Recenzije: J. Edgar, The Iron Lady

17.02.2012 ob 23:13

J. EDGAR

Če sem iskren, moram zapisati, da sem od tegale filma pričakoval nekoliko več. Ne bom rekel, da je slab in na stopnji polomije The Good Shepherd, toda moral bi biti boljši. Moral bi biti tak, da bi me vrgel na kolena in da bi na koncu komaj dihal. Dolgočasil se nisem, saj se v življenju naslovnega junaka, zloglasnega J. Edgarja Hooverja, šefa FBIja, ki si je kariero zgradil na sovraštvu do komunistov, dogaja preveč, da bi gledalec zehal, toda vse skupaj je precej sterilno, precej hladno in odtujeno ter premalo prepričljivo. Prazen film, če povem direktno. Potlačen, preveč miren, preveč tih in premalo atraktiven glede na tematiko, ki se je loteva. Da o tem, da se tudi skozi različna časovna obdobja sprehaja preveč lagodno, niti ne govorim. Nekaj podobnega velja tudi za igralsko kreacijo Leonarda DiCapria, ki je resda dober in Hooverja skine v nulo, če povem po domače, toda manjka mu karizma, manjka mu tista prava igralska bravura, ki bi morala prilesti izpod kilogramov maske. Je pa zanimivo, da je režiser Clint Eastwoood največ časa dejansko namenil Hooverjevemu tesnemu prijateljstvu s sodelovcem Clydeom Tolsonom (Armie Hammer), kar pomeni, da smo, če prav razmislim, dobili še eno Goro Brokeback, kar je jasno, saj je scenarij napisal Dustin Lance Black, ki je isto počel pri filmu Milk. Jp, J. Edgar Hoover je za Eastwooda v prvi vrsti gej, ki tega ni smel priznati naglas. Tudi zaradi svoje matere (odlična Judi Dench), ki bi ji s tem zlomil srce. Ta del film je najmočnejši in najboljši, toda od kje ideja, da od biografije J. Edgarja Hooverja, ki jo režira Clint Eastwood, gledalec pričakuje romantično gejevsko zgodbo. Roger Ebert sicer trdi drugače in pravi, da je čar filma ravno v tem, da ni portret geja, toda moje mnenje ostaja isto, saj so prav deli, kjer se Hoover in Tolson zbližujeta, kot sem že zapisal, najboljši od vsega. No ja, dobri so tudi deli, kjer Hooverja razjedajo notranji demoni, pa deli, kjer hrepeni po slavi kot kak filmski zvezdnik, ali še boljše, gangster, ki jih seveda prezira. Okej je tudi odnos s tajnico Helen Gandy, ki jo zelo solidno upodobi Naomi Watts, pa sekundni obiski pri predsednikih, ki se jih v njegovem maratonskem mandatu menja kar osem, toda celota ne navduši dovolj. Je dober film, toda moral bi biti odličen film, kar je vsaj zame glavni problem pri recenziranju. Jebat ga, od filma, ki ga režira Eastwood, pričakujem najboljši film leta. Če to ni, sem pač razočaran. Še posebej, če govori o tako zloglasni personi kot je J. Edgar Hoover, ta moralist, ki je pri ljudeh preziral tisto, kar je sam skrival v omari. Me pa čudi, da ga Eastwood v bistvu spoštuje, se mu na nek način celo romantično pokloni in ga prevečkrat prikaže kot pozitivnega junaka. Kot da bi se bal, da ga bodo zaprli, če bo povedal preveč. Ali še bolje, kot da je pozabil, da je Hoover že zdavnaj mrtev in da bi ga lahko v svojem filmu sesul na prafaktorje. Res nimam pojma zakaj se Eastwood tako zelo drži nazaj in zakaj tega filma ni raje režiral kak Oliver Stone, seveda, ko je bil v top formi in željan senzacij ter provokacij.

Ocena: 6/10

THE IRON LADY

Jp, igralska predstava Meryl Streep, ki legendarno Margaret Thatcher poosebi tako perfektno, da boste komaj dihali, je dosti boljša od samega filma, kar zna biti problem, ko hoče človek podati oceno o filmu kot celoti. Phyllida Lloyd, ki je Streepovo tako enkratno sprostila v filmu Mamma Mia, definitivno ni bila prava izbira za biografijo tako zloglasne politične figure, saj preveč časa nameni njenim blodnjam, premalo pa rečem, ki so jo zaznamovale v politiki oz. rečem, ki bi gledalca zanimale iz njenega privatnega življenja. Tole niti ni biografija Margaret Thatcher, tole je bolj Meryl Streep, ki igra Margaret Thatcher. Še en dokaz, da gre za najboljšo igralko vseh časov, ki mora letos kljub Glenn Close dobiti svojega tretjega oskarja. Če ga ne bo, je čas, da akademija zapre svoja vrata in jo neha zezati le z nominacijami. Vrhunski je tudi njen filmski mož Jim Broadbent, ki bi si zaslužil vsaj nominacijo, saj ji uspe parirati tudi takrat, ko je najboljša in ko je lahko vsem igralkam, ki so lani nastopile v kateremkoli filmu, nerodno. The Iron Lady, ki precej časa, kot sem že omenil, nameni ostarelim letom Thatcherjeve, ko ni več najbolj pri sebi, je torej labodji spev Meryl Streep, ki tako vrhunske vloge ne bo dobila nikdar več. Thatcherjeva, ta ponosna, konzervativna, samozavestna, karizmatična, trmasta in včasih tudi precej zoprna ženska, je Streepovi res pisana na kožo, saj je ne igra, ampak podoživlja, čuti, voha, grize in trga vsak centimeter njene biti. Film ji seveda pušča tudi precej idoliziranja, kar po eni strani ni slabo, po drugi pa je seveda velika napaka in enostransko prikazovanje življenja in dela znane osebnosti, o kateri film pravzaprav ne poda nobenega konkretnega mnenja.

Ocena: 6/10

 

3 komentarjev na “Recenzije: J. Edgar, The Iron Lady”

  1. Niko pravi:

    ah saj ima že 2 OSKARJA, ki nekateri lahko sammmooo sanjjajo. Lahko je vsaj zadovoljna da imaaa 2. Ne ne in ne letos morata zmagati ali Glen Close za mene je to pravo zezanje in sramota da si nominiran TRI KRAT ZAPORED IN POTEM ŠE DVA KRAT ZAPORED in ne dobiti oskarja to je zezanje ali pa seveda da zmaga Viola Davis in se ji tako opravičijo iz leta 2009 ko ji niso dali oskarji za osuplivo igro v doubt ko je sesula Penelope Cruz in sevda zato kr je biu film v katerem igra dober ter odigrala vlogo v Helpu vrhunsko

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Res je, ima dva, ampak tako zaprašena, da je čas, da dobi še tretjega. Jebat ga, glavni problem Glenn Close je pac Meryl Streep. Nimaš kaj.

  3. Recenzija: Mirror Mirror « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] Lilly Colins) prevzeti princa Alcotta, ki ga oslovsko igra Armie Hammer, sicer lani odličen v J. Edgarju. Da se razumemo, ni panike, da se film ne drži Grimmove in Disneyjeve špure in piči po svoje, [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !