Recenzija: Drive

23.12.2011 ob 04:38

DRIVE

Če bi mi nekdo dejal, da so Drive, ta vrhunski atmosferski film noir, posneli v sedemdesetih, bi mu verjel na prvo žogo. Drive je iz nekega drugega časa, naravnost iz časa, ko je Scorsese posnel Taksista. Če rečem, da Drive novi Taksist, se ne zmotim kaj dosti, pa še Alberta Brooksa ima, jebemti. Alberta Brooksa, ki po sto letih odigra zares vrhunsko vlogo lokalnega mafijca in nekdanjega filmskega producenta in režiserja, ki je ostal v osemdesetih. Nekje zadaj je ostal tudi glavni junak, no ja, antijunak Ryan Gosling, man with no name, pač driver, sicer pa filmski kaskader, ki v prostem času kot voznik sodeluje tudi pri raznih ropih. Poba je kot Ryan O’Neal iz filma The Driver, ki ga je leta 1978 posnel Walter Hill, le da je bolj hladnokrven, bolj zajeban, bolj dosleden in bolj oster. Jp, če zmešate The Driverja in Taksista, dobite Drive, enega boljših filmov letošnjega leta, kjer bi si Gosling oskarja zaslužil že zaradi etitjuda. Goslingu sploh ni treba igrati, pa ukrade prav vsak prizod, v katerem se pojavi. Dovolj je, da se pojavi, pa je že nad oblaki. Prav zato skorajda ne govori, prav zato se nasmehne le takrat, ko mu srce zaigra ob sosedi Carey Mulligan, ki resda ni fatalka, a nanj vpliva kot fatalke filmov noir. In prav ta soseda ga spravi v sila nevarno situacijo, kjer skuša pomagati njenemu delinkventnemu možu (Oscar Isaac) in se zaradi umazane igre lokalnih kriminalcev, ki jih poleg Brooksa fura še Ron Perlman, znajde v totalnem sranju, kjer s krvjo umaže svojo frajersko jakno. Gosling je praktično brez čustev, ali še bolje, čustev noče pokazati, saj je profi, hladnokrvni mladenič, s katerim ni šale, ker gre do konca, ko pošteka, da ni časa za argumente. Asocialen tip, kot De Niro v Taksistu, le da loči med realnostjo in fikcijo, med filmom in resničnim lajfom. Pravega lajfa itak nima, njegov lajf je itak film noir, sedemdeseta, ko so se delali najboljši filmi na svetu. Zelo dober in perfektno odigran film (raztura tudi Bryan Cranston v vlogi Shannona), kjer bi si vsak še tako minoren lik zaslužil svoj film. Pa atmosfera, joj kako vrhunska je. Pa režija Nicolasa Windinga Refna, avtorja filmov Pusher in Bronson, joj kako prepričljivo je dodelana in suverena. Pa psihadelično histerična glasbena podlaga, joj kako super paše v kontekst. Kultna roba, res. In film, ki gledalca rukne iz zasede. Predvidevam, da za vedno.

Ocena: 8/10

 

16 komentarjev na “Recenzija: Drive”

  1. Simona Rebolj Simona Rebolj pravi:

    S samimi superlativi zaliješ ekran, brez ene pripombe, pa nalimaš oceno samo 8?!

  2. smoger pravi:

    Ponavljam se…ampak glasba je takisto na nivoju.
    Npr.
    http://www.youtube.com/watch?v=MV_3Dpw-BRY

  3. smoger pravi:

    Tole ti bo bolj všeč:
    http://www.youtube.com/watch?v=-DSVDcw6iW8

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Ta muska je samo za ta film, sama zase je totalni drek.

  5. premius pravi:

    Fenomenalen film in se strinjam z Simono da si zasluzi visjo oceno

  6. Miran pravi:

    Jaz bi mu prelimal ker 10.
    Film leta 2011

  7. Maco pravi:

    Pri filmu Drive me je navdušila kamera in smisel za vse detajle. Gledalec dobi občutek hipnotičnosti, ko se slika združi z glasbo. Odlično opravljeno delo režiserja Nicholasa Winding Refna, ter super odigrane vloge predvsem Alberta Brooksa in Ryana Goslinga.

  8. Cdogg pravi:

    Film leta 2011

  9. dragica pravi:

    Čaka na ogled – in to bo danes zvečer! Sporočim oceno, sem že nestrpna :-)

  10. smoger pravi:

    Našitek na jakni Goslinga pove veliko, če ne vse.

  11. smoger pravi:

    Noter so tudi drobci Miami Vice-a.

  12. Melanholični ptič osrečuje ljudi pravi:

    drive je mogoče res hollywoodski izdelek pravkar minulega leta. navdušilo me je gladko poigravanje s samo fabulo, brez večjih posegov v globino, razlago. nič, samo fabula, ki pove vse. po estetski plati vrhunsko dodelan, po referenčni pa zelo zanimiva obdelava arhetipa superjunaka, s temi in onimi zavoji, elegantno, navidez lahkotno obravnavo žanrskih klišejev in tehnik. odlična igra v glavnem vseh prisotnih, hendricksova je ena redkih igralk, ki znajo skozi lik “podrejene ženske” na nek čuden način očarati in vzbuditi slo – čisti pornič. soundtrack pomeni toliko kot slika – zdi se mi, kot bi slika prehajala v zvok, zvok pa v sliko.

  13. alenka pravi:

    Drive je zanimiv na čisto samosvoj način, dobra igra in kot da bi bil iz drugega časa. Dobr in netipičen!

  14. IZTOK faking GARTNER » Recenzija: Only God Forgives pravi:

    [...] da je Only God Forgives, sicer najnovejši film Nicolasa Windinga Refna, tudi režiserja odličnega Drivea, kjer je ravno tako raztural Ryan Gosling, najslabši film vseh časov. Folk je tokrat na kreku, [...]

  15. IZTOK faking GARTNER » Recenzije: Grace of Monaco, Only Lovers Left Alive, Valhalla Rising pravi:

    [...] Rising, sicer delo Nicolasa Windinga Refna, ki nam je dal tudi mojstrovini Drive in Only God Forgives ter zelo dobrega Bronsona, izgleda tako, kot da bi Lars Von Trier posnel [...]

  16. IZTOK faking GARTNER » Recenzija: Under the Skin pravi:

    [...] drugačen, odfukan in poseben film. Nekakšna mešanica Species in Drive, ali še bolje, poklon kultnemu filmu The Man Who Fell to Earth, ki ga je leta 1976 posnel Nicolas [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !