Arhiv za December, 2011

Povšo: Dobrodošli na Grmu

22.12.2011 ob 16:39

Na željo komentatorja Joyja sem počekiral tako imenovani pre-tape mladega novomeškega raperja Povša, ki mu je dal naslov Dobrodošli na Grmu in na njem nanizal osem komadov.

Kul zadeva, polna dobrih rim in fint, pa tudi glasbeno dobro sede v uho. Malo jeznih, malo zabavnih, malo življenjskih zgodbic, pa okej vokal in flow, ki malo spominja na Mirka, ki prav tako prihaja iz Novega mesta.

Če bi mu predlagal potencialni hit, bi stavil na Še en krog in brez dvoma še na Zimsko zgodbo, ki bi ji pasal en fajni videospot, pa morda še na Mojo kri, ki ima izjemno močno besedilo o očetu.

Ali kot pravi Povšo: “Na kurac mi grejo kurci, ki kurcajo nas kurce. Da smo same pizde, ki smo v pizdi, pizda. Jebem vas hejterje.”

Kul plata.

YouTube slika preogleda

Recenzije: Footloose (2011), Arthur Christmas

22.12.2011 ob 12:20

FOOTLOOSE

Joj, ti rimejki, pa kdaj jih bo konec, jebemtiš. Prav tekmujejo kateri bo slabši in kateri bo bolj umazal vrhunski original. Tokrat je na vrsti Footloose iz sredine osemdesetih, moj film, moja osebna klasika s Kevinom Baconom, svetinja takorekoč. In seveda film, ki bi ga morali pustiti pri miru. Itak, da ga niso, saj so podivjali z rimejki, z zelo slabimi, dolgočasnimi in nezanimivimi reciklažami izvirnikov, ki bi jih morali prepovedati, ali še bolje, ki bi jih morali šteti za kaznivo dejanje. Tako je, če onečastiš film kot je Footloose, moraš iti v arest ali pa ti morajo za vedno prepovedati snemanje filmov. Ne bom rekel, da sem strogo proti rimejkom, sem pa več kot strogo proti slabim rimejkom kot je tale, ki se ga je s prozorno igralsko ekipo lotil Craig Brewer, sicer režiser zelo dobrega filma Hustle & Flow. Edina dobra stvar novega Footloosea, ki nima pojma ali naj bo film o plesu ali film o dirkanju z avtomobili, je naslovna pesem, ki se odvrti na začetku in na koncu. Od Kennyja Logginsa, da ne bo pomote. Je pa res, da si je rimejk ne zasluži, preveč dobra je, da bi jo lahko nosil tak povprečen film, taka navadna zgodbica, kjer bi za minutko Kevina Bacona dobesedno ubijal.

Ocena: 2/10

ARTHUR CHRISTMAS

Lepa animiranka, ki povrne upanje v božične praznike. Z zelo razgibano, dovolj zabavno, kljub zrabljeni tematiki svežo in tehnično inovativno zgodbico, ki mine kot bi trenil in nam razkrije kaj vse se med talanjem daril dogaja na Severnem tečaju. Izvrstni so tudi glasovni doprinosi Jima Broadbenta, Billa Nighyja, Hugha Lauriea, Imelde Staunton, Robbiea Coltrainea in Jamesa McAvoyja, ki so jih naša kina seveda idiotsko odrezala in spremenila v slovenske gumpce. Gre pa dejansko za družinsko zgodbico familije Božiček, kjer se dedek, sin in dva vnuka kregajo kdo je bolj primeren za svoje delovno mesto. In seveda za majhno deklico, ki so ji pozabili pod jelko nastaviti darilo, kar pomeni, da bo treba v urgentno akcijo, v nepozabno avanturo, v čarobno letečo pravljico, kjer bo najmlajši sin Arthur naredil vse, da bo punčka še pred jutranjim svitom dobila svoje darilce. Presenetljivo učinkovita, očarljiva, živopisna in zanimiva risanka, ki ji finančno resda ne gre najbolje, je pa zato toliko bolj topla za prihajajoče praznike, kjer za čarobni dotik manjkajo prav takele zgodbice. Jp, Arthur Christmas je risanka, ki jo lahko pod jelko postavite tudi namesto darila.

Ocena: 7/10

Recenzija: The Twilight Saga: Breaking Dawn – Part 1

21.12.2011 ob 23:43

THE TWILIGHT SAGA: BREAKING DAWN-PART 1

Do Twilighta sem bil dolgo časa zelo negativno razpoložen, kar je jasno, saj ni šlo za film, marveč za jebeni emo safr in kurčevo melanholijo, ki mi je požrla vse živce, tako zelo, da sem moral za protistrup vsaj desetkrat pogledati fenomenalni The Lost Boys, Twilight za mojo generacijo. Jp, družba, mi smo imeli kul vampirje, današnja mladina pa ima trpeče in otožne krvoseskiče, ki bi rabili psihiatra, ali še bolje, brco med zobe, eno tako močno, da se jim polomijo. No ja, tako sem vsaj težil do tretjega dela, ki mi je bil začuda povsem okej film. Tako zelo, da sem spregledal celo debilno igro Roberta Pattinsona, ki je brez dvoma eden najslabših igralcev vseh časov. Tako zoprnega stila nima nihče, tako zoprno otožen in sterilen zna biti le Pattinson, ta pojebani Edward Cullen, ki bi dal življenje za svojo Bello Swan (Kristen Stewart). In pozor, Edward in Bella se tokrat poročita. Na začetku četrtega poglavja te super uspešne sage, ki potem več kot polovico fura romantično dramo dveh zaljubljencev, ki si privoščita še medene tedne. To ni več Twilight, to je soliranje Edwarda in Belle, ki si vzameta svoj film. Ki ne šljivita nikogar in uživata kot dva povsem normalna in do ušes zacopana mladoporočenca. Vse do trenutka, ko Bella začuti, da je noseča in da v sebi nosi majhnega vampirčka. Ta prva polovica filma je resda na nek način romantična, toda tako zelo patetično melanholična, da sem potreboval vrečko za bruhanje. Čisto vse je narejeno v tem emo safr stilu, od muske do pogledov, od fotografije do scenografije. Saj je lepo, skoraj tako kot v von Trierjevi Melanholiji, toda tudi tečno, predolgo in dolgočasno. Pač private home videos Edwarda in Belle, ki seveda tudi seksata, da ne bi kdo rekel, da samo trpita. Je pa zanimivo, da gledalec vseeno nekako pade v njuno love story, pa tudi v nadaljevanje zgodbe, ki ubere drugačen tempo in se iz romantične drame spremeni v morbidno akcijsko grozljivko, kjer bo ciljni publiki verjetno precej neprijetno. Jebat ga, četrti Twilight, sicer najboljši del celotne sage, je moralka o tem, da ni dobro zanositi z vampirjem, ali še bolje, s tipom, ki je preveč drugačen, ki je upornik, marginalec, če hočete. Pač nasvet mladim dekletom, da naj si raje najdejo normalnega in pridnega fanta. Kot sem že povedal, prvo poglavje zadnjega dela je presenetljivo okej film, še posebej v drugi polovici, ki premore zares dig vzemajočo fotografijo in neko prav posebno atmosfero, ki je seveda pisana na koži ciljni publiki. Nimaš kaj, pozna se mu dober režiser, gospod Bill Condon, avtor filmov Kinsey, Gods and Monsters in Dreamgirls, ki je vnesel neko novo dimenzijo in se kljub zahtevam, da zadovolji emote, posvetil še kvaliteti. Je pa Pattinson še vedno grozno slab. Tako slab, da bi si Taylor Lautner in Kristen Stewart zaslužila oskarja. Dovolj teženja, ni mi nerodno, če ob koncu recenzije priznam, da dejansko čakam na zadnji film.

Ocena: 6/10


recenzije-the-twilight-saga-eclipse/
recenzija-the-twilight-saga-new-moon/
recenzija-twilight/

Recenzije: Tower Heist, One Day

21.12.2011 ob 05:01

TOWER HEIST

Od tega filma sem pričakoval veliko več. Come on, režiral ga je Brett Ratner, glavni vlogi pa sta vzela Ben Stiller in Eddie Murphy, ki je v trailerju po stotih letih spet deloval kul in končno ujel neko normalno in frajersko vlogo izven stupidne družinske komedije. Imel sem idejo, da bom dobil nekaj v stilu Rush Hour, pač solidno kriminalno komedijo, ob kateri se bom zabaval in sprostil, namesto tega pa sem fasal izjemno dolgočasno, klišejsko, nezanimivo in čisto nič izvirno štorijo o ropu orjaškega nebotičnika, ki se ga lotijo prevarani delavci, katerim je prevarantski tajkun Alan Alda pokradel vse prihranke. Igralski ansambel resda štima in je dovolj pester, da bi lahko nasmejal gledalca, toda kaj, ko je scenarij luknjast, prazen in premalo atraktiven. Dejansko se ne spomnim niti enega vsaj približno zabavnega prizora, kar je za take vrste film seveda pogubno, zato lahko rečem, da gre za eno večjih razočaranj leta, kjer dejansko ni dobro čisto nič. Niti zloglasen prizor, kjer se Murphy dela norca iz Stillerjeve epilepsije.

Ocena: 2/10

ONE DAY

Če ste videli Ko je Harry srečal Sally, potem veste, da Anne Hathaway in Jim Sturgess, ki se srečujeta enkrat letno vsako leto, nista daleč. Jp, to je še en film o moškem in ženski, ki se trudita, da bi ostala le prijatelja. Ki naredita vse, da ne bi pristala v postelji in da ne bi postala par. Presenetljivo očarljiv, simpatičen, čustven, prisrčen in gledljiv filmčič. Kljub temu, da sta Hathawayeva in Sturgess nekaj časa precej tečna in premalo prepričljiva. Toda ko prirasteta k srcu, je vse okej in gledalec pade v njuno igro. V njun dan na leto. V njuno skoraj desetletno romanco in tantrično paljenje, kjer srečo uniči šokanten in tako zelo nepričakovan preobrat, da boste komaj dihali. Jebeš romantiko na daljavo, vsak dan, ki ga ne preživiš z osebo, ki ti je usojena, je uničen dan. Lep film, presenetljivo lep kot celota, eden tistih drobnih biserčkov, ki mimo gledalcev švignejo skorajda neopazno in se v srcih tistih, ki jih vidijo po pomoti, zasidrajo za dolgo časa.

Ocena: 7/10

Cesária Évora (1941-2011)

21.12.2011 ob 00:53
YouTube slika preogleda

Adele, What the Fuck?

21.12.2011 ob 00:37

Ne bom rekel, da je zanič, toda tako velik pomp je absolutno preteran. Očitno je glasba res v totalnem kurcu, da folk potem ponori za nekom, ki je vsaj približno okej, ali še bolje, ki se vsaj malo približa neki kvaliteti in ne pada na tipičen autotune elektro drek.

Pa ovce so ljudje, velike ovce, ki jih potegne fora, da je Adele kul tudi zato, ker ne jebe sistema in je bajsa, ki se požvižga na kič ter raje fura normalen imidž. Da torej noče biti maškara kot recimo Lady Gaga, saj tega ne rabi, ker je odlična pevka. Tak in podoben bla bla se rola okoli nje že od začetka kariere, tak in podoben bla bla jo je dvignil v višave in iz nje naredil prodajni čudež.

Jp, Adele ima, če se ne motim, najbolje prodajan album zadnjih dvajsetih let. To, kar se z njo dogaja na prodajnih policah, je res neverjetno. Po moje je že sto tednov med najbolje prodajanimi albumi tedna. Vsak nov album, ki jo premaga, potem že naslednji teden pade za njo. Adele je očitno tudi etitjud, Adele je očitno tudi statment tistih, ki kupijo njen album.

Mene se ni dotaknila niti z enim komadom. Ogromno pevk je boljših od nje, pa jim ne rata tak bum. Le zarolajte si recimo Lauro Izibor, pa boste videli o čem govorim. Adele ima solidne komade, a nič več kot to. Prav zato mi ni jasno zakaj zak bum. Po moje res le zato, ker kao ne jebe modnih trendov in na oder pač pride oblečena kot stara mama.

Je Adele torej atentat na Lady Gago in ostale maškare oz. upor folka, ki skuša reči, da jih v prvi vrsti še vedno zanima glasba ne pa cirkus? Sanjajte, tudi Adele je le šov, resda elegantno in spretno zapakiran, a vseeno še en šov, s katerim so odlično nategnili ludi.

YouTube slika preogleda

Recenzija: Mission: Impossible – Ghost Protocol

20.12.2011 ob 01:36

MISSION: IMPOSSIBLE- GHOST PROTOCOL

Tom faking Cruise, zadnja prava hollywoodska zvezda, je spet Ethan Hunt, glavna atrakcija četrte Misije nemogče, ki je, pa saj ne morem verjeti, še boljša od tretje, ki je bila vsaj zame eden najboljših akcijskih trilerjev vseh časov. Ko jebe Jamesa Bonda in Jasona Bournea, četrta Misija nemogoče ja zares pravi akcijski presežek, eden najboljših filmov letošnjega leta, eden najboljših žanrskih izdelkov daleč na okoli. Čisto vse štima. Čisto, čisto vse. Akcija, humorni vložki, dialogi, pogledi, posebni efekti, atmosfera, igralske kreacije, zapleti, razpleti, dramaturgija, glasbena podlaga, montaža, ideje, finte in vse tisto, kar manjka praktično vsem ostalim podobnim filmov, da bi postali četrta Misija nemogoče. Jp, četrta Misija je tako zelo dober film, da se ostalih letošnjih filmov v kinu praktično ne vidi. In to brez jebenega 3dja, na stari dobri način, ki ga je vrhunsko ujel režiser Brad Bird, sicer avtor risank The Incredibles in Ratatouille. Samo režiser risank je dovolj nor in kul, da lahko posname tako perfekten akcijski tobogan, v katerem Tom Cruise po dolgem času spet dokaže, zakaj je Tom faking Cruise, poslednji akcijski junak, poslednja velika hollywoodska zvezda, ki ji tokrat zelo dobro parirajo še Jeremy Renner, Alicii Keys podobna Paula Patton, Simon Pegg in glavni negativec Michael Nyqvist, znanec trilogije Millennium, ki je kot kaže začel tudi obetavno hollywoodsko kariero. Resnično odličen film, kjer bi si tudi posamezne sekvence zaslužile svoj film. Recimo tista uvodna iz zapora, pa tista iz Kremlja, pa tista med peščeno nevihto, ma vse po vrsti jebemti. Res sem navdušen. Kot mali otrok. Kot gledalec, ki je pričakoval veliko in dobil še več. Jebeno hud film. Eden najboljših zadnjega časa.

Ocena: 10/10

Recenzije: The Thing (2011), Moneyball, The Help

20.12.2011 ob 01:14

THE THING

Da smo si na jasnem, novi The Thing, ki sicer štarta pred dogodki v tistem iz leta 1982, ni slab zato, ker je bil tisti iz leta 1982 (ne pozabite, da je šlo prav tako za rimejk originala iz leta 1951), tako zelo dober, ampak zato, ker je slab sam zase. Pa ne samo slab, tudi dolgočasen, nezanimiv, klišejski in tak, kot da bi ga naredili iz prizorov, ki jih ne bi uporabili niti v desetem delu Osmega potnika. Jp, novi The Thing je le trapasta in neizvirna reciklaža Osmega potnika, kjer je namesto Sigourney Weaver pač glavna Mary Elizabeth Winstead, ki ima v glavi, da lahko brez težav nadomešča tudi Kurta Russella. Posebni efekti in maska resda niso slabi, skandinavska hladnost pa se trudi ubiti klišeje hollywoodskih grozljivk, toda atmosfera vseeno ne štima. Atmosfera pade pod pretiravanjem z akcijo in mesenim razčefukom, igralska ekipa pa je tako zelo prozorna, da je gledalcu malo mar za usode posameznih junakov. Ali še bolje, da je gledalcu malo mar, da so tale rimejk, no ja, prequel, sploh posneli in umazali kulten spomin na Carpenterja iz začetka osemdesetih.

Ocena: 3/10

MONEYBALL

Tale športna drama letos leti zelo visoko pri raznih nagradah. Ne rečem, da ne gre za poseben in drugačen film, ki iz klišejske teme dela inovativen in svež pristop, toda celota kljub temu ne prepriča dovolj. Celota je mestoma precej počasen, sterilen in nezanimiv izdelek, ki zares potegne le tistim, ki se spoznajo na insajderkse finte bejzbola. Jp, Moneyball je namerno posnet tako, da ne najde pravega stika z gledalcem. Posnet je počasi, umirjeno, razvlečeno in skorajda brez glasbe ter čustev. Natanko take so tudi igralske kreacije vseh glavnih protagonistov, recimo Brada Pitta in Jonaha Hilla, ki delujeta tako, kot da sploh ne igrata. Kot da sta sredi dokumentarca, kjer jima avtorji ne pustijo improvizacije. To je po eni strani zelo dobro in drugačno od premnogih podobnih filmov, po drugi pa čez čas nekoliko naporno za gledalca, ki ne najde špure. Ki ne najde stika z dogajanjem, ki ga dejansko sploh ni. Moneyball je film, kjer ni prostora za junaške prizore filma The Natural z Robertom Redfordom, ki mu je Brad Pitt čedalje bolj podoben. Moneyball je film o tem, kaj se dogaja v zakulisju bejzbola, torej sploh ne film o bejzbolu, ampak film o tem, kdo dejansko vodi bejzbol, kdo prodaja igralce, kdo manipulira z menedžerji, kdo je v resnici tisti, ki na koncu zadene homerun. Posnet po resničnih dogodkih, da ne bo pomote, po nori ideji Billyja Beanea (Brad Pitt) in Petra Branda (Jonah Hill), menedžerja in spindoktorja, ki sta iz povprečne ekipe Oaklanda naredila sanjsko moštvo. In to tako, da sta odpustila vse približno dobre igralce in ekipo nafilala s statistično zanimivimi igralci, ki so kot celota uspeli nadigrati večino nasprotnikov in najti potrebno homogenost na terenu. In hej, če bi se Brad Pitt prijavil na tekmovanje za največje število melanholičnih pogledov v enem filmu, bi brez dvoma zmagal. To ni več film, to je čista melanholija, kjer celo prizor, v katerem Pitt sredi slačilnice jezno razbije avtomat za vodo, izpade kot slow motion. In samo v takem filmu je v bejzbolu mogoče zmagati z matematično enačbo, kjer so tudi igralci na terenu le statistika. Moneyball je film, ki ubije bejzbol, ali še bolje, ki ubije Costnerjev film Field of Dreams.

Ocena: 6/10

THE HELP

To, kar je bil The Color Purple za osemdeseta, je The Help za novo tisočletje. Dober, ravno prav patetičen, dovolj realističen  in prepričljivo zastavljen filmček, kjer celo Emma Stone, ki igra glavno junakinjo Skeeter Phelan, ne deluje zoprno, infantilno in otročje kot v vseh ostalih filmih. Že to, da Stoneova deluje kul, je čudež, že to je dokaz, da gre za zelo okej film, za moralko iz šestdesetih, kjer je bil Mississippi izjemno rasistična zvezna država, v kateri so lokalne damice od temnopoltih služkinj zahtevale ločena stranišča. The Help je himna temnopoltim služkinjam, zgodba o času, ko je belopolta novinarka napisala knjigo o njihovih izpovedih, njihovih travmah, trpljenju in rasnih poniževanjih. Himna pogumnim ženskam, ki jo med odjavno špico krona še vrhunska balada Mary J. Blige. Emma Stone je, kot sem že dejal, dobra v svoji vlogi Skeeter Phelan, kot vse ostale belopolte damice (recimo Bryce Dallas Howard in Jessica Chastain), ki žrejo živce svojim služkinjam, ki namesto njih seveda vzgajajo njihove otroke in podpirajo vse štiri vogale njihovih domov, toda ko kamera ujame Violo Davis in Octavio Spencer, ki igrata Aibileen Clark in Minny Jackson, se vseh ostalih ne vidi več. To sta igralski bravuri, to sta novi color purple ženski, to sta tako doživeti in iskreni predstavi, da gledalec komaj lovi sapo. Tenkočuten filmček, ravno pravšen za dušo in dovolj kvaliteten, da ne zapade v pretirano pocukranost.

Ocena: 7/10

Misija Evrovizija: Polfinale

20.12.2011 ob 00:08

Pa smo prilezli do polfnala, kjer so pravila postavili nekoliko drugače. Punce so pele dva komada, enega po svojem, drugega po izboru žirije, med vsemi pa so najprej odločali gledalci, šele nato pa žirija, ki je domov poslala le eno.

Pa ruknimo kratko oceno vseh nastopov:

  • Nika Zorjan, no, danes smo izvedli, da je njen oče šefe benda Nova legija, kar ni slaba popotnica, je pa res, da izvaja glasbo, s katero nima Nika kaj iskati na odru Evrosonga. Prva pesem po izboru žirije je šla zelo dobro, kar pomeni, da smo danes spet gledali Niko, ki je res odlična pevka, ko ima pod zobmi dober material. Za drugo pesem si je izbrala Unfaithful Rihanne, ki ji je bil seveda pisan na kožo. Odlično zapeta pesem in kot sem že povedal, Nika Zorjan kot je treba in kot sem jo hvalil že na Talentih. Brez dvoma eden njenih top nastopov celotnega šova.
  • Eva in Nika Prusnik, uvodni rap je bil totalni fail, pesmica po izboru žirije pa je bila odpeta povsem okej. Je pa res, da ti dve punci rabita miganje in vragolije, saj brez tega ne prideta dovolj do izraza. Druga pesem je bila solidna, toda blesavo je, da jima na odru šov delajo pobje skupine Maestro, saj bi ga znali sami dosti bolj zabavno. Še vedno sta mi kul, ampak čarovnija očitno ugaša, kar pomeni, da gre kot kaže za muho enodnevnico. Je pa res, da bi na Evrosongu nastopili enkrat na pa stokrat kot sedaj, ko se njunih fint morda vendarle malce prenajemo.
  • Manuela Brečko, spet nisem povsem zadovoljen. Manuela je znala dosti bolje v uvodnih oddajah, prejšnjo in tole pa jo nekaj drži nazaj, pa nimam pojma kaj. Ni več presežek, je le še ena izmed mnogih. Ali pa kot je rekel Jonas, da smo navajeni, da je dobra in da nam ni od tistega momenta dalje pokazala nič več posebej novega, ker enostavno ne more. Eh, za drugo pesem sem pričakoval kaj manj predvidljivega kot Adele. Saj je pela lepo, kot vedno, ampak dolgočasen nastop, precej dolgočasen nastop, če sem iskren. Škoda je tele Manuele, obetala je več, imel sem v glavi, da zmore več. Imel sem idejo, da bo kak komad odpela malce drugače. Pa ga ni, vse odpoje isto. Resda dobro, a isto, kar ni kul za raztur.
  • Eva Boto, bravo, Eva Boto, še en odličen vokalni performance, še en dokaz, da mora na koncu dobiti tole tekmo. Tudi drugi komad je bil perfektna izbira, kje je Botova še enkrat pokazala svoj vokalni razpon. Pa čedalje bolj samozavestno se počuti na odru, kar je zelo dobro, če bo na koncu res zmagala.

Moji današnji favoritki sta bili Nika Zorjan in Eva Boto, na tretje mesto pa bi postavil sestri Prusnik, ker vedno navijam za dober cirkus in zabavo ne pa za melanholijo. Gledalci so izbrali Niko Zorjan in Evo Boto, žirija pa je odločala med sestrama Prusnik in Manuelo Brečko, ki so nastopile še enkrat. Prusnikovi sta ponovili svoj nastop iz prve oddaje in razturali sto na uro, to sta Nika in Eva Prusnik, to je tisto, kar ju loči od drugih, to je tisto, zaradi česar sta bili moji favoritki za zmago, to je tisto, kar na tem odru ne zna nobena druga tekmovalka. Kaj pa Brečkova? Nič posebnega, spet ena navadna pesmica, ki ne pride dovolj do izraza. Res nimam pojma kako sem lahko tako zelo spremenil mnenje o tem dekletu. Enostavno me ne prepriča več. No, to so očitno poštekali tudi sodniki, ki so dali največ glasov sestrama Prusnik. Torej, Eva Boto, Nika Zorjan in sestri Prusnik. Dobra odločitev.

Recenzija: In Time

15.12.2011 ob 23:12

IN TIME

In Time je odlična alegorija na našo moderno družbo, kjer šteje samo še boj za denar, ki pomeni boj za preživetje, le da se ljudje tokrat res borijo le za svoj čas. Za svoja leta, ali še bolje, za minute, ki so jim še ostale do smrti. Jp, to je prihodnost, kjer se folk od petindvajsetega leta dalje ne stara več, na roki pa se jim nariše minutaža lajfa, ki ga še imajo pred sabo. In tega lajfa je samo še za eno leto, vse kar je čez pa je treba dobiti na črnem trgu ali ukrasti tistim, ki se v letih kopajo. Drži, druba se deli na bogate in na revne, le da ne šteje denar, ampak leta, ki so ostala do smrti. Eni jih imajo na pretek, drugi pa se za preživetje borijo iz dneva v dan. In hej, tudi avtobusi in vse ostalo deluje na minute, ki jih je posameznik pripravljen odšteti. Zelo zajebana in vrhunsko zamišljena situacija, hudo inovativni futuristični svet Andrewa Niccola, tudi režiserja Gattace, ki kljub poplavi podobnih filmov ohranja svežino, inovacije in dovolj prepričljivosti, da gledalec z odprtimi usti spremlja napeto dogajanja. Akcija, kjer se glavni junak Justin Timberlake v družbi Amande Seyfried okoli podi za svoje minute, resda spominja na Crank, pa tudi na kake visoko oktanske vampirske pizdarije, kjer se krvosesi tepejo za kaplje krvi, pa še nekaj Robina Hooda, kjer junaka kradeta bogatim in dajeta revnim je notri, toda zadeva je tako zelo zanimiva in učinkovita, da zvozi do konca. Da je ne zmore uničiti niti zelo lesena in prozorna predstava Justina Timberlakea (za tale film je očitno vadil v spotu 4 Minutes), ki žal ni akcijski junak in se v sicer odličnem prizoru z materjo Olivio Wilde tudi zjokati ne zna nič kaj dobro. Prav Timberlake filmu jemlje možnost, da bi letel še višje, saj prav zaradi njega šepa tudi dramaturgija v najbolj ključnih momentih. Je pa zato Cillian Murphy kot vladni agent za varovanje časa ravno prav hladen in nedojeban, tak, da mu verjamemo, da bi bil za vrnitev ukradenega časa pripravljen tudi ubijati. Joj, koliko primerjav z realnim svetom potegne tale zgodba. Kljub temu, da je čisti scifi, je tako zelo realna, da gledalca pošteno strese. Jp, zadnji Bond je iz zlata presedlal na nafto, Timberlake, ki prav tako povoha malo Bonda, pa se znajde v času, kjer največ štejejo minute. Kjer je gospodar časa tisti, ki si kupi največ časa, če malo zafilozofiram. Dober film, dobra mešanica futurizma in akcije, napetosti in alegorij, metafor in trganja živcev. Ves čas, tudi takrat, ko si gledalec zaželi, da bi Timberlakeu čas na roki ugasnil zaradi prekleto slabe igralske kreacije.

Ocena: 7/10

American Music Awards 2011

15.12.2011 ob 15:57

S hudo zamudo, a vseeno z veseljem.

Začel bom z Jennifer Lopez, ki še vedno obvlada. Ki na odru še vedno naredi super šov in dvigne folk v dvorani. Ki je še vedno ogromna zvezda in ki si še vedno zasluži hud rišpekt mlajše konkurence. Pesmi novega albuma resda niso ne vem kaj, toda Jennifer je ipak Jennifer.

Brez Nicki Minaj, ki je pometla s konkurenco tudi pri nagradah, seveda ne gre, kar je prav, saj je že nekaj časa edina raperka, ki sploh kaj dela. Nicki je kul, pa glasno sem se krohotal, ko ni znala hoditi v čevljih z ogromno peto.

Jp, kolegi in kolegice, ko na oder stopi Mary J. Blige se ne vidi nobene druge pevke več. Mary je druga dimenzija. Mary je queen of hip hop. Mary je še vedno number one. Mary je presežek. Mary je za pevke to, kar je R. Kelly za pevce. Pika.

Tudi brez Justina Bieberja ne gre, se mi pa zdi, da njegov novi album ne gre ravno za med, pa tudi po prvih mestih ni posegel s svojo pesmico Mistletoe, ki je sicer čisto okej. Je pa bilo pa zabavno med publiko gledati njegovo Seleno, ki je znala na pamet vse rap pesmi večera.

Evo ga, Chris Brown, ki je spet dokazal, da mu ni para, ko pride do plesanja. Le komade ima nekam tečne, nek tak zatežen r&b se gre zadnje čase. Preveč podlage in premalo gušta, če poenostavim. Je pa dober performer, o tem pa ni dvoma.

Ni mi nerodno, če priznam, da mi je Enrique Iglesias še vedno faca. Resda je zavil v pretirane dance vode, toda še vedno zna koketirati s publiko in furati okej stil, ki zapali, ki je treba.

Pitbull, ki ga je vsepovsod le malce manj kot Nicki Minaj, je najprej nastopil ob Jennifer Lopez, nato pa še skupaj z Marcom Anthonyjem, kar je bilo seveda malce provokativno, saj Jennifer in Marc nista več poročena, pa še kregata se v medijih. Nimaš kaj, Pitbull je povsod, kot sem rekel.

Christina Aguilera je resda še vedno ena izmed najboljših pevk vseh časov, toda nekdo ji mora vendarle povedati, da se s temi kilogrami ne gre kazati v cotkah, ki si jih nosil kot suhica.

Katy Perry bi se resda moral klanjati zaradi števila prvih mest, ki jih je nanizala z zadnjim albumom, toda ne potegne mi. Zadnje čase niti malo. Zoprna je, če sem iskren. Še posebej, ko na oder pride v tako glupem stajlingu.

Da mi gre Taylor Swift, ki je zmagala tudi za album leta, močno na kurac, sem že pisal. Res ne vem kdaj jo bodo nehali nositi po rokah in se naveličali njenega user friendly & girl next door imidža, ki je tako prozoren in zaigran, da glava peče. In ta njena skromnost, ko je dobila album leta. Dajte no, z letala se vidi, da je bilo vse zaigrano in da je polna sama sebe. Joj, ta Amerika, tako z lahkoto kupi vsak lepo zapakiran drek. Malo pretiravam, vem, toda hudiča no, Swiftova je res precenjena, sto na uro.

Jp, edina dobra stvar okoli Swiftove je bil prezenter Lionel Richie. Legenda, res.

In še vrhunec večera z žurko ekipe LMFAO, ki mi je kul četudi dela dance musko. Tak dance mi je všeč, tak dance tudi mene fukne na plesišče. Pobje znajo, pa še Davida Hasselhoffa so privlekli na oder, pa tistega čudaškega youtube mulca, ki je rapal s 50 Centom tudi. Odličen šov, dovršen joke nastop.

Vsako leto rad pogledam te nagrade. Resda niso tako kul kot BET Awards, so pa krepko nad MTV sranjem, tudi zaradi muske, ki mi je večkrat pisana na kožo. Lani in predlani je bilo resda bolje, toda vseeno lahko rečem, da sem užival in nekajkrat zamigal z glavo. Da ne pozabim, Drakea sem izpustil namerno, saj je tak šupak, da mi gre na bruhanje. Jebena elektronika, autotune in faking anojing vokal.

american-music-awards-2010/

Recenzija: Dream House

15.12.2011 ob 03:15

DREAM HOUSE

Kritike za tale film, za tole leno in prazno reciklažo filmov tipa The Shining, Stir of Echoes in Shutter Island, za tole neizvirno obračanje klišejev neštetih filmov o zakletih hišah, duhovih in twistih o razcepljenih osebnostih, so bile precej porazne. Nič čudnega, ko pa gre za res slab film. Za dosti trapasta in za lase privlečena jajca tipa Hide and Seek, za zgodbo, ki se začne kot grozljivka o zakletih hišah in nadaljuje kot idiotski tv triler, kjer so preobrati tako abotni, da gledalce zaboli glava. Tu in tam nas pogojno čaka kak vsaj približno okej prizorček, kot celota pa je Dream House, ki ga je Jim Sheridan očitno režiral na kreku, strel v temo in še ena skrajno nepreprčljiva hollywoodska pizdarija brez repa in glave. In tu je glavni junak Daniel Craig, ki ga twist udari že na sredini filma, kar je za take vrste filme resda nekaj novega. Okej, toda kaj, ko ga udari tudi zelo slaba igralska kreacija. En tak kvazi prestrašen in depra filing, ki že na začetku podleže patetiki in zmajevanju z glavo. Nič kaj boljša ni niti Rachel Weisz, ki igra njegovo ženo. No ja, ki se jo trudi igrati. Ki jo očitno zanima le to, če bo po koncu snemanja njegova prava žena. Če drugo leto za oba ne padejo maline, bo nekaj hudo narobe. Res sta zanič. Pa drug drugega bulita kot bik v nova vrata. Kot James Bond, ki bi ga vrgli v slovenski film. Škoda časa za tak film, škoda denarja za tako znucano idejo, škoda, da take filme sploh snemajo.

Ocena: 3/10

S trenirko na volitve

14.12.2011 ob 03:56
YouTube slika preogleda

Recenzije: Contagion, I Don’t Know How She Does It

13.12.2011 ob 21:52

CONTAGION

Ne bom rekel, da Steven Soderbergh tako kot ponavadi ne obvlada, toda filmov o raznih virusih, ki tako ali drugače zagrenijo življenje različnim ljudem, je enostavno preveč, ali povedano drugače, Contagion ni dovolj dober, dovolj inovativen in dovolj prepričljiv, da bi po tisočih podobnih filmih uspel zares navdušiti. Uvodne sekvence so zelo okej, tu ni dileme, toda potem se začne predvidljiva in prevečkrat videna zgodba, ki jo Soderbergh pač nafila z zvezdniškimi imeni, kar pa je prej slabost kot prednost. Nič novega, le še en film o virusu, karantenah, iskanju zdravila, paniki, epidemiji, žalostnih usodah in komplesno zastavljeni zgodbi, ki vključi politike, zdravnike, tajne službe in seveda blogerja, ki ga igra Jude Law.

Ocena: 5/10

I DON’T KNOW HOW SHE DOES IT

Hudo povprečen in klišejski film. Dejansko reciklaža Seksa v mestu, ali še bolje, skupek prizorov, ki bi pri Seksu v mestu ostali na montažnem pultu. Sarah Jessica Parker očitno res ne zna drugega kot igrati Carrie Bradshaw, kar postaja pošteno dolgočasno, da so film špricale tudi oboževalke Seksa v mestu pa je jasno, saj je res zanič, če povem zelo direktno. Pogojno zabavne so le enovrstičnice Olivie Munn, vse ostalo je na stopnji tv limonade, kjer se smešita tudi Greg Kinnear in Pierce Brosnan. Poanta filma je primerna za ženske, ki nimajo pojma, da resnično življenje ni film, Parkerjeva pa počasi postaja resnično zoprna, zato je skrajni čas, da se vzame skupaj in Carrie Bradshaw enkrat za vselej fukne v koš.

Ocena: 3/10

Top 15 (13. december, 2011)

13.12.2011 ob 04:00
  1. R. Kelly- Shut Up (new)
  2. Mary J. Blige- 25/8 (1)
  3. Rihanna feat. Jay Z- Talk That Talk (new)
  4. Mary J. Blige- Need Someone (new)
  5. Mary J. Blige- Empty Prayers (new)
  6. R. Kelly- When She Do It (5)
  7. R. Kelly- Firing at the Haters (new)
  8. Big Sean feat. Nicki Minaj- Dance Ass (8)
  9. Anthony Hamilton feat. Keri Hilson- Never Let Go (new)
  10. Willow Smith feat. Nicki Minaj- Fireball (new)
  11. Mary J. Blige- No Condition (new)
  12. Alexandra Burke- Fear of Flying (2)
  13. The Loney Island feat. Rihanna- Shy Ronnie (4)
  14. R. Kelly- Be With You (11)
  15. Mary J. Blige- The Living Proof (14)