Albumi, ki so mi sedli leta 2011

26.12.2011 ob 03:30

Anthony Hamilton: Back To Love

Anthony Hamilton mi je od nekdaj vrhunski r&b in soul pevec. Nek tak prav poseben vajb ima njegova muska, pa dobro zna pobožati z vokalom. Letos je izdal svoj sedmi album, svoj labodji spev, če me vprašate za iskreno mnenje. Enega najboljših albumov leta, kjer so praktično vsi komadi mojstrovine zase. Odlična mešanica r&bja, soula in bluesa, ko je treba. Res kvalitetno, udarno in nežno, ko se mu zahoče. Na nivoju R. Kellyja, če grem do konca. Resnično album, ki ga lahko poslušate v avtu, zunaj, solo, v dvoje in kjerkoli vas prime. Še posebej, ko pride do izjemnega dueta s Keri Hilson.

null

Mary J. Blige: My Life II… The Journey Continues

Da mi je Mary J. Blige najboljša in najljubša r&b pevka, že veste, zato vsak njej nov izdelek pričakam z velikim zanimanjem in pričakovanjem. Ne bom rekel, da je tale album njen najboljši, saj je nekaj komadov precej povprečnih in premalo zanimivih, toda ko pridejo na vrsto dobri, ostale pevke nimajo šans. Takrat je Mary res queen of hip hop, ženska verzija R. Kellyja, če poenostavim. Daleč najboljša sta mi The Living Proof in 25/8, takoj za njima pa sekajo No Condition, Mr. Wrong, Need Someone in Empty Prayers. Mary ohranja kvaliteto, Mary ostaja presežek. Mary enostavno ne more razočarati ljubitelje kvalitetne muske.

null

Naughty By Nature: Anthem Inc.

Nimam pojma ali se mi samo zdi ali pa je tale veliki comeback res minil nekako brez pompa. To ni navaden rap, to so Naughty By Nature, ena izmed najboljših rap skupin vseh časov, mojstri klasik Opp, Hip Hop Hooray, Feel Me Flow, Yoke the Joker  in recimo Everything’s Gonna Be Alright, ki so se po skoraj desetih letih spet vrnili pred mikrofone. Žal ne morem reči, da sem padel na kolena, saj mi manjka nekaj več poverja in izvirnosti, toda vseeno lahko zapišem, da gre za zelo dober hip hop album, za pravo dozo pravega rapa, ki ga danes pošteno manjka. Me je pa bolj kot nova muska ujela nostalgija za to enkratno grupo, ki sem jo pred leti uspel videti tudi v živo na koncertu v Ljubljani.

null

Ludacris: 1.21 Gigawatts: Back To The First Time

Čeprav gre za tako imenovani mixtape, lahko rečem, da že nekaj dni zapored razbijam šajbe v svojem avtomobilu. Odličen shit, res odličen. Močan, nabit z energijo pa s flowom, ki ga poleg Ludacrisa ne premore skoraj noben drug raper. Jp, Ludacrisovi mixtapei so boljpši od večine pravih albumov ostalih artistov. Kapo dol, resno.

null

Jay-Z & Kanye West: Watch the Throne

Pa se je končno le zgodilo, dolgo pričakovano sodelovanje Jay-Zja in Kanyea Westa, dveh največjih, najbolj vplivnih in najbolj uspešnih raperjev modernega časa. Resda sta odlično vadila že v komadu Run This Town, kjer je refren kot veste pela Rihanna, pa nato še v komadu Monster, kjer je Jay skulirano asistiral skupaj z Rickom Rossom in Nicki Minaj, toda zdaj sta posnela skupen album. Odlično zadevo z naslovom Watch the Throne, ki je točno taka kot sem pričakoval. Nabita s preseravanjem, larger than life podlagami, egotripaštvom, dobrimi rimaškimi forami in izvirnim powerjem, kjer ne moreš, da ne bi komadom nenehno stiskal repeat. Četudi mi je Jay-Zjevo sodelovanje z R. Kellyjem še vedno bolj kul, Westov album My Beautiful Dark Twisted Fantasy pa še vedno bolj izviren in dodelan, je tole presežek, ki mi je všeč tudi zato, ker Kanye in Jay ne težita in ne solita pameti, ampak se zabavata in preseravata ter vseeno z levo jajco peljeta scat papke kot so Soulja Boy, Drake in recimo Wiz Khalifa. No ja, pa tudi resna sta, ko je treba, toda ne na zatežen in depresiven Eminemov način, ampak skulirano in samozavestno, se pravi tako, da nam pokažeta, da prav onadva pazita na faking hip hop throne za najboljšega raperja alive. Jay-Z je itak že od nekdaj totalno car in eden najboljših raperjev v poslu, Kanye pa je pač vizionar, megaloman in egotripaš, ki se je z njim izvrstno zlil za tale album, kjer boste našli šestnajst tako ali drugače odličnih komadov.  Najbolj kul so mi H.A.M., Got To Have It, Illest Motherfucker Alive, Niggas in Paris, Otis, Who Gon Stop Me, Murder to Excellence, Made in America, Why I Love You, The Joy in Lift Off, kjer pomaga Beyonce. Zares dobri komadi, s takimi glasbenimi podlagami in produkcijo, da te strga.  Tole mora biti album leta, tole si zasluži biti album leta, tole je zares dober in frajerski hip hop, ki ga danes manjka in ga očitno znata furati le še Kayne West in Jay-Z.

null

DJ Khaled: We the Best Forever

Leta 1975 rojeni in s palestinskmi koreninami nabiti DJ Khaled, s pravim imenom Khaled bin Abdul Khaled, dela zakon musko. Tak larger than life hip hop s powerjem, ki te dvigne v luft. Ki v tebi prebudi željo, da ga nabijaš v avtu in sesuješ šajbe, če se le da. Tip je odličen glasbeni producent, radijski zvezdnik, didžej skupine Terror Squad (Big Pun, Fat Joe) in šef založbe Def Jam Sound, ki fura tudi Ludacrisa, Ricka Rossa, Acea Hooda, The Dreama in Young Jeezyja. Čisto zares me je usekal lani, ko sem prvič slišal komad All I Do Is Win, kjer so v prvi vrsti stali T-Pain, Snoop Dogg, Ludacris in Rick Ross, še bolj pa letos, ko me je nabil s komadom Welcome To My Hood, pri katerem so v izvirniku in remiksu rapali tudi Rick Ross, Busta Ryhmes, T-Pain, Lil’ Wayne, Twista, Fat Joe in The Game. Jp, če te ni pri Khaledu, te ni. Khaled okoli sebe vedno zbere izjemno znan imena, kar je preprosto neverjetno. In tako je tudi tokrat pri njegovem najnovejšem albumu We the Best Forever, kjer mu poleg prej omenjenih mcjev pomagajo tudi Akon, Mary J. Blige, Jadakiss, Fabolous, Chris Brown, Ne-Yo, Keyshia Cole, Cee Lo Green, BOB, Drake in Big Sean.  Na albumu je 12 komadov in čisto vsi z izjemo I’m the One, kjer rapajo Drake, Rick Ross in Lil’ Wayne, A Million Lights, kjer rukajo Tyga, Cory Gunz, Mack Maine, Jae Millz in Kevin Rudolf ter Im Tuggin, kjer žgeta Waka Flocka in Ace Hood (prvi je zoprn in premehek, drugi ni nič posebnega in malo najeda, tretji je dolgočasen), so mi pisani na kožo. So nabiti s takim powerjem, da te strga. No ja, ne čisto v stilu Welcome to My Hood, ki je najboljši komad albuma, a vseeno dovolj prepričljivo in skulirano, da poslušalca potegne noter. Zanimiva sta tudi It Ain’t Over Til’ It’s Over z Mary J. Blige, Jadakissom in Fabolousom ter Legendary s Chrisom Brownom, Keyshio Cole in Ne-Yom. Nekaj posebnega je seveda Sleep When I’m Done, kjer Busta Ryhmesu in The Gameu asistira Cee Lo Green, ki se je po dolgem času vrnil k svojim hip hop koreninam. Z značilnim Khaledovim powerjem pa sekata Money (Ludacris, Jeezy) in Future (Ace Hood, Meek Mill, Wale, Vado, Big Sean), ki sta mi poleg Welcome To My Hood najboljša. Zelo dober in nekoliko mehkejši je My Life z BOBom in Akonom, čisto okej pa je tudi Can’t Stop z Birdmanom in T-Paineom.  Dober album, skuliran, dinamičen, glasbeno energičen in nafilan s toliko znanimi imeni, da kar poka po šivih. Tak hip hop mi je trenjtno všeč, tak hip hop me spravi v pogon in v miganje.

null

Ledisi: Pieces of Me

Prav nerodno mi je, da do letos nisem imel pojma kdo je Ledisi, pa četudi je Pieces of Me njen že šesti album. Morda sem jo kdaj zasledil, a si je nisem zapomnil, lahko pa rečem, da je sramota, da ni bolj znana, saj je odlična vokalistka in pevka, ki jo po zaslugi novega albuma spoznavam tudi sam. Če se ne motim, je šla tokrat prvič v tako imenovani mainstream in servirala zares odličen soul in r&b izdelek, ki premore celo kopico enkratnih pesmi. Jp, družba, Ledisi ima album, ki bi ga morala imeti Beyonce. Ledisi ima enega najboljših albumov leta, kjer bi poleg fenomenalne naslovne balade kot top komade izpostavil še Bravo, Hate Me in Raise Up. Dobri so tudi One Step Ahead, So Into You, I Gotta Get To You, Bgty, I Miss You Now, Shine in Stay Together, kjer pomaga Jaheim. Zares dober, dinamičen, kvaliteten in vrhunsko odpet album, o katerem lahko Rihanna in Beyonce le sanjata. Hudiča, o katerem lahko letos sanjata tudi Mary J. Blige in Keri Hilson. Kapo dol za Ledisi.

null

Kandi: Koated

Kandi sem odkril čisto po naključju in takoj poštekal, da gre za nekaj nadpovprečno dobrega. Za nekaj, kar velja pohvaliti in izpostaviti sto na uro. Tako kot pri Ledisi mi je znova močno nerodno, da nisem vedel za koga gre. Da gre za Kandi Burruss, nekdanjo članico skupine Xscape in avtorico, ki je pisala pesmi tudi za Whitney Houston, Alicio Keys, Pink, Mariah Carey, Fantasio, Usherja, TLC, Boys II Men, Destiny’s Child in Faith Evans. Torej za mojstrico r&bja, ki je lani po desetih letih pavze izdala svoj drugi album z naslovom Koated. Pravo r&b pizdarijo, ki jo v današnjih časih manjka in ki bi si brez dvoma zaslužila večjo pozornost širšega občinstva. Komada Heaven’t Loved Right in How Could You sta itak čisti klasiki in nekaj najboljšega, kar sem slišal v zadnjem času, enako dobro pa sekajo še Fly Above, I Want You, Me & U in Superwoman. Odličen album, dosti boljši od vseh bolj znanih in bolj promoviranih pevk skupaj. Kapo dol za Kandi.

null

Beyonce: 4

Od Beyonce pričakujem presežke, zato moram žal zapisati, da sem nad njenim novim albumom razočaran. Čuden album je posnela, skoraj eksperiment, pa četudi se ne igra z autotuneom in elektroniko. Se pa igra z melodiko, ki je taka, da ne gre v ušesa in da ne stresa kot se je to dogajalo na njenih prejšnjih in dosti boljših albumih. Že prvi singel Run The World (Girls) mi je bil sumljiv, a sem vseeno upal, da me čaka mojstrovina. Žal me ni, žal gre za sila povprečen album, kjer takole na hitro izstopajo 1+1, Best Thing I Never Had, I was Here, Start Over in morda Countdown, pa še ti niso ravno taki, da bi zanje ubijal, se pravi taki kot sem jih od Beyonce pričakoval. Preveč pop in premalo r&b je vse skupaj. Nek neposrečen miks ritmov, ki ne prime, pa če se še ne vem kako trudim. Okej, morda si moram res vzeti več časa, toda album vseeno ne bo nekaj zares dobrega in takega kot bi se za Beyonce spodobilo. Še posebej zaradi komadov, ki jih nisem omenil in so na nek način celo malce tečni in dolgočasni. Jp, 4 je velik korak nazaj od I Am Sasha Fierce, je album, ki si ga Beyonce ne bi smela dovoliti, pa četudi je imela željo, da svojim oboževalcem ponudi nekaj malce drugačnega.

null

WC: Revenge of the Barracuda

Uf, zajebano dober album, poleg novega Icea Cubea eden boljših, kar sem jih v roke prijel v zadnjem času. To je moja scena, natanko tak rap mi je kul, natanko to, kar ponuja WC, s pravim imenom William L. Calhoun Jr., je to, kar pričakujem od pravega raperja. Super flow, super finte, domiselne rime in skulirana glasbena podlaga, kjer te prime, da bi odprl okno avta in se obnašal kot najstnik. Nič nepotrebnega teženja pa morenja, pač hip hop kot je treba. Za skuliran filing in frajersko počutje. Če bi delal top 5 raperjev vseh časov, bi ga dal zraven, tako kul mi je takoj ko zaslišim njegov glas in fore. Čeprav je gangster, je huda faca, to ga dela za posebnega in takega, da mi je njegov stil rapanja res zakon. Zelo podoben je bil tudi WCjev prejšnji album Guilty by Affiliation iz leta 2007, sem pa modela, ki večkrat sodeluje tudi z Iceom Cubeom in ga s svojimi gostovanji v njegovih komadih kdaj pa kdaj celo zasenči, prvič spoznal že davnega leta 1993, ko sem nabavil soundtrack filma Tresspass (tudi tako imenovani filmscore Ryja Cooderja, ki sem ga kupil hkrati, je odličen) in ujel komad Quick Way Out, ki ga je WC posnel v paru z grupo Maad Circle, kjer sta bila glavna tudi Coolio in DJ Crazy Toons (pobje so izdali dva albuma).  Je bil pa WC prav tako član skupine, no ja, naveze Westside Connection, kjer sta v prvi vrsti stala še Ice Cube in enako skulirani Mack 10. Zakon musko so imeli, toda vseeno se mi zdi, da je WC še boljši, ko je sam, ko torej na vsake toliko časa izda solo ploščo in počasti ljubitelje pravega hip hopa. In če se še enkrat vrnem k albumu Revenge of the Barracuda, ki uradno izzide čez kak teden, res je dober. Ne bom rekel, da so vsi komadi enako dobri, toda tisti, ki so, so res hudičevo dobri in taki, da jih že nabijam večkrat na dan.  Prav imate, WC ni le raper, WC je faking barakuda.

null

Keri Hilson: No Boys Allowed

Na Keri Hilson sem prvič postal pozoren v trenutku, ko je lansirala svojo veliko uspešnico Knock You Down, ki je bila lani ena izmed mojih top pesmi leta. Zelo dober je bil tudi njen debitantski album In a Perfect World, kjer so poleg Knock You Down daleč letele tudi Turnin Me On, Get Your Money Up, Return the Favor in recimo Energy. Okej, Keri resda še ni Beyonce, toda njena muska je kul, velik plus pa je dejstvo, da je avtorica komadov tudi drugim izvajalcem. In sedaj je izdal album No Boys Allowed, ki je še boljši od njenega debija. Ki ima nekaj zares odličnih pesmi, katere me držijo že nekaj časa in visoko kotirajo tudi na moji glasbeni lestvici, ki jo objavljam na blogu. Najprej so mi v uho padle Pretty Girl Rock, Buyou in The Way You Love Me, zelo dobre pa so tudi All the Boys, Beautiful Mistake, Breaking Point, Loose Control in recimo One Night Stand, ki se jim bom brez dvoma podrobneje posvetil v naslednjih dneh, ko bo več časa za musko. Hilsonova je kul zavoljo udarnih beatov in dobre melodike, pa tudi okej vokal ima, po dolgem času pa v rokah držim album ženske izvajalke, ki mi je praktično všeč od začetka do konca. Ki ima cel kup super komadov, katerih se še lep čas ne bom naveličal.

null

Rihanna: Talk That Talk

Tole resda ni njen najboljši izdelek, je pa zelo dobro, da se je spet dotaknila pravega r&bja in šla nazaj k svojim koreninam. Še posebej v naslovem komadu, kjer pomag Jay-Z, pa tudi v pesmi You Da One, za katero je pravkar posnela videospot. Rihanna ni najboljša vokalistka vseh časov, toda njen glas je odličen za komade, ki jih poje, kar dokazuje tudi dejstvo, da je že skoraj desetletje na samem vrhu scene. Album kot celota ne prepriča povsem, je pa nekaj komadov čisto kul, zato je vse skupaj vredno ljubiteljev r&bja in udarnih ritmov za partyje.

null

Amy Winehouse: Frank

Tale glasbeni prvenec nedavno preminule Amy Winehouse je leta 2003 mimo mene švignil popolnoma neopazno, potem pa si zanj nikoli nisem vzel pravega časa, saj mi je zadostoval njen drugi in žal zadnji album Back to Black. In Frank je izvrsten album, taka nalezljiva in seksi fuzija jazza, funka, popa, soula in r&bja, kjer skorajda ne verjamem, da Amy ni doma iz ameriškega juga in da je v resnici Britanka. Vrhunska je, tako vokalno kot v interpretaciji, pa še besedila in musko je večinoma naredila sama, kar je še en dokaz kako velik talent je bila. Ko pritisnem na prva dva komada, ki nosita naslov Stronger Than Me in You Sent Me Flying, dobim za trenutek celo občutek, da me čara Bilie Holliday, kar je preprosto neverjetno. Pa tudi nekaj Dinah Washington, Nine Simone in Bessie Smith je v njej, pa tudi kaka Gladys Knight, Aretha Franklin, Patti LaBelle, Sade in recimo Shirley Brown bi se našla. Noro dobro, res.  In tukaj je tudi Fuck Me Pumps, eden izmed vrhuncev albuma, ki potegne tudi s svojim dobrim ritmom, kjer bi se lahko Amy predstavljala tudi za povsem temnopolto soul izvajalko, recimo za kako Indio Arie in Erykah Badu. Če ne bi videl, da je belka, ji ne bi verjel, da je.  Pa I Heard Love is Blind, čista nostalgija za časi Billie Holiday, odpeta tako doživeto, da lovim sapo. Nič drugačni nista tudi Moody’s Mood For Love in There Is No Greater Love, ki bi ju bili veseli tudi ratpackovci, če bi jim ju kdo takrat dal med cigare in viski.  Krasen album, ki te res poboža po duši. Kvaliteta v pravem pomenu besede. In pevka, ki ji je bilo usojeno, da bo šla med zvezde in med legende. In potem pridem do In My Bed, kjer si Amy dovoli celo urbano hip hop podlago, kjer povoha celo Mary J. Blige in Lauryn Hill, kar je zares neverjetno. Jp, Amy je imela rada hip hop in r&b, celo neko rap grupo je imela v srednji šoli, če se ne motim. Na podobno vižo je tudi October Song, še en odličen komadek, ki doseže točno tisto, kar je treba. Pa do Take the Box, še ene mojstrovine, kjer Amy subtilno premeša nostalgijo in moderni r&b, na način, ki ga ni tako dobro premešal še nihče. Amy je bila miks vsega najboljšega, kar je dala glasba. Miks nostalgije in trendov, ki je vžgal sto na uro. Zdaj pa zadihajmo, kajti besede teče o What is About Men, komadu, ki ga proglašam za najboljši komad Amy Winehouse. Noro dobro, res. Ritmično, vokalno, interpretacijsko, globoko in čuteče. Čista perfekcija, ki jo stežka najdem pri kateri drugi pevki.  Pa končajmo z Help Yourself in Know You Now. Drugi mi ni tako zelo všeč, prvi pa je super in še ena pika na i glasbene mojstrovine Frank, ki je verjetno eden izmed najbolj udarnih in mojstrskih debijev v glasbeni zgodovini.  Človek lahko zaradi Amy začne poslušati jazz, pa četudi ga sploh ne mara. Človek zaradi Amy znova poseže po starih soul divah. Človek zaradi Amy odleti na oblake in za nekaj časa pozabi na vse ostale glasbenike.  Resnično odličen album, ki sem mu vse do njene prerane smrti delal hudo krivico.  In še slovo z Amy Amy Amy, ki traja celih 13 minut in je ena tistih fint, kjer je treba poslušati do konca, saj je vmes tišina, potem pa udarijo še nekakšni bonus tracki. Pa naj postrežem še z mnenjem nekaterih glasbenih ekspertov, ki so zapisali: “an excellent vocalist possessing both power and subtlety”,“glossy admixture of breezy funk, dub and jazz-inflected soul”,“features languid, wide-open neo-soul grooves and jazzy vamping”,“shows none of the stumble of an artist’s baby steps… a remarkably assured debut”,“classic jazz crooning dirtied with her other influences – Ben Folds Five, Stevie Wonder and Miss Dynamite”,“somewhere between Nina Simone and Erykah Badu… at once innocent and sleazy”. Še nikoli se nisem tako zelo strinjal z njimi.

null

Jan Plestenjak: Osebno

Evo, dragi moji, tako se dela promocija za novi album. Če imaš novi album, moraš napasti z vseh strani. S promo koncertom po tvju, ki ga prenaša še Val 202, s plakati po vseh trgovinah, z gostovanji na vseh mogočih oddajah, z akcijo na Siolu, skratka, po modelu tuje scene, kjer mašinerija dobro ve kako se ustvarja uspešnice. Janova mašinerija deluje sto na uro, Jan pa zelo dobro ve kako se dela ubijalska promocija. Hejterji bodo rekli, da bi s tako promocijo tudi vsak drugi muskonter imel toliko hitov, toda hej, najprej je treba prilesti na tako stopnjo, potem pa vrteti gobce. Jan se res trudi, zato ga močno spoštujem, pa tudi odlične pesmi ima, take, da jim ne najdem para pri nobenem drugem slovenskem pevcu, še posebej v žanru popa, kjer so njegove balade vsaj zame na stopnji kakega Gibonnija. Edini, ki se mu približa in ga na trenutke celo preseže, je Vlado Kreslin, ostali so daleč zadaj, tako glede produkcije kot same melodike in navsezadnje tudi besedil. Pa gremo k albumu Osebno, najnovejši Janovi stvaritvi, kjer je vsa besedila in glasbo napisal popolnoma sam. Jebat ga, Jan se zaveda, da se od avtorstva da dobro živeti in da za svoje komade ne rabi nikogar. Jan je glede tega kot R. Kelly, kar je zelo prebrisano in dobro za prihodnost. Jan vse napiše sam, ko ima čas, pa piše tudi za druge, recimo za Mašo Medik, ki odkar je z njim, močno obeta. In Osebno je kul album, resda nima tako čudovitih balad kot so recimo Barka iz perja, Zadnje slovo, Nisi moja, Pustil ti bom sanje, Angeli, Bodi gola in recimo Moja ljubica, toda vseeno ima Ona sanja o Ljubljani, Ko zorijo jabolka, Doma in recimo Če je to konec. Pogrešam tudi kako Lolito, morda tudi Sam da ti maš mene rada, pač stil, ki po moji oceni Janu paše bolj kot rokerski prijemi, ki jih je vključil na nekaj pesmi novega albuma. Okej je tudi Navaden par, pa navsezadnje tudi nosilna Punca, ki sem se jo počasi le navadil, pa čeprav mi sprva ni bila preveč všeč. Okej je tudi Primi me za roko (če se ne motim, Jan prvič v karieri preklinja), medtem ko ostajam hladen pri Greva gor in Dajva zvezdam mir, ki nista moja scena in sta po mojem skromnem mnenju nepotrebni za tale album. Je pa zato Zvezde vedo povsem Janova, resda ne ravno najboljša, a povsem v kontekstu njegove preprostosti, ki je všeč njegovim oboževalcem. Da skrajšam, ko mi glasbenik servira komada kot sta Ko zorijo jabolka in Ona sanja o Ljubljani, ga brez slabe vesti še vedno postavim na vrh slovenske glasbene scene. Ko doda še Doma, Navaden par, Primi me za roko in Če je to konec, pa lahko rečem, da mu je spet uspel zelo dober album, o katerem lahko vsi ostali glasbeniki le sanjajo.

null

R. Kelly: Love Letter

Pa sem se vendarle odločil, da spišem nekaj besed o tejle nostalgični mojstrovini, kjer se je R. Kelly sredi mode elektronskih glasbenih podlag in auto tune vokalov pogumno odločil za prvinski in avtohtoni soul in r&b iz mladosti naših staršev. Jp, tole je vrhunski poklon časom, ki jih ni več, se pravi časom, ki so jih uničile nove glasbene smernice, kjer ni več pomembno o čem poješ in kakšna glasba te spremlja. Važno je, da imaš hit in da nekaj na hitro spacaš skupaj. Prav zato je Love Letter, ki ga je Kelly posnel po premalo prepričljivem albumu Untitled, tako zelo dobrodošel in unikaten. Poln odličnih in melodičnih pesmi, ki govorijo o ljubezni, pa ne na način kot smo ga pri Kellyju vajeni od prej, marveč elegantno, spoštljivo in romantično, povsem v stilu nekdanjih pevcev torej. Album z redkimi izjemami resda nima tipičnega hita, kar pa ni tak problem, saj gre za super idejo in koncept, ki ga ni na tak način izvedel še nihče. Kelly je popolnoma vse pesmi, kjer je tudi njegova izvedba Jacksonove uspešnice You Are Not Alone, napisal in uglasbil popolnoma sam, kar je velik dosežek vreden vseh mogočih pohval. Kelly je glasbeni genij, ki se je hvala bogu začel zavedati, da sta elektronika in auto tune za mulce kot je Usher. In da mora svojim oboževalcem letos postreči z nečim drugačnim.  Najboljše so brez dvoma When a Woman Loves, Radio Message, Taxi Cab, Lost in Your Love in seveda How Do I Tell Her, ki jo brez slabe vesti postavljam med njegove najboljše balade, ki jih je zbral tudi na albumu Epic, ki ga, če se ne motim, v ZDA ni izdal. In pozor, Kelly je Love Letter izdal na isti dan kot so izdali novi album Michaela Jacksona, kar je brez dvoma dan, ki si ga velja zapomniti za vse večne čase, saj se ne bo ponovil nikdar več. In da ne pozabim, v Big Bangu ne samo da tegale albuma nimajo, tudi jasno jim ni, kdo je R. Kelly. Nič novega.

null

 

21 komentarjev na “Albumi, ki so mi sedli leta 2011”

  1. RHYME-G pravi:

    kok mislis brez pompa glede naughty by nature??:) ce je album prsu ven komi par dni nazaj:)) haha???
    neki novih pa nei starih komadov…kot neka 20 letna obletnica!
    letos je blo slabo leto za albume..je pa prsl neki kul mixtaepov ven! 2012 bo bols

  2. Alen Alen pravi:

    Sicer bi glede na tvoj glasbeni okus sklepal, da ne boš toliko navdušen, ampak mene je letos kar se tiče albumov ponovno nenadkriljivo navdušila Florence + The Machine… Poslušaj cel album, če boš imel čas, in povej kaj si misliš, ker me zanima tvoje mnenje.

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Alen, saj nisem tako navdušen, le preberi tekst pri vsakem albumu. Nekaj mi je res odlično, nekaj pa pač solidno.
    Florence pa ni moja scena, žal.

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Rhyme, ampak vseeno, nekega pompa očitno ne bo. Še prave novice ni, da so legende izdale nov album. Je pa finta, da so najboljši komadi na albumu dejansko stari.
    Jp, mixtapei razturajo. Tudi od Nicki Minaj ni slab, dosti boljši od njega albuma Pink Friday.

  5. RHYME-G pravi:

    ja oni majo skos koncerte pa tak…da bi pa biu pomp kje?? da bi na mtvju vrtel video za FLAGS?? v sanjah :)
    drugje pa tak ne more bit….nismo vec v 90ih!
    pomp je ko izda album lil wayne al pa soulja boy!
    komad FLAGS ta verzija ko je video je najbolsi rpa kmad zadnih 10 let….tak da ni panike ce ostali niso tak fajni :)

  6. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Vsaj na kaki odmevni spletni strani bi lahko bla novica, da so izdali album, če že drugega ne.

  7. RHYME-G pravi:

    to stane ! če hočeš novico na taki strani al pa na TV morš plačat oglas:) jebeš to!…..v USA je zihr reklama na kaki BET al pa kej…..

  8. RHYME-G pravi:

    http://www.youtube.com/watch?v=25Bd0ZyMHlc
    tole mi je kul :)

  9. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Če o tebi na naslovki Yahooja ali kakega drugega udarnega bloga napišejo članek, nič ne stane, saj je to novica. Če pa so tako v kurcu, da bi morali plačati dejstvo, da so kot legende po desetih letih izdali album, pa jim bog pomagaj.

    Sem pa videl, da sta poleg Flags še druga dva spota, ampak da skoraj nihče ne ve, da sta. Pa spodaj so komentarji na Youtubeu, da nihče nima pojma, da so sploh izdali album, torej ni nobene reklame nikjer. Čudno, res.

    Morda pa je finta v tem, da so oni samo še meni legende in da vse ostalim dol visi kaj počnejo.

  10. Cdogg pravi:

    frank ocean – nostalgia, ultra (mixtape sicer)

  11. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Počekiral recimo Novacane in je tečen eletro psihadeličn drek, podoben kurčevemu Drakeu, je pa Swim Good čisto okej komad, to pa se strinjam, seveda dokler ne pride do jebena autotunea, ob katerem mi gre na bruhanje. Isto velja za There Will Be Tears, tečen autotune, kopija Lil’ Waynea in Drakea, zanič glasbeno, totalno. Nimam pojma kje si ujel presežek, pa brez zamere.

    Daj zarolaj si Anthonyja Hamiltona, da boš videl kaj je pravi r&b, surova muska in kul besedila pa pravi vokal, ki ne rabi elektra in aututunea.

  12. Cdogg pravi:

    L O L, let’s agree to disagree

  13. Cdogg pravi:

    also: http://www.bbc.co.uk/music/soundof/2012/artists/frankocean/#p00m9nsv

    sam oni itak nimajo pojma…

  14. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Po prebranem je Ocean očitno boljši ko napiše kaj za koga drugega oz. ko poči le featuring kot recimo na albumu Watch the Throne.
    Zaradi mene je lahko talent, a dokler bo fural elektroniko in autotune, ga ne morem spoštovati. Tega sranja je res preveč.
    Nisi pa povedal zakaj ti je sploh tak presežek in kaj ti je dal novega za razliko od neštetih pevcev, ki zadnja leta počnejo popolnoma isto?

  15. Cdogg pravi:

    lyrics, flow, splošna atmosfera mikstejpa + OFWGKTA

  16. Miran pravi:

    brez zamere sama štanca, razširi obzorja

  17. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Miran, da slišim predloge.

  18. Andrej pravi:

    Super nabor, dodajam še Welcome 2 my nightmare.

  19. Andrej pravi:

    Sicer pa je moje področje bolj filmska glasba, zato moram reči, da je bil letos zelo produktiven James Newton Howart in recimo Hans Zimmer, pa tudi John Williams (kot vedno).

  20. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    A veš, da nisem vedel, da Cooper še vedno tolko miga :)

    Glede filmske glasbe, a so ti trije izdali kake posebne albume ali le napisali soundtracke za določene filme?

  21. Tank: Diary of a Mad Man « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] Čudno je tole zadnje čase, da glasbeniki izdajajo mikstejpe, ki so boljši od albumov. Tak je bil Ludacris, tak je zdaj tudi Tank, ta postavni mačo r&b plejer, ki na glasbeni sceni deluje že deset let [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !