Recenzija: War Horse

21.01.2012 ob 21:41

WAR HORSE

Včasih so bili filmi Stevena Spielberga dogodek. Nekaj, na kar smo čakali kot nori. Zdaj Spielberg filme očitno snema le še za hobi, pa ne potrudi se več dovolj, saj čas očitno raje namenja produciranju številnih uspešnic drugih režiserjev. To je seveda slabo, tega si tako dober režiser ne bi smel privoščiti. Tega, da so filmi, kjer je le producent, stokrat boljši od filmov, ki jih režira. In War Horse, kjer je imel Spielberg po dolgem času izvrstno priložnost da se vrne h koreninam in spet posname čudovit film, še enega Vesoljčka, je žal strel v prazno. Je tako zelo povprečen, navaden, dolgočasen in nepotreben film, da boli glava. Tako zelo prazen, sterilen, nezanimiv in začetniški, da ne morem verjeti, da ga je režiral Spielberg. Pa dve uri in pol, joj, kako fatalno predolga minutaža, ki gledalca res utrudi. Z izjemo zadnjih tridesetih minut, kjer film kočno le zaživi in ujame nekaj nujno potrebnih veličastnih sekvenc, ko naslovni junak, prijazni, junaški in sila prebrisani konj, brezglavo galopira sredi vojne vihre in se zaplete v bodečo žico. To je res dober prizor, čistokrvni Spielberg, ki ga pred tem svinjsko manjka. Jp, War Horse je eno večjih razočaranj lanskega leta, film, od katerega sem pričakoval veličastna čustva in pravo filmsko doživetje, namesto tega pa dobil zehanje in gledanje na uro. Škoda.

Ocena: 4/10

 

5 komentarjev na “Recenzija: War Horse”

  1. spookymulder spookymulder pravi:

    Vsaj zame so filmi Stevena Spielberga še vedno DOGODEK, predvsem zato, ker je režiser starega kova, ki se ne boji narediti dokaj nenavadne mešanice med izjemno čustveno in že skoraj romaneskno dramo ter na drugi strani skrajno kruto ter realistično vojno akcijo. Film resda tepe minutaža in morda bi bilo celo bolje, če bi posnel kar dva dela, en film samo o vezi med dečkom in konjem, drugega pa o krutih vojnih prigodah. Verjetno filmu tudi ne bi škodil odvzem kakšnega lika, saj se konj zares dotakne kar malce preveč ljudi, vendar to je pač tiste vrste spektakel, ki ne išče cenenih bližnjic, temveč zahteva gledalčevo 100% prisotnost in prisebnost, da zadeve ne zgolj razumemo, temveč tudi začutimo.

    Vsekakor se najboljši prizori v filmu dogajajo na bojišču, saj je Spielberg po 2. svetovni vojni z Reševanjem vojaka Ryana tokrat naredil tudi izjemen prikaz skrajne krutosti in nelogičnosti prve svetovne morije, kjer je konjski tek po bojišču in padec v preplet bodeče žice zgolj uvod v kulminacijo prizora sodelovanja sovražnih vojakov.

    Vendar pa tudi prizori na začetku filma po čustveni plati niti najmanj ne zaostajajo in so dokaj blizu emocij E.T. vesoljčka, le da tokrat glavni lik ni skrajno emocionalno navezan na nezemljana, temveč na konja. In bistvo te ljubezni nihče ne bi mogel izpostaviti bolje, kot to uspe ravno Spielbergu, ki se ne boji iti do konca in mestoma tudi nekoliko pretiravati.

    Grivasti vojak je emocionalni in vizualni spektakel, kot jih sodobni režiserji večinoma ne znajo ali sploh nočejo več snemati, kar posledično povzroči ravno to, da te vrste filmov gledalci ne znajo več zares začutiti in ceniti, nekako podobno kot se je leta 2008 zgodilo Avstraliji.

    Jaz sem v Grivastem vojaku vsekakor užival celi dve uri in pol, zato mu dam oceno 9/10.

  2. spookymulder spookymulder pravi:

    P.S.: In seveda je to tiste vrste film, ki si ga je potrebno ogledati na velikem platnu, da lahko zares začutiš njegovo monumentalnost, vse drugo pa je zgolj zapravljanje časa.

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Vojna akcija je bila meni pod nivojem, tako zelo neprepričljiva in sterilna, da sem komaj verjel, da gre za režiserja, ki je posnel Vojaka Ryana.

    Ni problem, da je likov preveč, problem je, da jim Spielberg nameni premalo časa in zato izpadejo površni in kot potrata odlične igralske ekipe. Mislim no, za vlogo očeta je dobil Petra Mullana, pa z njim dejansko nima pojma kaj naj počne.

    Ko sva že pri Avstraliji, meni je bila dober film.

  4. spookymulder spookymulder pravi:

    Ne vem, kako pričakuješ, da bi morala izgledati vojna, toda za moje pojme je v tem filmu odlično prikazano bojišče 1. svetovne vojne in vsa vojaška dinamika, ki se je dogajala v tistem času, ne zgolj na prvi bojni črti, torej sama borba v jarkih in na nikogaršnji zemlji, temveč tudi v zaledju, predvsem kar se tiče težaškega dela topništva, zanimiv pa je tudi prikaz neučinkovitosti konjenice, ki jo je prva svetovna vojna dokončno postavila na smetišče zgodovine človeškega vojskovanja.

    Meni je bil lik Petra Mullana zelo zanimiv in dobro razdelan, v smislu prikaza ponosnega človeka, ki se mora ves čas podrejati moči bogatejših, a kljub temu ohranja neko notranje kljubovanje, hkrati pa zelo hitro podleže svojim šibkostim ter prehitro obupa in zato potrebuje nek simbol in neko upanje, ki ga vleče naprej, po eni strani s pomočjo stoične žene in po drugi strani pa s pomočjo sinove vztrajnosti. S tem likom bi zlahka potegnili vzporednice z današnjim časom, ko so številni starejši ljudje ostali brez službe, kjer so desetletja garali, toda čeprav jim zaradi pohlepa in škodoželjnosti kapitalistov grozi, da lahko izgubijo vse, za kar so garali, jim morda osebni ponos in notranji upor ohranja neko upanje na boljšo prihodnost.

    Zelo lepo, da ti je bila Avstralija všeč in zato tudi upam, da boš dal tudi temu filmu še eno priložnost in si ga ogledal tudi na velikem platnu, saj mislim, da te bo morda vseeno pozitivno presenetil.

  5. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Kaj naj rečem, očitno nisva gledala istega filma. Ni prvič, ne bo zadnjič.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !