Kulti in klasike: The Good, The Bad and The Ugly

3.02.2012 ob 04:31

THE GOOD, THE BAD AND THE UGLY

Tole je verjetno eden izmed najbolj znanih, legendarnih, kultnih in prelomnih filmov v zgodovini sedme umetnosti. Zares prava esenca filmanja s stilom, kjer zgodbo, ki v bistvu sploh ni nič posebnega, nad oblake popeljejo briljantna režija Sergia Leoneja, še boljša glasbena spremljava Ennia Morriconeja, dih vzemajoča fotografija Tonina Delli Collija, enkratni montažni prijemi Eugenia Alabisa in Nina Baraglija in seveda karizmatična igralska predstava treh glavnih protagonistov, Clinta Eastwooda, Leeja Van Cleefa in Elija Wallacha, ki so nepozabni in tako zelo markantni, da jih komaj nese en sam film. Prav imate, Leone, ta maestro filmske umetnosti in verjetno eden najboljših režiserjev vseh časov, je s tem filmom ubil klasični ameriški vestern. Ali še bolje, je pokazal kako se mora posneti vestern, če hoče v korak s časom. Klasični ameriški vesterni so konec petdesetih zaspali, Leone pa je žanr prebudil z energično, razigrano, samozavestno, pogumno, suvereno, akcijsko in divjo mojstrovino, ki je iz Clinta Eastwooda, ki je pred tem že nastopil v dveh nič manj legendarnih Leonejevih vesternih Za prgišče dolarjev in Za dolar več, naredila ikono filma. Četudi sta “bad” Leeja Van Cleefa in še posebej “ugly” Elija Wallacha, tako zelo enkratna, da jima gledalec komaj sledi, je prav Eastwoodov “good” tisti, ki naredi tale film. Pončo, klobuk, neobrit obraz, pištola in cigara je vse kar Eastwood potrebuje za to nepozabno vlogo. Za to igralsko bravuro telesne mimike, ki ne rabi kaj dosti dialogov. Ki rabi le ostre poglede in close upe kamere, da gledalca strese do kosti.

Prav ti close upi, ti prebrisani in dejansko kičasti montažni prijemi, so iz tega filma naredili tako legendo. Tako zelo markanten in očarljiv špageti vestern, kjer bi si mnoge posamezne sekvence zaslužile še en film. Še posebej tista na koncu, ko se odvije osupljivo zrežiran in izjemno napet ter živce parajoč strelski obračun med glavnimi junaki, no ja, antijunaki, ki si nazive good, bad in ugly med sabo podajajo kot po tekočem traku. Zanimiv je tudi tisti del zgodbe, ko se Wallach in Clint, Tuco in man with no name, ki ga Tuco kliče Blondie, znajdeta na prizorišču bitke med severom in jugom, kar je nepozaben preplet vesterna in vojnega filma, ki se ga na tak način ne spomnim v nobenem drugem celovečercu. Clintova enovrstičnica: “I’ve never seen so many men wasted so badly,” to samo še potrjuje. In pozor, to je tipični mačo film, kjer ni prostora za ženske. Niti kurb ni kot v vsakem drugem vesternu. Kaj šele ljubezni, na katero glavni junaki niti ne pomislijo. Dve ženski sicer sta, pa še to samo zato, ker se tam znajdeta po pomoti. To je film, ki ne rabi žensk, film, kjer ni prostora za ženske like, sto odstotni moški film, kjer moški ne rabi ženske, da je pravi moški.

Tokrat sem si ogledal tako imenovano extended verzijo, kjer je nekaj dodanih prizorov, ki jih pred tem še nisem videl, saj je tale film pri meni ostal v zaprašenem spominu iz otroštva. Nekaj jih je dobrih, nekaj pa bi jih lahko ostalo tudi na montažnem pultu, saj se mi zdi, da malce ustavijo tempo in ranijo veličastnost, ki spremlja celoten film. Pa še vedno me moti dejstvo, da se italijanskim igralcem vidi ameriška sinhronizacija, saj usta odpirajo po svoje, zato bi si rad enkrat privoščil tudi avtohtono italijansko verzijo, če sploh obstaja. Me pa zanima ali so v njej dublirali Clinta, Van Ceefa in Wallacha, ki so edini trije, ki zdaj govorijo s svojim pravim glasom. So pa to malenkosti, ki ne znižajo veličine tega odličnega filma, tega ultimativnega špageti vesterna, ki je, kot sem že povedal, ubil poosebitev ameriškega filma, žanr vesterna, kjer pred Leonejem ni bilo prostora za take skulirane finte. The Good, The Bad and The Ugly, v italijanskem izvirniku Il buono, il brutto, il cattivo, je film, ki mu čas ne more do živega. Je film, ki z vsakim desetletjem postaja bolj svež, bolj inovativen, bolj kul in bolj zanimiv. Je ikona sedme umetnosti, ki so jo posnemali mnogi režiserji, a je nikomur ni uspelo preseči, niti se z njo izenačiti. Tudi zaradi Clinta seveda.

Ocena: 9/10

 

19 komentarjev na “Kulti in klasike: The Good, The Bad and The Ugly”

  1. colt45 pravi:

    Prav imaš, takšnih ne delajo več. Prav pogrešam kakšen dober western.

  2. Bigger Than Life Bigger Than Life pravi:

    Ja, ta film je tako prekleto dober, da je zaradi svoje absolutne žanrske popolnosti v prav vseh elementih filma že skoraj nadžanrski. Uživam, vsakič, ko ga gledam, sploh pa v kinu.

    Ga pa ni čez The Wild Bunch, ki pa je seveda druga zgodba. Če je Leone ubil klasični ameriški vestern, potem je Peckinpah v pristnem ameriškem vesternu upodobil smrt Divjega zahoda.

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    The Wild Bunch je poglavje zase, res pravi film, jebemti, toda prepričan sem, da ga brez Leoneja Peckinpah ne bi nikoli posnel. Leone je bil prvi, ki je upal sesuti ameriške sanje o Divjem zahodu in posneti film, ki je žanr izumil na novo ter ga obrnil v povsem drugo smer. Je pa res, da je bil tudi The Wild Bunch ikonski film, ki so ga posnemali mnogi drugi, tudi John Woo, ki mu dolguje vse tiste slow motion baletne dih vzemajoče pizdarije. Jp, The Wild Bunch je film, ki je nasilje dvignil na nov nivo in iz prizorov smrti ustvaril krvavo poezijo. Pred leti sem ga uspel ujeti v kinu, kar mi za The Good, The Bad and The Ugly žal še ni uspelo. Po moje more biti nepozabno doživetje ves ta faking widescreen.

    So mi pa zanimivi tudi vesterni Budda Boetticherja, todi on je v glavo jebal vse klišeje žanra, če prav pomislim.

  4. Bigger Than Life Bigger Than Life pravi:

    Budda Boetticherja pa ne poznam. Mogoče kakšen nasvet, s katerim začeti?

    Meni so tudi novodobni vesterni zelo všeč. Iz zadnjih let recimo zlasti True Grit in pa Proposition, ta me je sploh vrgel.

    Vestern je fanatstičen žanr. In vsaka nova filmska dekada, potem ko že misliš, da je mrtev, mu da nekaj novega. Brezčasen žanr za filmske romantike.

  5. AndrejM pravi:

    Devetka? Film je tako fantastičen, da tudi kakšne malenkosti, ki bi v drugem filmu motile, v njem postanejo nepogrešljivi del filma. No, če je tole devetka, potem bi si kakšen adrenalinski zmazek s kakšnim veleprecenjenim scientološkim zvezdnikom zaslužil kakšno ubogo trojko.

  6. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Bigger, od Boetticherja za začetek predlagam The Tall T. Tudi meni je nekaj dobrih od novih, Proposition je že en tak, odličen film, eden najboljših leta 2005, medtem ko sem bil na True Grit precej razočaran. Je eden bolj precenjenih filmov bratov Coen.

    Andrej, najbolj trapast argument pri podeljevanju ocen se mi zdi to, da nekdo oceno enega filma primerja z oceno drugega. To enostavno ne gre, saj so si filmi preveč različni med sabo.
    O tem sem na veliko pisal tule, pa še vedno ne vem zakaj se moram ponavljati:
    http://iztokgartner.blog.siol.net/2010/01/15/filmi-brez-katerih-ne-bi-bilo-leta-2009/
    Glede Misije nemogoče 4, tako zelo vrhunska je, da si znotraj svojega žanra in še širše zasluži čisto desetko. Eden najboljših filmov lanskega leta je, morda celo najboljši. Tom Cruise pa že dolgo ni bil tako zelo dober in prepričljiv. Če kdo ni precenjen, je to Cruise, to oznako si pred njim zasluži vsaj 30 drugih igralcev, ki dobivajo mastne honorarje in naslovke časopisov, njihovi filmi pa so za en kurac, pa tudi denarja ne prinesejo. Cruise ima vsaj renome in rezime, vreden statusa, ki ga izvaja in uživa. O tem zame ni nobene dileme. Ali ko je nekoč na neki podeltvi oskarjev dejal Billy Crystal:”Pa pravijo, da ni več pravih zvezd, dame in gospodje, Tom Cruise.”

  7. Bigger Than Life Bigger Than Life pravi:

    Bigger (napačno si natipkal moje ime):))

  8. tomo pravi:

    Ooo to ti je neponovljiva klasika,škoda ker je Lee van Cleef malce prezgodaj zapustil ta svet,ker mi je všeč njegov strah vzbujajoči alter ego.Pa For a Few Dollars More tudi ni slab film,ki je pravzaprav nadaljevanje te zgodbe čeprav je prej bil posnet pa še Lee van cleef je tudi notri ki igra brata od Senteze.

  9. Bigger Than Life Bigger Than Life pravi:

    Meni je bil True Grit z vsakim novim gledanjem (3 x v kinu) bolj všeč. Čudno se mi zdi, da ti ni bil všeč.

  10. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    BiGGer, morda bi mi moral dati še eno šanso, ampak preprosto ni časa, da bi tekoče filme gledal večkrat, saj je preveč novih na sporedu.

    Tomo, Cleef je bil resnično eden izmed najbolj karizmatičnih filmskih negativcev ever. Še na grobu mu piše “Best of the Bad”. Umrl je od srčne kapi leta 1989, a vseeno se mi zdi, da ne bi več kaj dosti igral, saj so prišli drugi časi, ki so prinesli drugačne vrste negativcev. Cleef je bil old school in je prav, da se ga tako tudi spominjamo.

  11. Taras pravi:

    “Glede Misije nemogoče 4, tako zelo vrhunska je, da si znotraj svojega žanra in še širše zasluži čisto desetko.”

    A The Good, The Bad and The Ugly pa si znotraj svojega žanra ne sasluži najvišje ocene?

    Smešno.

  12. Sadako pravi:

    y0 Iztok, malo si se se zatipakl pri oceni, saj vem da si mu hotel dati čisto 10.

    Sicer pa ja kot si napisal prefrigani filmski prijemi in odlična igralska zasedba so iz preprosto zastavljene zgodbe naredi zame osebno najboljši film vseh časov. Še vedno se močno zabavam ob mačo enorstičnicah, ob zaključnih prizorih pa sem itak povsem naježen. No, pa tudi kadar srknem kakšno pivo preveč se zna zgoditi, da se na vsem lepem začnem dreti tisto famozno AaAaA Va va va…

  13. AndrejM pravi:

    Mene holivudsko A sranje s čim več efekti in precenjenimi zvezdniki več ne privlači, niti kot poceni zabava na televiziji ne. Ko gledaš, v ozadju kar slišiš “studip shmucks, give me money” in to je ves point, nič več. Zadnji trije filmi, ki sem jih gledal v kinu, so bili slovenski, poljski in francoski in vsak je bil vreden vsakega eura, ki sem ga plačal za ogled.

  14. AndrejM pravi:

    Hehe, am I studip or stupid?

  15. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    AndrejM, še vedno je treba ločiti dobro in slabo hollywoodsko sranje. Pa problem je, če od Misije nemogoče pričakuješ poljsko ali francosko romantično komedijo :)

    Sadako, devetka zaradi stvari, ki sem jih opisal v zadnjem odstavku. Vem, da je tole tvoj najboljši film vseh časov, pa vem tudi, da je tudi meni prekleto dober, a tako daleč, da bi bil med najboljšimi ever ne bom šel. Tudi v žanru vesterna se najde kak primer, ki ga poseka. Kak Fordov ali Hawksov recimo, morda celo Peckinpahov The Wild Bunch. Pa še kaj bi se našlo. Rekel bi, da je bolj najbolj legendaren kot zares najboljši od vseh.

  16. Bigger Than Life Bigger Than Life pravi:

    “Rekel bi, da je bolj najbolj legendaren kot zares najboljši od vseh.”

    To si dobro zadel.

  17. Sadako pravi:

    Aja, kar se pa tiče tvoje gonje po avtohtoni italijanksi verziji, te morem razočarati. Kolikor je meni znano je tudi avtohtona verzija “sinhronizirana”. Se pravi vsi trije igralci in tudi nekaj stranskih so na filmskem setu bolj kot ne samo odpirali usta in govorili stvari, ki bi se čim bolje ujemale s kasnejšo sihrnonizacijo. Navsezadnje je bil kar dobršen del zasedbe ameriški oz. španski. Tako da gre po moje za isti šmorn.

    Random trivia: Clint je svoj značilno nasikano frajerski način govora u bistvu pobral po igralcu, ki ga je sinhroniziral v prvem delu špageti trilogije.

  18. IZTOK faking GARTNER » Kulti in klasike: Dirty Harry (1971) pravi:

    [...] poseben in zanimiv lik, da gledalec komaj verjame. In ko smo že pri Leoneju, to, kar je bil The Good, The Bad and The Ugly za žanr vesterna, je Dirty Harry za žanr policijskega filma. Če rečem, da Harry sesuje žanr, [...]

  19. IZTOK faking GARTNER » Recenzija: Django Unchained pravi:

    [...] rasna pizdarija in eden najboljših filmov lanskega leta. Na kratko, Blazing Saddles sreča The Good The Bad and Ugly, ali še bolje, vestern sreča blaxploitation, v svoji najbolj fatalni obliki [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !