Arhiv za Februar, 2012

Recenzije: Sleeping Beauty, Brownian Movement

29.02.2012 ob 22:36

SLEEPING BEAUTY

Žanr erotičnega filma je zadnja leta praktično mrtev. Vse kar ostane so erotični filmi, ki seks ubijejo. Ali še bolje, ki iz seksa naredijo trpljenje, travme in nelagodje, tudi za gledalce, da se razumemo. In Sleeping Beauty, ta zelo provokativna, depresivna, mučna, pretresljiva in šokantna erotična drama, ki jo je režiserki Julii Leigh pomagala posneti Jane Campion, režiserka kultnega Klavirja, je natanko tak film. Je zgodba, ki nam pobere željo po erotiki in nas spravi v moreče razpoloženje. Glavna junakinja Lucy (ravno prav statična, sterilna in nezainteresirana Emily Browning), sicer bolj sleeping kot beauty, namreč sprejme službo v prestižni aganciji madam Clare (ravno prav nonšalantna Rachel Blake), kjer ostarele bogataše zabavajo mlada dekleta. Najprej s pomanjkljivo oblečeno strežbo, nato pa še v postelji, kjer pa, pozor, pozor, zaigrajo trupla, ali bolj natančno, kjer jih Clare uspava in da na razpolago poletnim starcem. Jp, stranke, impotentni, zagrenjeni in zdolgočaseni dedki, si želijo negibnih mladenk, nad katerimi se lahko izživljajo. Brez penetracije in s čiki na goli koži, ko se jim zahoče. Možakarji si želijo truplo, ker so tudi sami dejansko že na pol v grobu. Želijo si Trnuljčico, mlado golo dekle, ki so ji kos le takrat, ko se nažre uspavalnega praška. Pretresljiv in šokanten film, pa večkrat tako zelo zajeban in neprijeten, da ga ne priporočam nežnim dušam. Pa vsi ti goli starci, ki se pohotno sklanjajo nad mlado Emily Browning, grozljivo in realistično do konca. Odlična je tudi atmosfera, pa nek tak strašljiv filing je prisoten ves čas zgodbe. Ne bom rekel, da film nima napak in da nekajkrat ne udari s popolnoma nepotrebnimi forami, toda celota učinkuje. Celota je zelo posebna in skrajno neugodna reciklaža Trnuljčice, ali če hočete, Disney ta perverzneže, ki bo gledalcu še dolgo časa stiskala dušo, mu dala misliti in ga držala tam, kjer držijo le takšne šokantne zgodbe. Pa dobro je to, da se kamera približa, ko je treba, in umakne, ko je dovolj in ko začuti, da bi šla predaleč, če bi še kazala kader. To pa je umetnost, tista prava mera provokacije in kvalitetne zgodbe.

Ocena: 7/10


BROWNIAN MOVEMENT

Ko smo že pri erotičnih filmih, ki ubijajo seks, tule je Brownian Movement, nizozemska erotična drama, ki iz seksa naredi tako nelagodje, da bi gledalec najraje pogledal stran. Glavna junakinja Charlotte (Sandra Huller) svojega čednega moža Maxa (Dragan Bakema) namreč vara s skrajno neprivlačnimi tipi, sicer svojimi pacienti, ki jih pobaše po pregledih v bolnici. Charlotte je ženska, ki jo vzburjajo grdi moški. Bolj kot je moški grd, bolj je navdušena. Kosmat hrbet, debel trebuh, bolna koža starca in možakar, ki izvaja čudne prijeme s prsti, so njena scena. Lahko bi rekel, da jo palijo anomalije, če bi malce pretiraval. Celo stanovanje si najame za srečanja, ki jih seveda skriva pred možem. Okej, film je sprva še nekako zanimiv in ravno prav čudaški, da pritegne pozornost gledalca, toda potem rata zatežen, dolgočasen, prazen in tečen. Pa brez pomena in poante, če prav pomislim. Pač zmešana baba z zmešanimi spolnimi željami, ki jo potem useka občutek krivde, ki ga film skuša prenesti še na gledalca in ga načrtno zamori, mu teži in ga spravlja v depresivno stanje. Provokacija resda štima, toda to je za celotni učinek tokrat premalo.

Ocena: 4/10


Jodi vs. Pingvini

29.02.2012 ob 20:07

Jodi očitno ne mara pingvinov. Najprej se je delal, da ga nič ne moti in da je vse okej, če je v njihovi družbi, potem pa je pokazal pravo razpoloženje in povsem podivjal.

Šalo na stran, če bi drugo fotko ujel kje na netu, bi bil prepričan, da gre za fotomonatžo. Hudiča no, le koliko šans je, da psiček pred fotko pingvinov ravno v trenutku, ko ga slikaš, naredi tako faco in deluje kot podivjan pingvin, ki se pač pizdi na turiste ali pa panično beži pred morskim levom in kriči na pomoč.

Slovo zimi

29.02.2012 ob 10:20

Letošnja zima je bil zelo ostra, saj se je kazalec spustil celo do 20 stopinj pod ničlo, če si zunaj skakal ob najbolj čudni uri. Človek se še nekako obleče, pri psu pa je malce bolj zajebano, še posebej, če na sebi ne prenese nobene cunjice, kaj šele tistih simpatičnih čeveljčkov, ki so jih letos v pasjih trgovinah prodali na tone. Če je pes velik, še gre, če je majhen pa mraz čuti še toliko bolj, saj ima trupek čisto pri tleh, da o nogicah, kjer mišice zmrznejo pri minus 10, niti ne začnem govoriti.

In naš mali Jodek, ki sneg sicer obožuje in bi zunaj kljub mrazu skakal po cele ure, je bil letošnjo zimo precej bogi. V telo ga po moje ni zeblo, saj ima precej dlak, pa tudi nenehno je bil v zagnanem gibanju, toda izdale so ga nogice, ki jih je bilo treba med sprehodom masirati in greti s toplo sapo. Ko je mišica zmrznila, se je ustavil, pogledal proti meni in mi dal vedeti, da rabi masažo, da lahko nadaljuje sprehod. Prav zasmilil se mi je s temi otožnimi pogledi, kjer je točno vedel kaj ga matra oz. da mu lahko le jaz pomagam. Tudi tiste čeveljčke, ali še boljše, usnjene nogavičke, sem mu kupil, ampak ni šlo, ni jih prenesel na sebi. Z zobni si jih je potegil dol, ko jih je imel na sebi, pa itak ni znal hoditi in je šepal ter bil totalno nesrečen kljub neštetim poskusom, da bi se zadeve navadil.

Mene letošnja zima sicer ni preveč motila, toda vedno znova sem bil zaskrbljen za Jodija in sem iskal načine, da ujameva najbolj ugodne ure za hitre sprehode. Do minus 10 je še šlo, ko je pritisnilo še bolj, pa je vedno znova nastala panika z nogicami. Sol mu ni škodila, saj sva redno prala in s kremo mazala blazinice, toda mišice ali pa kosti, nimam pojma, so delale probleme. Upam, da to pri psu ne povzroča kake revme na stara leta, a treba je bilo ven opravit nujno potrebo in druge možnosti enostavno nisem našel.

Zdaj je zime hvala bogu konec, vsaj tiste divje, ko se temperatura spusti na stopnjo sibirskega mraza. Po dnevi je že pravo spomladansko vreme, ponoči pa se kazalec ustavi nekje pri ničli. Jodiju je itak vseeno, on komaj čaka, da gre ven, pa četudi je dež, sneg ali sonce. Vse bi dal, da bi šel ven. Kot vsak zdrav kuža. Sem pa komaj čakal, da mine ostra zima, da sva lahko spet brez skrbi in lahko zunaj ostaneva tudi več časa ter letava po mili volji in brez strahu za nogice.

Zmagovalci Oskarjev: Octavia Spencer

29.02.2012 ob 01:06

Po moje ne bo čisto nič narobe, če odkrito priznam, da se leta 1972 rojene Octavie Spencer, ki je v nedeljo pometla s konkurenco v kategoriji za najboljšo stransko vlogo, ne spomnim iz nobenega drugega filma. To je pravzaprav čudno, saj je pred The Helpom, ki jo je dvignil med najbolj aktualne temnopolte igralke generacije, nastopila v filmih A Time To Kill, Spider-Man, Coach Carter, Bad Santa, Never Been Kissed, Big Momma’s House, Halloween II in recimo Seven Pounds. Resda v mini vlogicah, pa vendar dovolj opazno, da je ne bi smel zgrešiti. Ne bom rekel, da je nisem poznal in da sem jo v The Helpu videl prvič, toda obraza nisem znal povezati z imenom, pa tudi njene tv vlogice v Ugly Betty, CSI, The Big Bang Theory, NYPD Blue, ER in Dharma & Greg so šle mimo mene. Je pa zanimivo, da je bila njena mama v resnici služkinja, se pravi, da je svojo Minny v The Helpu verjetno tako zelo prepričljivo odigrala tudi po zaslugi lastnih spominov iz otroštva. Octavia je zdaj na vrhu, kjer jo čakajo dobre vloge v dobrih filmih. Če bo pametna in če bo imela srečno roko pri izbiri, lahko traja dolgo, saj ima tisti prikupni faktor, ki je tako zelo všeč gledalcem. Tisto zabavno in simpatično noto, ki jo gledalci pri zvezdah, ki niso ravno tipične lepotice, obožujejo.

Samo Horvatič feat. Iztok Gartner

29.02.2012 ob 00:44

O nedavnem koncertu Sama Horvatiča sem že pisal nekaj časa nazaj, sem pa danes dobil tri fotke, ki se mi zdijo res kul, zato jih enostavno moram zalimati na blog. Je pa to moment, ko sva s Samom odpela najin duet Vse kar ne smeš naredi zdaj.

Zmagovalci Oskarjev: Jean Dujardin

28.02.2012 ob 08:33

Leta 1972 rojeni Jean Dujardin, zdaj prvi francoski igralec z oskarjem, je na domačem terenu že dolgo časa velika zvezda. Pri nas smo ga, če se ne motim, videli v stupidnih komedijah Brice de Nice in Les Dalton, v Franciji pa si je popularnost že v devetdesetih pridobil s svojo komično kabare točko, kasneje s tv serijo Un gars, une fille, nato pa še s filmom OSS 117: Cairo, Nest of Spies, kjer je igral seksističnega tajnega agenta Huberta Bonisseurja de La Batha, ki je v Franciji seveda kultna roba. Zanimiv možakar, francoski George Clooney, kot mu radi rečejo domačini, a vendarle ne nek posebej dober igralec, od katerega bi po The Artistu pričakoval presežke. The Artist je bil pač odlična prilika za raztur. Vloga njegovega življenja, ki ga bo morda pripeljala tudi do Hollywooda, kjer pa po moje ne bo držal dolgo. Pa tudi malo Roberta Benignija je v njem, če prav pomislim. Oba sta iz Evrope, oba sta pobrala oskarja, oba znata pokati frise. Dujardin, ki mu je ravno doma ušla nagrada za najboljšega igralca, kar je precej ironično, je ta hip na vrhu sveta, je novi up francoskega filma in superzvezdnik, ki si bo lahko nekaj časa po mili volji izbiral nove projekte.

Sacha Baron Cohen na oskarjih

27.02.2012 ob 17:26

Ne bom rekel, da mi je Cohen vedno zabaven, toda ko se potrudi in pade v dogajanje, je odličen. Je edini komik, ki svoje filmske karakterje za promocijo novega projekta fura na tako nor in zanimiv način. Spominja me na Petra Sellersa, tako dobro zna pasti v karakter, da je že strašljivo. Najprej je bil Ali G, nato je bil Borat, potem Bruno, sedaj pa je admiral Aladeen, glavni junak svoje nove komedije The Dictator.

Da je na oskarje prišel v liku, je jasno, da bo naredil pizdarijo na red carpetu, pa je bilo seveda pričakovano. In naredil je kul štos, no ja, ne vem če tudi za voditelja Ryana Seacreasta, ki mu je pošteno umazal obleko, ampak zadeva je zažgala in postala glavna novica letošnje prireditve. Cohen je namreč v žari kao prinesel pepel preminulega diktatorja Kim Young Illa, svojega double’s tenis partnerja, rekel, da si je Kim vedno želel na oskarje in potem pepel “po nesreči” stresel na Seacresta.

Hudičevo odštekan moment, pri katerem pa me vendarle zanima ali je bil s Seacrestom dogovorjen ali je vse prišlo spontano, morda celo tudi zanj, ko se je pač tisti hip odločil, da bo izvedel ta štos.

YouTube slika preogleda

Oskarji 2012

27.02.2012 ob 02:00

Začnimo z mojimi favoriti in napovedmi, ki sem jih na blogu nizal ta teden:

Šov se, če sem poštekal prav, začne ob enih zjutraj. Komaj čakam, saj je letos res napeto do zadnjega in dejansko nimam pojma kdo bo na koncu res zmagal.

Začela se je rdeča preproga, začnimo tudi mi.

Na levi Michel Hazanavicius in Berenice Bejo, režiser in glavna igralka The Artista, na desni pa Michelle Williams, nominiranka za My Week With Marilyn. Za njeno obleko so vsi spuščali dušo, jaz pa bom rekel, da so imele mnoge druge še dosti lepše obleke.

Ne levi George Clooney, nominiranec za The Descendants in The Ides of March, s svojo punco Stacy Keibler, na desni pa Viola Davis, nominiranka za The Help.

Na levi Melissa McCarthy, nominiranka za Bridesmaids, na desni pa Jessica Chastain, nominiranka za The Help.

Na levi Jonah Hill, nominiranec za Moneyball, na desni Rooney Mara, nominiranka za The Girl With the Dragon Tattoo.

Na levi neuničljiva Jane Seymour, ki jo vedno znova vabijo na take prireditve četudi v filmih skorajda ne nastopa, na desni pa Octavia Spencer, nominiranka za The Help.

Na levi Glenn Close, nominiranka za Alberta Nobbsa, na desni pa Milla Jovovich, ki je doslej niso povohale niti nominacije.

Na desni Jean Dujardin, nominiranec za The Artista, na levi pa Kenneth Branagh, nominiranec za My Week With Marilyn.

Na levi Gary Oldman, nominiranec za Tinker Tailor Soldier Spy, na desni pa Christopher Plummer za Beginners.

Na levi Sean Combs, ki bi ga rad še kdaj videl v kaki okej vlogici, saj se mi zdi, da ima talent, na desni pa Sacha Baron Cohen, edini komik, ki se tako zagnano transformira v like, ki jih igra.

Na levi Jennifer Lopez, ki po moje ne bo nikoli snela oskarja, na desni pa legendarni James Earl Jones, ki bi oskarja že zdavnaj zaslužil pa očitno ni imel sreče.

Na levi Cameron Diaz, ki bi lahko morda nekoč dobil kak kipec, saj ni slaba igralka, na desni pa Meryl Streep, nominiranka za The Iron Lady.

Na desni Antonio faking Banderas z ženo Melanie Griffith, na levi pa lanska zmagovalka Natalie Portman. Banderasu bi letos dal nominacijo za Kožo v kateri živim, magari za gušt in namesto Brada Pitta.

Na levi brez dvoma najbolj zanimiv par večera, John Corbet in Bo Derek, na levi pa Colin Firt, lanski zmagovalec.

Na levi Penelope Cruz, ki bo letos le prezenterka, na desni pa Sandra Bullock, ki se ji je po zmagi za Blind Side podrl svet.

Na levi Steven Spielberg, nominiranec za War Horse, na desni pa Nick Nolte, nominiranec za Warriorja.

Na levi Brad Pitt, nominiranec za Moneyball, s svojo Angelino, s katero sta zadnja leta najbolj zvezdniški par ever, na desni pa Max Von Sydow, nominiranec za Extremely Loud & Incredibly Close. Jp, Pittu bi dal oskarja za dober izgled. Ne postara se, pa da ga jebeš.

Dovolj poziranja, gremo na šov:

  • Evo ga, Morgan faking Freeman, prvi prezenter na odru. Tako se začne, jebemti, tako se začne.
  • To je on, Billy Crystal, ki končno spet vodi oskarje. Najboljši je, pa tako zelo zabaven, da pokam od smeha. Uvodni filmček, kjer je bil glavni tudi Justin Bieber, je bil super, uvodni song, kjer je Crystal tako kot vedno omenil vse filme, pa presežek zadnjih let. Crystal je majstor, zato je škoda, da je bil vmes jezen na akademijo in je obrnil hrbet. To, da je Eddie Murphy rekel ne, je super, saj so točno zato poklicali Crystala. Je pa Crystal v tej vlogi že devetič.
  • Evo ga, prvi oskar za Huga, za najboljšo kamero oz. fotografijo, iz rok vedno zabavnega Toma Hanksa. Zaslužena zmaga. Če Huga kaj ima, je to vrhunska fotografija.
  • Evo ga, drugi oskar za Huga, za najboljšo scenografijo. Spet zelo zasluženo. Če Hugo kaj ima, je to vrhunska scenografija.
  • Hm, mar to pomeni tudi končno zmago za Huga? Povsem mogoče, jebemti.

  • Evo ga, prvi oskar za The Artista, za najboljše kostume, itak, komu drugemu pa. Za make up pa filmu The Iron Lady. Hm, jaz bi ga raje dal Albertu Nobbsu. In da ne pozabim, obe kategoriji sta podelili Jennifer Lopez in Cameron Diaz.
  • Ni odveč, če poudarim, da so mi filmski kolaži totalni zakon, kot kratki spomini igralcev. Ob kolažih se mi vedno orosijo oči, saj me primejo spomini in nostalgija. Nimaš kaj, I Love Movies. Big Time.
  • Jeeeeeeeejjjjjjjj, moje prvo veselje za zmago filma A Separation za najboljši tujejezični film. Ostalih štirih resda nisem gledal, toda prepričan sem, da niso mogli biti boljši od te mojstrovine. Bravo, akademija, tako se dela. Podelila pa je Sandra Bullock, ki je bila zelo zabavna s svojo nemščino. Sem pa v tej kategorijo vendarle pogrešal Kožo v kateri živim. Očitno je bila preveč nora, da bi si jo upali nominirati.
  • The Black is Back, jp, OCTAVIA SPENCER je zmagala za najboljšo stransko igralko za The Help. Bila je favoritka. Če ne bi zmagala, bi bil zelo presenečen. Pa objokan moment, tisti pravi oskarjevski top shit, ki ga imam tako zelo rad, ko razglasijo zmagovalko. Četudi je bila Janet McTeer boljša, sem zmage za Spencerjevo zelo vesel. Če se ne motim, pa je prva po Whoopi, ki je kot temnopolta igralka slavila za najboljšo stransko vlogo.

  • Fora z The Wizard of Oz je bila hudičevo smešna.
  • Oskar za montažo je snel The Girl With the Dragon Tattoo, kar je slaba odločitev, zelo, zelo slaba. Zanič film, tudi zmontiran dolgočasno. Tudi dvorana ni bila kaj dosti navdušena. Itak.
  • Evo ga, tretji oskar za Huga, za sound editing. Kul, ampak tu so bili Transformerji nepremagljivi. To je po moje krivično.
  • Evo ga, četrti oskar za Huga, za sound mixing. Spet mimostrel, spet bi morali zmagati Transformerji. Če Transformerji kaj imajo, je to faking kul sound, jebemti.
  • Robert Downey Jr. je spet raztural, tako se pride na oder in tako se dela štose. Downey take fore obvlada v nulo, Downey je za take fore največji car. Pa tudi Gwyneth Paltrow se je dobro držala. So bili pa mulci iz najboljšega dokuja Undefeated precej nadležni.
  • Evo ga, Chris Rock, nekoč tudi voditelj oskarjev. Smešen model, od nekdaj. In zmaga za Ranga, za najboljšo risanko, jeeeeeeejjjj, prava odločitev. Rango je mojstrovina, pa četudi sem potiho navijal tudi za Puss in Bootsa. Sem pa  tej kategoriji pogrešal Winnieja the Pooha, ki bi moral nadomestiti  A Cat in Paris ali pa Pando. Saj res, kaj pa Chico & Rita, ravno tako mojstrovina, morda celo boljša od Ranga.
  • Evo ga, peti oskar za Huga, za vizualne efekte. Hm, čudna zmaga glede ne ostale nominirance, ki so na tem področju bolj razturali. In pohvala za podeljevalski par Ben Stiller in Emma Stone, ki sta bila vrhunska.
  • Končno, v pizdo milo materno, končno oskar za CHRISTOPHERJA PLUMMERJA za Beginnerse. Pri 82-ih je najstarejši zmagovalec ever, njegov govor pa je bil govor veterana, ki obvlada in točno ve kaj mora reči. Malo mi je bilo žal za Sydowa, ki je ravno tako še vedno brez oskarja, kar je taka sramota, da boli glava. Plummer je bil seveda favorit, toda če bi izbiral, bi oskarja vendarle podelil Branaghu, ki je bil v tej kategoriji zame najboljši.

  • Billy mi v monologih ni ravno presežek, toda ko udari skeč, je nepremagljiv. In finta o tem kaj si mislijo nekateri zvezdniki v dvorani, je bila odlična.
  • Evo ga, drugi oskar za The Artista, za glasbo Ludovica Bourcea. Okej odločitev, čeprav sem vedno znova fan Johna Williamsa.
  • Četudi sem za najbolšo pesem vesel zmage komada Man or Muppet, ki je odlična, je tale kategorija letos sila čudna in osiromašena. Nimam pojma v čem je fora. Nimam pojma zakaj ni nihče pel nominiranih pesmi, nimam pojma zakaj so nominirali le dve, nimam pojma zakaj so tako debilno pozabili na Mary J. Blige iz filma The Help. In da mi ne uide iz spomina, podeljevalca Will Ferrell in Zach Galifianakis sta bila noro smešna. Pa tako zelo sta tumbala s činelami, da je Bradu Pittu premikalo lase. Kul moment, eden najbolj zabavnih do zdaj.
  • Sem čuden, če rečem, da me ekipa Cirque de Soleil ni pretirano navdušila s svojo točko?

  • Prirejeni scenarij za The Descendants, dobra odločitev, nimam kaj dodati, pa četudi sem navijal za Tinker Tailor Soldier Spy. Za izvirni scenarij pa je slavil Woody Allen, kar sem napovedal, a sem zelo razočaran, saj bi moral slaviti A Separation. Allen je zadnja leta precenjen, je pa res, da če Midnight in Paris kaj ima, je to zares dober izvirni scenarij. Jebat ga, akademija nima jajc. Plus podeljevalka Angelina Jolie, ki se je preseravala z golo nogo.
  • Med kolažem spominov na prve filme je bilo hudo dobro videti Warrena Beattyja, je pa malo blesavo, da je v isti kategoriji kot Adam Sandler.

  • Kategorija kratkih filmov me nikoli ne zanima kaj dosti, je pa kul, da so jo podeljevale punce filma Bridesmais. Je pa kul videti te male ribe, ki so za pet minutk za vrhu sveta in si vedno vzamejo več časa kot ta veliki zmagovalci.
  • Evo ga, tretji oskar za The Artista, za režiserja Michela Hazanaviciusa, kar je seveda resna napoved za končno zmago. Ali pa za pošteno porazdelitev kipcev, kar pomeni, da bo za naj film zmagal Hugo. Je pa zanimivo, da je Crystal na začetku uvodnega filmčka pokal ravno The Artista, kar je pri njemu vedno dober pokazatelj kdo bo zmagal na koncu. V bistvu dobra odločitev. In napovedovalec Michael faking Douglas, ki mi je eden največjih carjev tega posla.

  • Končno je tudi James Earl Jones dobil zasluženo nagrado. Resda ne oskarja, ampak Governor’s Award, kar je ipak kul. Pa tudi Oprah Winfrey so nagradili, kar je bil prav tako lep moment, ko sta skupaj stopila na oder oskarjev. Legenda je ta Jones, velika legenda, ki bi moral dobiti še kaj drugega kot častnega oskarja in nominacijo za leta 1970 posneti The Great White Hope.
  • In Memoriam me vedno zvije, tudi letos me je, še posebej zaradi Jane Russell, Whitney Houston in Elizabeth Taylor, ki bi si zaslužila malce več pozornosti. Come on akademija, umrla je zadnja prava hollywoodska zvezda, vi pa se je spomnite z dvema slikama. Slabo, zelo slabo in nedostojno take velike legende.
  • Evo ga, četrti oskar za The Artista, za najboljšega igralca JEANA DUJARDINA, ki je dobra izbira, pa četudi sem bil skorajda prepričan, da ga bo premagal Clooney. Kul dečko tale Dujardin, pa res odlično odigrana nema vloga. Kapo dol in čestitke.

  • And the oscar goes to MERYL FAKING STREEP. Itak, jebemti, itak, sedemnajst nominacij in končno spet oskar, tretji seveda. Škoda za Glenn Close, ki je spet popušila zaradi nje. Vedel sem, jebeno sem vedel. Mery Streep je nad vsemi, za vedno. Kot sem zapisal nekaj dni nazaj, če tokrat Streepova ne zmaga, je bolje, da jo nehajo zezati z nominacijami.

  • In zadnja nagrada, ki jo je lahko izročil le Tom madrfaking Cruise, the biggest star in the world. THE ARTIST, jasno in po oskarju za režijo tudi pričakovano. Kot sem zapisal prejle, to, kar Billy Crystal pokaže na začetku na koncu zmaga. Tudi pri The Silence of the Lambs in Unforgiven je bilo tako.

Dober šov, ne ravno najboljši ever, a kul kot vedno, pa zelo napet in nepričakovan do konca, vsaj zame, ko nisem namerno hotel spremljati stavnic in internetnih predvidevanj. Moja noč, noč, ko se slavi filme in filmske zvezde. Za nič na svetu je ne bi zamudil. Še nikoli je nisem. Nikoli je ne bom. Odkar vem zase, so oskarji moja noč, kjer me ne sme nihče motiti. Samo jaz in filmi, samo jaz in moj fantazijski svet. Ljubezen na prvi pogled, za vse večne čase.

Presenečenj niti ni bilo, kipci so šli v okej roke, dvorana je oddajala pozitiven in skuliran vibe, na odru pa sem pogrešal še kake večje zvezde. Jp, bilo jih je manj kot na Globusih, kar je na nek način čudno. Toda vse ostale nagrade so nula proti trenutku, ko človek dobi oskarja. Takrat je na vrhu sveta. Takrat je kralj sveta. Takrat je največja zvezda na svetu.

EMA 2012

26.02.2012 ob 20:06

Evo ga, danes je dan za EMO, kjer se bosta sestri Prusnik udarili z Evo Boto, torej dan za bitko superfinalistov Misije Evrovizije.

Naj se težko pričakovani šov prične:

  • Vsaka tekmovalka bo zapela tri različne pesmi, gledalci in komisija bodo izbrali tisto, ki ji najbolj leži, potem pa bomo vsi skupaj še enkrat izbrali zmagovalko, ki bo šla na Evrosong. Zapleteno, a vseeno okej za rejting in napetost.
  • Evo ga, Klemen Slakonja kot Jan Plestenjak, vrhunsko in super začetek za tak šov. Slakonja zna, kot vedno.
  • Eva Boto štarta s pesmijo Run, super komad, enkratna balada za glas Eve Boto. Komad, ki ti rukne mravljince po telesu, če le kanček pretiravam. Če tale komad zmaga, ne bo prav nič narobe.
  • Jonas še vedno v vojaški opravi, kar je bedasto in po nepotrebnem pustno za finalno oddajo. Te vojaške fore so ratale dolgočasne že na Misiji Evroviziji, zato res nimam pojma zakaj to idiotijo fura tudi danes.
  • Žirija bluzi, komad Run je odličen. Hvala bogu za Slakonjo, ki rešuje njihov drek. Car je, res.
  • Konichiwa sester Prusnik je tako tako, ni ravno slabo, ni pa presežek, ki bi ga hotel od Slovenije na Evrosongu. Punci znata še bolje, zato čakam na naslednji dve pesmi. Bi pa znal takle odlklop zažgati, a manjka mi več energije, nekako uvelo je bilo vse skupaj.
  • Evo jo, Eva Boto drugič, s komadom A si sanjal me, hm, ne prepriča me najbolj, podobno tisočim dance popevkam.
  • Ajajaj, Malo sreče Magnifica pa je zanič do konca, pa še Prusnikovi fušata sto na uro. Joj no, da mi ne bo na koncu žal za klasično Emo. Tole je bil res poden.
  • Evo Boto in tretji komad Verjamem, ki ga je napisal avtor odlične Molitve. Ni slabo, me pa moti backup jamranje. Botova tega ne rabi, ker je sama sebi dovolj. Boljše od A si sanjal me, a še vedno daleč od Run, ki je moj favorit za zmago.
  • In še zadnja pesem sester Prusnik z naslovom Love Hurts. Ni mi všeč, preveč navadno spet. Prusnikovi rabita odklop in vragolijo na odru. Zaradi tega sta tudi v finalu. Zakaj je to avtorjem komadov nehalo biti jasno, nimam pojma. Ta komad bi lahko pela tudi Eva Boto.
  • Moja favoritka je Eva Boto in komad Run, na drugem mestu pa Konichiwa sester Prusnik.
  • Evo jih, venček izpadlih tekmovalcev, okej ideja za med glasovanjem. Je pa fora, da se skoraj nikogar ne spomnim več po imenu. Slava pa taka, jebemti.
  • Ko sem slišal, da bo v bajti spet Zlatko, sem se prijel za glavo, saj je bil prav Zlatko največji podn Misije Evrovizije. No, zdaj vidim da ne vodi ampak rapa, kar je kul. Naj se drži rapa, kjer je okej, vodenje oddaj pa naj pusti tistim, ki to znajo stokrat bolje od njega. In hej, kaj če bi na Evrosong raje poslali tale Zlatkov komad. Po moje bi se dobro odrezali, pa še drugačni bi bilo od vseh.
  • Evo ga, Botova bo še enkrat zapela Verjamem, kar ni tako zelo slabo, a raje bi slišal Run, ki mi je šla bolje v uho. Dvojčici Prusnik pa bosta še enkrat peli Konichiwa, kar je kul.
  • Verjamem je lep in mogočen komad, a še vedno me motijo backi, ki so poleg tega še idiotsko našemljeni. Pa malo preveč etno je na trenutke, preveč Joksimović fazon. Kot sem rekel, raje bi imel Run. Če prav pomislim, pa je vse skupaj še ena Vanilija Maja Keuc.
  • Anggun, Japonka, ki poje francosko, nam je z minimalizmom pokazala, kako se dela evrovizijski nastop. Slovenci smo še vedno za Luno, Slovenci nimamo niti Anggun kaj šele kaj drugega. Pa še fora z dvanajstimi točkami je bila okej.
  • In še Nika in Eva Prusnik ter Konichiwa, ki ni napačen zanju, ki ni napačen za cirkus Evrosonga. Zadeva štima, zadeva ima kontekst, zadeva je super za sestri Prusnik.
  • Hm, ne vem kaj naj rečem, a na Evrosong bi poslal sestri Prusnik. Jp, Konichiwa je moj favorit za končno zmago. Le še malo bolj norčavo in živahno ga morajo dodelati, pa smo tam, kjer moramo biti.
  • Res žalostno, da znajo tako dobro pevko kot je Maja Keuc uporabiti le za stare napeve zlajnanih Sester. Slovenija pač, nimaš kaj.
  • Evo jo, Emilija Kokić, legenda grupe Riva, ki nam je s komadom Rock Me Baby pred leti pripela edino zmago za Jugoslavijo.
  • Ni mi nerodno, če rečem, da je No One Maje Keuc še vedno najboljša pesem tega šova, pa punci se zdaj res poznajo kilometri odra in nastopanja pred kamero. Botova je njen fazon, a je vsaj nekaj svetlobnih let za njo. Vejrjetno tudi zato, ker jih ima komaj 16.
  • Slakonja spet raztura, kot Hofer in kot Erjavec. Super voditelj, resnično super voditelj. Tudi v plesni točki z Maestro. Redko pohvalim voditlja, toda Slakonja je presežek, da peče. Najboljši voditelj, kar jih imamo ta hip. Za piko na i pa še band aid, kjer je vse pevce seveda odigral on. Razturator na polno. Ko jebe Evo Boto in sestri Prusnik, Klemen faking Slakonja je bistvo tega šova.
  • Na evrovizijo gre EVA BOTO. Razumljivo, gledalci so pač bolj user friendly. Je pa komad Verjamem čisto okej, tako da ni panike. Pač slovenska verzija Molitve. Plestenjak je že vedel, s kom mora narediti duet. Itak, kdo pa drug.

Oskarji 2012: Prirejeni in izvirni scenarij

26.02.2012 ob 00:01

Izvirni scenarij

Če odštejem The Bridesmaids, ki nima kaj iskati tukaj, na prvo mesto daleč pred vsemi postavim A Separation, ki mora zmagati. Če ne zmaga, je bolje, da to kategorijo ukinejo. Na drugo mesto bi postavil Margin Call, ki je res dodelan v nulo, na tretje morda celo Midnight in Paris, ki je v prvi vrsti res zelo zanimiv scenarij in šele potem vse drugo, na četrto pa The Artista, ki ravno v scenariju ni ravno najmočnejši, saj je njegov point drugje.

Kot sem že rekel, zame je zmagovalec A Separation, zna se zgoditi, da pa bo zmagal Allenov Midnight in Paris.

Prirejeni scenarij

Moneyball bi izločil brez razmisleka in namesto njega nominiral vsaj My Week With Marilyn, nato pa bi imel precej težav izbrati najboljšega. Morda bi na prvo mesto vendarle postavil Tinker Tailor Soldier Spy, na drugo The Ides of March, na tretje pa The Descendants in Huga.

Po moje bo slavil The Descendants, sam pa bi okronal Tinker Tailor Soldier Spy, ker se mi zdi najbolj prepričljiv in dodelan.

Recenzija: A Separation (Jodaeiye Nader az Simin)

25.02.2012 ob 23:51

A SEPARATION

Vedel sem, da me čaka dober film, toda da bo tako zelo dober si pa res nisem predstavljal. Čisto nič ne zgrešim, če rečem, da sem pravkrar gledal najboljši film laskega leta. Film, ki mi je dal toliko čustev, da sem moral na koncu zakričati, da sem prišel k sebi. Mojstrska družinska drama, o katerih lahko v Hollywoodu le sanjajo. Hudiča, o kateri lahko sanja tudi Ingmar Bergman. Tako močnega in karakterno ter dramaturško dodelanega filma nisem videl že dolgo časa. To je ultimativna bravura emocij, ki stresejo glavne junake in seveda tudi gledalca, ki z velikim zanimanjem spremlja njihove usode in trepeta za vsak pogled, vsak stavek, vsako solzo in vsak nov zaplet. Odlično narejena zgodba, ki se začne z željo po ločitvi, kjer hoče žena odpotovati v tujino, saj se zaveda, da za njeno najstniško hčerko v Iranu ni prihodnosti. Oče je seveda proti, zato gresta za nekaj časa narazen, da pač vidita kaj se bo zgodilo. In zgodi se cela kopica nesrečnih, ali še bolje, paničnih, histeričnih in živčnih pripetljajev, ki jih zakuha nova služkinja, ki pazi na bolnega dedka, med prepirom pade po stopnicah in splavi. Iz te ideje bi čez lužo naredili povsem običajen film, zato sem res komaj dihal, ko sem videl kaj je iz nje naredil iranski režiser in scenarist Asghar Farhadi. Enkratni, prebrisani in dodelani zapleti, ki jih krona še slaba vest zaradi vere in korana, kar filmu še dodatno dvigne kvaliteto in zanimanje gledalca, ki si pogrize vse nohte, ko čaka kaj za vraga se bo še zgodilo. A Separation, nominiranec za scenarij in najboljši tujejezični film, je drama, ki se gleda kot triler. Je izjemno globoka, čustvena, odlično odigrana in še bolje zastavljena pripoved, ki gledalca useka naravnost v srce in mu ne pusti dihati od začetka do konca, kjer tudi odjavna špica deluje kot najbolj napet razplet vseh časov. Perfekten film, res. Brez ene same napake. Dovršen v vseh pogledih. Pa tako zelo zanimiv, gledljiv in učinkovit, da si ga ne upam gledati še enkrat.

Ocena: 10/10

Recenzija: Ironclad

25.02.2012 ob 08:01

IRONCLAD

Tole pa je presenečenje, jebemti. Zares odlična, prepričljiva, brutalna, krvava, ostra, napeta, akcijska, avtohtona in karizmatična srednjeveška pustolovščina, novi Flesh + Blood, če povem zelo direktno in z jajci. Hudo dober in enkratno narejen film, ki so ga gledalci lani nesramno prezrli in naredili eno največjih napak leta. Na eni strani stojijo možje pokvarjenega in zoprnega kralja Johna (Paul Giamatti), na drugi pa se v gradu skrivajo pogumni vitezi templarji, ki jih vodita James Purefoy in Brian Cox. Med njimi se začne jebeni slasher, trda, brezkompromisna, direktna in divja bitka, ki traja in traja, saj se templarji nočejo predati in so odločeni, da bodo s prestola vrgli kralja, ki tega naziva zaradi svojih umazanih dejanj ni vreden. Kri šprica v kamero, meso frči iz ekrana, gledalec pa navija za glavne junake in upa, da bodo uspeli razčefukati kralja in njegovega glavnega bojevnika Tiberiusa (Vladimir Kulich). Moški film, čisti mačo hardcore, kjer ženske le statirajo. In kjer celo duhovnik (zadnje čase pogosto prisotni Derek Jacobi) zaradi nasilja obupa in izgubi vero v boga. Filmu morda manjka malce večji budžet, toda prav to ga dela za tako zelo realističnega, tako zelo učinkovitega in tako zelo antihollywoodskega. Pa Brian Cox, ali še bolje, Brian faking Cox, joj, kako vrhunski je spet. Pa kako zajebano dobro sfura svojega junaka. Nihče drug mu ne seže do kolen, pa četudi so vsi zelo okej. Res sem navdušen nad tem filmom, ki mi je dal dve uri prvinske srednjeveške akcije in kot za šalo sfural tudi dobro dramaturgijo, atmosfero, dialoge in dodelane karakterje vseh glavnih likov.

Ocena: 9/10


Recenzije: Journey 2: The Mysterious Island, Ghost Rider: Spirit of Vengeance

25.02.2012 ob 03:27

JOURNEY 2: THE MYSTERIOUS ISLAND

Ne vem zakaj sem imel v glavi, da je tole nadaljevanje filma Race To Witch Mountain, kjer je bil leta 2009 prav tako glavni Dwayne Johnson. No, zdaj vem, da je nadaljevanje filma Journey to the Center of the Earth, kjer je Dwayne Johnson pač menjal Brendana Fraserja in v roke spet dobil mladega Seana, zdaj najstnika, ki ga spet igra Josh Hutcherson. Okej filmček, ena taka disneyjevska pustolovščina za vso družino, ki ji dejansko v tem kontekstu ne manjka ničesar. Jules Verne bi bil ponosen, sam sem najbolj užival pri orjaških čebelah in mini slončku, atmosfera je zelo kul, dramaturgija za take vrste filme deluje presenetljivo dobro, Michael Caine pa v vlogi dedka, ki ga na skrivnostnem otoku iščejo Johnson & co, kjer sta tudi vedno zabavni Luis Guzman in dovolj primerna Vanessa Hudgens, uživa kot že dolgo ne in dejansko odigra sila skulirano ter gledljivo vlogico, zavoljo katere mu ni treba biti prav nič nerodno. In ko smo že pri kul vlogah, tudi Johnson je rojen za take like. Dosti bolj kot za surove akcijske junake, če me vprašate za mnenje. Le poglejte ga, ko igra na kitarico in poje Somewhere Over the Rainbow. Pa ko se zeza z bicepsi in deli ljubezenskega nasvete. Faca, res. Super za tole vlogo in za takle filmček, kjer ura in pol mine kot bi trenil. Plus Kristin Davis iz Seks v mestu, ki ji žal namenijo le sekundno vlogico na začetku in na koncu.

Ocena: 7/10

GHOST RIDER: SPIRIT OF THE VENGEANCE

Ko sem slišal, da je Nic Cage posnel drugi del filma Ghost Rider, sem se prijel za glavo. Samo Nic Cage je namreč tako obupan in potreben denarja, da gre posneti drugi del tako posranega filma kot je bil Ghost Rider. Samo Nic Cage si tako sistematično uničuje kariero in renome igralca, ki so mu nekoč dali celo oskarja za Leaving Las Vegas. Škoda ga je, saj ni slab glumac, a kaj, ko je padel v nek začaran krog filmov, ki jim ne zna reči ne. Okej, dovolj bluzenja, gremo na drugi del Ghost Riderja, ki je, pozor, pozor, dosti boljši od prvega. No ja, to glede na kvaliteto prvega sploh ni težko, a vseeno, na nek način drugi Ghost Rider niti ni tako strašno slab film. Ima nekaj pogojno zabavnih momentov, nekaj pogojno frajerskih prizorov, pa tudi Cage kot Johnny Blaze ujame nekaj ravno prav norih scenic. Vse skupaj je resda še vedno na stopnji totalnega pofla, toda kul pofla, če sem iskren. Dosti bolj kul kot pri prvem Ghost Riderju, kjer je šel Cage najnižje v svoji karieri. Soliden je tudi Ciaran Hinds, vsaj v kontekstu bedaste in klišejske zgodbe o hudiču, ki želi ugrabiti otroka, namesto Eve Mendes pa Cageu družbo del Violante Placido, hčerka na pol kultnega Micheleja Placida, ki smo ga po tvju zelo radi gledali pri nas. Pa Johnny Whithworth je kul zlobnež, še posebej, ko mu hudič da posebno moč, da o Idrisu Elbi, ki pomaga Cageu in prav tako uživa, niti ne govorim. Kot sem že dejal, tole je še vedno posran film, toda vsaj toliko okej, da je gledalec, ki res močno pogleda skozi prste, na koncu nekako žanrsko zadovoljen.

Ocena: 4/10

Michael Jackson feat. Lenny Kravitz: (I Can’t Make It) Another Day

24.02.2012 ob 19:15

Tale komad mi na začetku ni bil ravno presežek. Očitno je manjkalo ravno to, kar so fantje zdaj zmontirali na YouTubeu, videospot torej. Jp, Michael je bil vedno mojster za videospote, za vizualizacijo svojih pesmi, ki so tudi zaradi spota tako zelo vžgale in se spremenile v klasike. Michael je vedno videl cel paket, samo glasba ga je omejevala in mu ni bila dovolj. Ko je napisal besedilo in si zamislil glasbeno podlago, je imel vedno v glavi tudi filmsko zgodbo.

Nič čudnega, da mnogi njegovi novejši komadi niso ujeli toliko publike kot bi jo morali, saj zanje žal ni posnel videospota. En tak komad je tudi duet z Lennyjem, ki sicer nima spota v pravem pomenu besede, ima pa kul nadomestek, ki iz tega komada končno naredi odlično zadevo, vredno vnovične pozornosti. Si pa lahko le mislim kako dober komad bi to ratal, če bi Michael in Lenny spot posnela osebno.

YouTube slika preogleda

Pa naj pripnem še na podoben način zmontiran video za pesem Behind the Mask, ki je sicer imela uradni video, toda sestavljen iz domačih posnetkov oboževalcev, kar nekako ni prišlo najbolj do izraza, če sem iskren. Tale verzija, ki so jo sestavili iz koncerta v Bukarešti, učinkuje bolje in iz Behind the Mask dela še boljši komad. In spet lahko samo pomislim kaj vse bi mi še dal ta komad, če bi Michael zanj posnel pravi spot.

YouTube slika preogleda

Umrla Lina Romay

24.02.2012 ob 16:58

Line Romay, žene in muze zloglasnega Jesusa Franca, med nedeljskim oskarjevskim in memoriamom zagotovo ne boste našli. Lina je bila vedno čisti underground, zvezda več kot stotih eksplotacijskih pizdarij, ki jih je po večini režiral prav Franco, kralj takih filmov.

Pred nekaj dnevi je umrla za posledicami raka stara 57 let.