IZTOK faking GARTNER

ALVIN AND THE CHIPMUNKS: CHIPWRECKED

Fak no, pa kdaj bodo nehali s tem sranjem, s to posrano franšizo, ki je tako zelo zanič in tako zelo zoprna, da bi jo morali prepovedati tudi otrokom.Vem, da zelenci še vedno padajo v blagajno in da ima tudi tako posran film ogromno oboževalcev, a kar je preveč je preveč, jebemti no. To, kar je bilo v prvem delu pogojno okej, v drugem pa za kozlat, je zdaj še slabše, še bolj debilno, še bolj nepotrebno, še bolj pod nivojem skoraj vseh otroških pizdarij, s katerimi Hollywood pobeblja tudi naše otroke. Pa Jason Lee, le kako ga ni sram, da še vedno nastopa v tej idiotiji. Pa ti helij glasovi veveričkov, mater mi grejo na kurac. Pa jebeni očalar Alvin, joj, kako tečen je. Sploh ne dojemam, da so froci padli na tak drek in da so jim ti veverički simpatična ter zabavna bitja. Pa ne zato, ker sem stari prdec, ampak zato, ker je vse skupaj resnično zanič. Pa še zgodba o “brodolomu” je tako strašno klišejska, da boli glava. Da o prepevanju hitov Lady Gage niti na začnem govoriti. Ej, tole je resen kandidat za najslabši film lanskega leta.

Ocena: 1/10

CONTRABAND

Že dolgo časa nisem gledal filma s tako veliko količino totalno nepotrebnih prizorov. Kar nekaj se dogaja pa dogaja brez poante in pomena za samo zgodbo, zaplete in razplete. Čista mašila, toliko njih, da se gledalec pošteno dolgočasi. Kot da bi predstavil film o lovu na dinozavre in ves čas snemal le notranjost torbe glavnega lovca, če le malo karikiram. Ne vem, ampak taki filmi mi niso zanimivi, taki filmi nimajo moje pozornosti, v takih filmih se hitro izgubi tudi sicer dobra igralska ekipa, ki jo vodi Mark Wahlberg, nekdanji tihotapec, ki mora zaradi spleta okoliščin sprejeti zelo nevarno misijo in rešiti svojo familijo. Tudi razlog za misijo se mi je zdel blesav, mar bi poslušal svojo ženo Kate Beckinsale, ostal doma in tečnemu kriminalcu Giovanniju Ribisiju razbil gobec že takoj na začetku. Očitno mu je spet zadišalo malo adrenalina, očitno je nevarno misijo potreboval za svojo dušo, očitno mu je zajeb ženinega brata prišel kot naročen, da je bil spet malo v muvingu. Neprepričljiv in za lase privlečen film, pa tudi posnet na povsem standarden način brez presežka, pač obrtniško, klišejsko in tako, da Wahlberg izpade dovolj hud frajer za svoje oboževalke.

Ocena: 4/10

Jebat ga, če nisi Arif, ampak Francelj, si pri puncah v Sloveniji kot kaže popušil

Peljem se na avtocesti na relaciji Celje-Ljubljana in zagledam zlovešči napis, da gre za neko nevarnost v tunelih in da so tuneli celo zaprti. Torej ne za opozorilo, da je kak tovornjak obstal na odstavnem pasu, ampak očitno za neko veliko pizdarijo, zavoljo katere so morali tunele celo zapreti. Pomislim na eksplozijo, na nesrečo, na urgentni sestanek Janše in Jankoviča, na teroriste, na dinozavra, ki se je posral sredi tunela, na orjaške mravlje, ki so zaradi sevanja prilezle iz zemlje, na padec stropa, skratka na nekaj izjemno velikega in nevarnega, glede na to, da so morali zapreti tunele in povzročiti orjaško kolono in preplah med vozniki, ki jim ni bilo jasno kaj se dogaja.

Ko se kolona vendarle začne premikati, gremo pač v tunel, v tisti tunel, kjer je prej pisalo, da je notri nevarnost in da je zaprt. Bomo torej umrli, nas bodo požrle mravlje, nas bo razkosal dinozaver, nas bodo aretirali, ker motimo Janšo in Jankoviča, bomo zgoreli v eksploziji, nam bo na streho avta padla skala? Kaj za vraga se nam bo zgodilo, ker smo šli v tunel kljub takemu opozorilu?

Nič, čisto nič. Tunel je normalen in normalno prevozen. Pa drugi, kjer je pisalo isto, ravno tako. Zakaj torej preplah, opozorila, kolone? Očino zato, ker se Dars dela norca iz državljanov. What the fuck, resno.

Poleg Elija Wallacha, ki jih je lani decembra praznoval 96 let, je gospod Ernest Borgnine, nepozabni Marty, brez dvoma najstarejši še zelo aktivni ameriški filmski igralec. Samo v zadnjih dveh letih je recimo nastopil v kar osmih filmih, v nekaterih celo kot glavna vloga, sicer pa lahko v novem tisočletju v njegovi filmografiji najdete še trideset takšnih in drugačnih filmov ter serij, kar je preprosto neverjetno.

Je bil  pa Borgnine, ta vrhunski karakterni in ponavadi stranski igralec, odličen tudi v filmih The Wild Bunch, The Dirty Dozen, Escape From New York, The Poseidon Adventure, The Black Hole, The Devil’s Rain, Convoy, The Legend of Lylah Clare, Emperor of the North Pole, Willard, Ice Station Zebra, The Vikings, The Bandlanders, Bad Day at Black Rock, Johnny Guitar, From Here to Eternity in recimo The Whistle at Eaton Falls.

Pa naj za konec omenim še komedijo Supervohljač, v italijanskem originalu Sergia Corbuccija Poliziotto superpiù, ki se je kot mulc spomnim po naslovu Super policaj. Prav ta film, kjer je bil glavni tudi Terence Hill, je zaznamoval mojo rano mladost, saj sva ga z očetom, če se motim, v kino šla gledat kar trikrat.

Nekdo je besedilo pesmi Hello Lionela Richieja sestavil iz odlomkov številnih znanih filmov in me vrgel na rit kot že dolgo ne. Svaka čast za tole, resno.

SHERLOCK HOLMES: A GAME OF SHADOWS

Montažni prijemi Guyja Ritchieja in frajerska preserancija Roberta Downeyja počasi postajajo dolgočasni, klišejski in premalo zanimivi, še posebej, če film izven tega ne ponudi kaj dosti oprijemljivega. Že prvi Holmes ni bil povsem moja scena, zato je jasno, da sem nad nadaljevanjem še malce manj navdušen. Četudi ga ne bilo, ne bi imel nič proti. Itak so ga posneli samo zato, da napolnijo blagajne. Da ne bo pomote, saj prizori so dobri, odlično posneti, še bolje zmontirani in zanimivo zastavljeni, toda ta jebeni slow motion ni več presežek, je le kopija idej premnogih filmov, ki zadnja leta počnejo popolnoma isto. Novi Holmes ni nič drugega kot poziranje Roberta Downeyja, ki se je malo polenil in bo očitno igral samo še v filmih, kjer je pač Downey, frajer in preserant, ki se zaveda, da si je s tem imidžem prebudil kariero. Zgodba se zavrti okoli zlobnega profesorja Moriartyja (Jared Harris), Holmesu in Watsonu, ki ga spet igra Jude Law, pa pomagata še Holmesov brat Stephen Fry in skrivnostna ciganka Noomi Rapace, ki tokrat pač nima zmajevega tatuja. Kičast film, kjer se tudi zabaval nisem kaj dosti. Čisti popkorn za mulce, ki nima prav nobene želje ujeti vsaj približen standard kvalitetnega filma.

Ocena: 5/10

PARADA

Srdjan Dragojević se po filmih Mi nismo andjeli, Lepa sela lepo gore in Rane spet vrača z enkratnim filmom. Z novo srbsko mojstrovino, kjer smo nekaj denarja dali tudi Slovenci, morda le zato, da lahko med odjavno špico poje tudi Zoran Predin. Tako aktualnega filma kot je Parada, ta divja, sočna, zelo zabavna, provokativna in bizarno satirično komična drama, zlepa ne boste našli. Tudi zato, ker se tako izvrstno loti vedno pereče gejevske tematike. Jp, Dragojević, tudi avtor scenarija, se iz gejev dela norca, jih smeši, celo ponižuje in zajebava, toda vseeno je ves čas na njihovi strani bolj kot Harvey Milk, če le malo pretiravam. In to je zmaga tega filma. To, da se iz resne tematike dela norca in kljub temu kot celota izpade odgovorno, pogumno in tako, da se gledalec pošteno zamisli. Drži, Parada je film, s pomočjo katerega bomo končno razumeli pomen gejevskih parad. In film, ki bi ga morali vrteti na gejevskih paradah. Ali še bolje, film, s katerim bi huliganom in primitivcem, ki pretepajo geje, za vedno zaprli gobec. Nekje na sredi vse skupaj resda postane morda malce preveč stripovsko in nerealno, kot kaka komedija Pedra Almodovarja, toda gušta in zabavne atmosfere ne zmanjka. Tudi zavoljo enkratne igralske ekipe, kjer kot vedno najbolj raztura Nikola Kojo, glavni junak Limun, ki po vzoru filma Sedem veličastnih zbere skupino sotrpinov iz jugoslovanske vojne (najboljša sta mi bila Goran Navojec in Toni Mihajlovski) in se odloči, da bo na željo zaročenke Biserke (Hristina Popović) na prihajajoči paradi ponosa branil lokalno gejevsko skupnost in v zameno dobil sanjsko poroko. Srbi znajo delati dobre filme, Srbi delajo filme, o katerih lahko pri nas samo sanjamo. Še tako energičen slovenski film proti srbskemu deluje kot pogreb. Si pa upam zapisati, da je prav Srdjan Dragojević eden najboljših srbskih filmarjev vseh časov, mojster svojega poklica, od katerega bi se lahko tudi Kusturica naučil kaj novega.

Ocena: 9/10

Eh, pretiravanje in še en dober način, da se napolni državna blagajna, saj predlagatelji te akcije prekleto odbro vedo, da po mobitelu med vožnjo čvekamo praktično vsi. Ne rečem za pisanje smsov na kakem touch screen telefonu, kar je res malo težje in vozniku odvzame zbranost, ampak ne pa čvekanje, še posebej ne na avtocesti, kjer te prav nič ne ovira in ti kdaj ponoči pomaga celo, da ne zaspiš, saj se z nekom pogovarjaš po napornem dnevu, ko se pelješ domov.

Ne brigajo me raziskave, da naj bi bil človek zaradi mobitela štirikrat manj zbran za volanom, videti želim podatek koliko ljudi se je zares zaletelo prav zaradi uporabe mobilca med vožnjo.

LA PIEL QUE HABITO

Uf, jebemti, tole pa je film. Upal bi reči, da najboljši, kar jih je do zdaj posnel Pedro Almodovar. Pa še Bandersa ima, v eni izmed njegovih najboljših vlog kariere, ki se je začela ravno v filmih Pedra Almodovarja. Jp, tole je Banderasova vrnitev h koreninam, naporna, zajebana, šokantna, pretresljiva, atmosferska in dramaturško dodelana bizarka leta, ki gledalca strese do kosti. Zelo nenavadna in nevsakdanja zgodba, Woojev Face-Off kot bi ga pač posnel Almodovar, ta kultni španski maestro, ki se je s tem filmom vsaj zame vrnil v velikem stilu. Los abrazos rotos mi je bil dolgočasen, Volver nič posebnega, La mala educación pa daleč od odličnega Hable con Ella, ki je bil do Habita zame najboljši Almodovarjev film v novem tisočletju. Banderas, ki je končno spet pokazal, da je dober glumac, ko dobi pravo vlogo, igra plastičnega kirurga Roberta Ledgarda. Perverznega genija, ki ugrabi nekega mladeniča in ga počasi, precizno in z guštom transformira v žensko, v svojo ženo, ki je storila samomor, ker ni prenesla svojega v požaru izmaličenega telesa. Kot Doktor Phibes Vincenta Pricea, če iz glave potegnem prvo vzporednico, ki mi je prišla na pamet.

Več ne bi izdal, saj bi pokvaril preobrate, presenečenja, razplete in skrivnosti tega izjemno dodelanega filma, kjer Banderasu izvrstno asistira Elena Anaya, ki je dve leti nazaj zaigrala še bolj drzno vlogo v lezbični romanci Habitación en Roma režiserja Juila Medema. Je pa La Piel Que Habito zelo mračen film, eden najbolj mračnih, kar jih je Almodovar posnel v svoji pisani karieri. Že to, da v zgodbi recimo ni prostora za kako Rossy De Palmo, je dovolj jasen dokaz, da gre za zelo resen film, resda bizaren in odštekan, a vseeno zelo resen in težak. Je pa dobro videti Mariso Paredes v vlogi ostarele služkinje, ki se ji Almodovar očitno ne more odpovedati v nobenem svojem filmu. No ja, tudi en tipičen odbit lik se pojavi, tipček po imenu Zeca, ki v kader vkoraka oblečen v tigra, verjetno zato, da gledalec vseeno ne bi pozabil, da gleda pravega Almodovarja, ki ponavadi obožuje tudi take vrste kič. Almodovar je v osnovi soap opera, ali če hočete, mehiška telenovela, toda na tako prefinjen in taktičen način, da gledalec nima pojma kaj se mu je zgodilo in kdaj točno ga je potegnilo v zgodbo in dogajanje na ekranu. Almodovar obožuje odfukane scenarije, sočno scenografijo in provokativno mešanje melodrame in črne komedije, pa tudi izživlja se rad, pa godi mu, da ni več outsider, ampak faking mainstream in blagovna znamka. Tokrat povsem zasluženo, tokrat z zares fenomenalnim izdelkom, ki na moji lestvici preseže tudi Kiko, Hable con Ella, Carne Tremula in vse tiste filme, ki jih je pred leti posnel z Banderasom. La Piel Que Habito, ki je bil za letošnje Zlate globuse enostavno predober, da bi zmagal, je vrhunski film noir, erotični triler, na nek način celo grozljivka, s priokusom starih dobrih hollywoodskih črnobelih mojstrovin, ki bo v mojem spominu ostal za vedno.

Ocena: 9/10

1.    Mary J. Blige- The Living Proof (new again)
2.    Anthony Hamilton- Pray For Me (1)
3.    R. Kelly- Shut Up (3)
4.    Anthony Hamilton- Who’s Loving You (new)
5.    R. Kelly- Soldier’s Heart (2)
6.    Rihanna feat. Jay Z- Talk That Talk (4)
7.    R. Kelly feat. Mariah Carey- Betcha Gon Know I Check (new)
8.    Method Man- World Gone Sour (new)
9.    Canibus feat. Chino XL- Cypher of Five Mics (new)
10.    R. Kelly- U Turn (new)
11.    Ludacris- Muthafucka Can You Buy That (new)
12.    Ludacris- Save it for Another Day (new)
13.    Mary J. Blige- 25/8 (5)
14.    R. Kelly- Playas Get Lonely (11)
15.    R. Kelly- When She Do It (9)
16.    Ludacris feat. Meek Mill- Say it to my Face (new)
17.    Ludacris feat. Waka Flocka- Rich & Flexin (new)
18.    R. Kelly- Memories (new)
19.    Canibus feat. Born Sun & K-Rino- The Art of Yo (new)
20.    Anthony Hamilton feat. Keri Hilson- Never Let Go (10)
21.    Willow Smith feat. Nicki Minaj- Fireball (15)
22.    Naughty By Nature feat. Tah G Ali- Throw It Up (new)
23.    Mary J. Blige- Empty Prayers (6)
24.    Ludacris- Bada Boom (12)
25.    Anthony Hamilton- Mad (14)
26.    Anthony Hamilton- Back to Love (20)
27.    Canibus- Lyrical Noir (new)
28.    The Game feat. Tyler the Creator- Martians vs. Goblins (13)
29.    Rihanna- You Da One (new again)
30.    Naughty By Nature feat. Joe- Perfect Party (new)
31.    R. Kelly- Make It Rain (new)
32.    Kem- Share My Life (new)
33.    Nicki Minaj- Top of the World (new)
34.    Beyonce- Dance For You (new)
35.    R. Kelly- So Magical (new)
36.    Nicki Minaj- Bought the Bar (new)
37.    Lloyd feat. R. Kelly & Jeezy- Lay It Down (new)
38.    Mary J. Blige- No Condition (7)
39.    Mary J. Blige- Mr. Wrong (8)
40.    Monica- Until It’s Gone (new)

Pri teh maratonsko nezadetih sedmicah imam vedno občutek, da so lažne. Da jih Loterija Slovenije sproducira takrat, ko ji zmanjka denarja v blagajni in glavnega dobitka potem pač namerno ne podeli toliko časa, da se nabere gora denarja. Je pa zanimivo gledati to loterijsko mrzlico, ko se vsem strga in sanjajo, da bodo novi tajkuni. Pa tudi izjemno moteče je, še posebej na bencinskih črpalkah, kjer so zadnje dni vrste tudi zaradi loto listkov.

Betty White, nekdanje Zlato dekle, ki na stara leta uživa največjo slavo v karieri in je nekaj dni nazaj praznovala že svoj devetdeseti rojstni dan, je razturala na AFI nagradah za življenjsko delo Morganu Freemanu. Resda nisem uspel videti še ostalih nastopajočih, a prepričan sem, da je bila prav Betty vrhunec večera. Pa tudi Freemana je enkratno videti tako iskreno nasmejanega in zadovoljnega med njenimi vragolijami. Lep, zabaven in zelo kul moment, vreden večkratnega gledanja.

Od nekdaj sem ga spoštoval, pa dobro ga je bilo poslušati, kot psihiatra in kot politika. Zanimiv gospod, rekel bi, da ga je bilo škoda za naše politično sranje. Po moje je s tem samo živce izgubljal, saj je bil preveč pošten in odločen. Pa ponosen sem, da sem nekaj časa pisal za isto spletno stran kot on. Resda se nisva nikoli srečala, a kul se mi je zdelo, da lahko imam v glavi, da sva na nek način sodelavca. Njegova smrt me je resnično šokirala, pa ni mi vseeno, da je odšel tako nenadno.

Iskreno in globoko sožalje svojcem.

(c) viva.si

Zadnji meseci resnično niso bili ugodni za slavne pare, saj so šli narazen tudi tisti, za katere sem res imel v glavi, da vse štima. Pa ne mislim na kratke zveze, ki so se končale še preden so se začele in jim ni več možno slediti, saj se imena menjajo prehitro, govorim o dolgoletnih parih, o zvezah, ki so se vsaj na videz zdele zelo trdne.

Ne morem verjeti, ampak razšla sta se Will Smith in Jada Pinkett, pa Johnny Depp in Vanessa Paradis, pa Jennifer Lopez in Marc Anthony, hudiča, tudi Macaulay Culkin in Mila Kunis, pa Demi Moore in Ashton Kutcher, pa Arnold in njegova Maria, zdaj pa še Seal in Heidi Klum. Ostali so samo še Brad Pitt in Angelina, pa Antonio in Melanie, vse ostalo je šlo k vragu. Tudi Shakira, ki je odkorakala od svojega več kot deset let trajajočega razmerja. Me pa to spominja na leta, ko sta šla narazen Demi in Bruce Willis, pa ko sta Harrison Ford in Kevin Costner zapustila svoji dolgoletni partnerki, no ja, pa tudi na čase, ko je Meg Ryan nataknila rogove Dennisu Quaideu in potem ostala tudi brez Russella Crowea.

WAR HORSE

Včasih so bili filmi Stevena Spielberga dogodek. Nekaj, na kar smo čakali kot nori. Zdaj Spielberg filme očitno snema le še za hobi, pa ne potrudi se več dovolj, saj čas očitno raje namenja produciranju številnih uspešnic drugih režiserjev. To je seveda slabo, tega si tako dober režiser ne bi smel privoščiti. Tega, da so filmi, kjer je le producent, stokrat boljši od filmov, ki jih režira. In War Horse, kjer je imel Spielberg po dolgem času izvrstno priložnost da se vrne h koreninam in spet posname čudovit film, še enega Vesoljčka, je žal strel v prazno. Je tako zelo povprečen, navaden, dolgočasen in nepotreben film, da boli glava. Tako zelo prazen, sterilen, nezanimiv in začetniški, da ne morem verjeti, da ga je režiral Spielberg. Pa dve uri in pol, joj, kako fatalno predolga minutaža, ki gledalca res utrudi. Z izjemo zadnjih tridesetih minut, kjer film kočno le zaživi in ujame nekaj nujno potrebnih veličastnih sekvenc, ko naslovni junak, prijazni, junaški in sila prebrisani konj, brezglavo galopira sredi vojne vihre in se zaplete v bodečo žico. To je res dober prizor, čistokrvni Spielberg, ki ga pred tem svinjsko manjka. Jp, War Horse je eno večjih razočaranj lanskega leta, film, od katerega sem pričakoval veličastna čustva in pravo filmsko doživetje, namesto tega pa dobil zehanje in gledanje na uro. Škoda.

Ocena: 4/10