Arhiv za Januar, 2012

Busta Rhymes feat. Chris Brown: Why Stop Now

31.01.2012 ob 20:50

Jebeno odštekan in skuliran shit. Pa Busta Rhymes v polni formi, s powerjem, ki razčefuka šajbe.

YouTube slika preogleda

Slovencem bi bilo treba pobrati avtomobile

31.01.2012 ob 17:23

Ko vidim tele posnetke, mi je jasno, da Slovenci nismo za volan in da bi morali celo življenje hoditi peš: KLIK

Okej, vsak kdaj pa kdaj na cesti napravi kako bedarijo, toda nekateri so res totalni debili. Pa ne moreš se zezati na avtocestah in v predorih no, jebemti. Pa kaj je ves ta folk res na kreku ali kaj za vraga.

In potem pride do nesreče, država kazni nabije do plafona, nastradamo pa tudi tisti, ki ne bi nikoli naredili takih kaskadrskih pizdarij in grešimo le takrat, ko s tem ne ogrožamo nikogar.

Jp, zaradi debila, ki na avtocesti ubije tri ljudi, mastno plačujemo tudi tisti, ki recimo kdaj pa kdaj namesto 50 vozimo 55.

S tem se ne strinjam, to mi je debilno, to je nepravično kaznovanje.

Debila pač fukneš v doživljenjski arest ali na električni stol, vsem naslednjim debilom storiš isto, vse ostale pa pustiš na miru, saj ne ogrožajo prometa četudi se kdaj pa kdaj ne držijo vseh pravil.

Najstarejši še živeči filmski zvezdniki

31.01.2012 ob 05:24

Pri raznih zapisih so večkrat padli komentarji o tem, katere filmske zvezde še migajo in koliko so stare. Zato sem se odločil, da o tem končno napravim en pošten članek in se spomnim nekaterih še živečih imen filmske umetnosti.

Luise Rainer (102), dvakratna oskarjevka za filma The Great Ziegfeld  in The Good Earth, ki je kariero končala na začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja in se potem občasno še vrnila pred kamere, nazadnje leta 1997. Rojena v Nemčiji, v Hollywood pa je pobegnila zaradi Hitlerjeve politike. Dva zaporedna oskarja sta jo v bistvu pokopala, saj ju je dobila na začetku kariere, ki potem ni trajala dolgo.

Eli Wallach (96), legenda špageti vesternov, tretjega Botra, Sedem veličastnih, How the West Was Won in recimo The Misfits, ki filme še vedno snema kot po tekočem traku. Mojster karakterja in metode, ki je kot stranski igralec večkrat zasenčil glavnega zvezdnika. Sicer pa že od leta 1948 poročen z isto žensko.

Olivia de Havilland (95), nepozabna Melanie iz filma Gone With the Wind, sicer pa sestra Joan Fontaine, ki je igrala tudi v filmih The Adventures of Robin Hood, The Heiress, The Snake Pitt, Captain Blood, The Private Lives of Elizabeth and Essex in They Died with Their Boots On, kjer je ob njen vedno znova stal Errol Flynn. Konec sedemdesetih so jo vtaknili v bedasto grozljivko The Swarm, v osemdesetih pa smo jo z veseljem gledali v seriji Sever in jug.

Kirk Douglas (95), verjetno zadnja prava hollywoodska legenda, ki je ni treba posebej predstavljati. Po možganski kapi se je odlično pobral in se še vedno z veseljem udeležuje raznih priredtev. Zame večen zaradi Spartaka, odličen pa tudi v Paths of Glory, 20000 Leagues Under the Sea, The Bad and the Beautiful, Lust for Life, Gunfight at the O.K. Corral, The Vikings, Lonely are the Brave in recimo Seven Days in May. Njegov sin Michael je morda še boljši igralec od njega, toda ata Kirk je ipak večja legenda, zame tudi zavoljo komedije Cactus Jack.

Ernest Borgnine (95), tej legendi sem se poklonil tukaj, zato se zdaj ne bom ponavljal.

Zsa Zsa Gabor (94), tudi kultna in zloglasna Zsa Zsa, ki se zadnje čase sprehaja med življenjem in smrtjo, je svoj zapis že dobila tukaj.

R.G. Armstrong (94), bilo bi nefer, če se ne bi spomnil na tega karakternega stranskovlogaša, ki ste ga tako ali drugače ujlei tudi v filmih Dick Tracy, Predator, Children of the Corn, My Name is Nobody, El Dorado, The Man in the Iron Mask, The Best of Times, Reds, Heaven Can Wait in recimo Stay Hungry. Veliko je nastopal tudi na tvju, zanimivo pa je to, da je kariero uspešno fural celih štirideset let in se skozi prej omenjene uspešnice pokazal tudi mlajši generaciji.

Celeste Holm (94), zvezda filmov Gentleman’s Agreement, All About Eve in High Society, ki še vedno občasno posname kak film, kar je za njena leta preprosto neverjetno. Igrala je tudi v številnih tv serijah in osvojila Broadway, mlajša generacija pa se je verjetno spominja po stranski vlogici komedije Trije moški in zibelka.

George Gaynes (94), pri tem gospodu filozofija ni potrebna, saj ga vsi poznate po vlogi komandanta Lassarda iz Policijske akademije.

Joan Fontaine (94), sestra zgoraj omenjene Olivie de Havilland in zvezda Hitchcockovih mojstrovin Rebecca in Suspicion, pa tudi filmov Ivanhoe, Jane Eyre, The Women, Gunga Din in Letter From Un Unknown Woman. Na sredini šestdesetih je nehala snemati filme in se občasno vrnila še na televizijo.

Herbert Lom (93), zagotovo najbolj znan po inšpektorju Dreyfusu, ki mu živce žre inšpektor Clouseau v podobi Petra Sellersa, sicer pa tudi zvezda filmov Spartak, The Ladykillers, The Dead Zone, War and Peace (igral je Napoleona), El Cid, King Solomon’s Mines in The Pope Must Die. In pozor, kariero je začel na Češkem, kjer se je tudi rodil.

Efrem Zimbalist Jr. (93), zanimiv možakar, ki ste ga ujeli v filmih Hot Shots, Batman, Airport 1975 in Wait Until Dark, sicer pa reden gost številnih tv serij kot so bile The FBI, The Love Boat, Remington Steele, Hotel, Zorro, Murder She Wrote in Babylon 5, pa tudi glasovni mojster risanih serij Batman, Spider-Man, Superman in Iron Man.

Louis Jourdan (92), uf, ta pa je legenda, tudi zame, še posebej zavoljo filmov Octopussy in Gigi. Ga je bilo pa fino gledati tudi v Letter From Un Unknown Woman, Madame Bovary, Three Coins in the Fountain, The Swan, Can Can, The VIP’s, Irma la Douce in seveda Swamp Thing. Eden največjih filmskih zapeljivcev vseh časov, pa tako zelo eleganten, da so tudi ženske igralke ob njem delovale štorasto.

Al Molinaro (92), tv faca, predvsem iz serij Happy Days, The Odd Couple in The Family Man, ki se je na začetku devetdesetih poslovil od aktivnega nastopanja pred kamero.

Ray Harryhausen (91), mojster posebnih efektov in stop motion animacije, brez katerega ne bi bilo filmov Mighty Joe Young, One Million Years BC, Clash of the Titans, Jason and the Argonauts, The Golden Voyage os Sinbad, It Came from Beneath the Sea in The Beast from 20,000 Fathoms.

Maureen O’Hara (91), velika zvezdnica filmov How Green Was my Valey, Miracle on 34th Street, The Parent Trap, The Quiet Man, Rio Grande in seveda The Hunchback of Notre Damme, kjer je igrala Esmeraldo. Od aktivnega nastopanja se je poslovila leta 2000, z Johnom Wayneom je posnela kar pet filmov, njen najljubši režiser pa je bil John Ford.

Mickey Rooney (91), ameriški nacionalni zaklad, večna faca, nekdanji mož Ave Gardner, ki se še vedno pojavlja v številnih filmih, nazadnje v Noči v muzeju in Mapetkih. Slavo je ujel kot Andy Hardy, med njegove največje dosežke pa se štejejo tudi Boys Town, The Adventures of Huckleberry Finn, Babes in Arms, National Velvet in recimo The Black Stallion.

Ann Rutheford (91), Scarlettina sestrica v filmu Gone With the Wind, pa tudi zvezda filmov Andy Hardy in The Secret Life of Walter Mitty, Orchesta Wives, Pride and Prejudice in recimo Adventures of Don Juan. Filmsko kariero je na klin obesila že v sedemdesetih.

Abe Vigoda (90), večen zaradi Tessia v Botru, sicer pa še vedno zelo aktiven v raznih filmih, recimo v kriminalki Crime Spree, pa tudi vedno znova posoja glas v raznih video igrah Botra.

Christopher Lee (89), o njem sem obširno pisal tule.

Harry Carey, Jr. (90), zvezda vesternov Johna Forda, recimo The Searchers in She Wore a Yellow Ribbon, kasneje pa ste ga lahko ujeli še v filmih Gremlins, Back to the Future 3, Tombstone, The Exorcist 3, Cherry 2000 in The Whales of August. Kariero je zelo uspešno fural do konca devetdesetih.

Esther Williams (90), jp, tudi stara dobra Ester še vedno miga. Najprej je bila olimpijska šampionka v plavanju, potem pa je svoje znanje prenesla še v izjemno popularne mjuzikle na vodi, ki smo jih požirali tudi v Sloveniji. Najbolj znan je brez dvoma Bathing Beauty, sledi pa mu Neptune’s Daughter. Je bila pa Ester opazna tudi v filmih Take Me Out to the Ball Game in recimo Ziegfeld Follies. Konec petdesetih je skušala narediti še bolj resno kariero, ker ji ni uspelo, pa se je na začetku šestdesetih umaknila iz filmskega sveta.

Phyllis Thaxter (90), zame večna zaradi vloge Supermanove zemeljske mame, sicer pa igralka, ki je solidno razturala tudi pred davnimi časi v filmih Thirty Seconds Over Tokyo, The Sea of Grass, The World of Henry Orient in recimo Springfield Rifle. Superman je bil njen zadnji pravi film, pred leti sem jo ujel tudi v trilerju The Carey Treatment.

Deanna Durbin (90), močno popularna mladinka v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja (Three Smart Girls, That Certain Age, First Love, Can’t Help Singing, Christmas Holiday), ki je dobila celo tako imenovanega otroškega oskarja in se potem konec štiridesetih za vedno umaknila iz filmskega posla. Morda bi lahko rekel, da je bila neko obdobje celo bolj popularna od Shirley Temple. Imela je svoje lutke, pri dvajsetih je bila najbolje plačana ženska v Ameriki, za vsak film je dobila skoraj pol milijona dolarjev, nato pa se je na višku slave nenadoma umaknila iz soja žarometov in odločno zravračala razna povabila za veliko vrnitev.

Betty White (90), nepozabno Zlato dekle, ki je na stara leta ujela kulten status in slavo, o kateri je prej lahko samo sanjala. Še vedno je zelo aktivna na vseh področjih, brez nje pa ne mine niti ena prestižna prireditev več. Jp, gospa White je postala ameriški nacionalni zaklad.

Patrick Macnee (89), zvezda kultne tv serije The Avengers, kjer je igral Johna Steeda, sicer pa tudi stranska vloga filmov The Howling, A View to a Kill, Young Doctors in Love in recimo This is Spinal Tap, ki je svoj zadnji film posnel leta 2003.

Carl Reiner (89), uf, ta pa mi je legenda zaradi odličnih parodij, ki jih je režiral. Moj režiser, tako kot Mel Brooks in nekoč Woody Allen. The Jerk in še posebej The Man With Two Brains sta poglavje zase, noro zabavni pa so tudi Dead Men Don’t Were Plaid, All of Me in Fatal Instinct. Z Brooksom sta skupaj ustvarila kultnega The 2000 Year Old Mana, je pa Reiner tudi zelo soliden igralec, kar je dokazal v Soderberghovi trilogiji Ocean’s in v komediji The Russians are Coming The Russians are Coming.

Doris Day (89), ameriška filmska ikona, ki je vrhunec popularnosti ujela v filmih z Rockom Hudsonom, sicer pa zelo znana tudi po filmih Calamity Jane in recimo The Man Who Knew Too Much.  Iz velikih platen se je umaknila konec šestdesetih, lani pa je izdala celo nov glasbeni album.

Pa jih naštejmo še nekaj, ki še vedno migajo in so dosegli častitljivo starost: Sid Caesar (89), Stan Lee (89), Jack Klugman (88), Eleanor Parker (88), Franco Zeffirelli (88), Charles Durning (88), Rhonda Flemming (88), Richard Attenborough (88), Arthur Hiller (88), Ron Moody (88), Stanley Donen (87), Theodore Bikel (87), Charles Aznavour (87), Eva Marie Saint (87), Lauren Bacall (87), Ruby Dee (87), Joan Leslie (87), Elaine Stritch (87), Hal Halbrook (86), George Kennedy (86), Gloria DeHaven (86), Angela Lansbury (86), Julie Harris (86), Dick Van Dyke (86), Fritz Weaver (86), June Lockhart (85), Bud Yorkin (85), Jerry Lewis (85), Roger Corman (85), Shecky Greene (85), Cloris Leachman (85), Don Rickles (85), Andy Griffith (85), Mel Brooks (85), Harry Dean Stanton (85), Norman Jewison (85), Lina Wertmuller (85), Julie Adams (85), Betsy Palmer (85) in Barbara Rush (85).

Mariborčan se veseli sedmice na lotu

30.01.2012 ob 23:50
YouTube slika preogleda

Recenzije: Warrior, A Better Life

30.01.2012 ob 14:14

WARRIOR

Če mi ne bi na uho prišla stranska oskarjevska nominacija za Nicka Nolteja, ki igra očeta obeh glavnih junakov, tega filma verjetno ne bi niti povohal. Četudi sem slišal, da ni slab oz. da je za fajterski film nadpovprečno dober, bi ga skoraj zagotovo zaobšel. No, sedaj sem ga počekiral in lahko rečem, da res ni slab, da pa je zelo daleč od kakega The Fighterja, ki je raztural lani. Drži, Warrior je letošnji The Fighter, zgodba o družini, ki so jo zjebale različne stvari. Iraška vojna, ločitev staršev, zamere, prepiri in pijančevanje očeta Nicka Nolteja, ki skuša zdaj spet vzpostaviti stiki s svojima sinovoma, Brendanom (Joel Edgerton) in Tommyjem (Tom Hardy), ki ga sovražita in se sovražita tudi med sabo. Prav zato je borilni turnir, ki se ga udeležita oba, tako močno očiščenje. Vsak udarec, ki ga zadata nasprotniku, je zdravljenje jeze in potlačenih čustev, vsaka batina, ki jo dobita, pa je kazen za slabo vest, da nista skušala rešiti odnosov v svoji familiji. Presenetljivo soliden film, ki nadaljuje tematiko kriminalne drame Pride and Glory, ko jo je ravno tako režiral Gavin O’Connor. S težavo v tem, da se ne more odločiti, ali naj bo fajterski film ali socialna drama. Oboje hkrati mu namreč ne gre najbolje, obojemu hkrati manjka nekoliko bolj udarna dramaturgija, oboje hkrati povzroči malce površnosti na obeh frontah. Je pa Nolte, ta poslednji filmski upornik, ki je bil nazadnje nominiran za Affliction konec devetdesetih, res dober in prepričljiv kot foter. O tem pa ni nobene dileme.

Ocena: 6/10

A BETTER LIFE

Še en film, ki se bo februarja potegoval za oskarja, za glavno moško vlogo Demiana Bichira, ki zares avtohtono, prepričljivo in naravno odigra glavnega junaka Carlosa Galindo, Mehičana v Ameriki, ki bi rad svojemu najstniškemu sinu pričaral boljšo prihodnost. In pozor, tole prekrasno, tenkočutno, scenaristično kljub klišejem dovolj zanimivo, perečo, za priseljence zelo aktualno, realno, a vseeno ne preveč ostro štorijo, je režiral Chris Weitz, ki iz filma v film preseneča s svojo zares pestro in raznoliko izbiro filmov. Najprej je posnel Ameriško pito, nato About a Boy, pa Zlati kompas in celo The Twiligh Saga: New Moon, sedaj pa A Better Life, svoj najboljši film, enega najboljših filmov lanskega leta, tisti mali biserček, ki ga gledalci zaradi preslabega komercialnega učinka ponavadi prezrejo. Kot sem že namignil, film ni nič novega, pa tudi mularija, ki hoče sina glavnega junaka povleči na slaba pota, igra precej leseno, ko čveka povprečne dialoge, toda celota štima. Celota je zares dober izdelek, ki ga nadvse toplo priporočam.

Ocena: 8/10

The X Factor US: Izpadli so Intensity in Stereo Hogzz

30.01.2012 ob 03:00

Jp, zdaj sem v tistem delu šova, ko gre na nož. Ko o usodi odločajo gledalci, na koncu pa med dvema, ki sta zbrala najmanj glasov, odloči še žirija. V prvi oddaji so izpadli Intensity, skupina najstnikov, ki so jo sestavili iz tekmovalcev, ki so se v najprej predstavili kot solisti, potem izpadli in v finale odšli kot skupina. Niso bili slabi, pa tudi okej tržno nišo bi našli, toda nekako se nisem znal poistovetiti z njimi, pa tudi z nobeno pesmijo me niso zares navdušili. Njihov izpad iz nadaljnega tekmovanja je bil torej vsaj zame pričakovan. Dodaten problem je bilo tudi dejstvo, da so nekateri člani grupe peli odlično, drugim pa je manjkalo malce več močnega vokala.

YouTube slika preogleda

Izpad The Stereo Hogzzov je bil ravno tako pričakovan, saj so bili slabši od solo tekmovalcev. Je pa res, da so bili stokrat boljši od Lakoda Rayne, skupine štirih deklet, ki mi gredo na živce kljub temu, da ne pojejo slabo. Hogzzom bi vendarle omogočil še en nastop, domov pa bi poslal Rayne, morda celo Drew, ki mi je iz nastopa v nastop bolj dolgočasna in nezanimiva, očitno zaradi slabe izbire pesmi, ki jih zanjo rihta Simon Cowell.

YouTube slika preogleda

Šov je še vedno super, resda ne tako čustveno intenziven kot v predtekmovanjih, a vseeno prava glasbena poslastica, kjer mi pokajo živci med glasovanjem. Astro je še zmeraj moj glavni favorit, Astro še zmeraj raztura, Astro me je dvignil na noge s komadoma Hip Hip Hooray in Lose Yourself, kjer je seveda dodal svoje besedilo, ki je preprosto neverjetno in za takega mulca resnično presežek. Na drugo mesto bi postavil Rachel Crow, ki je v oddaji, kjer so izpadli Hogzzi, končno spet zablestela in odpela balado, vedno bolj pa me navdušuje Marcus Canty, mešanica Jasona Derula in Chrisa Browna, ki mi na avdicijah sploh ni bil nič posebnega. Mealnie Amaro, ki si je drznila peti celo Man in the Mirror in je preživela, je vrhunska pevka, o tem ni dvoma, toda kljub temu je ne bi postavil na prvo mesto, kljub temu ji manjka nekaj kar enostavno ne znam opisati. Po dolgem času me je navdušil tudi Chris Rene, ki je svoj del besedila izvedel na Gangsta’s Paradise in bil spet v taki formi kot na avdiciji, Josh Krajcik pa je sicer odličen, a nekako dolgočasen, saj vedno znova poje iste pesemi. Kot Drew, ki je bila daleč najboljša na avdiciji, ko je po svoje priredila Baby Justina Bieberja. Stacy Francis je zelo dobra, Stacy Francis ima vokal, ki trga šajbe, a vseeno mi ni zlezla pod kožo, je pa zato LeRoy Bell toliko bolj simpatičen in mi je vedno znova kul, da ne izpade.

Žirija mi je še vedno zelo kul, ker so podjebava med sabo, Cowell in Paula pa sta itak kot stara zakonca. Nicole se je začela malce preveč preseravati, kar je škoda, L. A. Reid pa samozavestno in frajersko argumentira svoje odločitev in res uživa. Fajni šov, ena taka fuzija pozitivne energije, dobre muske, dobre volje, napetosti in čustev, kjer seveda komaj čakam na razplet dogajanja. Kot posebna glasbena gostja je s komadom Fireball nastopila tudi Willow Smith, ki je bila sicer dobra, a ne tako zelo kot recimo Rachel Crow, ki bi jo lahko učila kako se poje. Je bil pa zato toliko bolj kul del oddaje, kjer so se tekmovalci udeležili premiere filma Jack and Jill, se pogovarjali z raznimi zvezdniki in okusili kaj pomeni biti slaven. Da je mladi Drew to najbolj smešen film ever, je seveda katastrofa, ko je LeRoy Bell zagledal Ala Pacina, pa sem okamenel tudi sam. Jp, to je ameriški The  X Factor, kjer si v ponedeljek brezdomec, v torek pa se znajdeš na red carpetu z Alom Pacinom.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

The X Factor US: Izbor dvajanstih superfinalistov

29.01.2012 ob 15:36

Evo ga, pa sem končno prilezel do oddaje, kjer so sodniki izbrali dvanajst kandidatov, ki bodo šli v tedenski boj za glasove gledalcev.

L. A. Reid je na oder poslal Astra, Chrisa Reneja, Marcusa Cantyja in Phillipa Lomaxa. Izpadel je Lomax, kar je pravilna odločitev, presenetil pa me je Canty, ki mu sicer nisem naklonjen, Rene je bil zares odličen le na avdiciji, ki je pel svoj komad, Astro pa je tak presežek, da ne morem verjeti in je izvedel tudi najboljši nastop tega finalnega predizbora.

Nicole Scherzinger je imela v ognju Stacy Francis, Dexterja Heygooda, LeRoya Bella in Josha Krajcika. Morda jim je res izbrala malce napačne pesmi, toda prav je, da je izpadel ravno Haygood, ki je sicer enkraten performer, ampak ga precej zmanjka na vokalu. Je pa škoda, da ni pel kakšno ta staro soul pizdarijo in da ga je Nicole skušala updejtati.

Paula Abdul je skrbela za Lakoda Rayne, The Stereo Hogzz, The Intensity in za The Brewer Boysa. Najboljši so bili Hoggzi, edino pravilno pa je, da sta končno izpadla brata Brewer, ki itak nista imela kaj iskati v finalu. Se pa strinjam s Cowellom, da Azijska Ilona iz Intensity poje zares vrhunsko.

In še Simon Cowell, ki se je moral odločiti med Melanie Amaro, Rachel Crow, Drew, Simone Battle in Tiah Tolliver. Za Simone se strinjam z L. A. Reidom, da ni imela kaj iskati v finalu, zato je razumljivo, da je izpadla. Da se je morala posloviti tudi Tiah pa je prav tako logično, saj so bile Melanie, Rachel in Drew veliko boljše. Pa tudi slabo pesem ji je izbral Cowell, zelo slabo pesem, kjer njen vokal nekako ni prišel dovolj do izraza. Namesto, da bi jo spremenil v odštekano pozitivko, jo je sfural v neko darkersko varjanto, ki ni vžgala dovolj dobro. In ko smo že pri Cowellovih puncah, Simone Battle že ima svoj prvi videospot za komad He Likes Boys, kar pomeni, da je na dobri poti, da vendale začne svojo kariero.

Šov zdaj počasi seveda postaja rutina in verjetno ne bo več ujel čustvene bombe predizborov, je pa res, da me divje zanima kako so izpadali posamezni tekmovalci, kaj je šlo narobe, kdo je raztural, kdo si ni zaslužil izpasti, kdo je šel naprej po krivici in komu bi na koncu zmago prilepil tudi sam.

Po tejle oddaji navijam za Astra, na naslednja mesta pa bi postavil Krajcika, Bella, The Stereo Hogzze, Drew, Amarovo in Croweovo, ki je sicer dobila zelo slab komad, a je vseeno še vedno ena boljših pevk celotnega šova.

YouTube slika preogleda

The X Factor US: Izbor sedemnajstih finalistov

29.01.2012 ob 14:53

Nimam pojma ali sem ratal pretirano čustven starec ali pa je bilo tole res nekaj najbolj neverjetnega, čustveno nabitega in enkratnega, kar sem videl v svojem lajfu. Takega navdušenja pa trepetanja za usode kakršnihkoli tekmovalcev se pri sebi ne spomnim. To je bil najbolši tv, kar sem jih kdajkoli videl. Resnično mojstrsko prikazana in zrežirana bitka za finaliste tega gromozanskega šova, kjer so Simon Cowell, L.A. Reid, Nicole Scherzinger in Paula Abdul s pomočjo Enriqueja Iglesiasa, Rihanne in Pharrella (Mariah Carey ni prišla zaradi vremenskih neprilik) v svojih domovih izbirali štiri najboljše tekmovalce iz svojih skupin. Vseh 32 nadebudnežev, ki bi za finale ubijali, je na njihovem dvorišču odpelo po eno pesem in upalo na finale, kjer bodo izpadanje odločali gledalci preko telefonskega glasovanja. Toliko iskrenih solza, močnih želja in upanja na uresničitev sanj še nisem videl. To ni patetika, to so najbolj globoka človeška čustva, ki privrejo na dan ob vsakem nastopu in vsaki odločitvi žirije, naj si bo pozitivan ali negativna. Solze sreče ali solze žalosti, nima veze, čustva, močna čustva, ki jih zmorejo samo ljudje, ki želijo ujeti sanje.

KLIK

KLIK

KLIK

Dejansko je bilo vseh 32 izbrancev zelo dobrih, toda treba se je bilo odločiti kdo gre med 16 najboiljših. Premalo mest, jebeno premalo mest, še posebej v kategoriji deklet, kjer sta izpadli Caitlin Koch in Jazzlyn Little, kar nikakor ni bila dobra odločitev. Četudi razumem zakaj je Cowell naprej poslal Tiah Tolliver, bi jo sam na račun Kochove brez razmisleka izločil. Isto velja za Simone Battle, ki je bila resda odlična, toda ne tako kot Jazzlyn Little, ki se mi je na avdiciji prikupila z Mary J. Blige. Če ga Cowell ni posral pri Tolliverjevi, ki res raztura, ko pade v filing, pa si ne bi smel privoščiti, da je izločil Kochevo, ki je imela enega najlepših vokalov tekmovanja. Me je pa skoraj kap, ko sem bil prepričan, da bo izločil še malo Rachel Crow, ki je moja favoritka, potem pa me je skoraj kap še, ko sem videl, da je izločil Melanie Amaro, ki je pela Jacksona. No ja, to je bil očitno trik, saj je Amarovo poklical nazaj, kar pomeni, da smo dobili 17 finalistov.

KLIK

KLIK

KLIK

Enako težko delo je imela Nicole, ki se po moje na koncu vseeno odločila prav. Zelo vesel sem bil, da je šel v finale Dexter Haygood, saj je res faca, tudi ko nenehno joka, pa seveda takrat, ko na odru izvaja mešanico Micka Jaggerja in Jamesa Browna. Njegov vokal morda res ni najboljši od vseh, toda tip ima karizmo, zato si je finale zaslužil. Me je pa presenetila Elaine Gibbs, ki pa je na koncu vseeno morala skloniti glavo pred Stacy Francis, ki je odpela Purple Rain. Mi gre pa vedno na živce ta fora, da gre nekdo iz kake druge skupine, kjer ni taka konkurenca naprej, izpade pa nekdo, ki je v težji skupini in je dosti boljši do njega. A nimaš kaj, tako je.

KLIK

KLIK

KLIK

Skupine, kjer je izbirala Paula Abdul, me niti niso ne vem kako zanimale, je pa prav, da so ššli naprej tisti, ki so jih kot posameznike izločili na Boot Campu in jim poteli dali šanso za nastop v skupini. Abdulova se je odločila dobro, le The Brower Boysa mi nekako nista potegnila, zato bi na njunem mestu raje videl kak boy bend, ki je bil dosti bolj kul. Pri skupinah, kot sem že povedal, navijam za The Stereo Hogzz, nič kaj slabši pa niso bili 4Shore, ki so žal morali domov. In še odločitve L. A. Reida, v katere ne bi smel dovomiti, a moram, še posebej pri Brenninu Huntu, ki je zame cel paket, pa tudi pel je res odlično. Po moje ga je zjebala Rihanna, ki je rekla, da je sicer lep, da pa je žal tudi malo corny, kot boy bendi iz devetdesetih. Tu se z njo ne morem strinjati, tu so Hunta pošteno zajebali. Isto bi lahko rekel tudi za Nicka Vossa, ki bi ga sam dal pred kakega Marcusa Cantyja, ki se mi ni zdel nič posebnega. A jebat ga, L. A. Reid že ve, mar ne.

KLIK

KLIK

KLIK

Na nastopih v bajtah sodnikov se je po moje najbolje izkazal Josh Krajcik, ki je iz nastopa v nastop bolj dih vzemajoč pevec, žal mi je bilo za Toro Woloshin, ki po Jackson 5 iz avdicije ni več tako zelo razturala, čedalje boljši mi ratuje Leroy Bell, še enkrat pa moram potočiti solzo za Caitlin Koch in Jazzlyn Little, ki sta bili res odlični in bi si zaslužili finale.

KLIK

KLIK

In še seznam najboljših sedemnajst: Melanie Amaro, Rachel Crow, Drew Ryniewicz, Tiah Tolliver, Simone Battle, Chris Rene, Marcus Canty, Brian Bradley (Astro), Phillip Lomax, LeRoy Bell, Stacy Francis, Dexter Haygood, Josh Krajcik, Intensity, Lakoda Rayne, The Brewer Boys in The Stereo Hogzz.

In moji favoriti: Astro, Rachel Crow, LeRoy Bell in Josh Krajcik, pogojno pa še Drew Ryniewicz, Tiah Tolliver, Stacy Francis, Dexter Haygood, Melanie Amaro in The Stereo Hogzz.

The X Factor US: Boot Camp

29.01.2012 ob 00:54

Zdaj vidim od kje je nacionalka črpala svoj idiotski vojaški tabor v Misiji Evroviziji. No, tale ameriški je bil tisočkrat boljši in razen imena ni imel ničesar z vojaškim drilom. Na kupu so nabrali vse tekmovalce, ki so se uvrstili v drugi krog. Kakih 150 jih je bilo, če se ne motim. Med njimi so izbrali 100 najboljših, ki so v vrhunski pogruntavščini peli isto pesem v skupinah po osem, nato so jih še razpolovili, nakar so izbrali 32 finalistov (grupirani po pevcih, pevkah, skupinah in folku nad trideset let), ki jih bodo v naslednjih delih šova na tekmo pripravljali člani žirije.

KLIK

KLIK

Super zadeva, resno. Toliko čustev, da strga dušo. Tistih res iskrenih, ki se jih ne da zaigrati. Izpadli tekmovalci so jokali od žalosti in razočaranja, finalisti pa od sreče in uresničitve sanj. Če bi zbral najlepši moment, zberem trenutek, ko sta vsaj pet minut skupaj objeta jokala Dexter Haygood in Paula Abdul. Ko smo že pri Dexterju, tudi meni je zlezel pod kožo, tudi jaz sem se tresel, če bo šel naprej ali ne.

KLIK

KLIK

Bi pa zdajle izpostavil nekaj imen, ki sem jih na avdicijah nekako prezrl. To je vsekakor Tiah Tolliver, Nicki Minaj šova, za katero je od začetka navijal Simon Cowell, medtem ko je Nicole ostala hladna. Jasno, Tiah je razturala in se uvrstila v finale. Odličen je bil tudi Tiger Budbill, zajetni hilbili, ki poje zares enkratno in je resna konkurenca Joshu Krajciku, ki pa je na boot campu dvorano sesul tudi na solo nastopu pred publiko. In Leroy Bell, krasen pevec, ki neverjetno dobro skriva svojih skoraj 60 let. Žameten glas, ki vedno znova pomete s konkurenco.

KLIK

KLIK

Med najboljše so šli vsi tisti, ki so si to zaslužili, le Audrey Turner bi morda le morali poslati dalje, že zato, ker je bila najstarejša med ženskami in ker je pela res doživeto ter zagnano. In pozor, Audrey je bivša žena pokojnega Ikea Turnerja, zloglasnega moža Tine Turner. Hm, pa tudi Kelly Warner ni bila slaba, a očitno je bila premalo odštekana, da bi izstopala pa je niso dovolj opazili.

KLIK

KLIK

Trenutno navijam za Rachel Crow, ki je na solo nastopu If I Were a Boy zapela tako zelo dobro, da sem komaj dihal, odlični sta tudi Caitlin Koch in Drew Ryniewitz, med skupinami so me prepričali Stereo Hogzz, Tiger Budbill in Josh Krajcik letita najdlje med moškimi, zelo dobra pa je tudi Stacy Francis, ki mora, kot jo je opozoril tudi Cowell, paziti, da ne pretirava. In da ne pozabim, moj glas ima tudi Brian Bradley, mali Astro.

KLIK

JJ

28.01.2012 ob 22:54

Faca, tale Janša. Četudi ne zmaga na volitvah, postane šef vlade.

The X Factor US: Avdicije

28.01.2012 ob 04:07

Ker se nezadržno bliža slovenska inačica The X Factorja, je prav, da se ogrejem z Američani, ki znajo to tisočkrat bolje. Jp, to je šov, ki ga je Simon faking Cowell zamenja s Talenti in zadel v polno. Tako dobrega tvja nisem videl že sto let. To je še boljše kot Britain’s Got Talent, pa še Cowell se je vrnil v žirijo. V družbi za ta job rojene Paule Abdul, ki ji odlično parira presenetljivo zabavna in odštekana Nicole Scherzinger, ki je, če se ne motim, nadomestila dolgočasno Cheryl Cole, ki se je pojavila samo dvakrat. In L. A. Reid, legendarni producent, ki je v vesolje izstrelil Rihanno, Justina Bieberja, Pink, Mariah Carey, Kanyea Westa, Usherja, TLC, Toni Braxton, Avril Lavigne, Ciaro in recimo OutKaste. Super ekipa, res, taka, da takoj zleze pod kožo in postane enako zanimiva kot tekmovalci na odru. Še posebej, ko pride do medsebojnega podjebavanja (tista, ko Nicole Cowellu pokaže kako se poje Whitney Houston, je vsaj meni najboljša), nestrinjanja in zajebavanja tekmovalcev. Jebemti, kako dober začetek šova. Še boljši od Britain’s Got Talent, pa četudi gre samo za petje. Pa odlično zrežirani momenti, ki učinkujejo bolje od vsake pocukrane hollywoodske drame. Pa sanje neštetih tekomvalcev, ki bi ubijali za drugi krog. Eni so simpatični, drugi zoprni, tretji pa tako zelo talentirani, da gledalca fukne na rit. Je pa zanimivo kako vse skupaj deluje na gledalce, ki dihajo skupaj s tekmovalcem. Ki ga vzamejo za svojega ali pa ga poteptajo že pri prvem tonu. Pa kul so tisti momenti, ko je nekdo res kul med predstavitvijo, kar pomeni, da vsi držijo pesti, da bi znal peti. Da upajo, da bo znal. Da so prepričani, da bo znal. Če zna, iz njega naredijo zvezdo, če fuša pa so vsi po vrsti razočarani.

Pa poglejmo nekaj biserčkov, ki bodo v mojem spominu ostali še precej časa.

Siameze Floyd je bil pljunuta kopija Princea, čistokrvni šovmen in pozer, ki ga v naši različici ne bomo videli. Pri nas tega ni, pri nas tega ne zna nihče, to je mogoče samo v Ameriki, kjer takšni modeli pridejo kot naročeni.

KLIK

Rachel Crow, prikupna punčka z glasom in powerjem odrasle pevke. Brez dvoma resna kandidatka zakončno zmago. Pa komaj 13 let ima, kar je resnično neverjetno.

KLIK

Melanie Amaro, tule pa sem ostal brez besed. To pa je vokal, o katerem lahko sanjajo tudi najboljše pevke. Upam bi reči, da je Listen zapela celo bolje kot Beyonce, če je to seveda sploh mogoče. Kapo dol, Melanie je moja favoritka za zmago.

KLIK

Stacy Francis, ki je lovila zadnjo šanso v lajfu. Imel sem občutek, da bo dobra, nisem pa vedel, da bo s svojim glasom sesula dvorano. Odličen nastop, za jemanje diha. Pa zelo čustven moment je ujela v uvodni predstavitvi. Temu se reče live tv, temu se reče šov, ki razfuka tudi gledalčeva čustva.

KLIK

Chris Rene, še ena čudovita zgodba, ki kar kliče po takem šovu. Poba je bil nekoč džanki, na odru, ki ga je menjal za rehab, pa se je predstavil s svojim avtorskim komadov. Vrhunsko v vseh pogledih.

KLIK

Jazzlyn Little, eden izmed vrhuncev prvih štirih šovov. 16 letna deklina, ki se trese od treme, pride na oder, se trese še bolj, nato pa Mary J. Blige odpoje enako dobro kot Mary J. Blige. Na tem posnetku se vidi vrhunsko zrežiran šov, nekaj, kar Slovenci ne bomo nikoli znali. In kot je rekel L.A. Reid: “Zdaj boš imela veliko več klikov na YouTubeu.”

KLIK

Drew Ryniewicz, še ena super rosno mlada pevka, za katero sem bil pred nastopom prepričan, da bo popušila in pač odpela dolgočasno verzijo Baby svojega idola Justina Bieberja. Joj, kako zelo sem se zmotil. Komaj 14 letna Drew je z glasom čarala, Drew je iz komada Baby naredila mojstrovino. Vau faking vau.

KLIK

Josh Krajcik, faca, da se reče. Resda s pretirano afektirano mami, a nekaj tako pozitivnega in kulskega, da bi ga tudi sam z največjim veseljem poslal v drugi krog.

KLIK

Dexter Haygood, krasen moment, prav tako eden najboljših celega šova. Odštekan tip, za katerim pa se je skrivala močna čustvena zgodba, ki ga je na koncu dvignila tudi v srca dvorane. Pa kul so bili momenti, ko se ni vedelo ali bo šel dalje ali ne. Napeto kot strela. Kot najboljši kriminalni triler s twistom, da strga.

KLIK

Xander Alexander, odbit model, ki mu ni uspel drugi krog. Samozavesten, prepotenten in pikro zabaven. Tako zelo, da je šel seveda na živce Simonu Cowellu. Dejansko ni pel slabo, a žirija se je očitno preveč ukvarjala z njegovim nastopaštvom.

KLIK

Nick Voss, pozerček, nastopaček in frajerček, ki je raztural sto na uro. Tako se dela, če hočeš na noge dvigniti celo dvorano. Jerry Lee Lewis bi bil ponosen nanj.

KLIK

Brennin Hunt, jebeni plejer, pretty boy, ki se je zavedal, da je seksi kot strela. Hvala bogu, da je znal peti, pa četudi nisem verjel, da bo res znal. Pa je znal, o kako zelo dobro je znal. Cel paket, nimaš kaj.

KLIK

Tora Woloshin, takoj ko je najavila, da bo pela I Want You Back Jackson 5, sem vedel, da bom navijal zanjo.Super nastop, samozavesten in dodelan tako zelo, da sem komaj verjel, da na takem odru stoji prvič. Jp, MJ bi bil ponosen.

KLIK

Geo Godly, jp, tudi taki nastopi morajo biti. Tip je okoli skakal z nagim kurcem, kar je Paulo Abdul prijelo na bruhanje. Dobesedno, da se razumemo. Verjetno najbolj bizaren nastop celega šova. Me pa zanima, če žirija res ni vedela kaj jo čaka.

KLIK

Caitlynne Curtis, o tem govorim, ko hvalim ta šov. To je tisto, kar ta šov dviga nad oblake. Čustven moment, ki deluje sto na uro. Ki je esenca takega oddaje in super trenutek za rejtinge. Punca seveda ni šla v drugi krog, poteza Paule Abdul pa je bila tako zelo iskrena in lepa, da sem komaj dihal.

KLIK

Ashley Deckard, šov, šov in še enkrat šov. Jp, punca je prišla na oder in rekla, da vidi duhove. Da se z njimi pogovarja, skratka, da je ghosthunterka. Noro zabavno, še posebej v delu, ko se oglasi Abdulova in pove, da se tudi njej dogaja isto.

KLIK

Jonny Rogers, še en mladi odštekanec. Po eni strani zoprn, po drugi pa strašno simpatičen. Z vrhuncem v Cowellu, ki mu je rekel, da zgleda kot Ken. Fak no.

KLIK

Caitlin Koch, čudovita pevka, ena najboljših, kar sem jih slišal na avdiciji. Pa enkratno je priredila znano pesem in pobožala dušo vseh v dvorani. Če na koncu zmaga, ne bi imel nič proti. Itak, stopil se je tudi L. A. Reid.

KLIK

Andy Silikovitz, joj no, kako preprost in skromen možakar, uboga para, ki je na oder stopil zato, da bi si našel dekle. Jp, Andy ni še nikoli v lajfu poljubil dekleta. Žal je pel zanič, na koncu pa je vseeno dobil objem Paule Abdul.

KLIK

J Mark Inman, uf, ta pa je bil pojava. Matematični genij in filozof, ki je Creep Radioheadov izvedel na tako bizaren, da mi je bil na koncu kul. Pa ta njegov ples, fak no, ne me jebat.

KLIK

Makenna & Brock, še en vrhunski moment, ki je orosil očke. Fant in punca, najboljša prijatelja, skupaj v skupini. Fant navduši žirijo, punca jih pusti hladne. Bosta šla narazen ali bosta ostala skupaj. Plus Nicole, ki se ne morem pa ne more odločiti. Vrhunski šov moment, resno.

KLIK

In še Brian Bradley aka Astro, o katerem sem pisal dva dni nazaj. Moj favorit za končno zmago. Rojen za hip hop zvezdo, Kanye West in Jay-Z v enem. Pa talent, ki me je sesul v prah. Pa njegova samozavest in nastopaštvo, pa tisto zaigrano jebanje Cowella pred nastopom, popolno v vseh ozirih.

KLIK

Eto, tole je nekaj biserčkov avdicijskih oddaj, ki so bile, kot sem že povedal, resnično odlične. Komaj čakam, da se lotim nadaljnega tekmovanja in vidim kdo je izpadel, kdo je raztural, kdo je odletel po krivci, kdo mi bo dal mravljince, kdo me bo vrgel na kolena, kdo pa bo na koncu seveda zmagal in odnesel 5 milijonov dolarjev vredno nagrado.

Oddaja Tajkun ima nov termin

27.01.2012 ob 01:04

Po novem sem na Info Tvju v akciji vsak petek, soboto in nedeljo ob 18. uri.

Zdaj tudi v živo preko interneta: KLIK

Eva Boto !!!

26.01.2012 ob 23:34

Ne me jebat, Eva Boto iz Misije Evrovizije je posnela duet z Janom Plestenjakom. No, temu pa se reče promocija za neko mlado pevko, odskočna deska, ki jo lahko vrže nad oblake. Jp, če posnemeš duet s Plestenjakom, si naredil več kot če zmagaš na Emi in jo mahneš na Evrosong.

Pesem mi sicer ni ne vem kako všeč, ker je v dance ritmih, a Plestenjak je ta fazon napovedal že lani, zato sem nekaj takega tudi pričakoval. Nisem pa vedel, da bo posnel duet in da bo vanj vtaknil Botovo, ki bo očitno zmagala tudi na prihajajoči Emi. Jan že ve koga mora dati v svoj nov komad.

YouTube slika preogleda

Danes bi moj ati praznoval 70 let

26.01.2012 ob 02:39

null

Vedno se spomnim dneva, ko je odšel. Danes je trenutek, da se spomnim dneva, ko bi praznoval rojstni dan. Ne bom žalosten, skupaj z njim ga bom praznoval v mislih in se spominjal najinih najbolj kul trenutkov, saj bi mu bilo to všeč. Plesala bova na eno izmed Madonninih pesmi, ki ga je vedno znova sprostila in spravila v dobro voljo. Pa mene tudi, ko sem ga gledal pri sestavljanju posebne koreografije, ki je bila vsakič nekoliko drugačna in vedno zelo zabavna.

Vse najboljše za okroglih sedemdeset, ati moj.

KLIK

Pa naj ti posebej za rojstni dan pripnem še trailer za tvoj najboljši film, ki si ga vedno znova hvalil in mi razlagal kako zelo dober je bil, ko si ga pred davnimi leti videl v temi kinodvorane, kamor si tako rad že zelo zgodaj vodil tudi mene in me do konca in naprej navdušil za filmsko umetnost, za kar ti bom hvaležen do konca življenja.

KLIK

Pa še tvoja Jeanny, tvoja naj pesem vseh časov, ki si mi jo enkrat tudi prevedel, saj nisem znal nemško in sem se jezil na Falca, da ne poje vsega v angleščini.

KLIK

In le kako naj ti voščim brez Deana Martina, tvoje stare šole, nad katero si se navdušil, ko si obiskal Ameriko. Tule je, tvoja Everybody Loves Somebody, na katero si tako rad zavrtel mamo, ko mene še ni bilo na svetu.

KLIK

In seveda, še Jarhead, najin zadnji skupni film, najino zadnje filmsko slovo, ki ga prav tako ne bom pozabil dokler bom živ.

KLIK

Dame in gospodje, Astro

25.01.2012 ob 23:54

Talent, hud talent, ki ga brez dvoma čaka lepa kariera. Tako dobrega flowa, powerja, karizme, nastopaštva in filinga nisem pri kakem mulcu videl že sto let. Mali je old school, mali je the future of hip hop, pa še na Jacksona rapa v tretjem videu, jebemti. Pa še besedila piše sam. Noro dobro, res.

Je pa poba, ki mu je v resnici ime Brian Bradley in je med šovom The X Factor dopolnil 15 let, prilezel zelo daleč in na koncu, če se ne motim, vendarle izpadel, menda zaradi nekega pizdenja, ki ni bilo najbolj všeč gledalcem.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda