Recenzije: The Artist, Extremely Loud & Incredibly Close

9.02.2012 ob 04:39

THE ARTIST

“We have to talk.”

The Artist, ki se mu na podelitvi oskarjev morda obeta kar deset kipcev, tudi pet glavnih za naj film, naj režiserja, naj scenarij in naj moško ter žensko glavno vlogo, je esenca filmske nostalgije. Je eksperiment, ki nas popelje v obdobje nemega filma. Je čistokrvni nemi film, ki nas spomni na čase, ko je bil zvok prekletstvo. Ko so mnogi filmarji in insajderji trdili, da bo zvok muha enodnevnica in da gre za atentat na filmsko umetnost, ki v svoji prvinskosti ne potrebuje govorjenih dialogov. Še celo Charlie Chaplin se je precej dolgo upiral zvoku, jebemti, da o številnih zvezdnikih nemega filma, ki jim ni uspel preboj v zvočni film, niti ne začnem govoriti. In The Artist na piko vzame točno takega zvezdnika, mešanico Rudolpha Valentina in Douglasa Fairbanksa, ki ga čaka usoda Johna Gilberta. Pa ne zato, ker ne bi imel okej glasu in ker bi izbral slabe zvočne filme, marveč zato, ker ga zvok ne zanima. Ker se noče podrediti trendom, ki jih narekuje studijski šef (izvrstni John Goodman), saj pravi, da je umetnik in da bo publiko še vedno navduševal s svojimi nemimi pustolovščinami. Da ga je povozil čas, seveda ni treba poudarjati, da je za vedno ostal v nemem filmu, pa je prav tako jasno že na sto kilometrov. Ravno zato mednapis, kjer mu žena (Penelope Ann Miller) reče: “We have to talk,” deluje tako zelo odlično, tako zelo preroško, tako zelo enkratno. Jp, ženin: “We have to talk,” je vsaj tako ikonski kot Jolsonov: “You ain’t heard nothing yet,” ki ga je izgovoril v prvem pravem talkieju The Jazz Singer leta 1927, ko štarta tudi naš The Artist. Jolson čveka, naš George Valentin, ki ga igra Jean Dujardin, pa hoče na vsak način molčati in pozabi, da se da zvočni film prodati s taglineom: “Garbo talks.” Valentin je pač iz nekega drugega časa, kjer zvok ni bil potreben. Ne zna se prilagoditi, ne zna iti v korak s trendi, ker je trmast, pa zavrne tudi pomoč vzhajajoče starlete Peppy Miller (Berenice Bejo), ki je kariero začela v sekundni vlogici enega izmed njegovih nemih filmov in se s pomočjo talkiejev prebila na sam vrh popularnosti. Tukaj The Artist, ta prečudovita, čarobna, artistična, atmosferska, genialno zamišljena, pogumna, izvirna in v svoji biti za svoje dobro sila preprosta mojstrovina, povoha tudi nekaj filma A Star is Born in nas spomni še na Brooksov zelo zabavni in domiselni Silent Movie, kjer je edini stavek spregovoril pantomimik Marcel Marceau. A nič zato, saj ni bistvo v tem, da odkriva toplo vodo, marveč v tem, da je leta 2011, ko nas vsi napadajo s 3Djem in bučnimi zvočnimi efekti, povsem avtohtoni nemi film. Niti ne eksperiment in poklon, ampak zares prava nema mojstrovina, kjer se zvok sliši le v sanjah glavnega junaka, ki ga Jean Dujardin, zaradi brčic in psička malo tudi Powellov The Thin Man, odigra tako zelo perfektno, da ne boste mogli verjeti. Nič slabša ni enkratna Berenice Bejo, ki bi jo lahko pred stotimi leti res prodali za obetavno filmsko starelto, recimo za kako Carmen Mirando, če upoštevam korenine in malo premaknem letnico. Res odličen film, ki nam da misliti, da je zvok morda res uničil filmsko umetnost in da so se najboljši filmi res končali v nemem obdobju, kar je sredi devetdesetih pogruntal tudi Igor Šterk, ki je svoj Ekspres, Ekspres posnel popolnoma brez dialogov in dokazal, da so prav dialogi ubili slovenski film. In če v spomin že kličem razne reference, ne morem mimo Plesa v dežju, kjer je Gene Kelly prav tako na lastni koži občutil težave igralcev, ki so naredili preskok iz nemega v zvočni film, da o Fredu Astaireu, ki ga Dujardin na koncu simpatično oponaša, niti ne govorim. Prelomen film, dejansko atentat na 3D in megalomanstvo Hollywooda, ki pa, kar je najpomembneje, začara tudi s svojo prepričljivo zgodbo, fotografijo, glasbo in prebrisano nastavljenimi prizori, kjer gledalec začuti stisko glavnega junaka in drži pesti, da se bo na koncu vse dobro končalo. Prav zato je The Artist bolj kot eksperiment in poklon, kot sem že povedal, v prvi vrsti zares perfekten nemi film, na katerega bi bil ponosen tudi Charlie Chaplin. Ali povedano drugače, The Artist je film, s katerim si boste spucali dušo, ki so jo umazali pop corn spektakli. Ultimativni predstavnik sedme umetnosti, ki nas vrže na začetek, ko sta brata Lumiere posnela tisti filmčič o prihodu vlaka na železniško postajo. Joj, kaj bi dal, da bi nemi film postal trend namesto 3Dja in da bi začeli v nemih verzijah znova izdajati kake zvočne uspešnice. To je po moje edini način, da se reši filmska umetnost, ki jo je zaflekal tudi zvok, napihnjen do plafona, z namenom, da skrije minuse na vseh ostalih prvinah filma.

Ocena: 9/10

EXTREMELY LOUD & INCREDIBLY CLOSE

Še en film, ki se bo letos potegoval za oskarja, poleg stranske vloge Maxa Von Sydowa celo za najboljši film leta, kar je močno pretirano in resnično nepotrebno. Pa očitno botrovano zaradi tematike o 11. septembru, ki še vedno pritiska na čustva Američanov, in z zgodbo, kjer glavni junaček Oskar (Thomas Horn) na prav poseben način preboleva smrt svojega očeta Toma Hanksa, ki je umrl v sesutju newyorških dvojčkov in tik pred smrtjo poklical domov na telefonsko tajnico, saj mali ni zbral poguma, da bi dvignil slušalko. Ne bom rekel, da film na nek način ni čaroben, toda žal je prevečkrat tudi sila patetičen, dolgočasen, razvlečen in celo tečen, pa s strani Thomasa Horna odigran premalo prepričljivo in sitno. Pa fatalno predolgo minutažo ima, še posebej zaradi dejstva, da Hanks in njegova žena Sandra Bullock dejansko le asistirata in mlademu Hornu, ki, kot sem že dejal, ni kos tako zahtevni nalogi, puščata glavno vlogo. Tudi Max Von Sydow, ta velikan sedme umetnosti, ki ga izjemno spoštujem že od otroštva, ko sem prvič videl Bergmanov Sedmi pečat, me nekako ni povsem prepričal z vlogo dedka, ki ne govori, ampak le piše in dečku pomaga iskati ključavnico, v katero bo pasal skrivnostni ključ, ki ga je našel v očetovi sobi. Sydow ni slab, itak da ne, toda za oskarja ga vendarle ne bi nominiral. Je pa zanimivo, da akademija letos pada na neme vloge, saj jih je poleg Sydowa navdušil tudi Jean Dujardin iz The Artista. Če rečem, da je Extremely Loud & Incredibly Close neke vrste pravljica, ne zgrešim kaj dosti, še boljša oznaka pa je drama, v kateri glavni junak pred kruto realnostjo pobegne v svoj svet, kot v filmu El laberinto del fauno, če raztegnem primerjavo. Ma en tak pretenciozen film je tole, če sem iskren, kot Benjamin Button, če se spomnim še enega takega filma, ki je ciljal na polno, dal pa bore malo. Vse je tako na videz kvalitetno, predano in zagreto, dejansko pa večkrat nezanimivo, patetično in luknjasto ter s premalo zares učinkovitimi in čustveno dovolj dobro zastavljenimi momenti.

Ocena: 5/10

 

12 komentarjev na “Recenzije: The Artist, Extremely Loud & Incredibly Close”

  1. Niko pravi:

    UF sm mislil da boš za extremly loud and incredibly close dal večjo oceno pričakoval sem 6 ali pa 7 saj se mi je zdel nekako boljši od moneyballa drugače pa moje mnjenje od nominaciji za max von sydowa in berenice in jeana se mi zdi taka da je s tem hotela akedemija dokazati da že ma poun drek te ku**eve 3-D tehnologije in dobre tehnologije pri filmu ki zdaj po tem takem je čedalje bol slabša če letos ne bi bilo Harry Potterja and deathly hallows part 2 misije nemogoče pa Kung fu pande 2 glede na 3-d tehnologijo bi že zdavni obupal in tudi avatar ni biu ne vem kaj ni niti približno tako izviren kot pravijo pa tudi 3-D tehnologija ni bila božanska no tako sm vsaj jas pričakoval drugače se bi pa čisto strinjal glede recenzije za Artist saj se spet vrača v tisti “ta pravi” Hollywood katerega ima akademija čedalje bol rada aja pa extremly loud je ekstremno podoben the blind sidu pač če me prau razumeš izlgeda da na to tudi rada akademija pada xD

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Moneyball tudi mene ni zares do konca navdušil, lahko pa rečem, da je vseeno boljši od EL & IC.

    Sem pa razmišljal, da je bilo lani res leto nemih filmov, saj je tudi odlična risanka Chico & Rita popolnoma brez dialogov, če me spomin ne vara.
    http://iztokgartner.blog.siol.net/2011/08/30/recenzije-chico-rita-phoebe-in-wonderland-skeletons/

    Avatar je bil šibek v zgodbi, ampak vrhunski v 3Dju, saj nas je res odnesel v nek popolnoma drug svet. Bil je daleč najboljši 3D izmed vseh, ki to poskušajo pa jim ne rata in s 3Djem celo pokvarijo film.

    Hm, kje za vraga pa si našel podobnosti z The Blind Sideom, tipičnim športnim filmom, pa res nimam pojma. Razen Sandre Bullock nima nič skupnega, pa še ona je tukaj povsem drugačen lik.

  3. Niko pravi:

    aha super da ti je bil animirani film chico and rita ušeč ker je meni biu super popoln a veš da ko so razglasili nominacije za oskarje za najboljši animirani sem takoj šou pogledat če imaš to recenzijo o chico and rita pa je nisem našel aja pa men ji bila izredno ušeč poimenoval sem jo kr animirana casablanca
    drugače pa ne chico and rita si zamenjal za illousionista ta film je biu predlani brez dialoga tudi super film priporočam tudi ta me spominja na artista drugače pa je chico and rita imel zelos uper dialoge zelo dober scenarij res dobra risanka drugače ti pa tudi priporočam risanko mary and max ki je tudi odlična (philip seyoumor hoffman in toni colette posodita glas)
    Avatar je biu vizualno gozd fotogrfija perfektn toda govorim o 3-d ki ni biu tako uzunaj js sm pričakoval da bodo stvari letele čez mene ta se bo to dogajalo pred in okoli mano ne pa nekaj centimetrov čez ekran

    za ELIC pa nemislim kot zgodbo ampak mislim kot izvedba oba sta si podobna pri tem da obadva imata dobro zgodba dobro je mišljena in zasnovana a salbo izvedena tako da smo pri obeh dobili slab izdelek čeprav smo mislili da bo odličen Sandrin način igre mi je biu pri obeh zelo podoben pa fotoggrafija obadva imata enake pluse in obadva imate enake pomankljivosti to sem misli kot do da sta si podobna ne pa po zgodbi in temi

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Vtipkaš naslov v “išči” na zgornji desni strani bloga, pa najdeš, ali pa v google naslov in zraven gartner, pa te tudi vrže k meni :)

    Vem, da je bil Iluzijonist brez ja, kot še boljši Les triplettes de Belleville istega avtorja, ampak zakaj imam v glavi, da je tudi Chico & Rita brez govorjene besede bil, da je bila samo muzika in pač zvočni efekti.
    http://iztokgartner.blog.siol.net/2011/05/19/recenzije-the-romantics-the-illusionist/

    Za Mary and Max mi en kolega nabija že dolgo časa, pa si še vedno nisem vzel časa :)

    Nop, Avatar ni tisti klišejski 3D, ki ga nekateri pričakujejo, ampak višja stopnja popolnoma novega načina filmanja. 3D je del zgodbe, ne pa efekt.

    Meni je bila Sandra tukaj okej, v The Blind Side pa katastrofalno slaba.

  5. alenka pravi:

    The Artist je res krasen, čeprav se mi je v drugi polovici en malček vlekel. Vseeno krasen izdelek, super igra, simpatično, gledljivo, ganljivo!

  6. Niko pravi:

    ja kr so bli zvočni efekti fuul dobri sam enki me zanima a ma Chico and Rita svoj pravi originalen soundtrack kr ga je res težko najt pa ne več če so tise originalne se mi zdi da so bol povzete iz starih pesmi da je un composer to povzel iz drugih skladateljev al pa ne vem al pa da ni pa da je originalen no to sam če veš slučajno?????

  7. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Mislim, da gre vsaj pri enih pesmih za originalni soundtrack:
    http://itunes.apple.com/gb/album/chico-rita-soundtrack-from/id431063675

  8. Niko pravi:

    ej hvala :)

  9. Recenzija: My Week With Marilyn « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] film. Je eden najboljših filmov lanskega leta, ki se da izvrstno gledati v večernem maratonu z The Artistom in Hugojem. Je film, ki potegne, navduši, očara in začara. In kar je najbolj pomembno, Michelle [...]

  10. Zmagovalci Oskarjev: Jean Dujardin « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] a vendarle ne nek posebej dober igralec, od katerega bi po The Artistu pričakoval presežke. The Artist je bil pač odlična prilika za raztur. Vloga njegovega življenja, ki ga bo morda pripeljala tudi [...]

  11. dr. Onyx pravi:

    Pri filmu EXTREMELY LOUD & INCREDIBLY BORING gre po moje za čistio birokratsko napako pri nominacijah za oskarja (glavnemu igralcu je namreč ime Oskar), ker drugače si jaz tega ne znam razložiti.

  12. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Verjetno imaš res prav :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !