Recenzije: 50/50, Carnage, Fair Game

29.12.2011 ob 03:46

50/50

Krasen filmček, ki rahločutno zmeša dramo in komedijo ter zgodbo o mladeniču (zelo dobri in naravni Joseph Gordon-Levitt), ki zboli za rakom, gledalcu predstavi tako zelo simpatično, gledljivo, realistično in življenjsko, da je zlepa ne pozabi. Zavoljo Setha Rogena, ki igra mladeničevega prijatelja, je film morda na trenutke resda preveč norčav in podoben kakšni “straniščni komediji”, toda na nek način štima tudi ta kontekst, saj lepo pokaže, da se je treba raka lotiti tudi na pozitivne energije poln način, pač tako, da se znaš tudi zabavati in ne padeš v depresijo ter slabo voljo oz. ne pozabiš živeti in svoje bolezensko stanje izkoristiš tudi kot prednost, ko je treba, recimo za osvajanje deklet, ki padejo na to, da pač umiraš in te hočejo potolažiti s seksom. Pred vami je torej film, ki se resne tematike loti brez patetike in kljub temu ne pade v preveč zabavne vode, kar pomeni, da gledalec vseeno potoči kako solzico in se zave kvalitete ter izvrstne dramaturgije, ko spremlja boj glavnega junaka, ki ga čakajo naporne kemoterapije, pa tudi seanse pri novopečeni psihiatrinji (presenetljivo nezoprna Anna Kendrick), težave s punco (Bryce Dallas Howard) in teženje mame (Anjelica Houston), ki ji ni jasno zakaj gre sinu na živce, če ga kliče petkrat na dan. Lep film, žalosten in zabaven hkrati, malce podoben zimzelenemu Terms of Endearment, sicer pa nedvomno eden izmed presenetljivih biserčkov leta.

Ocena: 8/10

CARNAGE

Carnage, najnovejši film legendarnega Romana Polanskega, ali še bolje, Kdo se boji Virginie Woolf by Polanski, je vse do zadnjih minut odličen film. Tekoč, strašno zabaven, gledljiv, dobro narejen, dinamičen in na nek način zelo poseben. Odrski, če poenostavim, pa vendar zelo filmski, če veste kaj mislim. Soba, dva para, zaplet okoli pretepa njunih sinov, nevrotični izpadi in prijemi, ki jih zna tudi Woody Allen, ki mu Polanski tokrat dolguje eno rundo. Jp, Polanski je posnel film Woodyja Allena in dobil odlično igralsko ekipo, kjer nekoliko šepa le Jodie Foster, ki pretirava in overacta po nepotrebnem. Za razliko od Kate Winslet, Johna C. Reillyja in Christopha Waltza, ki se zlijejo s situacijo in svoje vloge izpeljejo z guštom in vsem potrebnim preseravanjem, za svoje dobro, da ne bo pomote. Prav zato je škoda, da film dobesedno crkne v zadnjih minutah oz. da ga ubijejo nenadoma grozno slabe igralske kreacije celotne ekipe. To, kar je prej ves film odlično, na koncu postane patetično, preterano, otročje in bedno. Kot da se začne nek drug film, kjer tudi Kate Winslet postane najslabša igralka v sobi. Minuto nazaj je izvrstna, minuto kasneje je porazno slaba, kot da bi jo zamenjali s kaskaderko. To je res neverjetno, tega res ne štekam, to uniči končni učinek filma. Kot da bi nenadoma zmanjkalo kvalitete, kot da bi zadnje minute režiral nek drug režiser. Vse pade na nulo, dramaturgija, atmosfera, dialogi, filing, tempo in igra. Škoda, saj sem se že pošteno veselil, da bom lahko zapisal, da je Roman faking Polanski končno spet posnel izvrsten film, kjer bi mu roko lahko stisnil tudi Mike Nichols, režiser mojstrske Virginie Woolf.

Ocena: 6/10

FAIR GAME

Pri takih političnih trilerjih se vedno ustrašim, da mi bo dolgčas. Da bo zgodba preveč politična in premalo filmska. Da bom dobil preveč čvekanja in premalo akcije, preveč papirologije in premalo dela na terenu, če me razumete. Prav zato sem vesel, da je Fair Game nekaj drugega. Da je ravno pravšnja mešanica politike in akcije, čvekanja in dejanj, papirologije in dela na terenu. Da je vsaj tako dober kot Breach, ki ga je leta 2007 posnel Billy Ray, pa recimo kot The Interpreter, ki ga je leta 2005 posnel Sydney Pollack. Da ne bo pomote, ne govorim o akciji v smislu streljanja in eksplozij, tega Fair Game ne potrebuje. Je preveč dober, da bi padel na ta nivo. Fair Game metke in bombe menja za napeto insajdersko situacijo, kjer nekdo razkrije pravo identiteto ciine agentke Valerie Plame (Naomi Watts), ki potem z možem Joejem Wilsonom (Sean Penn), bivšim ambasadorjem, začne vojno z Belo hišo in z mlini na veter, če sem metaforičen. In pozor, zgodba ni izmišljena, vse se je zgodilo tudi v resnici, kar je noro. Kar je še en dokaz kako zelo pokvarjena je bila Busheva administracija, ko je začela vojno z Irakom. Drzen film, morda malce out of date, toda tako zelo direkten, da Ameriko strese do temeljev. Da gledalcu izda reči, ki so res top secret. Drži, pred vami je situacija, kjer bi se odlično znašel Jason Bourne, ki ga je prav tako režiral Doug Liman, toda kot sem že dejal, Fair Game je predober in preveč realističen, da bi potreboval taka sranja. Dovolj je le besedna vojna, dovolj je enkratna predstava Wattsove in Penna, dovolj je to, da gledalec začuti stisko junakinje, ki so ji izdali identiteto in zajebali številne tajne misije v najbolj kočljivih državah sveta. Da film ni dobil redne distribucije in da je mimo folka švignil skorajda neopazno, je seveda jasno, saj je preveč pogumen in preveč oster tam, kjer drugi podobni filmi delajo v rokavicah.

Ocena: 8/10

 

4 komentarjev na “Recenzije: 50/50, Carnage, Fair Game”

  1. Andrej pravi:

    Joseph Gordon Lewitt je po mojem mnenju vzhajajoča igralska zvezda. Najprej sekundna vlogica v komediji Beethowen, nato malce daljša vlogica v Halloween: 20 years later, potem zaigra s Heath Ledgerjem v komediji 10 things I hate about you. Potem Inception. Zdaj tole. Naslednje leto The Dark Knight rises. Kot režiser je posnel tri kratke filme (priporočam ogled).

    Ena vzhajajočih zvezd pa je Tom Hardy s katerim je igral v izvoru. Me pa res zanima kako se bo odrezal kot Bane.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Iz mulca serije Tretji kamen od sonca se je razvil v zelo zanimivega igralca, ki si na filmu tudi dosti upa in večkrat sprejme tudi sila kontroverzne vloge, recimo Mysterious Skin. Letos pa me je navdušil tudi v filmu Hesher. Je pa zanimivo, da so mu zadišali tudi veliki filmi, kar pomeni, da bo zdaj res postal zvezda, kar je po eni strani škoda, saj se zna zgoditi, da ne bo več sprejemal vlog v “underground” produkciji.

  3. Maco pravi:

    50/50 je prava osvežitev na letošnjem filmskem področju. Redki so filmi, ki uspešno kombinirajo dramo in komedijo in ta film je super primer takšne kombinacije.
    Vlogo Adama bi naj prvotno odigral James McAvoy (Atonement), po njegovi odklonitvi jo je dobil Joseph Gordon Lewitt.
    Studijski šefi so baje vztrajali, da bi posneli posladkan konec s poljubom, toda Joseph Gordon Lewitt enostavno ni želel posneti takšnega prizora.

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    McAvoy ga je polomil, da je rekel ne, saj film leti zelo visoko pri raznih nagradah letos. Res čudno, da ja zavrnil.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !