IZTOK faking GARTNER

« | | »

Recenzija: La Piel Que Habito (The Skin I Live In)

23.01.2012

LA PIEL QUE HABITO

Uf, jebemti, tole pa je film. Upal bi reči, da najboljši, kar jih je do zdaj posnel Pedro Almodovar. Pa še Bandersa ima, v eni izmed njegovih najboljših vlog kariere, ki se je začela ravno v filmih Pedra Almodovarja. Jp, tole je Banderasova vrnitev h koreninam, naporna, zajebana, šokantna, pretresljiva, atmosferska in dramaturško dodelana bizarka leta, ki gledalca strese do kosti. Zelo nenavadna in nevsakdanja zgodba, Woojev Face-Off kot bi ga pač posnel Almodovar, ta kultni španski maestro, ki se je s tem filmom vsaj zame vrnil v velikem stilu. Los abrazos rotos mi je bil dolgočasen, Volver nič posebnega, La mala educación pa daleč od odličnega Hable con Ella, ki je bil do Habita zame najboljši Almodovarjev film v novem tisočletju. Banderas, ki je končno spet pokazal, da je dober glumac, ko dobi pravo vlogo, igra plastičnega kirurga Roberta Ledgarda. Perverznega genija, ki ugrabi nekega mladeniča in ga počasi, precizno in z guštom transformira v žensko, v svojo ženo, ki je storila samomor, ker ni prenesla svojega v požaru izmaličenega telesa. Kot Doktor Phibes Vincenta Pricea, če iz glave potegnem prvo vzporednico, ki mi je prišla na pamet.

Več ne bi izdal, saj bi pokvaril preobrate, presenečenja, razplete in skrivnosti tega izjemno dodelanega filma, kjer Banderasu izvrstno asistira Elena Anaya, ki je dve leti nazaj zaigrala še bolj drzno vlogo v lezbični romanci Habitación en Roma režiserja Juila Medema. Je pa La Piel Que Habito zelo mračen film, eden najbolj mračnih, kar jih je Almodovar posnel v svoji pisani karieri. Že to, da v zgodbi recimo ni prostora za kako Rossy De Palmo, je dovolj jasen dokaz, da gre za zelo resen film, resda bizaren in odštekan, a vseeno zelo resen in težak. Je pa dobro videti Mariso Paredes v vlogi ostarele služkinje, ki se ji Almodovar očitno ne more odpovedati v nobenem svojem filmu. No ja, tudi en tipičen odbit lik se pojavi, tipček po imenu Zeca, ki v kader vkoraka oblečen v tigra, verjetno zato, da gledalec vseeno ne bi pozabil, da gleda pravega Almodovarja, ki ponavadi obožuje tudi take vrste kič. Almodovar je v osnovi soap opera, ali če hočete, mehiška telenovela, toda na tako prefinjen in taktičen način, da gledalec nima pojma kaj se mu je zgodilo in kdaj točno ga je potegnilo v zgodbo in dogajanje na ekranu. Almodovar obožuje odfukane scenarije, sočno scenografijo in provokativno mešanje melodrame in črne komedije, pa tudi izživlja se rad, pa godi mu, da ni več outsider, ampak faking mainstream in blagovna znamka. Tokrat povsem zasluženo, tokrat z zares fenomenalnim izdelkom, ki na moji lestvici preseže tudi Kiko, Hable con Ella, Carne Tremula in vse tiste filme, ki jih je pred leti posnel z Banderasom. La Piel Que Habito, ki je bil za letošnje Zlate globuse enostavno predober, da bi zmagal, je vrhunski film noir, erotični triler, na nek način celo grozljivka, s priokusom starih dobrih hollywoodskih črnobelih mojstrovin, ki bo v mojem spominu ostal za vedno.

Ocena: 9/10

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 23.01.2012 ob 08:57 pod recenzije. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

5 odgovorov na “Recenzija: La Piel Que Habito (The Skin I Live In)”
  1. marjana - 24.01.2012 ob 09:33

    vse kar si napisal drži .. pa vseeno je še premalo .. vendar se več ne da napisat, ker je tako kot praviš ti, hudo zajeban, bizarno odbit film, ki gledalca nikakor ne spusti .. ter ga drži v napetosti do konca, kjer sva jaz in moj mož obsedela … v tišini .. kao; halo, kaj pa je blo tole …
    vsekakor dober film .. DOBER, z velikimi črkami ..največjimi

  2. Maco - 2.02.2012 ob 15:30

    Meni zelo dober film s šokantno zgodbo. Všeč mi je kot že večkrat prej Almodovarjeva režija, ki do potankosti razgali protagoniste.

  3. dr. Onyx - 14.01.2013 ob 18:30

    Glede na to, da si ti vsebino že izdal, ne bom na veliko napisal SPOILER WARNING!

    Jaz pri tem filmu težko kupim to, da bi si želel kdo posiljevalca svoje hčerke vizualno spremeniti v pokojno ženo! Torej da nekoga, ki ga sovražiš, spremeniš vizualno v nekoga, ki si ga ljubil!? Še bolj bizarno od tega bi bilo, da bi posiljevalca s plastičnimi operacijami vizualno spremenil v svojo žrtev, torej hči in bi posiljevalec vsako jutro v ogledalu zagledal svojo žrtev – v tem primeru sebe. Ampak to bi imelo vsaj neko (pokvarjeno) logiko.

    Težko se sprijaznim tudi s tem, da bi šel lepotni kirurg (Banderas sicer v filmu izgleda bolj kot kakšen James Bond) na koncu celo v posteljo s posiljevalcem svoje hčere, pa ne glede na to, kako je ta po vseh operacijah izgledal. Namreč s plastičnimi operacijami se sicer da spremeniti videz, ne pa psiho osebe in ta oseba je bil še vedno moški, ki ga je kirurg ugrabil in s svojimi operacijami v bistvu pohabil.

  4. IZTOK GARTNER - 14.01.2013 ob 18:36
    IZTOK GARTNER

    Če pri takih filmih vklopiš logiko, imaš težave :)
    To je v prvi vrsti žanrski film, kjer so pač dovoljene tudi take pizdarije.

  5. IZTOK faking GARTNER » Recenzija: Los amantes pasajeros - 1.05.2013 ob 03:48

    [...] ga, Pedro Almodovar si je po filmu La piel que habito zaželel malo sprostitve. Malo bizarne komedije, ki je bila zanj značilna v filmih, ki jih je [...]

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !