so faze, ko se začneš postavljati na svoje noge, ker ti nekako postane jasno, da ni absoluta. njemu tega ni bilo treba, ker je bil tako absolutno prepričan, da je njegov foter močnejši.

    sem bil pa seveda vedno bolj bister od njega, veliko boljši opazovalec, v neposrednem aganžmaju spoznavanja vesolja. nekoč smo mi štirje, jaz in on ter najina fotra zvečer hodili od nekod in ta prijatelj je jokal in histerično kričal na očeta, da naj reče, da ni bosanec. njegov foter tega ni hotel reči zaradi mojega. očitno je bil moj vendarle močnejši.

    koliko življenjske energije ima vsak od naju danes, ni težko oceniti – on je zagrizen levičarski aktivist z močnimi motnjami hranjenja, jaz pa sem – jaz. čeprav imam tudi motnje hranjenja, ampak jih obvladujem. pri meni je to bilo posledica tega, da po zaprtju enega velikega naravnega vira, v katerem je bil moj stari inženir, nismo imeli par let kaj jest. tudi takrat se je moj foter znašel – poleti sva cele dneve v gozdu nabirala različne sadeže, iz katerih je mama naredila ogromno marmelad. pa bezgov sok, itd. iz mulca, ki so mu štrlela rebra, sem postal malo močnejši, kakršen sem tudi danes, ampak ne tako, da bi kdo rekel, da sem debel – pač, dobesedno močnejši.

    bemti, moj foter sploh ni bil tak šupak. zalomilo se je pozneje, ko so šla pričakovanja v različne smeri.

  12. Melanholični ptič osrečuje ljudi pravi:

    samo, kakšna močna simbolika je to s snežakom v povezavi s teatrom. ustvarjalec in potem samo nemočni, oddaljeni opazovalec. itd.

    pa naj povem še, da takrat v gozdu nisem imel pojma, zakaj nabirava sadeže. pravzaprav jih je samo on, jaz sem se igral, raziskovla naokoli in poslušal njegove zgodbe in razlage. uživancija, čeprav na trenutke dolgčas. z revščino je prišla seveda tudi nekvalitetna hrana, na katero sem se napalil.

    nekoč sem se tako igral sredi travnika, on je bil kakšnih sto metrov stran. ko sem se obrnil, ga ni bilo več. kakšni dve minuti sem bil v paniki in klical ter gledal naokoli. potem sem šel direktno proti domu. foter se je potem prikazal, mi razložil eksperiment ter mi čestital, ker sem položil izpit.

    iz istega razloga me je nekoč vrgel v meter snega in sem se nekaj časa dušil. vse to se je odvilo do nekje mojega petega leta.

    sicer pa je bil do mene zelo pozoren in nežen, z zdravo mero avtoritete. to je bil res idealen odnos oče-sin. pravzaprav moram biti hvaležen. le kaj se je potem zalomilo. mislim, da to, da je postal sebičen. ali vsaj tako mislim. neprestane selitve – to je bilo zaradi denarja. in odsotnost denarja je zjebala njegovo psiho in najin odnos.

    življenje je zanimivo.

  13. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Darja, to z lopato si skušam predstavljati v živo :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !